Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Teksašani so na Super torek 3. marca presenetili, ker so kljub drugačnim napovedim dali prednost Josephu Bidnu pred Berniem Sandersom. Teksas pa bo v ospredju slovenske pozornosti prihodnji teden. Ne le zaradi slovenske košarkarske zvezde Luke Dončića, ampak tudi zaradi slovensko-teksaške poslovne konference in projekta Teksas čuti Slovenijo, povezanega z Dončićevim matičnim klubom Dallas Mavericks. Mitom, zgodovini in aktualnemu političnemu trenutku v Teksasu namenjamo nekaj minut.
V Kemisu so doslej ves čas zatrjevali, da je odklop elektrike zgolj zaradi črne gradnje enega od objektov, to je bazena za požarno vodo, nesmiseln. Vendar smo dobili informacijo, da v inšpekcijski odločbi, ki jo je izdal gradbeni inšpektorat, jasno piše, da črna gradnja ni le objekt C, torej bazen, temveč tudi objekt A, torej glava stavba za skladiščenje odpadkov, stavba B pa nima uporabnega dovoljenja. To torej pomeni prepoved obratovanja za Kemis, čeprav tam za zdaj zatrjujejo, da odločbe še nimajo.
Na nacionalnem inštitutu za javno zdravje zdaj pospešeno iščejo vse, ki so bili v tesnejših stikih z okuženim Slovencem. Okužba se bo zagotovo širila, kako hitro in kako široko je odvisno od gibanja okuženega in njegovih stikov z drugimi. Včeraj je kljub nenehnim opozorilom, naj vsi, ki sumijo na okužbo ne čakajo v čakalnicah pripel osebno k zdravniku v enega od ljubljanskih zdravstvenih domov.
Kako izboljšati prepoznavanje in zdravljenje redkih bolezni, je v zadnjih letih postalo prioriteta in eden od pomembnejših izzivov, prepoznanih tudi na nivoju Evropske unije in nacionalnih vlad. Letošnja že šesta nacionalna konferenca ob evropskemu dnevu redkih bolezni (ta dan sicer obeležujemo 29. februarja), ki je bila včeraj na Brdu pri Kranju, je predstavila izzive in težave s katerimi se soočajo tako zdravniki kot bolniki z redkimi boleznimi ter njihovi svojci. Prispevek je pripravila Petre Medved.
V teh dneh mineva eno leto, odkar je vodenje institucije varuha človekovih pravic prevzel Peter Svetina. Standard spoštovanja človekovih pravic je po njegovi oceni pri nas visok, vendar pa na določenih področjih še vedno prihaja do kršitev človekovih pravic, zato ga pri nadaljnjem delu čaka še veliko izzivov. O prvem letu mandata in o izzivih, ki ga čakajo v prihodnje, se je z varuhom človekovih pravic Petrom Svetina pogovarjala Lucija Dimnik Rikić
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Na zvezo svobodnih sindikatov se je v zadnjem mesecu obrnilo okoli 2 tisoč delavcev, ki jih je zanimalo ali so njihove plače obračunane pravilno.
Ob mednarodnem dnevu civilne zaščite so bili na Brdu v ospredju prejemniki priznanj za delo v sistemu zaščite in reševanja. Najvišje priznanje je dobil Maks Lešnik, dolgoletni predsednik prostovoljnega gasilskega društva Maribor Studenci, ki je sedem desetletij prepleten z gasilstvom. Dobitnik Kipca civilne zaščite za življenjsko delo je v pogovoru z Aljano Jocif vznemirjeno priznal, da je kipec potrdil njegovo predanost gasilstvu.
Kakšen izziv za Slovenijo je lahko za Slovenijo nov okrepljen migrantski pritisk na področju varnosti, humanitarnosti in zagotavljanja mednarodne zaščite?
Novi koronavirus je že nekaj časa glavna tema različnih spletnih popotniških forumov in popotniških skupin na družabnih omrežjih. Ali zdravstveno zavarovanje za tujino krije tudi zdravljenje zaradi epidemij? Ali zavarovanje rizika odpovedi potovanja še pride v poštev, če na primer prihodnji teden letimo z italijanskih letališč? Kaj pravzaprav krije in česa ne zavarovanje za primer odpovedi potovanj? To je le nekaj vprašanj, ki smo jih postavili predstavniku Slovenskega zavarovalnega združenja Petru Filipu Jakopiču.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Državna mreža potresnih opazovalnic je ob 10.32 zabeležila padec meteorita. Dogodek je zaznala tudi potresna opazovalnica Črešnjevec. Jure K. Čokl in astrofizičarka dr. Andreja Gomboc.
V obdobju od 2014 do 2020 je bilo za ukrepe gozdarstva namenjenih nekaj več kot 63 mio evrov, od tega je bila preko dosedanjih razpisov, porabljena samo četrtina sredstev. Da bi spodbuditi zanimanje za podpore za sanacijo gozdov, ureditev gozdnih vlak, vlaganja v gozdne prometnice, nakup sadik, vlaganja v pred- industrijsko predelavo lesa in v nakup mehanizacije za sečnjo, je kmetijsko ministrstvo skupaj s Kmetijsko gozdarsko zbornico, Zavodom za gozdove in Zvezo lastnikov gozdov izvedlo serijo terenskih predstavitev razpisov na področju gozdarstva.
Da v Zasavju nimajo le onesnaženega zraka in umazane industrije, pričajo mnogi primeri tehnološke in umetniške inovativnosti in ustvarjalnosti. Tomaž Berginc, generalni direktor ETI elektroelement iz Izlak je pojasnil, kako poteka robotizacija proizvodnje in kako prekvalifikacija delavcev, ki se veselijo novih znanj za nova delovna mesta. Tilen Sever, raziskovalec pri projektu OPERHA-2 v Steklarni Hrastnik nam je pojasnil, kako bodo za 15% zmanjšali ogljični odtis te hrastniške tovarne. V Hrastniku se po besedah župana Marka Funkla trudijo, da bi mladi prek stanovanjske zadruge prišli do primernih stanovanj po dostopnih cenah. Špela Pavli Perko, direktorica Delavskega doma Trbovlje, nam je povedala nekaj o odmevnem projektu novomedijskih umetnosti, ki jih gojija v Delavskem domu.
Zagorski župan Matjaž Švagan predvideva ukrepe, usmerjene v energetsko učinkovitost in trajnostno mobilnost, v Trbovljah pa se ukvarjajo z ukrepi za zmanjšanje onesnaževanja zraka, saj ocenjujejo, da sta glavni vir onesnaženja individualna kurišča in promet. Županja Trbovelj Jasna Gabrič pa vse bolj ugotavlja, da je lokalna skupnost preveč prepuščena sama sebi.
Po podatkih NIJZ je bilo mesto Hrastnik od vseh mest s prekomerno onesnaženim zrakom tisto mesto, ki je imelo med letoma 2016 in 2018 najvišjo stopnjo umrljivosti zaradi srčnožilnih bolezni pred Trbovljami in Mariborom. Kljub temu je izpadlo s seznama ogroženih mest, saj merilna naprava, ki jo je ARSO postavil sredi športnega parka, ne zaznava več dovolj visoke onesnaženosti zraka. O onesnaženosti zraka smo se pogovarjali s Simono Perčič, dr. med. iz NIJZ, z Alenko Forte, dr. med. iz Zdravstvenega doma Trbovlje, ki je z nami delila izkušnje iz svoje dolgoletne zdravniške prakse na območju z največjo onesnaženostjo zraka in z Markom Funklom, županom Hrastnika, ki bi rad dosegel, da bi ARSO kakovost zraka meril na lokaciji, ki bi bila glede onesnaženosti primerljiva z drugimi onesnaženimi mesti, ne pa sredi športnega parka.
Glasbena šola, športni park, učna pot rudarjenja, trim steza, fitnes na prostem, muzej rudarstva, trboveljski dimnik in novi park z monolitom so točke, na katere bi obiskovalca peljali otroci iz trboveljske osnovne šole Tončke Čeč. Tiste, ki bi si vzeli dovolj časa, pa bi peljali po verigi zasavskih gorskih vrhov, ki obkrožajo dolino. Na koncu pa seveda še o tem, katere so tradicionalne jedi, ki bi jih gostu prinesli na mizo v teh krajih.
Ministrstvo za infrastrukturo je pripravilo predlog sprememb zakona o pravilih v cestnem prometu, ki naj bi končno tudi določil pravila uporabe lahkih električnih vozil, to je skirojev in koles na električni pogon. Električnim vozilom se ne moremo izogniti, zato je treba najti način, na katerega bodo lahko sobivala z drugimi udeleženci v prometu.
Včeraj se je v Londonu začelo prvi krog zaslišanj v zvezi z zahtevo po izročitvi Juliana Assangea Združenim državam, končno odločitev o tem pa naj bi sodišče sprejelo do začetka poletja. V ZDA je ustanovitelj Wikileaksa med drugim obtožen vohunjenja in zarote, za kar mu grozi do 175 let zapora. Kot je znano je Wikileaks objavil več kot milijon tajnih diplomatskih depeš in vojaških dokumentov, od katerih mnogi razgaljajo nezakonito ravnanje in kršenje človekovih pravic zlasti ameriške vlade, vojske, vladnih ustanov in mednarodnih korporacij in tudi drugih vlad. Od leta 2012 do lani je bil Assange na ekvadorskem veleposlaništvu, kamor se je zatekel potem, ko je Švedska vlada zahtevala njegovo izročitev zaradi obtožb o domnevnih posilstvih. Ameriške oblasti so medtem sestavile tajno obtožnico proti njemu, Švedska je od pregona odstopila, in ko mu je Ekvador po pritisku ZDA odrekel gostoljubje, ga je britanska policija aretirala kar na ekvadorskem veleposlaništvu. Čeprav v slabem zdravstvenem stanju so ga zaprli v samico v enem najbolj varovanih zaporov na otoku, kot najhujšega kriminalca. Tisti, ki so ga obiskali, so poročali o njegovem slabem zdravstvenem psihofizičnem stanju, posebni poročevalec ZN Melzer je opozoril na očitne znake psihološkega mučenja in kršitve človekovih pravic Assangeu, ki mu je v zaporu grozila smrt. Vseskozi in tudi zdaj ob sojenju se vrstijo protesti, kajti, kot je dejal sam Assange v biografiji, ki je te dni v slovenskem prevodu izšla tudi pri nas, »ne gre zame, gre za nekaj večjega.« To 'večje' so svoboda novinarstva in medijev, vprašanje človekovih pravic, prava in enakopravnosti pred zakonom ter demokracije v najširšem pomenu besede. O tem se je Drago Balažič pogovarjal z nekdanjim novinarjem Dela, komentatorjem, dopisnikom in publicistom Brankom Sobanom.
O tem, kako pomembne so rastline za nas ljudi, verjetno ne razmišljamo pogosto. A vendar nam zagotavljajo hrano, zrak, tudi obleko, in so primarni vir energije. Letošnje leto pa je Generalna skupščina Združenih narodov razglasila za mednarodno leto zdravja rastlin. Zaskrbljujoč je podatek, da zaradi rastlinskih bolezni in škodljivcev vsako leto izgubimo do 40 % svetovnih prehranskih pridelkov, okužene rastline so namreč neprimerne za prodajo. Jernejka Drolec.
Neveljaven email naslov