Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4545 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


27.08.2020

Socialna distanca ali varna razdalja?

Vse odkar je svet in Slovenijo zajela pandemija novega koronavirusa, veliko govorimo o samozaščitnih ukrepih za preprečitev širjenja bolezni. V tem kontekstu menda še prav pogosto omenjamo nujnost vzdrževanja tako imenovane socialne distance. A čeprav je nasvet sam po sebi seveda povsem na mestu, strokovnjaki za slovenščino opozarjajo, da se, ko govorimo o socialni distanci, vendarle tudi motimo. Sama besedna zveza »socialni distanca« naj bi namreč nikakor ne bila pomensko ustrezna. S čim bi jo torej veljalo nadomestiti? – Odgovor je v pogovoru z literarno zgodovinarko, kritičarko in urednico mariborske revije Dialogi, Emico Antončič, iskal Goran Dekleva. foto: Alexandra_Koch (Pixabay)


27.08.2020

Prihodnost je v večji produktivnosti

Gospodarska združenja so že pred časom začela opozarjati na dejavnike, ki lahko dvignejo slovensko produktivnost. Slovenija je lani zabeležila okrog 46 tisoč 700 evrov dodane vrednosti na zaposlenega, Avstrija okrog 80 tisoč. Naša država je na račun višje stopnje zaposlenosti v zadnjih letih zmanjšala vrzel do povprečja Evropske unije po bruto domačem proizvodu, vrzel v produktivnosti pa kar vztraja ali se povečuje. To, drugače povedano, pomeni, da izdelke prodamo slabše kot Avstrijci in Nemci. Zakaj? Kako to popraviti? Na gospodarskem ministrstvu so prejeli akcijski načrt za višjo rast produktivnosti. Med avtorji je tudi Polona Domadenik, z njo se je pogovarjala Maja Derčar.


27.08.2020

Darko Brlek o pomenu nacionalne RTV: "Dogodki se zgodijo in minejo – če niso posneti, potem nimamo lastne zgodovine, nimamo identitete"

Eden naših najprepoznavnejših festivalov, Festival Ljubljana, poteka že 68 let. Neskončno število glasbenikov in drugih umetnikov iz Slovenije in tujine je v teh letih razveselilo občinstvo – nekatere z odrov v Ljubljani, mnoge druge pa je festivalsko dogajanje doseglo prek radijskih valov in televizijskih sprejemnikov. O pomenu sodelovanja z RTV Slovenija je spregovoril dolgoletni direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek.


26.08.2020

Nadzor bo tudi v bodoče potekal nemoteno

Z uvedbo odloka o obvezni 14-dnevni karanteni ob vrnitvi iz Hrvaške se je povečalo število karantenskih odločb in se bo še bolj. Tiste, ki jim je bila karantena že odrejena, nadzirajo zdravstveni inšpektorji. Nadzor na terenu v spremstvu policije opravlja 85 inšpektorjev. Ti zagotavljajo, da bodo nadzor tudi v prihodnje nemoteno izvajali. Podrobneje inšpektorica Deana Potza v pogovoru z Markom Rozmanom.


25.08.2020

Bo vlada še za mesec dni podaljšala subvencioniranje čakanja na delo?

V četrtek bo vlada odločala o tem, ali podaljšati ukrep subvencioniranja čakanja na delo v sklopu četrtega protikorona paketa še za mesec dni. Obrtniki in podjetniki si tega seveda želijo in pozivajo k podaljšanju celo do konca leta. Več Erna Strniša.


25.08.2020

Učenci imajo v šolah smerokaze kot v prometu

V Srbiji se je število novih okužb v zadnjih dneh zmanjšalo, danes so ob 8646 testih odkrili 106 novih primerov, umrli so štirje ljudje s koronavirusno boleznijo. Ob strogih ukrepih je vrata odprlo prvih nekaj šol, velika večina bo to storila 1. septembra, čeprav zveza sindikatov zaposlenih v šolstvu zahteva preložitev za dva tedna. Dopisnika Boštjana Anžina je v Beograd poklicala Lucija Fatur.


24.08.2020

Vlado Kreslin, Marko Vuksanovič in Sebastijan Lukovnjak o pomenu Radia Slovenija

Glasbeniki o svojih izkušnjah in vlogi Radia Slovenija na širokem področju, ki ga imenujemo slovenska glasba oz. glasba na Slovenskem.


24.08.2020

Izpust sovice

Danes so na Cerkniškem jezeru v naravo izpustili malo sovo, ki jo je ki jo je nebogljeno 22. julija pred policijsko postajo Cerknica našel njen uslužbenec Bogdan Paternost. Ta je nato poklical v Notranjski park, osrednjo okoljevarstveno institucijo v regiji, kjer so poskrbeli, da je šla v varne roke.


22.08.2020

Jutro na terenu - Planinski dom na Kalu

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


21.08.2020

Zavarovalnice

Pandemija je v finančnem svetu ogrozila izplačila dividend. Potem ko so se za ta korak že odločili v bankah, so temu sledile tudi zavarovalnice. Agencija za zavarovalni nadzor je tako zavarovalnicam podaljšala priporočilo lastnikom, naj si del dobička za lani v imenu ohranitve kapitalske trdnosti svojih naložb, ne izplačajo. Urška Jereb


21.08.2020

Dan okoljskega dolga je letos 22. avgusta

Kolikor lahko planet v enem letu obnovi naravnih virov, toliko jih bomo dejansko porabili do 22. avgusta. Da bi bila trenutna poraba vzdržna, bi potrebovali 1,6 Zemlje. Seveda pa so med državami po svetu velike razlike. Najbolj potratni so Katarci, ki bi za svoj življenjski slog potrebovali kar 8 planetov, Američani pet, slovenskemu načinu življenja bi zadoščali trije. Glede na lani, ko smo vire porabili že do 29. julija, smo bili letos na svetovni ravni za dobre tri tedne bolj varčni. Privarčevani tedni odsevajo predvsem zmanjšanje prometa, predvsem letalskega, gospodarske produktivnosti in tudi posledično manjšo proizvodnjo elektrike. Ob tem izračuni kažejo, da Slovenija kljub pandemiji svojega okoljskega dolga ni uspela zmanjšati, saj smo svojo kvoto porabili že 26.aprila, dan prej kot lani. Foto: Global Footprint Network


21.08.2020

Knez: Ustavnega sodnika opredeljuje več kot le 46 glasov podpore

Predsednik ustavnega sodišča Rajko Knez pravi, da je bolj pomembno kot, kdaj bodo dobili novega ustavnega sodnika, to, ali bo novi sodnik takšnega profila, kot ga ustavno sodišče potrebuje.


20.08.2020

Ponovno odprtje šol v Italiji je prioriteta politike in družbe

V italijanskih šolah si prizadevajo za enometrsko razdaljo med poukom, ki jo bodo zagotavljali z dodatnimi prostori v občinski lasti, v skrajnih primerih s prednapetimi zunanjimi konstrukcijami, s prepolavljanjem razredov in z 2,5 milijona novih enojnih šolskih klopi. Uporaba maske bo obvezna pri vseh učencih in dijakih od 6. leta naprej pri vseh prehodih po šoli – pri pouku pa takrat, ko ne bo zagotovljene enometrske razdalje. Krizni ukrepi v šolstvu bodo državo stali skoraj tri milijarde evrov, sistem pa predvideva tudi okoli 100 tisoč novih zaposlitev. Pri sumu na okužbo bodo otroka osamili, obvestili starše in zdravstvene oblasti, sošolci in družinski člani pa bodo praviloma morali v karanteno in na testiranje. Poroča Janko Petrovec.


20.08.2020

Šircelj: Za ureditev dolgotrajne oskrbe ne bo novega davka

Vlada ima še deset dni za posredovanje rebalansa državnemu zboru. Minister Andrej Šircelj ocenjuje, da bodo prihodki nižji za milijardo in pol, odhodki pa višji za 2 milijardi


19.08.2020

Pro bono ambulante

Danes obeležujemo svetovni dan humanitarnosti, ki ima trojni namen: gre za počastitev spomina na humanitarne delavce, ki so med opravljanjem dela izgubili življenje; za priznanje humanitarnim delavcem, ki opravljajo svoje delo, ter za krepitev zavedanja javnosti o pomenu humanitarnega delovanja in mednarodnega sodelovanja. Obeležje letos poteka pod geslom "Resnični junaki". V luči pandemije COVID-19, ki pomeni velik izziv za vse humanitarne operacije, je namenjen promociji solidarnosti in sodelovanju tudi v času največjih kriz. Med humanitarne organizacije sodijo tudi pro bono ambulante za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja. Kolega Peter Močnik se je pogovarjal s strokovno vodjo ljubljanske pro bono ambulante Vido Drame Orožim, dr. med.


19.08.2020

Ana in Žiga Ritonja - prostovoljca v hrastniškem domu

Pomoč obolelim za Covid-19 že od marca nudijo mnogi prostovoljci – dostavljajo hrano, hodijo po nakupih, pomagajo pri drugih nujnih opravilih. Tako je tudi v Hrastniku, ki je eno od tistih mest, ki je bilo v zadnjem času najbolj prizadeto. Za koordinacijo prostovoljcev tam skrbi območni Rdeči križ. Vsak dan je v pogonu nekaj manj kot 20 ljudi, so nam povedali. V hrastniški dom starejših so na pomoč ob izbruhu virusa prišli tudi delavci iz drugih krajev – iz Metlike, Gornjega grada, Ljubljane, Ljutomera, Trbovelj. Med njimi sta bila tudi 19-letni Žiga Ritonja in njegova 22-letna sestra Ana. Žiga je v domu pomagal tri tedne, sestra, ki je bolničarka negovalka v domu v Lukavcih, teden manj. Izkušnjo sta opisala Andreji Gradišar.


18.08.2020

Prvega septembra vsi v šolo!

Novica dneva je, da se prvega septembra v šole vračajo vsi učenci in dijaki, je opoldne sporočila pristojna ministrica Simona Kustec, saj zdajšnja epidemiološka slika dopušča vrnitev vseh učencev v učilnice. Vendar bo pouk potekal v skladu s priporočili za preprečevanje širjenja korona virusa oziroma v skladu s tako imenovanim zelenim B modelom.


18.08.2020

Poziv dopustnikom, naj zapustijo Hrvaško pred uvedbo karantene

Zdravstvena stroka skupaj z ministrom za zdravje Tomažem Gantarjem poziva dopustnike na Hrvaškem, naj se čim prej vrnejo domov, preden bo začela veljati karantena.


17.08.2020

Kolesarski maraton Franja bo, tekaški praznik v Ljubljani pod vprašajem

Mnogi so pomladne in poletne mesece izkoristili tudi za tek in kolesarjenje in že nestrpno pričakujejo dve veliki rekreativni prireditvi. Trenutno so v boljšem položaju kolesarji, saj so prireditelji maratona Franje dobili zeleno luč za izvedbo, dokončna odločitev o ljubljanskem maratonu pa bo znana 10. septembra. Več, tudi o jeklenem triatlonu, v prispevku Jureta Jeromna


17.08.2020

101. obletnica priključitve Prekmurja

Že od leta 2005 je 17. avgust državni praznik Združitve prekmurskih Slovencev za matičnim narodom. Pred 101. letom je namreč vojska na množičnem zborovanju v Beltincih po zgolj petih dneh zasedbe Prekmurja, ki ga je tedanja kraljevina Srbov, Slovencev in Hrvatov dobila za zeleno mizo na pariški mirovni konferenci, predala oblast civilni upravi. Na tedanje dogodke je v pogovoru z Lidijo Kosi spomnila zgodovinarka in direktorica Pomurskega muzeja Metka Fujs.


Stran 112 od 228
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov