Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
17. februarja je ustavna komisija državnega zbora RS na seji soglasno sprejela sklep predloga za začetek postopka za umestitev slovenskega znakovnega jezika in jezika gluhoslepih v ustavo. Kakšen je jezik gluhoslepih in kako poteka komunikacija v tem jeziku - o tem se je Petra Medved pogovarjala s sekretarko Združenja gluhoslepih Slovenije DLAN Simono Gerenčer Pegan, ki je tudi strokovni vodja združenja.
Urad za seizmologijo Agencije RS za okolje je pred kratkim pripravil novo karto potresne nevarnosti Slovenije, ki bo zamenjala sedaj veljavno karto izpred dveh desetletij. Karta bo pomembna predvsem za projektante in gradbenike, ki bodo morali nove podatke upoštevati pri načrtovanju stavb. Ob tem smo preverili, kaj to pomeni za prestolnico. Ljubljanska kotlina glede na število prebivalstva, dnevne migracije, število stavb kulturnozgodovinskega pomena in potresno neodpornih stavb poleg idrijskega in posavskega velja za potresno najbolj ranljivo območje Slovenije. Na širšem območju Ljubljane so opazovalnice državne mreže od leta 2000 dalje zabeležile povprečno 36 potresov, od teh jih povprečno 5 na leto prebivalci tega območja tudi čutijo. Večina jih je šibkih, zadnji nekoliko močnejši, z magnitudo 3.1, se je zgodil oktobra 2002, z žariščem pri Brezovici pri Ljubljani. Sicer pa se iz zgodovine Ljubljana spominja zlasti dveh: tistega iz leta 1511 z epicentrom na Idrijskem in še nekoliko bolj znanega iz leta 1895, ki je dodobra vplival tudi na urbanistični razvoj Ljubljane. O potresni varnosti v prestolnici smo se pogovarjali z Robertom Kusom, vodjo Oddelka za zaščito, reševanje in civilno obrambo pri MOL-u.
Urad za seizmologijo Agencije RS za okolje je pred kratkim pripravil novo karto potresne nevarnosti Slovenije, ki bo zamenjala sedaj veljavno karto izpred dveh desetletij. Karta bo pomembna predvsem za projektante in gradbenike, ki bodo morali nove podatke upoštevati pri načrtovanju stavb. Ob tem smo preverili, kaj to pomeni za prestolnico. Ljubljanska kotlina glede na število prebivalstva, dnevne migracije, število stavb kulturnozgodovinskega pomena in potresno neodpornih stavb poleg idrijskega in posavskega velja za potresno najbolj ranljivo območje Slovenije. Na širšem območju Ljubljane so opazovalnice državne mreže od leta 2000 dalje zabeležile povprečno 36 potresov, od teh jih povprečno 5 na leto prebivalci tega območja tudi čutijo. Večina jih je šibkih, zadnji nekoliko močnejši, z magnitudo 3.1, se je zgodil oktobra 2002, z žariščem pri Brezovici pri Ljubljani. Sicer pa se iz zgodovine Ljubljana spominja zlasti dveh: tistega iz leta 1511 z epicentrom na Idrijskem in še nekoliko bolj znanega iz leta 1895, ki je dodobra vplival tudi na urbanistični razvoj Ljubljane. O potresni varnosti v prestolnici smo se pogovarjali z Robertom Kusom, vodjo Oddelka za zaščito, reševanje in civilno obrambo pri MOL-u.
Statistični urad republike Slovenije je objavil rezultate merilnika zaupanja potrošnikov. Iz gibanja kazalnika zaupanja potrošnikov v obdobju 2007–2020 v Sloveniji lahko razberemo, kako na zaupanje potrošnikov vplivajo gospodarski šoki. V tem obdobju smo namreč doživeli dve zgodovinski recesiji: prva je bila recesija po finančni krizi 2007–2008, druga pa, še vedno trajajoča, recesija zaradi epidemije koronavirusne bolezni. Med potrošniki je opaziti podoben pesimizem glede stanja gospodarstva v državi, kot smo ga po letu 2008. Tudi mnenje potrošnikov o trenutnem finančnem stanju v gospodinjstvu se je znižalo, a v precej manjši meri kot v prejšnji recesiji. To kaže, da so bili potrošniki v Sloveniji (tudi v EU) na to recesijo bolje pripravljeni. Na Zvezi potrošnikov Slovenije opažajo, da je epidemija spremenila marsikatero navado tudi kar se tiče potrošnje. Več Marko Rozman.
Teden možganov je globalna kampanja, ki ima za namen javnosti približati znanje o možganih in seveda tudi deliti navdušenje o tem našem neverjetnem organu. Na Prvem ga že šesto leto spoznavamo od blizu vsak četrtek zjutraj v Možganih na dlani, ki se tudi letos v skupni seriji Na valovih odnosov pridružujejo temi slovenskega Tedna možganov 2021. Kot vsako leto mu je tudi letos posvečen tretji teden v marcu, tako bodo danes ob 16h bodo otvorili virtualni dogodek, ki bo vse do petka postregel s kopico predavanj in drugih dogodkov, vse pa na temo – »Človek ni otok«. Ob tem je Mojca Delač pred mikrofon povabila vodji Gub, organizacijske skupine znotraj Slovenskega društva za nevroznanost – Sinapse, ki pripravlja Teden možganov, Kristino Kolle in Nastjo Tomat.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Vsi, ki se redno vozite skozi predor Golovec, boste v naslednjih dveh mesecih, zlasti ob prometnih konicah, zelo verjetno naleteli na zgostitve prometa in zastoje. Že lani poleti je bila uspešno zaključena sanacija in nadgradnja zahodne cevi predora Golovec, zdaj pa sledi še sanacija vzhodne. Zapore so že postavljene, dela se pričenjajo v ponedeljek. O tem, kako bo speljan promet in kaj ob zapori svetujejo pri Direkciji za avtoceste Republike Slovenije, se je Peter Močnik pogovarjal z Ulrichom Zorinom, vodjo službe za upravljanje prometa in prometne varnosti pri DARS-u:
O 60-letnici Pokala Vitranc smo spomine na to prizorišče, kjer je 6.1.1999 v smučarski anale vpisal zmago pred domačim občinstvom, na Prvem pogovarjali z Juretom Koširjem. Kot je povedal Mojci Delač, je praktično tudi sam del te zgodovine že 40 let.
Ko je Janez Janša pred letom dni prevzel vodenje 14. slovenske vlade, je napovedal povezovalno politiko, temelječo na dialogu. Jasno je bilo, da nova vlada prevzema vajeti v zahtevnem obdobju, saj smo skoraj sočasno razglasili epidemijo novega koronavirusa, o katerem je stroka vedela zelo malo ali skoraj nič. Tedaj smo na tem mestu povedali, da ima premier Janša priložnost izpolniti obljubo o povezovalni politiki, a da bodo štela dejanja. Komentar Aleš Kocjan:
Ocenjujejo, da smo v Sloveniji leta 2019 zavrgli 25.079 ton oblačil oz. 12,3 kg na prebivalca. Evropsko povprečje je nižje in znaša 11 kg na prebivalca, a čeprav upošteva tudi druge tekstilne odpadke, ne upošteva tistih, ki niso bili zbrani ločeno. Oblačila sicer predstavljajo glavnino tekstilnih odpadkov. Več o tem je povedala Katja Sreš, Ekologi brez meja.
Prvo lokomotivo iz Postojnske jame so iz muzejskega depoja Notranjskega muzeja v Postojni naložili na tovornjak in odpeljali v Ljubljano, kjer jo bo ekipa Društva ljubiteljev železnic Železna cesta, pod strokovnim vodstvom in nazorom industrijskega arheologa in nekdanjega konservatorskega svetnika dr. Tadeja Brateta, obnovila.
Pravna mreža za varstvo demokracije, ki je bila ustanovljena z namenom: s pravnim znanjem varovati demokratični , odprto, svobodno in solidarno družbo ima že od ustanovitve polne roke dela Pomaga posameznikom, ki so dobili plačilne naloge policije na podlagi odloka, ki ni bil objavljen v Uradnem listu, pomaga pisati pritožbe žrtvam policijskega nasilja, svetuje srednješolcem, ki so dobili plačilne naloge zaradi protesta ob zaprtih šolah in svetuje staršem osnovnošolcev glede obveznosti celodnevnega nošenja mask.
Dolgo časa je tudi pri nas veljal razkol med vejami ekonomske misli glede vprašanja, ali so državne pomoči gospodarstvu koristne ali stran vržen denar. Analiza ekonomista Anžeta Burgerja s Fakultete za družbene vede kaže, da so subvencije lahko prvo ali drugo, nedvomno pa imajo pozitiven učinek v recesiji. Z drugimi besedami, subvencije v kriznem času niso vprašanje ideologije, ampak del prepotrebne ekonomske politike, ki lahko pozitivno vpliva na zaposlene in podjetja. Smo v krizi vsi keynesijanci?
Gradnja druge cevi avtocestnega predora Karavanke, projekt je vreden 98,5 milijona evrov , po zapletih pri izbiri izvajalca del in spomladanskih težavah s prihodom delavcev turškega gradbinca, zdaj poteka v skladu s terminskim planom. Izkop predorske cevi, ki je na slovenski strani dolga 3,5 kilometra, je v Sloveniji stekel avgusta, trenutno pa je izkopanih dobrih 550 metrov cevi, na dan pa se predor podaljša za približno 6 do 9 metrov.
Že skoraj leto dni v naši državi kot tudi drugod po svetu živimo v izrednih razmerah, ki so spremenile naš vsakdan. Delo od doma kakor tudi šolanje na daljavo je marsikoga privedlo do odločitve, da kupi ali posodobi svojo računalniško opremo. Prodajalcem računalniške opreme se je posledično v času drugega epidemičnega vala zelo povečala spletna prodaja izdelkov, ki jih ljudje potrebujejo za delo od doma. Na prvem mestu so prenosni računalniki. Hkrati pa zaradi pridelovanja kriptovalute na tržišču primanjkuje grafičnih kartic po ugodni ceni. Več Marko Rozman.
Četrtim letnikom se je danes po več mesecih šolanja na daljavo v šolskih klopeh pridružila polovica dijakov prvih treh letnikov. Pouk je stekel po modelu C, po katerem polovice oddelkov ta teden tako nadaljujejo izobraževanje od doma, druga polovica pa je prišla v šolo. Naslednji teden se bosta skupini zamenjali. Tadeja Bizilj se je pogovarjala z dijakinjama 1. letnika Gimnazije Škofja Loka, Vito Renko in Elo Debeljak.
Na naslov varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija Ilinke Todorovski je lani prispelo 2505 pritožb, mnenj, predlogov, vprašanj in tudi pohval občinstva. Število odzivov je bilo tako največje v dvanajstih letih delovanja instituta varuha pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija. Leto so sicer zaznamovali predvsem odzivi na vsebine, povezane s koronaepidemijo in zamenjavo vlade. Podrobnosti v pogovoru z varuhinjo, celotno poročilo za leto 2020 pa je dostopno na spletnih straneh RTV Slovenija.
Vse več evropskih držav v predčasno zapiranje premogovnih elektrarn. Te dni v Šaleški dolini nestrpno pričakujejo vladno odločitev o tem, katera letnica bo izbrana za ugasnitev šoštanjske Termoelektrarne in zaprtje Premogovnika Velenje. Nacionalna strategija za izstop iz premoga predvideva tri mogoče letnice, in sicer 2033, 2038 in 2042. Vlada naj bi se odločala že v teh dneh, torej neodvisno od še ne opravljene javne obravnave strategije, in to ob burni razpravi s precej nesoglasji.
Biometrijo so države uporabljale že pred epidemijo, ki pa je pospešila njihovo rabo. Po mnenju strokovnjaka za zasebnost in urednika pri comparitech.com Paula Bischoffa ima biometrija lahko velik vpliv na svobodo gibanja in svobodo združevanja, saj lahko odvrne protestnike od tega, da bi se na protestih sploh prikazali, zato je to resen razlog za zaskrbljenost. Ob tem je izrazil upanje, da se bo večina teh praks prenehala, ko bo pandemije konec, skrbi pa ga, da bo veliko teh praks obstalo, veliko podatkov, ki so se zbrali v tem času, pa bo uporabljenih za druge namene. S strokovnjakom se je pogovarjala Urška Henigman.
Epidemija je močno spremenila rabo novih tehnologij in tako razkrila prednosti, pomanjkljivosti in nevarnosti digitalizacije vsakdanjih življenj. Da bi ustavile širjenje novega koronavirusa, so države po svetu omejile srečevanje ljudi. Tehnologija je po eni strani olajšala umik v zasebni prostor, hkrati pa je tudi omogočila nadzor spoštovanja novih pravil obnašanja v javnem prostoru. Številne države so za to uporabile tehnologije prepoznavanja biometričnih osebnih podatkov, tudi Slovenija. Prav danes mineva leto dni, odkar pri nas vsakdnevno štejemo primere novih okužb s Sars-Cov-2, kmalu bo minilo leto dni od prve ustavitve javnega življenja. V tem času so tudi pri nas uvedli ali okrepili zbiranje in obdelavo biometričnih osebnih podatkov, da bi tako preprečili širjenje novega koronavirusa med ljudmi. Hkrati pa so ta orodja uporabili tudi za nadzor spoštovanja novih pravil obnašanja v javnem prostoru, ki posega v pravice in svoboščine. O biomtriji pred, med in po koroni v prispevku Urške Henigman.
Neveljaven email naslov