Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Ob nastanku večjega žarišča v Mariboru, kjer se je okužilo 7 zdravnikov enote nujne medicinske pomoči zdravstvenega doma smo se včeraj pogovarjali z ministrom za zdravje, Tomažem Gantarjem. Tomaž Gantar se je za Radio Slovenija odzval tudi na kritične besede vladnega govorca Jelka Kacina glede slabega nadzora nad osebami v karanteni, vprašali pa smo ga tudi o tem, kakšno je njegovo mnenje glede potovanja na Hrvaško ter kdaj naj pričakujemo predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ga je napovedal za konec junija.
Pri zadnjih okužbah zdravnikov v Mariboru gre verjetno za vnos iz tujine. Minister za zdravje Tomaž Gantar meni, da se to ne bi smelo zgoditi, vsem, ki nimajo nujnih poti v tujino – tudi Hrvaško – pa te odsvetuje.
Upokojenci so danes, ko je zadnji dan v juniju, skupaj z junijskimi pokojninami na svoje račune prejeli tudi letošnji letni dodatek. Upokojenci so dodatek dobili mesec dni prej kot običajno.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Razredna učiteljica na OŠ Danile Kumar je letošnja naj učiteljica po izboru bralk in bralcev One. Kaj ji je v tem zgodovinskem šolskem letu ostalo najbolj v spomimu, kaj so se naučili učiteljii in kaj pričakujejo v novem šolskem letu, jo je spraševala Mateja Železnikar
Ob zgradbi Oddelka za onkologijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor so prejšnji teden tudi uradno in slovesno odprli tako imenovani Mali beli gaj – prostor druženja, počitka in umiritve za bolnike, njihove svojce in za zaposlene. Gre za šestnajsti element projekta Zgodbe o klopeh in ljudeh; tudi tokrat so projekt izpeljali s pomočjo donatorjev, v delu in materialu. Uresničili so ga na zapuščenem in preraščenem dvorišču, prekrasen zelen kotiček pa mu je dal presežno dodano vrednost. Projekt Zgodba o klopeh in ljudeh povezuje avtorje unikatnih, presežno oblikovanih klopi (arhitekte, kiparje, oblikovalce, slikarje), ki so pripravljeni podariti Mariboru in ljudem, ki v njem živijo, lastno ustvarjanje. Prebuja medčloveško z namenom, da stopimo iz tistega, kar omejuje, vnesemo mestu izgubljeno energijo, dodamo k njegovi podobi in začnemo znova pripovedovati zgodbe o medsebojni povezanosti. Podrobneje Irena Kodrič Cizerl.
V četrtkovo jutro se nam je z najvišje ležečega delovnega mesta pri nas oglasil gospod Andrej Rekar, ki na meteorološki postaji Kredarica deluje že od leta 1994. Seveda se je v tem času nabralo cel kup zgodb, zasneženih, nevihtnih in sončnih. Z njim se je pogovarjala Mojca Delač.
Včeraj so v Sloveniji ob 1222 testiranjih potrdili sedem okužb z novim koronavirusom. Bolnišnično oskrbo je potrebovalo sedem bolnikov, kar sta dva več kot dan prej, dva bolnika so zdravili na oddelku za intenzivno nego. Število testiranj na covid-19 se je zadnje dni povečevalo, tako so ponekod nastajale čakalne vrste. Najdlje se je čakalo v Ljubljani - 5 dni. Z dodatno logistiko so problem rešili in zdaj je čakalna doba 1 dan, testiranje poteka vsak dan, razen v nedeljah in praznikih, medtem ko v Mariboru občani lahko pridejo na testiranje in odvzem brisa še isti dan, vse dni v tednu. Helena Lovinčič.
Gibanje za ohranjanje in uveljavljanje kulturne in naravne dediščine Kultura – Natura Slovenija je letos že desetič podelilo priznanja Naša Slovenija za projekte, ki so povezani z ohranjanjem in uveljavljanjem slovenske kulturne dediščine in ljudem in organizacijam, ki s svojo dejavnostjo širijo zavest in znanje o dediščinskih vrednotah med prebivalstvom v skupnem slovenskem kulturnem in etničnem prostoru. Za leto 2019 so prejeli 18 nominacij in podelili 10 priznanj v štirih kategorijah. V kategoriji »izobraževanje, usposabljanje in ozaveščanje« je med prejemniki nagrade tudi oddaja Sotočja, ki jo lahko poslušate na Prvem programu nacionalnega radia. O letošnji beri priznanj Naša Slovenija se je Cirila Štuber pogovarjala s Slavkom Mežkom, predsednikom gibanja za ohranjanje in uveljavljanje kulturne in naravne dediščine Kultura – Natura Slovenija.
Število okužb s koronavirusom se tudi na Hrvaškem povečuje. V minulem 24 uranem obdobju so jih našteli 30, število vseh trenutno okuženih se je spet povzpelo prek 100, vseh skupaj od začetka epidemije pa je 2366. Zanimivo pa je, da jih je, vsaj po teh najnovejših podatkih, največ v notranjosti države, v turističnih krajih jih skoraj ni.
Delavci migranti so tisti, ki prvi občutijo krizo na trgu dela – so med najšibkejšimi med delovno silo, saj običajno ne poznajo svojih pravic. Točno to se zgodilo tudi sedaj, ko nekateri delodajalci delavce silijo, da ostajajo v Sloveniji ter jim grozijo z odpovedjo delovnega razmerja, če bodo morali po vrnitvi iz matične države ostati v karanteni.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Za nami je nenavadno šolsko leto, če so še pred nekaj meseci starši, učitelji prepovedovali otrokom in mladostnikom pretirano uporabo računalnika, tablice in drugih zaslonov – nekatere družine so se zavestno odločile, da v njihovih domovih ne bo zaslonov - so ti v korona kriz postali nepogrešljivi – brez njih otroci in mladostniki niso več mogli slediti pouku. Kot bomo slišali v pogovoru z ministrico za izobraževanje Simono Kustec, so donatorji med šolarje razdelila 3 tisoč kosov informacijsko–komunikacijskih naprav. Delež učiteljev, ki ni imel ustrezne računalniške opreme za pouk na daljavo, pa je bil višji kot pri šolarjih, razkriva ministrica. Zato napoveduje, da bodo čez poletje poskrbeli, da bodo vsi učitelji in šolarji pripravljeni na pouk na daljavo v jeseni.
Po podatkih Organizacije Združenih narodov je na svetu trenutno približno 80 milijonov beguncev in notranje razseljenih ljudi, med njimi je tudi veliko otrok. Države, ki sprejmejo največ beguncev, so Turčija, Pakistan, Uganda, Sudan in Nemčija. Vse več ljudi si zatočišče pred vojnami, konflikti ali lakoto poišče tudi pri nas. Slovenija je v zadnjih petih letih podelila status begunca nekaj več kot 600 ljudem. Ko pridobijo mednarodno zaščito, sledi dolgotrajen proces integracije. Za mnoge begunce, ki se vključujejo v našo družbo, je velik izziv učenje jezika, mnogi pa imajo težave predvsem z iskanjem stanovanja in zaposlitve. Več o integraciji beguncev pri nas pa nam je ob svetovnem dnevu beguncev, ki ga obeležujemo danes, povedal Franci Jazbec iz Društva Odnos. Z njim se je pogovarjala Lucija Dimnik Rikić
Agencija za varnost prometa in policija v teh dneh izvajata prvi del nacionalne preventivne akcije za preprečevanje vožnje pod vplivom alkohola, drog in drugih psihoaktivnih snovi v prometu. V času epidemije so na agenciji sicer zaznali trend povečanja števila pijanih povzročiteljev prometnih nesreč - v času epidemije je bilo takšnih 14 odstotkov, v enakem obdobju lani 9,5 odstotka. Slovenija se uvršča med države, kjer je poraba alkohola na odraslega prebivalca med najvišjimi v Evropi. V 507 nesrečah, ki so jih med 1. januarjem in 31. majem letos povzročili opiti vozniki, je umrlo 13 oseb. Policist Sandi Sheikha poudarja, da je namen poostrenih nadzorov predvsem v ozaveščanju ljudi o tem, kako nevarna je vožnja pod vplivom mamil ali alkohola. Podrobneje v reportaži, ki jo je pripravil Marko Rozman.
Vojne, konflikti, lakota, podnebne spremembe. To so okoliščine, ki vedno več ljudi ženejo v beg. Zatočišče ali boljše življenje v državah Evropske unije vsak dan išče na tisoče migrantov in beguncev, mnogi za mednarodno zaščito zaprosijo tudi pri nas. Slovenija je v zadnjih petih letih podelila status begunca nekaj več kot 600 ljudem. Lucija Dimnik Rikić.
Arkan Al Nawas je slikar in krajinski arhitekt. V Slovenijo je prišel študirat v času nekdanje Jugoslavije, rodil pa se je v iraški Nasiriyi. Je eden tistih, ki vedno prijazno pozdravi znance in neznance. Njegova zgodba bo prek fotografij, umetnin in drugih predmetov od jutri dalje na ogled v Slovenskem etnografskem muzeju. Razstavo bodo odprli ob 16.30 in s tem zakorakali v Poletno muzejsko noč.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Neveljaven email naslov