Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4545 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


23.04.2020

55 let oddaje Lahko noč, otroci

Oddaja Prvega programa Radia Slovenija Lahko noč, otroci letos praznuje 55 let. Čeprav so pravljico po radijskih valovih brali že drugi dan poskusnega oddajanja Radia Ljubljana – to je 2. septembra leta 1928, pa radijsko pravljico v obliki, kot jo poznamo danes, lahko poslušamo od leta 1965. Že takrat je nastal tudi legendarni avizo Urbana Kodra, ki najmlajše prav vsak večer ob 19.45 pospremi v svet domišljije in sanj. Ob tej obletnici na Prvem programu Radia Slovenija nocoj pripravljajo tudi poseben dogodek, izvedbo pravljice v živo, z neposrednim avdio in video prenosom.


23.04.2020

Komuniciranje vlade z javnostmi

Krizno komuniciranje je posebno področje odnosov z javnostmi, ki je zelo zahtevno in odgovorno, tisti, ki ga snujejo in vodijo, morajo obvladati veliko veščin in znanj. Kako gre v času virusne krize vladajočim od rok komuniciranje z mediji, novinarji in javnostjo? Strokovnjaki ocenjujejo, da ne najboljše. Najprej prisluhnimo pogovoru Tatjane Pirc z Urošem Urbanijo, vršilcem dolžnosti direktorja urada vlade za komuniciranje


23.04.2020

Preberite nam del svoje najljubše pravljice ali pesmice

Pravljice nam na Prvem že 55 let lepšajo dneve. Tudi vam, kajne? Pošljite nam sporočilo, v katerem preberete del svoje najljubše pravljice. Objavili ga bomo na Prvem.


22.04.2020

Predsednik etične komisije Božidar Voljč: Zavrnitev bolnikov iz ljutomerskega doma etično sporna

Minister za zdravje Tomaž Gantar po neuspelem dogovoru o selitvi 40 okuženih stanovalcev doma za starejše v ptujsko bolnišnico išče novo rešitev, zavrnitev bolnikov iz ljutomerskega doma pa v javnosti zbuja precejšnje začudenje, če ne celo ogorčenje. Predsednik državne etične komisije Božidar Voljč opozarja, da je bolnišnica dolžna sprejeti bolnike, če ima prostor in strokovne zmogljivosti, hkrati je to tudi izkaz zaupanja, da je bila ptujska bolnišnica izbrana, sicer pa vse kolege, tudi tiste na Ptuju poziva: Pojdimo naprej! Več v pogovoru s Heleno Lovinčič.


22.04.2020

Ob 50. dnevu Zemlje

Vsako leto 22. aprila obeležujemo svetovni dan Zemlje; letos že 50. Ob obletnici pa bo tokratni dan, posvečen temi podnebnih sprememb, poseben tudi z drugega vidika. Zaradi globalne pandemije novega koronavirusa so namreč aktivisti večino svojih aktivnosti prenesli na internet in namesto na množične čistilne akcije vabijo k rabi spletnih orodij. Podrobneje Marko Rozman.


21.04.2020

Psihiatrinja dr. Mojca Zvezdana Dernovšek: "Ves svet je v akutnem stresu."

Strah pred koronavirusom, socialna izolacija, prepoved gibanja in druženja, osamljenost, finančne stiske, konflikti v družinah in strah pred prihodnostjo. Vse našteto je trenutno del naše realnosti, kakršne do sedaj nismo poznali in nam predstavlja velik izziv. Mnogi ljudje v tem obdobju doživljajo duševne stiske; povečan strah, tesnobo in panične napade. Kot opozarja psihiatrinja in profesorica za psihiatrijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, je trenutno ves svet v akutnem stresu, kar pa je glede na okoliščine popolnoma normalno. Z njo se je pogovarjala Martina Černe.


21.04.2020

Nafta strmoglavila

Po širitvi koronavirusa so se trgale dobaviteljske verige, mnogi globalni trgi so se zrušili zaradi ustavitve dejavnosti, včeraj pa je strmoglavil tudi glavni energent – nafta, tokrat ameriška. Za 30% se je znižala tudi cena nafte brent. Že desetletje, odkar so Združene države Amerike odkrile nafto v skrilavcu, ki jo pridobivajo s hidravličnim vrtanjem, je črnega zlata na svetu dovolj. V zadnjem času je težava celo, da ga je preveč. Prodaja soda zahodnoteksaške nafte z majskim dobavnim rokom se je včeraj končala tako, da so trgovci plačevali kupcem namesto obratno. Nov udarec za ZDA torej. Kaj to pomeni zanje, za preostali svet in navsezadnje za nas? Odgovarjata poznavalca razmer in trgov Aleš Lokar in Kruno Abramovič.


21.04.2020

Mirko Podobnik raziskavo podpira

Včeraj je stekla raziskava, s katero naj bi ugotovili, koliko je pri nas dejansko okuženih ljudi, pa tudi, koliko se jih je z novim koronavirusom srečalo, a niso zboleli. Konec prejšnjega tedna je vabilo prejelo 3000 naključno izbranih naslovnikov iz vseh regij in starostnih skupin, v klicnem centru pa so doslej prejeli le nekaj zavrnitev. Včeraj sta šli na teren jemat brise in krvne vzorce prvi dve od desetih ekip, rezultati prve tovrstne raziskave na svetu pa naj bi bili znani do konca tega meseca. Z enim od naključno izbranih naslovnikov se je pogovarjal naš notranjski dopisnik Marko Škrlj.


21.04.2020

Pošta, banke, zavarovalnice, Upravne enote še naprej z omejitvami

Kot lahko vidimo se Evropa z počasnim umirjanjem širjenja bolezni Covid 19 prav tako počasi in postopno loteva rahljanja nekaterih najbolj strogih ukrepov, sprejetih ob izbuhu pred dobrim mesecem. Intenzivnost je sicer različna od države do države. Tudi v Sloveniji je vlada omilila ali napovedala odpravo nekaterih omejitev, včeraj so spet zaživele posamezne storitvene dejavnosti, odprtje drugih je napovedano za po prvem maju. Medtem poštne, bančne, zavarovalniške, upravno-administrativne in podobne dejavnosti sicer delujejo ves ta čas, vendar v zelo omejenem obsegu, nekatere poslovalnice sploh ne. Tiste, ki so odprte, delajo krajši čas, opravljajo le najnujnejše storitve, sicer pa večinoma brezkontaktno, prek spleta. Te dni nas je poklical poslušalec in povedal, da ima težavo, za katero ne ve, kako naj jo razreši. Dobil je pomembno priporočeno pisemsko pošiljko.  Poštar mu je pustil obvestilo, da jo lahko dvigne v bližnji poštni poslovalnici, ki pa dela od 9-ih do 15-ih, ko je on v službi, ki je ne more zapustiti, niti ne more dobiti dopusta. Prav tako nima nikogar, ki bi ga lahko poslal, da mu pošiljko dvigne. Je pa  v njej pomemben dokument, ki ga nujno potrebuje…. Preverili smo, kako poteka poslovanje omenjenih institucij v teh razmerah, kako so se ljudje prilagodili novemu načinu dela, kakšne so še vedno težave in ali morda načrtujejo kakršnekoli spremembe v svojem delu, da bi – seveda ob upoštevanju vseh zaščitnih ukrepov in omejitev, ki iz tega izhajajo – državljanom vendarle vsaj nekoliko olajšale poslovanje z njimi. Več Drago Balažič in Marko Rozman.


20.04.2020

Zakaj v času epidemije plačujemo dopolnilno zdravstveno zavarovanje?

Na spletu, predvsem v družabnih medijih, se v zadnjih tednih pojavlja vprašanje, zakaj plačujemo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, če nam je bila poldrugi mesec velika večina zdravstvenih storitev nedosegljiva. Ljudje imajo različne predloge, od začasne zamrznitve tega zavarovanja, do znižanja premije ali vračanja vplačanih premij za čas, ko je slovensko zdravstvo opravljalo le najbolj nujne storitve in storitve, povezane z epidemijo novega koronavirusa. Prav tako bi sredstva v tem času zelo prav prišla javni zdravstveni blagajni, ki bo imela zaradi številnih bolniških odsotnosti, testiranj in oskrbe covid-bolnikov precej višje stroške. Kako te predloge komentirajo v Slovenskem zavarovalnem združenju, pojasnjuje direktorica mag. Maja Krumberger.


20.04.2020

»Tako, kot je bilo, ne bo več«

Urgenca Splošne bolnišnice Jesenice je bila v času epidemije zaradi ukrepov in omejevanja gibanja manj obremenjena, zdravniki obravnavajo manj poškodb, več pa je bilo težjih primerov. Nekateri pacienti so se morda tudi zaradi razmer prepozno odločili za obisk pri zdravniku. Od 13. marca do 15. aprila letos jo je obiskalo tisoč 600 pacientov, kar je polovico manj kot v primerljivem lanskem obdobju. V zadnjih dneh pa se število obiskov postopno zvišuje. Vodja jeseniškega urgentnega centra dr. Robert Carotta v pogovoru z Aljano Jocif ugotavlja, da statistični kazalniki potrjujejo manjši obisk pacientov med epidemijo.


20.04.2020

Socialni (ne)dialog v času korona krize

Medtem ko je drugi sklop vladnih ukrepov v zaključni fazi, vseh sedem sindikalnih central vnovič poziva vlado naj jih vključi v pripravo ter vzpostavi socialni dialog z delovanjem Ekonomsko socialnega sveta. Po srečanju s predsednikom vlade v začetku meseca nam je bilo obljubljeno, da bomo socialni partnerji povabljeni v pripravo novega paketa razlagajo sindikati. Izostanku socialnega dialoga v prvem paketu je po besedah vlade namreč botrovala hitrost priprave – a sindikati so znova razočarani.


20.04.2020

Sara Svensson

Sara Svensson je v Ljubljani dokončala študij muzikologije, potem pa se je predala oboi in odšla na študij v Gradec in nato še je v Göteborg. V Göteborgu zdaj tudi živi in ustvarja. Posveča se predvsem interpretiranju sodobne glasbe in je članica ansambla Mimitabu. Poleg komorne glasbe aktivno sodeluje v različnih orkestrih in poučuje oboo. Pogovor s Saro Svensson je tekel o trenutnih razmerah na Švedskem, o koncertnem dogajanju in ukrepih švedskega Ministrstva za šport in kulturo.


20.04.2020

Novela zakona o medijih je "v zaključni fazi priprave"

Zakon o medijih je bil sprejet leta 2001, kasneje je bil nekajkrat dopolnjen, poskus celovite prenove pred desetimi leti pa ni uspel. Ko je nastopila nova vlada, je predlog, ki naj bi posodobil zastareli medijski zakon, na ministrstvu za kulturo pa je nastajal eno leto, obstal tik pred začetkom zakonodajnega postopka. Z ministrstva za kulturo so na naše vprašanje, kaj se bo dogajalo z medijsko zakonodajo, tudi z že napisanim predlogom novele Zakona o medijih, odgovorili, da je predlog novele »v zaključni fazi priprave«. To je zaenkrat vse, kar nam je uspelo izvedeti. Spremembe zakona o medijih, ki jih je v novelo zajela prejšnja ekipa ministrstva, so bile strokovno pripravljene in široko usklajene, je povedala nekdanja državna sekretarka na ministrstvu za kulturo dr. Tanja Kerševan Smokvina, sicer strokovnjakinja za medijske politike. Poklicala jo je Tatjana Pirc.


20.04.2020

Dva meseca od prvega odkritega primera koronavirusa v Italiji

Jutranji pogovor z Jankom Petrovcem, dopisnikom iz Rima.


17.04.2020

Pogovor s poslovodnim direktorjem Fraporta Slovenija Zmagom Skobirjem

Krizo epidemije novega koronavirusa zaradi zaprtega letališča in prizemljenih potniških letal vse bolj čuti tudi Fraport Slovenija. V družbi, kjer nemoteno poteka gradnja novega, več kot 20 milijonov evrov vrednega potniškega terminala, naložbe in ostalih stroškov zaradi ustavljenega letalskega potniškega prometa sami ne bodo zmogli. Zato premostitveno računajo tudi na pomoč države. O negotovih razmerah se je Aljana Jocif pogovarjala s poslovodnim direktorjem Fraport Slovenija, Zmagom Skobirjem.


17.04.2020

Študenti se ne bodo vrnili v predavalnice, v maju morebiti le v laboratorije

Na Univerzi v Ljubljani po mesecu dni študija na daljavo ugotavljajo, da visokošolski učitelji izvajajo od 80 do 85 odstotkov študijskih dejavnosti. V obdobju karantene je približno njenih 120 študentov uspešno zagovarjalo zaključno delo, diplomsko ali magistrsko delo, tudi doktorsko disertacijo.


17.04.2020

Balkoni v času koronakrize

Epidemija koronavirusa je korenito spremenila naša življenja. V mnogih državah so oblasti zapovedale samoosamitev in strogo karanteno, kar je prineslo radikalno okrnitev družbenih in socialnih stikov. Ljudje se ne moremo več družiti, koncerti, predstave in ostale družabno kulturne prireditve so prepovedane. Javni prostori, kot so ulice, trgi, otroška igrišča, nabrežja, tudi mnogi parki so prazni. Zato morda ne preseneča, da so prav posebno vlogo v teh časih osamljenosti prevzeli balkoni. Več Martina Černe.


17.04.2020

BERNARDA JURIČ

Slovenska ultramaratonska kolesarka Bernarda Jurič je članica ekipe 50 ultramaratonskih kolesarjev, ki bodo do 8. maja virtualno ali dejansko dva in pol krat obkrožili ekvator in ob tem zbirali prostovoljne prispevke za organizacijo Zdravniki brez meja. Z Bernardo Jurič se je pogovarjala Cirila Štuber.


16.04.2020

Dan slovenskih paraplegikov

Pred 51 leti, ravno na današnji dan, se je začelo organizirano delovanje Zveze paraplegikov Slovenije, ki se je v začetku imenovala Sekcija paraplegikov in tetraplegikov Slovenije. Danes Zvezo sestavlja devet pokrajinskih društev s 1070 člani. Zveza izvaja posebne socialne programe ter dejavnost osebne asistence, prav tako pa tudi aktivno sodeluje pri oblikovanju invalidskega varstva na državni ravni. Ob tej obletnici je Petra Medved pred mikrofon povabila predsednika Zveze paraplegikov Slovenije Daneta Kastelica, ki je med drugim opozoril tudi na nekatere težave, s katerimi se spopadajo paraplegiki in tetraplegiki v vsakdanjem življenju.


Stran 122 od 228
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov