Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Mojco Kamnik se je že pred epidemijo sistematično lotila projekta Predvajaj mi spomin, v katerem je raziskovala, na katero glasbo se starostniki, ki stanujejo v slovenjgraški enoti Koroškega doma starostnikov najbolje odzivajo. Poslušanje prav izbrane glasbe dementnim stanovalcem pomaga tudi zdaj, v času življenja na socialni distanci in rdečih con.
Pri proizvodnji plastike se uporabljajo številne snovi, ki jo naredijo mehkejšo, odporno na svetlobo in toploto. Med njimi so tudi take, ki so zdravju škodljive in brez težav preidejo v človeško telo, zlasti preko prehranske embalaže. To je potrdilo že več raziskav s področja takoimenovanega humanega biomonitoringa, tudi zadnja, ki jo je izvedlo šest nevladnih organizacij iz različnih držav, med njimi slovenski Ekolo
V spomin na več kot 200 letno tradicijo rudarjenja v Zasavju stoji na Ostrem vrhu nad Trbovljami osemmetrska železna skulptura Rudarja – Prometeja
Mineva sto let od rojstva Štefana Faleža, prvega veleposlanika republike Slovenije pri Svetem sedežu, posebej zaslužnega za mednarodno priznanje naše države. Falež se je rodil 3. decembra leta 1920 v Orehovi vasi pri Slivnici, v Italiji pa je živel od leta 1941. Tam je postal uspešen hotelir, prijatelj številnih italijanskih politikov in papeža Wojtyłe ter vplivna osebnost papeškega dvora. Z njegovimi bližnjimi se je ob obletnici srečal Janko Petrovec.
3. december je kot mednarodni dan invalidov generalna skupščina leta 1992 razglasila z namenom ozaveščanja o problematiki invalidnosti in spodbude k prizadevanjem za izboljšanje statusa invalidov. Svoje mnenje o trenutnem položaju invalidov pri nas je z nami delil varuh človekovih pravic Peter Svetina, spoznali smo projekt Veščine za samostojno življenje, ki ga je za skupino odraslih invalidnih oseb pripravilo podjetje Želva, in preverili, kako za dostopnost RTV programov skrbi naša medijska hiša.
Portal Vida je nastal iz obupa, saj se iz leta v leto veča število starostnikov, ki potrebujejo pomoč. Seveda tudi fizično, a pomembnemu deležu ljudi bi pomagale že uveljavljene sistemske rešitve. Do katerih pa ne znajo priti. Med takimi so denimo izredna denarna pomoč, varstveni dodatek, subvencija najemnine, plačilo dopolnilnega zavarovanja. Zato so na enem mestu zbrali vse informacije in obrazce v upanju, da bodo bližnji znali pomagati neveščim starostnikom v svoji okolici.
Kmetje rotijo državo in deležnike v agroživilski verigi naj za prašičje in goveje meso dobijo vedno manj, potrošniki plačujemo vedno več.
Jutri in v četrtek bo po napovedih vremenoslovcev v večjem delu države snežilo in kljub temu da naj bi sneženje do konca tedna že ponehalo, lahko na cestah v teh dneh pričakujemo nekaj več preglavic. Na Darsu zatrjujejo, da so na zimo dobro pripravljeni, zapolnili so skladišča soli v avtocestnih vzdrževalnih bazah ter silose ob avtocestnem križu, sicer pa imajo za letošnjo zimo trenutno pogodbeno zagotovljenih še 58.000 ton soli ter 1,8 milijona litrov kalcijevega klorida za preprečevanja nastanka poledice.
Financiranje Slovenske tiskovne agencije je postavljeno pod vprašaj, saj je Urad vlade za komuniciranje vlado seznanil z informacijo o nezmožnosti nadaljnjega financiranja STA v letu 2021, prav tako niso poravnani računi za oktober. STA se polovično financira iz naslova javne službe, delno iz tržne dejavnosti. Na UKOM-u vztrajajo, da morajo za nadaljnje financiranje videti vso poslovno dokumentacijo, da lahko določijo znesek financiranja. Vodstvo STA pa trdi, da so odgovorili na vse dopise s strani vladne službe za komuniciranje, a v skladu z Zakonom o gospodarskih družbam. Slovenska tiskovna agencija je namreč družba z omejeno odgovornostjo, katere edini lastnik je država. Kaj pa finančna slabitev STA pomeni za slovenski medijski prostor? Katja Arhar se je o tem pogovarjala s profesorjem novinarstva na Fakulteti za družbene vede dr.Markom Milosavljevićem.
Za ukrepe blaženja podnebnih sprememb in prilagajanju nanje so pri nas namenjena tudi sredstva iz proračunskega sklada za podnebne spremembe, s katerim upravlja ministrstvo za okolje, financira pa se iz denarja od emisijskih kuponov. Največji plačnik je Termoleketrarna Šoštanj. A od 106 milijonov evrov, ki so bili letos na voljo, je bil letos izplačan le manjši del.
Kip Boj z Orjuno kiparja Stojana Batiča, ki stoji pred Zasavskim muzejem v Trbovljah in spominja na spopad delavstva z takratnimi jugoslovanskimi nacionalisti, je po temeljitem restavratorskem posegu, po slabe pol stoletja od njegove postavitve, dobil nov sijaj.
S stanovskimi nagradami Društvo novinarjev Slovenije vsako leto nagradi projekte in kolege, ki so v zadnjem letu izstopili iz povprečja in pokazali, da v Sloveniji kljub nezavidljivim razmeram kakovostno novinarstvo še ni izumrlo. Društvo podeli tudi nagrado za življenjski prispevek k slovenskemu novinarstvu.
Na podlagi iniciative državnega vrha že nekaj časa potekajo priprave in predstavitve osnutkov pokrajinske zakonodaje, vse okoli ustanovitve pokrajin v Sloveniji. Država je torej v procesu teritorialne členitve države na pokrajine in ureditve njihovega pravnega statusa. Ustava Republike Slovenije v 143. členu že dolgo določa ustanovitev pokrajin kot samoupravnih lokalnih skupnosti. Z namenom doseganja čim širšega družbenega konsenza pri oblikovanju pokrajin se v tem času zbirajo mnenja, predlogi, pripombe in pobude. Društvo Heraldica Slovenica je med pripravami temeljne pokrajinske ureditve izdelalo izhodišča za njihove simbole. Predsednik društva Aleksander Hribovšek poudarja, da predlogi temeljijo na že uveljavljeni slovenski zgodovinski simboliki, katere bogata tradicija izvira iz 13. in 14. stoletja. Krasila je nekdanje slovenske zgodovinske dežele in ozemlja, kot so Goriška, Istra, Koroška, Kranjska, Prekmurje in Štajerska in krasi številne slovenske kraje. Več Marko Rozman.
Vseevropski projekt Noč raziskovalcev si prizadeva na različne načine delo raziskovalcev in raziskovalk približati kar najširšemu krogu zainteresiranih radovednežev. V Sloveniji letos dogodki pod dvema krovnima projektoma. Pod imenom Noč ima svojo moč so združili moči Hiša eksperimentov, Institut "Jožef Stefan", Kemijski inštitut, Nacionalni inštitut za biologijo, Tehniški muzej Bistra ter še številni drugi. Zajetno ponudbo pa so pripravili tudi na Univerzi v Ljubljani, kjer program pod naslovom Humanistika, to si ti koordinira Filozofska fakulteta. Na nekatere dogodke se je potrebno tudi prijaviti, ker je število mest omejeno, drugim se preprosto priključite. Pobrskajte malo in ne bo vam žal. V našem prispevku pa smo šest raziskovalcev in raziskovalk povabili, da nam predstavijo svoje delo, povejo, kaj jih navdušuje in kako je videti svet skozi raziskovalna očala.
Agencija za okolje, oziroma njen predhodnik Hidrometeorološki zavod,že od leta 1954 neprekinjeno izvaja meteorološke meritve. Z njimi želijo seveda nadaljevati, ovira za to pa so dotrajani, energetsko neučinkoviti in premajhni prostori na Kredarici, ki so za stalno prisotnost dveh meteoroloških opazovalcev neprimerni. Zato so se že lotili projekta povečanja metereološke postaje in s tem v zvezi razmišljajo tudi o možnosti, kako na Kredarico pripeljati elektriko. Na pobudo ARSO je Elektro Gorenjska že ocenila možnost izvedbe , pobuda pa je že zaokrožila tudi v javnosti in naletela na različne odzive.
V Matenji vasi pri Postojni že tri leta in pol deluje pro bono zobna ambulanta, ki jo vodi upokojeni zobozdravnik dr. Želimir Božić. Dobrodelnost in prostovoljstvo, pravi, mu prinašata veliko zadovoljstva in ga izpolnjujeta. Z njim se je pogovarjala Sabrina Mulec.
Že 55 let lahko legendarnemu avizu skladatelja Urbana Kodra in radijski pravljici prisluhnemo prav vsak večer ob 19.45 na našem Prvem programu. Za prijaznejši vstop v zadnji mesec leta je izšla najnovejša izdaja pravljic v obliki zvočne knjige, in to tako v digitalni verziji kot na zgoščenki s priloženo pobarvanko: Lahko noč, otroci! S pravljico v svet sanj.
Diego Armando Maradona se je rodil v revnem predmestju Buenos Airesa oktobra 1960. Deset dni pred dopolnjenim šestnajstim letom je že zaigral v prvi argentinski ligi. Njegov prvi prestop, leta 1981, iz kluba Argentina Juniors v Boca Juniors je bil vreden milijon funtov. Leto dni pozneje je za petkratno vrednost prestopil k Barceloni, vendar se tam ni znašel. Začel se je spogledovati s kokainom. Dve leti pozneje je prestopil k Napoliju, italijanskemu klubu brez pravega ugleda na evropski ali italijanski sceni, in klub prerodil. V sedmih letih je vse postavil na glavo, prekinil je desetletja dolgo premoč klubov z italijanskega severa, Napoli je prvič in, za zdaj, zadnjič osvajal naslove. Vmes je na svetovnem prvenstvu 1986 z državno reprezentanco osvojil krono svetovnega. Po letu 1991 je njegova zvezda potemnela: kokainska zasvojenost, suspenzi, posledično upadanje forme. Po dokončni upokojitvi leta 1997 je nadaljeval z zlorabo prepovedanih substanc, soočil se je s prekomerno telesno težo, se zapletal v javne in odmevne spore s predsedniki argentinske nogometne zveze, mnoge je razburjal s prijateljevanjem s Fidelom Castrom. In vendar je Maradona ostal Maradona, genij par excellence, nogometaš, ki mu je svetovna javnost na internetnem glasovanju podelila naslov najboljšega nogometaša 20. stoletja. Prejel je neverjetnih 53 odstotkov vseh glasov, pa so glasovali tudi Brazilci, Angleži, navijači Milana in drugi, ki nimajo posebnega razloga, da bi Maradono imeli radi. S čim jih je torej prepričal? - Odgovor se skriva v prispevku, ki ga je ob svetovnem prvenstvu 2010 v Južni Afriki, ko je Maradona vodil aregentinsko reprezentanco kot selektor, pripravil Goran Dekleva. foto: Maradona na ramenih navijačev kluba Boca uniors ob osvojitvi naslova argentinskega državnega prvaka l. 1981 (Wikipedia, javna last)
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Neveljaven email naslov