Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Obstoj in razvoj kmetij je tesno povezan s prodajo njihovih pridelkov in izdelkov. Pri tem kmetije razvijajo različne pristope za prepoznavnost na trgu in imamo kar nekaj uspešnih zgodb. Promovirajo se tudi skozi vsakoletne akcije S kmetije za vas. K dvigu kakovosti in utrjevanju prepoznavnosti že več kot 30 let prispeva tudi vsakoletno ocenjevanje in razstava Dobrote slovenskih kmetij. Na kmetijsko gozdarski zbornici pa nastaja platforma, ki bo razpršene ponudnike kmečkih pridelkov in izdelkov povezala v najpopolnejšo bazo ponudnikov in njihovih izdelkov.)
Eden od ukrepov za zajezitev širjenja covida - 19 je tudi omejitev gibanja v nočnem času. Pri nas ta omejitev oz. t.im. policijska ura traja že 122 dni. Uvedena je bila 20.oktobra lani. Potem ko je nočno policijsko uro uvedla nizozemska vlada – uvedla jo je 23. januarja in naj bi obveljala do najmanj 2. marca, je to sprožilo večdnevne množične proteste v več mestih po državi. Nižjestopenjsko nizozemsko sodišče je vladi naložilo, da ta ukrep prekliče, vlada se je na to odločitev pritožila in sinoči je Nizozemsko prizivno sodišče razveljavilo odločitev sodišča nižje stopnje – torej policijska ura med 21. in 4.30 na Nizozemskem ostaja. Kako pa je pri naših sosedih - v Italiji, Avstriji in na Hrvaškem?
Pandemija, ki stiska del gospodarstva, sploh storitvenega, se počasi odraža tudi v poslovanju bank. Potem ko so banke lani pridelale še za 450 milijonov evrov dobička, kar je sicer za petino manj kot leto pred tem, jih letos zaradi pandemije čakajo bistveno slabši rezultati. Kot ocenjuje guverner Banke Slovenije Boštjan Vasle, je največji problem, ker praktično nimajo posla: rast posojil prebivalstvu je zanemarljiva, rast posojil podjetjem pa celo negativna.
Poročali smo že, da je Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) Društvu psihologov Slovenije podelil nagrado za solidarnost civilne družbe za projekt psihosocialne podpore ljudem med pandemijo. Društvo je eno od 23 nagrajencev iz EU in združenega kraljestva. Markom Vrtovec predsednik Društva psihologov Slovenije je v pogovoru z Markom Rozmanom poudaril, da je bilo društvo nagrajeno za aktivnosti, ki jih izvajajo pod okriljem Operativne skupine za izvajanje psihološke pomoči v razmerah epidemije, ki jo koordinira NIJZ. Ena bolj izpostavljenih aktivnosti je telefon za psihološko podporo ob epidemiji COVIDA-19 ( številka 080 5100), s katerim nudijo razbremenilne pogovore ob stiskah zaradi epidemije.
Se bodo dela pri gradnji premostitvenega objekta v dolini Glinščice zavlekla in s tem morda tudi gradnja drugega tira Divača Koper? Glinščica oziroma viadukt čez dolino Glinščice je namreč najpomembnejši premostitveni objekt, ki predstavlja tudi dostop do gradnje prvih predorov na trasi. Dolgo niso ugotovili, ali je bila referenca konzorcija MarkoMark Nival - 8 metrov visok zid - ustrezna. Zdaj je problem geološke narave, in sicer slabša nosilnost temeljnih tal, kot so pričakovali. Kaj to pomeni v pogovoru z Jadranom Bajcem iz projektnega sveta za civilni nadzor drugega tira.
Letos so že 56-tič podelili Bloudkove nagrade in plakete za prispevek k slovenskemu športu. Med prejemniki ene izmed plaket za leto 2020 je tudi Primož Kališnik, novinar in urednik, ki je v zadnjih 30-tih letih ogromno naredil za širjenje športne rekreacije in utrjevanje njenega statusa v družbi. Ta je tudi s popolnim zaprtjem družbe doživela "zatemnitev", ki jo bomo zdaj morali preseči in se vrniti na športna igrišča, kar je še zlasti pomembno za otroke in mladostnike.
V soboto je slovensko javnost pretresla novica o eni izmed najhujših nesreč v naših gorah v zadnjih desetletjih. V njej so tri osebe izgubile življenje, še tri pa so bile poškodovane vendar so po zadnjih informacijah izven življenjske nevarnosti. V istem dnevu je na Kaninu življenje v plazu izgubil tudi turni smučar. Pogovor z inštruktorjem gorske reševalne službe in strokovnim sodelavcem Planinske zveze Slovenije Matjažem Šerkezijem.
V teh dneh obeležujemo svetovni dan radia. Organizacija Združenih narodov za kulturo, znanost in izobraževanje (Unesco) ga ja razglasila leta 1946. Kakšen je pomen radia danes? Dejstvo je, da kot medij doseže okoli 95 odstotkov svetovnega prebivalstva vseh slojev. Kakšni pa so sicer statistični podatki nam bo zaupal Danijel Vrbec iz Služba za programski kontroling RTV Slovenija.
Jutri obeležujemo svetovni dan radia. Organizacija Združenih narodov za kulturo, znanost in izobraževanje (Unesco) ga ja razglasila leta 1946. Kakšen je pomen radia danes? Dejstvo je, da kot medij doseže okoli 95 odstotkov svetovnega prebivalstva vseh slojev. Kakšni pa so sicer statistični podatki nam je zaupal Danijel Vrbec iz Služba za programski kontroling RTV Slovenija. Z njim se je pogovarjal Marko Rozman.
Korona virus in epidemija sta pustu ter znamenitemu ptujskemu kurentovanju pošteno zagodla, a se za prihodnost maškarad ni bati. V najstarejšem slovenskem mestu ima pust dolgo in bogato tradicijo. Pisni zgodovinski viri dokazujejo, da so na Ptuju pustne igre prirejali že pred 411-imi leti, davnega leta 1610.
Pričelo se je kitajsko novo leto, ki je v preteklosti vsako leto prineslo najbolj množične svetovne migracije. Že drugo leto zapored pa na Kitajskem praznujejo novo leto drugače. Več nam je razkrila Sanela Kšela, ki je magistrirala iz programa Sinologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. S kitajsko kulturo in jezikom se ukvarja 8 let. Tri leta je živela na Kitajskem (dve leti in pol v Wuhanu in pol leta v Kunmingu). Z njo se je pogovarjal Marko Rozman.
Kar polovica od 10 najbolj prodajanih avtomobilov z vozniki prek izbirnikov na armaturni plošči ne komunicira v slovenščini. Evropska zakonodaja zahteva navodila za uporabo v jeziku potrošnika za vsako baterijo, ki je na trgu, to pa ni obvezno za jezik izbirnikov v elektronskih napravah, telefonih in celo v avtomobilih. Nedavno so na to opozorili pri AMZS in se zavzeli za spremembe na tem področju. Na cesti sta namreč varnost in s tem slovenščina v izbirnikih na armaturnih ploščah avtomobilov veliko bolj pomembni kot v mobilnem telefonu.
Profesor ekonomije Marko Pahor priznava, da se v njegovem poklicnem krogu marsikdo »igra« z bitcoini - iz radovednosti in želje po zaslužku. Odsvetuje pa, da bi mali vlagatelji tvegali vse svoje prihranke in jih vložili v kriptosvet. Ni pač vsak kot najbogatejši Zemljan Elon Musk, njegovo podjetje Tesla je kupilo za 1,5 milijarde dolarjev bitcoinov.
V Mjanmaru se protesti proti vojaškemu udaru po vseh mestih krepijo iz dneva v dan. Po nekaterih ocenah se je v največjem mestu Yangon zbralo sto tisoč mirnih protestnikov in zahtevalo vzpostavitev demokracije, policisti pa so v ponedeljek proti njim uporabili plastične naboje in vodne topove. Poročajo pa tudi o prestopih policistov na stran civilistov. Odstavljeni politiki Nacionalne lige za demokracijo z voditeljico Aung San su Či na čelu so že od minulega ponedeljka v hišnem priporu. Sandra Krišelj se je o ozadju vojaškega udara, interesih Kitajske na tem območju ter dilemi, ali Nobelova nagrajenka Aung San Su Či še velja za moralno ikono pogovarjala z nekdanjim kolegom, dopisnikom Lojzetom Kosom. Azijsko državo je obiskal osemkrat, prvič daljnega leta 1989.
V Sloveniji smo od lanskega marca naredili že več kot 1.250.000 PCR in hitrih antigenskih testov na covid. Strokovno in širšo javnost bodejo v oči lažno pozitivni in lažno negativni rezultati. Prvi vnesejo veliko slabe volje in nevšečnosti, drugi pa vzbujajo lažen občutek varnosti in s tem pospešijo širjenje epidemije. Ker se s hitrimi testi srečuje vedno več ljudi, je tudi vprašanj vedno več. Za oddajo Ultrazvok smo poklicali mikrobiologinjo doc. dr. Viktorijo Tomič, ki na Kliniki Golnik vodi laboratorij, v katerem opravljajo teste na covid. Dr. Tomič pa sodeluje tudi v vladni svetovalni skupini za hitre teste. Pripravil Iztok Konc. Foto: webandi/ pixabay
Tehnologije umetne inteligence doživljajo eksponentno rast. Preoblikujejo svet, v katerem živimo in tudi to, kako ga doživljamo, saj konec koncev prav algoritmi umetne inteligence določajo, katere vsebine na spletu bi nas utegnile najbolj zanimati in tako v pomembni meri soustvarjajo naš pogled na svet. Umetna inteligenca se naglo uvaja na nova in nova področja, v gospodarstvu jo srečamo pod krovno oznako industrija 4.0. Z njeno pomočjo se marsikje že izbira nove kadre, oblikuje zavarovanja, trguje na borzah in napoveduje prihodnje trende, naj gre za gospodarske kazalce ali razvoj pandemije, pa tudi prihodnje vedenje ljudi. Tako Združene države Amerike kot Kitajska ogromno vlagajo v to ključno tehnologijo, vsaka s svojimi prioritetami in posledicami za družbo. Kako do etične umetne inteligence? Evropska unija si v tem kontekstu prizadeva za razvoj umetne inteligence, ki bi jo odlikovalo prav upoštevanje etičnih vidikov in človekovih pravic. Slovenija se aktivno vključuje v evropska prizadevanja in želi čim bolj izkoristiti znanje, ki ga na tem področju ima. Pripravljen je Nacionalni program spodbujanja razvoja in uporabe umetne inteligence do leta 2025, ki čaka na potrditev na vladi. Na ministrstvu za javno upravo so v torek, 9. februarja 2021 organizirali spletno okroglo mizo, na kateri so se posvetili spoštovanju etičnih načel in zagotavljanju človekovih pravic pri razvoju umetne inteligence. "To je dokazano dejstvo. Imamo nekatere škodljive uporabe, na katere se moramo odzvat, " je poudaril dr. Aleš Završnik z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti. "Škodljive za človekove pravice, za demokratične strukture in procese in za pravno državo. " "Etika tehnologije je neke vrste poskus družbenega dogovora, " je poudaril filozof dr. Luka Omladič. "Pokus družbe ali ima lahko kontrolo nad tehnologijo, za katero se zdi, da deluje sama od sebe. " "Upravljanje s podatki je temelj umetne inteligence," je opozorila dr. Maja Bogataj Jančič, vodja Inštituta za intelektualno lastnino. Maja Bogataj Jančič, vodja Inštituta za intelektualno lastnino. "Lahko da velja, da je umetna inteligenca toliko etična, kot je tisti, ki so ustvarja. Pri tem je tisti, ki jo ustvarja, tudi tisti, ki izbira in pripravlja podatke, na katerih se bodo mašine učile." Medtem ko etika nudi ključne smernice za uspešno sobivanje človekovih svoboščin in umetne inteligence, zgolj etične smernice ne zadoščajo za uspešno določanje okvirov, znotraj katerih naj se tehnologije razvijajo in uporabljajo. Za to je nujen čimprejšnji zakonski okvir. "Glavno tveganje danes je, da smo perfekcionistični, da skušamo iskati neke definicije pri tehnologiji, ki se šele razvija,« je izpostavil predsednik ad hoc odbora Sveta Evrope za umetno inteligenco dr. Gregor Strojin. "Osredotočiti se moramo na realne rizike, ki obstajajo zdaj, na odgovornost držav in iz tega izhajati. " Foto: Pixabay
Od danes ponovno obratujejo nekatere storitvene dejavnosti in manjše trgovine in sicer tiste do 400 m2 površine. Za vse zaposlene v teh dejavnostih je pogoj opravljen test na covid, v nekaterih primerih, na primer za kozmetične salone pa to velja tudi za stranke, zaradi česar je precej hude krvi in mnogi saloni so zato ostali zaprti. O tem, kako so potekale priprave na odpiranje trgovin, predvsem testiranje in v kakšnih razmerah je zdaj dejavnost sta predstavila Mariča Lah predsednica Trgovinske zbornice Slovenije in Ladislav Rožič, generalni sekretar Sindikata delavcev trgovine Slovenije. Več Drago Balažič.
Po večmesečnem premoru se v šole vračajo vsi učenci prve triade osnovne šole, vrata za vse odpirajo tudi vrtci. Preverili smo, kako poteka pouk na Osnovni šoli Bizeljsko. Danes sicer pouk prek spleta bojkotirajo dijaki, združeni v gibanje Zahtevamo šolo, ki opozarjajo na to, da izobraževanje na daljavo ni primerna rešitev za trenutno situacijo in da pristojni niso naredili dovolj, da bi se lahko šolarji izobraževali v šolah kljub slabši epidemiološki sliki. Več pa Špela Šebenik in Suzana Vahtarič.
Umetnost, ki ji je posvečena praznična pozornost, lahko nagovarja s svojim subtilnim, jasnim, celo ostrim jezikom. Lahko vzpostavlja dialog v časih negotovosti, strahu in sovražnosti ...V njej je potencial razpiranja pogledov na številne tematike, o katerih na njen način v vsakdanjem življenju težko spregovorimo, v njej se porajajo projekcije prihodnosti, zna začrtati meje etično sprejemljivega, pri ljudeh zbuja občutljivost in ranljivost ... Lahko nas tudi zabava in razveseljuje, družbi kaže sliko resničnosti, ter odigra vlogo norčka na dvoru, zrcalno podobo kralja …
Neveljaven email naslov