Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4545 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


18.10.2019

Polovica prihodka iz tržne dejavnosti ostane fakulteti

Rektor Univerze v Ljubljani Igor Papič pojasnjuje zaslužke visokošolskih učiteljev na trgu.


18.10.2019

Breivik ni heroj, je nevaren, če pozabimo, kdo je bil

Častna gostja frankfurtskega knjižnega sejma je Norveška. Med številnimi norveškimi avtorji je na sejmu tudi novinarka in pisateljica Asne Seierstad, ki je napisala knjigo o Andersu Breiviku in njegovem pokolu na Norveškem leta 2011. V Nemčiji so ji večkrat zastavili vprašanje, ali je ni bilo strah, ko je pisala knjigo o Breiviku, da ne bi z njo navdihovala ekstremistov.


17.10.2019

Trumpova zelena luč turškemu posredovanju v Siriji razburja politično ozračje v ZDA

Demokrati so se pričakovano oglasili z uničujočo kritiko predsednikove bližnjevzhodne politike, ampak tokrat so izjemno kritični tudi republikanci, ki Trumpu očitajo prenagljenost, nepremišljenost, s katero je popolnoma omajal podobo ameriške verodostojnosti v svetu. Čeprav republikanci in njim naklonjeni opazovalci opozarjajo, da je Trump ves čas napovedoval umik, številni tudi menijo, da Kurdi niso primeren zaveznik, kajti Kurdska delavska stranka velja za teroristično organizacijo, je splošna ocena poenotena. Način, kako so se Združene države umaknile, je kaotičen, sramoten, prava polomija. Washingtonski dopisnik Andrej Stopar je pred mikrofon povabil Mary Beth Long, prvo žensko na položaju pomočnice ameriškega obrambnega ministra in predsednice Visoke skupine zveze NATO, odgovorne za jedrsko politiko zavezništva. Mary Beth Long je visok položaj v obrambnem ministrstvu zasedala v letih od 2007 do 2009, v času ministra Roberta Gatesa in predsednika Georga Busha mlajšega, danes pa je vplivna svetovalka v različnih institucijah.


17.10.2019

Mednarodni dan boja proti revščini

17. oktober je mednarodni dan boja proti revščini, ki ga je leta 1992 razglasila Organizacija Združenih narodov, da bi opozarjala na problem revščine v svetu in spodbujala dejavnosti za zmanjšanje revščine. Ta se sicer v zadnjih desetletjih zmanjšuje, a v svetovnem merilu sta še vedno dve miljardi ljudi, ki živijo na ali pod robom revščine, zaradi lakote trpi vsak deveti zemljan, zaradi podhranjenosti umre vsako leto 3 miljone otrok.


17.10.2019

Celje in mobilnost - je po letu dni kaj boljše?

Matija Mastnak se je oglasil v četrtkovo jutranjo rubriko Po Sloveniji z dopisniki in poročal o uspešnosti celjskega mestnega avtobusa ter izposojevalnice koles.


15.10.2019

Za vnuke živimo, drevesa sadimo

Dobra ideja običajno dobro mesto najde in tako je mesto na Prvem našel tudi projekt Za vnuke živimo, drevesa sadimo. Povedano drugače: na Veliki Preski bodo v soboto letošnji šestdesetletniki posadili 60 dreves. Želja je, da bi se z dobrim namenom zbralo okroglih 60 tistih, rojenih leta 1959, in tako nadaljevalo uspešen desetletni projekt Abrahamov ključ. Idejni vodja in pobudnik obeh projektov je Jože Kos z Velike Preske, v organizacijo sobotnega dogodka so se vključili njegovi sovaščani in Turistično društvo Polšnik. Sajenje dreves bo spremljala pesem, saj bo vsakemu slavljencu zapela ena od štirih sodelujočih vokalnih skupin, pomagali pa bodo tudi drevesni ministri. Pogovoru Andreje Čokl z Jožetom Kosom še posebej pozorno prisluhnite šestdesetletniki.


16.10.2019

Svetovni dan oživljanja

Približno 1700 ljudi na leto doživi srčni zastoj, torej tri do pet vsak dan in več kot 60 odstotkov primerov se zgodi doma, kar pomeni, da rešujemo sorodnike, znance, da otroci rešujejo starše. Svetovni dan oživljanja je letos namenjen predvsem izobraževanju otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami.


10.10.2019

Jata izkušenih ptic

V tokratno rubriko po Sloveniji z dopisniki se nam je oglasila Aljana Jocif in skupaj smo poleteli z Jato izkušenih ptic.


15.10.2019

Dobre in slabe plati omejevanja kreditiranja občanov

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


15.10.2019

Rajko Knez: Diskreditacija Accetta nesprejemljiva

Predsednik ustavnega sodišča Rajko Knez se je danes odzval na včeraj objavljene zapise dveh ustavnih sodnikov v ločenih mnenjih k odločitvi ustavnega sodišča glede zakona o tujcih. Sodnik Klemen Jaklič je namreč v ločenem mnenju sodniku Mateju Accettu očital, da je nanj pritiskal, poleg tega pa naj bi se kolegom sodnikom tudi zlagal. Predsednik ustavnega sodišča danes pravi, da gre za nedostojno pisanje, predvsem pa da ni res in da ni prav nobenih razlogov da bi kdo predlagal ali pričakoval odstop sodnika Accetta. O vsem tem se je Jolanda Lebar pogovarjala s predsednikom ustavnega sodišča doktorjem Rajkom Knezom.


15.10.2019

Pravice do azila se tudi ob povečanem migracijskem pritisku ne sme omejiti

Ustavno sodišče je razveljavilo sporni del zakona o tujcih, ki je državnemu zboru omogočal, da ob zaostrenih migracijskih razmerah zapre meje tudi za tiste tujce, ki bi nameravali zaprositi za azil. Odločitev ustavnih sodnikov je bila skoraj soglasna, proti je bil le ustavni sodnik Klemen Jaklič. Pri varuhu človekovih pravic, kjer so pred več kot dvema letoma vložili zahtevo za oceno ustavnosti, odločitev pozdravljajo.


15.10.2019

Položaj kmečkih žensk se izboljšuje

Po podatkih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je bilo junija lani od vseh aktivnih kmečkih zavarovancev 3. 983 žensk, to je 36,5 % kmečkih zavarovancev. Okoli 20% kmetij pa vodijo gospodarice, torej ženske upravljavke kmetij. V pogovoru Jernejke Drolec z dvema predstavnicama iz srednje in mlajše generacije lahko iz prve roke izvemo, kako živijo in kakšen je njihov položaj. Prva sogovornica je Milena Benko iz Spodnje Ščavnice, je srednjih let, živi in dela z možem na kmetiji in je nosilka dopolnilne dejavnosti turizem na kmetiji. Druga pa je izjemno zanimiva mlada kmetica in hkrati podjetnica Barbara Lombar iz hribovske kmetije iz Babnega vrta, iz občine Kranj.


15.10.2019

Osebni obračun med varuhi ustave

Včeraj objavljena odločitev s katero so sodniki razveljavili tisti del zakona o tujcih, ki je policiji dovoljeval, da bi v zaostrenih razmerah, ki bi jih določil državni zbor, zavračala tujce na meji – tudi tiste, ki bi zaprosili za azil – je v ločenih mnenjih prinesel obračun med dvema ustavnima sodnikoma. Ne samo na strokovni. Tudi na osebni ravni. Kaj takega se doslej še ni zgodilo.


14.10.2019

Ilinka Todorovski: Vsak glas šteje!

Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija je most med javnostjo in javno radiotelevizijo. Odgovarja na vprašanja, pripombe, pritožbe in predloge, pojasnjuje, posreduje, piše mnenja in priporočila, sproža notranje razprave, predvsem pa presoja, ali programski ustvarjalci spoštujejo poklicna merila in standarde. V teh dneh je varuhinja Ilinka Todoróvski na spletnem mestu rtvslo.si objavila svoje septembrsko poročilo, v katerem smo prebrali tudi to, da je prejšnji mesec dobila 136 odzivov in da je bilo pohval več kot običajno. Z Ilinko Todoróvski se je pogovarjala Tatjana Pirc.


14.10.2019

Nobelova nagrada za ekonomijo

Nobelovo nagrado za ekonomijo za leto 2019 bodo prejeli Abhijit Banerjee, Esther Duflo in Michael Kremer. Trojica si je nagrado prislužila za eksperimentalni in učinkoviti pristop v boju proti globalni revščini. Več v pogovoru Urške Jereb z dr Majo Bučar s Fakultete za družbene vede


14.10.2019

Kolumbov dan

V Združenih državah Amerike danes praznujejo Kolumbov dan. Izkrcanje španske ekspedicije pod poveljstvom Genovežana Krištofa Kolumba na otoku Guanahani 12. oktobra 1492 velja za odkritje Amerike. Prve omembe praznovanja sežejo v leto 1792, za nacionalni praznik je bil Kolumbov dan razglašen leta 1934, na drugi ponedeljek v oktobru pa ga praznujejo od leta 1971 dalje. A vse manj. Odnos do praznik namreč ni enoznačen. Najbolj ga je »posvojila« italijanska skupnost zaradi Kolumbovega porekla. Določeni protestantski krogi so mu nasprotovali, ker naj bi pretirano poudarjal katolištvo. Potomci skandinavskih narodov so opozarjali, da so Ameriko pred Kolumbom pravzaprav odkrili Vikingi v 10. stoletju. Še največ razlogov za odklanjanje razlage, kakršno še zmeraj najdemo v učbenikih, pa imajo avtohtoni prebivalci Amerike. Prav Kolumbovo odkritje, Genovežan je namreč iskal pot v Indijo, jim je dalo ime Indijanci. A prav za staroselce zanje je bil prihod Evropejcev katastrofa. Naš ameriški dopisnik Andrej Stopar je zato pred mikrofon povabil Dennisa Zotigha iz Nacionalnega muzeja ameriških Indijancev, ki je del največjega muzejskega kompleksa na svetu, Smithsonian Institute iz Washingtona.


14.10.2019

Rim je najlepša mesto na svetu - ampak samo od prvega nadstropja gor.

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


13.10.2019

Nedeljsko jutro - Nobelove nagrade

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


11.10.2019

Nekateri delodajalci še vedno ne izplačujejo prispevkov za socialno varnost

Še pred nekaj leti – posebej v času krize – mnogi delodajalci prispevkov niso plačali. Spomnimo na agonijo delavcev Nafte Petrochema, pa na Steklarsko Novo. Je zdaj med njimi tudi Adria Airways? Plačilo prispevkov je vezano na izplačilo plače. Plačo morajo delodajalci pri nas izplačati do 18-ega v mesecu, še isti dan morajo biti obračunani tudi prispevki, v petih dneh – torej najkasneje do 23-ega v mesecu pa morajo biti prispevki tudi plačani. Na finančni upravi pojasnjujejo, da v primeru ko so bile plače izplačane, pa zavezanec ni predložil REK obrazca, uprava začne s postopkom odmere davkov in prispevkov po uradni dolžnosti in izreče sankcijo. Če prispevki niso plačani davčni organ začne s postopkom davčne izvršbe.


11.10.2019

Varovanje jam

Jamski turizem poteka v okolju, ki se je razvijalo več sto tisoč ali celo več milijonov let. Sedanji procesi v podzemlju so v turističnih jamah običajno izredno počasni, mnogokrat tudi povsem drugačni kot v času nastanka jame. Zato so lahko turistične jame izredno ranljivo okolje ter kot take občutljive na turistično dejavnost.


Stran 141 od 228
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov