Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Druga polovica preteklega šolskega leta je po Evropi potekala večinoma povsod na daljavo, le na Švedskem in Finskem ni še povsem jasno, kako bo v novem šolskem letu. Že v ponedeljek pa se je več sto tisoč šolarjev po poletnih počitnicah vrnilo v šole na severu Nemčije. Ob tem nas je zanimalo, kakšne so smernice pri organizaciji in poteku izobraževalnega procesa, pri upoštevanju distance, kako je z uporabo mask in razkuževanjem pri pouku, kako organizirajo odmore, šolsko prehrano, obšolske dejavnosti ipd. Pogovarjali smo se z dopisnico Polono Fijavž.
V toplih poletnih dneh ljudje osvežitev radi poiščejo na naravnih kopališčih, pogosto tudi na neurejenih. Kopanje na teh kopališčih ni prepovedano, je pa nujna velika previdnost. Otroci naj se na neurejenih kopališčih ne kopajo brez nadzora staršev ali druge odrasle osebe. Še posebej to velja za tekoče vode, razmere v rekah so namreč nepredvidljive in se lahko zelo hitro spremenijo. Več o tem, zakaj je kopanje v rekah lahko nevarno in na kaj je treba biti še posebej pozoren, pa v pogovoru s predsednikom Slovenske potapljaške zveze Mitjem Slavincem. Z njim se je pogovarjala Lucija Dimnik Rikić
Marsikdo to poletje, ob počitnikovanju na Hrvaškem ali kje južneje na Balkanu, intenzivno spremlja novice glede novih premerov okužb s Covid 19. Ljudje želijo biti namreč čim prej obveščeni o morebitni uvedbi 14-dnevne karantene ob povratku v domovino. Tiste, katerim je bila karantena že odrejena, nadzirajo zdravstveni inšpektorji. Na kakšen način izvajajo nadzor in v kolikšni meri ljudje upoštevajo zapovedano karanteno, več Marko Rozman.
Medtem, ko še vedno preiskujejo odgovornost nesrečo, ki je zahtevala 43 življenj. so zgradili nov viadukt, ki je dolg 1067 metrov in stoji na osemnajstih do 40 metrov visokih stebrih, ki imajo 50 metrov globoke temelje. Obložen je s steklenimi ploščami, ki promet branijo pred sunki vetra. Vzdolž obeh robov cestišča tečejo sončni paneli: most bo kar 95 odstotkov potrebne električne energije pridobil sam.
O testnem poletu astronavtov, Douga Hurleya in Boba Behnkena, ki sta včeraj po dveh mesecih uspešno pristala v Mehiškem zalivu, najbrž ne bi veliko govorili, če ne bi vesoljcev tja prvič v zgodovini poneslo vesoljsko plovilo v lasti zasebnega podjetja. Podjetje SpaceX Falcon v lasti Elona Muska je nedavno v orbito poslalo več sto satelitov, čaka jih še deset tisoče. Ameriška NASA je od leta 2011 pa vse do maja za polete v vesolje najemala ruske satelite, kar ni bilo prav poceni, zato je k sodelovanju povabila zasebna podjetja. O spremembah, ki jih prinaša v raziskovanje vesolja zasebna iniciativa, se je Cirila Štuber pogovarjala z dr. Andrejo Gomboc, profesorico astronomije na Univerzi Nova Gorica.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
S Koroškega prek Mežiške doline in Celjskega do Domžal in okolice je divjalo sinočnje neurje, ki je naredilo ogromno škode. Na Koroškem še niso sanirali škode niti od prejšnjega neurja, pa imajo znova poškodovano cestno infrastrukturo in uničene poljščine. V Domžalah imajo ogromno škodo na stanovanjski infrastrukturi, kakšnih 300 objektov je poškodovanih. Gorenjska nevihta, ki je povzročila največjo škodo, je bila avtohtona, torej ni prišla iz Avstrije, pač pa je nastala nad Brnikom in se sprostila prek Domžal do Geosa, je povedal meteorolog Brane Gregorčič.
V Franciji nastaja največji fuzijski reaktor, ki ga bodo, če bo šlo vse po sreči, začeli uporabljati čez kakšnih pet let. O pomenu reaktorja in potencialih jedrske fuzije se je Mateja Železnikar pogovarjala z dr. Boštjanom Končarjem.
Slovenski turizem so ljudje, ki ga ustvarjajo in od njega živijo. Zadnjega pol leta niso ostali brez dohodkov le ponudniki turističnih namestitev, prevozniki, turistične agencije in zaposleni v pomožnih in vzporednih dejavnostih, pač pa tudi licencirani turistični vodniki. Podrobneje Tadeja Lukanc, bere Bernard Stramič.
Pandemija koronavirusa je vplivala tudi na delo humanitarcev – nekateri projekti so zaradi virusa ustavljeni, drugod sredstva preusmerjajo v zagotavljanje hrane, razkužil in drugih osnovnih pripomočkov. To velja tudi za Zavod Krog, v Sloveniji ustanovljeno mednarodno, neprofitno in nevladno organizacijo, ki deluje na področju človekovih pravic, humanitarnega dela, razvojnega sodelovanja in medkulturnega dialoga. S predstavnico zavoda Katjo Kumar se je o njihovih aktualnih projektih v Egiptu in Libanonu pogovarjala Andreja Gradišar.
Gasilske veselice po državi že od nekdaj predstavljajo del lokalne tradicije. Marsikje predstavljajo edini dogodek, ko se lahko krajani srečajo in poveselijo. Omenjeno še najbolj prihaja do izraza v letošnjem letu, ko so ali bodo odpovedana večina družabnih dogodkov. Organizatorji veselic opozarjajo na težke razmere v kateri so se znašli zaradi ukrepov širjenja koronavirusa. Društva bodo zaradi tega imela tudi manj denarja za nakup gasilske opreme. Posledice epidemije občutijo tudi glasbeniki, ki so bili primorani odpovedati številne koncerte. Med njimi je tudi ansambel Modrijani, ki je po podatkih združenja Sazas v zadnjih letih po številu nastopov na gasilskih veselicah, na prvem mestu. Več Marko Rozman.
Zaradi slabšega obiska tujcev, ki so bili v preteklih turističnih sezonah pogosti, tudi organizirani obiskovalci starih mest, je Združenje zgodovinskih mest s kampanjo »Moje mesto« za večji obisk priskočilo na pomoč sedemnajstim zgodovinskim mestom. Slovenska zgodovinska mesta skrivajo veliko priložnosti, a so včasih po krivici prezrta. Zato so se odločili za digitalno kampanjo, s katero nagovarjajo Slovence, naj del dopusta preživijo tudi v zgodovinskih mestih.
V zadnjih desetletjih so se vloge moških kot očetov bistveno spremenile. Vedno več se jih aktivno vključuje v družinsko življenje in odmika od tradicionalno predpisanih vlog. Sociologi govorijo o fenomenu novega očetovstva oziroma o novih skrbnih očetih.
Dejavno preživljanje prostega časa je v letošnjem letu, ki ga je zaznamovala bolezen covid 19, dobilo nov pomen. Ljudje iščejo različne kotičke Slovenije, kamor se lahko odpravijo hodit, kolesarit, sprehajat… Zdaj jim je na voljo nova spletna platforma Slovenia Outdoor, ki bo obiskovalki ali obiskovalcu pomagala pri tem, za kateri aktivni oddih v naravi v katerem koli delu leta naj se odloči, stran pa nudi tudi možnost rezervacije. Na predstavitvi omenjenega projekta na Krvavcu je bila Tina Lamovšek.
Zaradi večanja števila potrjenih primerov okužb v Sloveniji oziroma zaradi omejitve hitrega širjenja je Ministrstvo za zdravje RS že pred časom spremenilo odlok o začasni splošni omejitvi oz. prepovedi zbiranja ljudi. posledično so bili odpovedani številni dogodki po celi Sloveniji. Tudi sejmov. Preverili smo, kakšno je stanje pri treh največjih družbah, ki organizirajo največje sejme v državi.
Posledice pandemije covida 19 se močno poznajo tudi v turizmu na avstrijskem Koroškem. Zasedenost nastanitvenih kapacitet je nekoliko boljša v večjih turističnih središčih. Tako je trenutno največ gostov ob Vrbskem jezeru, nekoliko manj pa denimo na turističnih točkah, kot je cerkev Gospe Svete na Gosposvetskem polju. Petra Kos Gnamuš
Odkrivanje prezrtih delov prestolnice, kjer se skrivajo spomini nekdanjega brezdomca in nekdanjega odvisnika.
Letošnja planinska sezona je zaradi epidemioloških razmer drugačna kot smo jih bili vajeni, spremenila se je tudi struktura obiskovalcev gora. Zdaj odhajajo v gore obiskovalci, ki prej tega niso počeli. Zato gorski reševalci svetujejo še večjo previdnost in upoštevanje pravil za varno gibanje. Na prvem mestu sta: dobra priprava na turo in prav takšna telesna pripravljenost.. Gorski reševalci so imeli v zadnjih desetih dneh tudi po več posredovanj in reševanj na dan. Minuli konec tedna so posredovali osemkrat. Prispevek Aljane Jocif
Ob stalni potencialni nevarnosti okužbe s korona virusom se je povečala skrb za zdravje. Pomemben dejavnih zdravja je tudi hrana. Nekateri so zastoje pri transportu hrane v prvem valu epidemije povezovali s porastom okužb s salmonelo. Stališče pristojne evropske institucije Agencije za varnost hrane – EFSA – ki ga je objavila že na začetku pandemije je, da hrana ne predstavlja tveganja za Covid 19, je pa v teh razmerah še toliko bolj pomembna osebna higiena in higiena živil, v pogovoru z Jernejko Drolec pravi dr. Blaža Nahtigal, z EFSE informacijske točke za Slovenijo.
Najpogostejša tarča kibernetskih napadov so navadni uporabniki interneta in majhna podjetja. Prispevek Eve Lipovšek.
Neveljaven email naslov