Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Daphne Caruana Galizia je pisala o marsičem, predvsem pa je ostro kritizirala delovanje laburistične vlade Josepha Muscata. Imela je spletni blog z naslovom Running Commentary - komentar torej, ki nima konca. Nekaj let je neusmiljeno razkrinkavala kriminal in korupcijo na Malti, toda hkrati moramo povedati tudi to, da se je Caruana Galizia pogosto vtikala v zasebno življenje politikov, kar so ji očitali tudi njeni podporniki. Pa vendar: njen blog je prebiralo več ljudi, kot ima Malta prebivalcev, in upoštevali so jo tudi njeni sovražniki. Preiskovalna novinarka je umrla v eksploziji avto bombe oktobra leta 2017, in čeprav so oblasti že decembra istega leta priprle tri domnevne morilce, je malteška javnost vztrajala, da aretiranci niso imeli neposrednega motiva za umor in da so oblasti zato dolžne poiskati naročnike umora.
Predlog stanovanjskega zakona končuje pot skozi javno obravnavo, nanj je bilo podanih veliko pripomb in predlogov. Glavne novosti v predlogu so: ukiniti neprofitno najemnino in jo nadomestiti s stroškovno, povečati subvencije za plačilo najemnine, povečati zadolževanje stanovanjskih skladov, zahteva po 100% soglasju etažnih lastnikov za Airbnb in podobne dejavnosti, ustanoviti javno najemniško službo, ki bi prevzemala stanovanja in jih oddajala naprej po stroškovni najemnini, uvesti jamstva za stanovanjske kredite za mlade. O smeri in ciljih zakona, zlasti pa o predvidenih instrumentih stanovanjske politike se je z ekonomistko, dr. Andrejo Cirman z Ekonomske fakultete v Ljubljani pogovarjala Maja Derčar.
Petletni mandat začenja z velikim bremenom, saj mu je država zaradi davčne reforme naložila vplačilo dodatnih 74 milijonov evrov v proračun. Nehvaležna naloga, ob dejstvu, da so poslanci z dopolnilom prav davčni upravi znižali sredstva za šest milijonov, namenjena prav posodobitvi informacijske podpore. Novi generalni direktor finančne uprave Peter Jenko meni, da je to kot strel v koleno. V pogovoru z Zdenko Bakalar zanika, da bi pri nadzoru uporabljali dvojna merila, strožja do majhnih in popustljivost do velikih.
Pogovor z Lidijo Globevnik s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo: Kanalizacijski cevovod, ki odpadne vode spelje do čistilne naprave, je zastarel koncept – marsikje po svetu že poznajo čiščenje odpadnih vod tam, kjer nastajajo. Tehnologije in postopki so znani in jih lahko opazujemo v sosednjih državah. To je ena plat zgodbe o kanalu C0 med Brodom in Ježico, ki te dni razburja Ljubljančane. A po drugi strani se ti ne zavedajo, da imajo del kanalizacije že speljan čez vodovarstveno območje, da njihovo pitno vodo trenutno ogroža tudi marsikaj drugega in predvsem, da so območja v Sloveniji, ki bi jim morala politika posvetiti prav toliko pozornosti. Pogovarjala se je Erna Strniša.
V Madridu se bo prihodnji teden začela podnebna konferenca, na kateri bodo iskali poti za uresničevanje zavez iz pariškega podnebnega sporazuma. Poročilo Okoljskega programa Združenih narodov, ki bo objavljeno danes, kaže, da morajo države okrepiti prizadevanja za to, da bi zgornja meja globalnega segrevanja ostala med 1,5 in dvema stopinjama. Tehnologija nam pri tem lahko pomaga, ne more pa rešiti problema.
Nekatere države članice Evropske unije bijejo plat zvona zaradi zmanjševanja in staranja prebivalstva, pomanjkanja delovne sile in s tem povezanih razvojnih težav. Ob nizki rodnosti, ki ne zagotavljaobnavljanja populacije, se številni odseljujejo v razvite dežele, kjer pa nad vse večjim številom priseljencev vihajo nos. Slovenija je med državami, ki imajo letni prirast prebivalstva, v gospodarstvu ocenjujejo, da bi moral ta prirast znašati vsaj 10.000 na leto.
Čeprav se zdi Kitajska, kjer tehnologije omogočajo oblastem vse večji nadzor nad prebivalci, daleč stran, takšna vizija prihodnje družbe vse bolj velja tudi za Evropo. Avtomatizirane tehnologije počasi vendar vztrajno tudi pri vplivajo na življenje in delo, v prihodnjih minutah pa več o dogajanju v Beogradu. Kitajski velikan Huawei v okviru projekta »Varno mesto« v srbski prestolnici namreč namešča nadzorne kamere, saj naj bi s tehnologijo prepoznavanja obrazov zmanjšali kriminal. Bojan Perkov je raziskovalec pri Share Fondaciji. Štiri glavna področja delovanja so svoboda izražanja, informacijska zasebnost, kibernetska varnost in odprto znanje. V Ljubljani je predaval na posvetu Zavoda Državljan D o tehnologijah prepoznavanja obrazov. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.
Karen Kamenšek je Američanka slovenskega rodu. Dirigentka. Ženska v poklicu, ki izgublja pečat moške prevlade. Samo v letošnji sezoni so za njo trije veliki debuti: Londonski in Losangeleški filharmoniki ter Metropolitanska opera. V New Yorku je dirigentka opere Philipa Glassa Akhnáten ali Ehnaton, kot nam je bližje v slovenščini. Prav za to opero, ki jo je Glass napisal leta 1983, je Karen Kamenšek v Združenem kraljestvu dobila ugledno nagrado Laurenca Olivierja. Premiera v Metropolitanski operi je bila 8. novembra, mesec dni kasneje, torej 8. decembra, pa bo zadnja predstava. Karen Kamenšek je pred mikrofon v New Yorku povabil ameriški dopisnik Andrej Stopar.
Po tem, ko je Državna revizijska komisija razveljavila več kot milijardo evrov vreden razpis za zdravila, ki ga je v imenu 23 lekarn vodila Lekarniška zbornica, naj bi se jutri na to temo zbornica sestala z ministrom Šabedrom. Pričakujejo nasvet, kako pripeljati razpis do konca tako, da bo zadoščeno vsem pravilom, tudi načelom konkurence. Prav to je bil namreč razlog za razveljavitev razpisa, saj da je, tako revizorji, zbornica s tem, ko je v razpisni dokumentaciji ponudbeno ceno pogojevala z regulirano in omejevala splošne popuste, kršila načela konkurence.
Društvo novinarjev Slovenije je v petek na sklepnem dogodku medijskega festivala Naprej/Forward podelilo stanovske nagrade Čuvaj za projekte in posameznike, ki so v iztekajočem se letu s svojim delom izstopili iz povprečja in pokazali, da nezavidljivim razmeram navkljub kakovostno novinarstvo v Sloveniji še ni izumrlo. Nagrado za življenjski prispevek k razvoju slovenskega novinarstva je prejel dolgoletni novinar Dela Boris Šuligoj, za izjemni dosežek pa tudi naše sodelavke na Prvem Darja Pograjc, Andreja Gradišar, Nataša Rašl in Ana Skrt za projekt Delaj in molči.
Na Dunaju bo danes koroška pisateljica Maja Haderlap prejela avstrijsko državno nagrado za umetnost, ki jo podeljuje avstrijsko ministrstvo za kulturo. Zaslovela je z romanom Angel pozabe, zanj je prejela več literarnih nagrad. Med nagrajenci je v kategoriji kulturne iniciative tudi Slovensko prosvetno društvo Rož iz Šentjakoba. Leta 1961 rojena Maja Haderlap je po doktoratu iz teatrologije poldrugo desetletje dramaturško vodila celovško Mestno gledališče in predavala na tamkajšnji univerzi. Več let je tudi sourejala slovensko literarno revijo Mladje. Od leta 2008 deluje kot svobodna pisateljica v Celovcu. Doslej je izdala pesniške zbirke: Žalik pesmi (1983), Bajalice (1987), obsežen izbor Pesmi – Gedichte – Poems (1998), v katerem se prvič pojavijo tudi pesmi, ki jih je napisala v nemščini, ter zbirko langer transit (2014) v nemškem jeziku, ki je izšla tudi v slovenskem prevodu (Dolgo prehajanje, 2016).
Iz Bruslja se v tednu, ko bo evropska komisija končno pričela delati, oglaša naš tamkajšnji dopisnik Igor Jurič.
Izgorelost je pojem, ki se vse pogosteje sliši. Sama izgorelost je sicer konec izgorevanja in je dramatičen trenutek, ko se naše telo ne more več samo zaščititi pred pretiranim in kroničnim stresom. Stres ni naš sovražnik, je prepričana Dr. Tina Bončina, doktorica medicine in psihoterapevtka, ki je pred kratkim izdala knjigo o izgorelosti. Stres nam pomaga preživeti. Stalna aktiviranost, slaba samopodoba, nezadovoljene potrebe po potrditvi, nespoštovanost, skupaj z osebnostnimi karakteristikami in izkušnjami, pa pripeljejo do izgorevanja. Razdražljivost, utrujenost, občutki krivde, povečano bitje srca, bolečina v mišicah, večje bolečine, nespečnost…vse to so znaki izgorevanja, ki pa se ga lahko ustavi še preden izgorimo. Pri tem so nujne spremembe na večih področjih življenja.
V Sloveniji imamo 58 splošnih knjižnic, ki izvajajo dejavnost na kar 273 lokacijah, 92 postajališčih premičnih zbirk ter s 13 bibliobusi, ki se ustavljajo na 719 postajališčih. Vsako leto jih obišče 10 milijonov obiskovalcev, ki si izposodijo 23 milijonov enot knjižničnega gradiva. Izposoja knjig pa že dolgo ni več edina vloga knjižnic, ampak te ponujajo še marsikaj drugega in so tudi pravo središče družabnega življenja. Zato dober obisk ne čudi in Slovenci se tako po obisku kot izposoji v knjižnicah redno uvrščamo na vrh tovrstnih lestvic. Kaj vse nudijo naše knjižnice, s kakšnimi težavami se spopadajo, pa tudi, katere se največje in najbolj moderne knjižnice po svetu?
Demografske spremembe v Sloveniji zmanjšujejo delež prebivalstva, starega od 20 do 64 let. To bo predstavljalo velike težave za gospodarstvo, ki bo, brez ustrezne politike na trgu dela, ostalo brez nove delovne sile. Analiza Urške Valjavec
Marko Škrlj se nam je oglasil v tokratno epizodo Po Sloveniji z dopisniki.
Na zahtevo ministrstva za izobraževanje so učne načrte za predmet aktivno državljanstvo zasnovali na zavodu za šolstvo in centru za poklicno izobraževanje. Vsi dijaki v tretjem letniku poklicnih, strokovno-tehničnih in gimnazijskih programov naj bi ta predmet dobili na urnik v šolskem letu 2022/2023, torej čez tri leta. Povedano drugače, generacija mladostnikov, ki bo čez leto dni vstopila v srednjo šolo bi naj imele v tretjem letniku samostojni predmet aktivno državljanstvo, eno uro na teden in v šolskem letu 35 ur. Učitelji bi njihovo znanje tudi pri tem predmetu kot pri preostalih ocenjevali s številčnimi ocenami od ena do pet. Zapletlo pa se je pri ravnateljih srednjih šol, ki uvedbo tega predmeta soglasno zavračajo.
V okviru evropskega tedna zmanjševanja odpadkov so na Vrhniki pripravili dogodek s predstavitvijo nekaterih dobrih praks s tega področja. Med drugim so prikazali postopek 3D tiskanja, s katerim lahko nadomestimo manjkajoče ali pokvarjene dele naprave in s tem podaljšamo njeno uporabnost. Vrhnika je sicer že vrsto let dober zgled na področju zmanjševanja odpadkov. Več v prispevku Nine Brus.
V Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani so ob 100-letnici prve šole za slepe in slabovidne na Slovenskem pripravili razstavo z naslovom »V tem domu luč prosvete sije!«. Odprtje bo danes ob 18h, obiskovalci pa se bodo lahko seznanili z zanimivostmi iz slovenske tiflopedagoške zgodovine. Da bi si olajšali poučevanje in povečali nazornost pouka, so pedagogi nekatere razstavne eksponate celo izdelali sami. O tem, kako se je pisala zgodovina prve šole za slepe in slabovidne, ter o sami razstavi se je Petra Medved pogovarjala z bibliotekarko in avtorico razstave Polono Koželj iz Slovenskega šolskega muzeja. Foto: Petra Medved
Temačno okolje koncentracijskega taborišča ni najbolj spodbudno za ustvarjanje glasbe, vendar je prav pesem lahko v tako težkih okoliščinah služila kot sredstvo za dvigovanje morale. Pesmi, ki jih je v taborišču Sachsenhausen med letoma 1939 in 1945 zbiral in prepeval Poljak Aleksander Kulisiewicz, so zdaj našle pot v slovenski jezik. Jani Kovačič je v obsežnem glasbenoraziskovalnem projektu raziskal življenje in ustvarjanje tega nenavadnega poljskega ustvarjalca – v spomin in opomin na grozote, ki so pred tričetrt stoletja pretresle tudi naš prostor.
Neveljaven email naslov