Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Stanovanjski zakon bi moral v tem času že v drugo javno obravnavo. Med drugim bi, kot je napisan, omogočil dvig najemnin in na drugi strani ustrezno povečanje subvencij vsem, ki si dviga ne bi mogli privoščiti. Združenje stanovanjskih skladov v okviru Gospodarske zbornice Slovenije je takoj po odstopu premierja poslanskim skupinam poslalo prošnjo vsaj za zvišanje točke neprofitne najemnine in na drugi strani subvencij. Prošnja je že tretja od 2016. Stanovanjski skladi namreč z zdajšnjo neprofitno najemnino pogosto ne morejo pokriti niti stroškov lastnega delovanja, kaj šele da bi gradili nove soseske. Katere rešitve so nujne? Ali vemo, kakšen bi bil obljubljeni sistemski vir za stanovanjsko politiko? Kaj se dogaja Ljubljani, kjer bodo na trgu kmalu ponujena razkošna stanovanja, javnih najemnih pa bo vedno premalo? O tem se je z direktorjem JJS MOL Sašom Rinkom pogovarjala Maja Derčar.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Za skrajšan 5 urni delovnik se je odločila mama enega otroka IB, ki je trenutno še na porodniški, a jo že sedaj skrbi, da jo bo delodajalec, tako kot njene kolegice v podobni situaciji, razporedil v popoldansko izmeno med 15 in 20 uro ali pa med 14 in 19 uro.
Za enakopravno zastopanost spolov na vseh področjih družbe si prizadevamo že dolgo vrsto let, a celo v tako imenovanih razvitih državah se jih z dejansko enakopravnostjo lahko pohvali zgolj zelo skromna peščica. To velja tudi za področje znanosti in raziskav, področje, ki ustvarja novo znanje, s tem odpira nove perspektive in ima zato izreden vpliv na prihodnost vseh nas. Zato je toliko pomembneje, da se potenciali v znanosti ne izgubljajo zaradi – pogosto nezavednih – predsodkov in ustaljenih praks. Ob mednarodnem dnevu žensk in deklet v znanosti se je realnim pogojem za uspešno kariero znanstvenic in raziskovalk v Sloveniji posvetila Nina Slaček. Foto: pixabay/jarmoluk
Po zakonu o pacientovih pravicah imajo tudi bolniki pravico do primerne kakovostne in varne zdravstvene oskrbe, ki mora biti poleg tega seveda še dostopna. A čakalne dobe so že vrsto let zelo pereč problem in kljub številnim ukrepom in usmerjanju dodatnih sredstev želenih učinkov ni, še več, pokazalo se je, da podatki o čakalnih dobah, ki so na voljo, sploh ne držijo in da je skoraj polovica čakalnih seznamov neresničnih in neažurnih, kar seveda povzroča bolnikom precejšnje težave, pa tudi nezadovoljstvo. S kakšnimi pritožbami vse se sooča varuhinja pacientovih pravic pa Snežana Ilijaš.
Pred tremi tedni je bila za predsednico uprave največjega naftnega trgovca imenovana Nada Drobne Popovič, ki si je po statutu družbe sama izbrala sodelavce. Poleg nje in delavske predstavnice bosta v upravi še Matija Bitenc in Jože Bajuk. Uprava se je danes predstavila javnosti. Njeni člani bodo sledili sprejeti strategiji do 2022. Razlika s prejšnjo upravo bo le, da zdajšnja ne bo izvedla prevzema avtobusnega podjetja Nomago, ki ga bodo očitno kupile Slovenske železnice. Rast Petrola bo takšna, da bo kazalnik dolga glede na kosmati dobiček med 1,5 in 2,0. Kosmati dobiček EBITDA bo letos presegel 200 mio evrov, kar je zelo ambiciozen načrt. Poslovnih skrivnosti okrog prevzema hrvaškega Croduxa, s katerim bi Petrol dobil še 60 črpalk (tako je načrtovala tudi prejšnja Berločnikova uprava) nova uprava ne razkriva. Tisto, kar je slaba popotnica za notranjo legitimnost – to je za zaupanje znotraj Petrola - je dejstvo, da je Nada Drobne Popović pokazala vrata prejšnji upravi, pri tem pa se ni izločila iz postopkov in pogovorov z njo, če je vedela, da ima sama ambicijo voditi upravo ali biti v njej. V Združenju nadzornikov Slovenije so zato izdali stališče o upravljanju nasprotij interesov pri prehodu člana iz organa nadzora v organ vodenja.
V Četrkovo jutranjo rubriko Po Sloveniji z dopisniki se nam je oglasila Aljana Jocif. Med drugim smo spoznali dijaka 3. letnika Gimnazije Kranj, Dominika Podlogarja, ki je napisal Sonetni venec.
Vlada je potrdila načrt upravljanja turističnih kapacitet v lasti države. Nekateri se veselijo večjega reda v turizmu, konsolidacije in sinergij. Profesorica Ljubica Knežević z ljubljanske ekonomske fakultete opozarja edino, da je Slovenija za to skoraj malo prepozna: »Časovni vidik je z mojega stališča zelo pomemben, ker ta rast v turizmu, ki smo jo imeli v zadnjih letih, ne bo trajala večno.« Najde se tudi precej kritičnih glasov: tistih, ki države a priori ne marajo v turizmu, tistih, ki v potezi vidijo polje za politični plen. Ne preseneča, da bodo z ustanovitvijo turističnega holdinga nastale nove službe, med drugim v upravnem odboru holdinga. In povsem gotovo je, da bodo ljudje v njem znova takšni, ki bodo blizu vsakokratni vladajoči politiki. Največja ovira do uresničitve tega političnega projekta pa je lahko pridobivanje dovoljenja Agencije za varstvo konkurence. Lakmusov papir bo že odločitev, ki jo agencija sprejema v zvezi s podržavljenjem Term Olimia.
Na kulturni praznik v Veliki čitalnica NUKa na ogled postavljajo Prešernove rokopise ter tiskane in prevodne izdaje Zdravljice dr. Franceta Prešerna. O tem nam je več povedal Žiga Cerkvenik, sodelavec NUKa, s katerim smo nekatere izdaje tudi prelistali.
Predstavniki zdravniške stroke so ministru za okolje in prostor Simonu Zajcu predali 593 podpisov zdravnikov in zobozdravnikov iz vse države, ki pozivajo k zavarovanju okolja v občini Kanal ob Soči pred dodatnim onesnaženjem. Izpostavili so nevarnost, ki jo predstavlja kombinacija pretekle in sedanje onesnaženosti zaradi Salonita Anhovo. Marko Rozman se je pogovarjal s predsednikom uprave Salonit Anhovo, Julijanom Fortunatom in dr. Metodo Dodič Fikfak
Obiskovanje slovenskih gora, lani jih je obiskalo 1, 7 milijona ljudi, je vse bolj priljubljeno. Z večjim obiskom narašča tudi število gorskih nesreč. Gore postajajo cilj neizkušenih, slabo pripravljenih, pomanjkljivo opremljenih , včasih tudi nevednih obiskovalcev, med katerimi so tudi tujci. Gorski turizem je pomemben del Strategije trajnostne rasti slovenskega turizma. Planinska zveza Slovenije, Gorska reševalna zveza Slovenije, STO in drugi turistični ponudniki se zato povezujejo v želji, da bi bilo obiskovanje gora čim bolj varno. Na prvem mestu so prave informacije in obveščanje, zanje bodo morali poskrbeti tudi turistični ponudniki. Tako kot Planinska zveza Slovenije zaenkrat z markacisti še sama skrbi za vzdrževanje planinskih poti.
RTV Slovenija je v sodelovanju z radijskimi napovedovalci, lektorji in fonetiki objavila novo spletno stran Govorni pomočnik. Želimo še izboljšati raven zborne izreke v naši radijski in televizijski hiši in ponuditi pomoč vsem, ki jih jezik zanima. Nastal iz interne potrebe, vsa leta namreč fonetiki izdajajo opozorila o izgovoru, pred desetimi leti so prišli na idejo o konkretnem programu. Velikokrat se namreč pri novih besedah, imenih težko znajdemo pri izgovorjavi, naglasih. Sčasoma je ta program postal dostopen tudi širši javnosti.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Gorski reševalci so letos pomagali že 46-krat. Januarja so opravili tretjino več posredovanj kot lani v enakem času, vsak teden je v gorah ugasnilo eno življenje. Statistika ni spodbudna. Priporočila, nasveti, in opozorila ne zaležejo, gorski reševalci pa so vse bolj obremenjeni. Komentar je pripravila Aljana Jocif.
Ljubljana se s Plečnikovim opusom poteguje za vpis na Unescov seznam svetovne kulturne in naravne dediščine. Projekt vodi Ministrstvo za kulturo, nominacija pa je bila oddana 29.1. 2020, s čimer je vključena v evalvacijski ciklus 2020-2021. To pomeni, da jo bo Odbor za svetovno dediščino prvič obravnaval na svojem zasedanju julija 2021. Nominacija vključuje spomeniško območje, ki je nastalo v strnenem obdobju med obema svetovnima vojnama kot rezultat dela arhitekta Jožeta Plečnika. Arhitekt je pri svojih zasnovah izhajal iz že grajenega mesta ter ga, upoštevajoč njegove kvalitete, topografske danosti prostora in arhitekturne dosežke preteklih dob, povezal in nadgradil v prepoznavno celoto, ki jo danes imenujemo tudi “Plečnikova Ljubljana”. Šest sestavnih delov serije obsega vodno os mesta (nabrežja Ljubljanice z mostovi, od Trnovskega pristana do Zapornice), kopensko os (Vegova ulica z Narodno in univerzitetno knjižnico, Kongresni trg s parkom Zvezda), ureditev arheološkega parka (Rimski zid), kompleks mesta mrtvih (Plečnikove Žale – vrt vseh svetih) ter cerkvi v ruralnem (c. sv. Mihaela) in delavskem predmestju (c. sv. Frančiška Asiškega). Plečnikovega stadiona na seznamu ni zato, pravijo na Ministrstvu za kulturo RS, ker naj ne bi izpolnjeval vsebinskih kriterijev za vpis, obenem pa ne izpolnjuje niti zahtev po integriteti, nima upravljalskega sistema, stanje ohranjenosti je neustrezno. Kaj je temu botrovalo in kaj o tem meni umetnostni zgodovinar in eden največjih poznavalcev Plečnikovih del in življenja, dr. Peter Krečič pa v prispevku oz. posnetku. Z dr. Krečičem se je pogovarjala Liana Buršič
Za večni Rim velja, da mu vladata blišč in beda. Najhujše žrtve ostre družbene razmejitve so brezdomci, ki jih je v Rimu okrog 8000. Toda nekateri med njimi, ki so živeli pod stebrišči pred Vatikanom, so to zimo bogatejši za gosposko palačo. Ta bi bila morala postati hotel - toda papež Frančišek jo je nedavno namenil največjim rimskim revežem.
Karmen Švegl iz Carigrada o aktualnem dogajanju na Bližnjem vzhodu in o turških televizijskih nadaljevankah, ki so osvojile svet.
Le še nekaj ur je do izstopa Združenega kraljestva iz Evropske unije. Ker sta obe strani potrdili izstopni dogovor, večjih sprememb vsaj do konca tega leta v odnosih ne bo. O tem smo se pogovarjali z britansko veleposlanico v Sloveniji.
Širjenje novega koronavirusa že vpliva tudi na gospodarstvo, pa ne le na Kitajskem, ampak tudi drugod po svetu. Tudi slovenska podjetja, ki poslujejo s Kitajsko, na nove razmere niso imuna, proizvodnja in poslovanje sta marsikje ustavljena. Pred kratkim se je s Kitajske vrnil Andrej Boštjančič, direktor podjetja Softnet, ki je z lastnim naprednim mednarodnim telekomunikacijskim omrežjem prisotno tudi na Kitajskem in Filipinih, v Hong Kongu, Vietnamu in Singapurju. In čeprav je Šanghaj, kjer je njihovo kitajsko predstavništvo, okoli 800 kilometrov oddaljeno od žarišča epidemije v Vuhanu, se je že pred njegovim odhodom tudi tam čutilo prve vplive na poslovanje. O pogledu slovenskega podjetnika na dogajanje na Kitajskem in posledicah, ki bodo sledile, se je z Andrejem Boštjančičem pogovarjala Andreja Čokl.
Neveljaven email naslov