Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Tema letošnjega tedna otroka, ki poteka do nedelje, so otrokove pravice, saj letos mineva 30 let od sprejema Konvencije o otrokovih pravicah. Ratificirale so jo skoraj vse države na svetu, v Sloveniji velja od leta 1991. In kje je Slovenija na področju varovanja otrokovih pravic? Položaj otrok v Sloveniji dober, ostajajo pa ranljivih skupin otrok, ki bi jim morala država nameniti več pozornosti.
Malo je oboroženih napadov, v katerih je že vnaprej znan vojaški zmagovalec - in poraženec. Vendar se ob invaziji turške vojske na Kurde na severovzhodu Sirije sproža vrsto vprašanj: ali ofenziva lahko še bolj radikalizira Bližnji vzhod? In pa, kdo bi lahko ustavil avtoritarnega turškega voditelja Erdogana. Komentar je pripravil Matej Šurc
Turške sile so včeraj začele z ofenzivo na sirsko ozemlje, kjer živijo po večini pripadniki kurdske narodnosti. Turški predsednik Erdogan poudarja, da želijo z napadom ustvariti varno območje ob turški meji. Večina držav Evropske unije in zveze Nato svari pred posledicami napada, Erdogan pa je državam Evropske unije zagrozil z novim migrantskim valom, če bodo ofenzivo označile za okupacijo. Turčija gosti več kot 3 milijone sirskih beguncev. O kurdskem vprašanju in o razsežnostih ofenzive se je Helena Premerl pogovarjala z bližnjevzhodno dopisnico RTV Slovenija Karmen Švegl.
Letos so podelili dve Nobelovi nagradi za literaturo, in sicer za leto 2018 - to je prejela poljska pisateljica Olga Tokarczuk - in za leto 2019, ki je šla v roke avstrijskemu pisatelju Petru Handkeju. Spomnimo, lani se je Švedska akademija odločila za preložitev nagrade zaradi spolnega škandala in domnevne kršitve pravil o navzkrižju interesov. Akademija je sicer lani dala vedeti, da bodo v bodoče nagrajevali več avtoric - od 115 nagrajencev je med njimi zgolj 15 žensk - in več pozornosti namenjali tisti literaturi, ki prihaja iz neevropskega dela sveta. Obljubo so torej izpolnili polovično. A vprašanje, ki si ga tu moramo zastaviti, je, ali sta Tokarczukova in Handke dobra pisca? Da, o tem ni dvoma.
Banka Slovenije zaostruje pogoje za najemanje potrošniških posojil. Z novembrom se tako ročnost omenjenih posojil omejuje na največ 7 let, hkrati se razmerje med letnim stroškom dolga in letnim neto dohodkom kreditojemalca dodatno omejuje. Rast potrošniških posojil je namreč po mnenju centralne banke v zadnjih letih pretirana in zato tvegana, znaša namreč prek 10 odstotkov letno. V Združenju bank so ukrep Banke Slovenije že označili kot odločno prestrog.
Študenti s primanjkljaji na posameznih področjih učenja so le ena izmed skupin študentov s posebnimi potrebami. Vendar se ta skupina razlikuje od preostalih, saj v Zakonu o visokem šolstvu ni omenjena oziroma je izpuščena, zato ti študenti nimajo enakih pravic kot druge skupine študentov s posebnimi potrebami. Kako je možno, da je ta skupina izpadla v zakonu, pa v prispevku Petre Medved. Foto Bobo.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V Stockholmu so danes razglasili Nobelove nagrajence za fiziko. Letošnji prejemniki najprestižnejše nagrade za področje fizike so pomembno prispevali k razumevanju zgradbe vesolja in našega mesta v njem, so izpostavili v obrazložitvi nagrade. Polovico nagrade bo decembra na slavnostni podelitvi v Stockholmu prejel kanadsko ameriški kozmolog James Peebles, ki velja za enega ključnih utemeljiteljev kozmologije, vede o razvoju vesolja. Seznam njegovih znanstvenih dosežkov je dolg in osupljiv. Med drugim je pojasnil nastanek kemijskih elementov, mikrovalovno sevanje ozračja in temno snov. Za drugi del nagrade bi lahko rekli, da se umešča v linijo Kopernika in Galileja. Leta 1995 sta Švicarja Michel Mayor in Didier Queloz sta odkrila prvi eksoplanet, ki kroži okoli soncu podobne zvezde. Šlo je za Jupitru podoben planet, ki svojo zvezdo 51 Pegaza, ki je oddaljena 50 svetlobnih let od zemlje, obkroži v štirih dneh. Danes poznamo že 4118 eksoplanetov, ki krožijo okoli 3063 zvezd. Foto: NASA, ESA, and G. Bacon (STScI)
Kot je znano je vlada sprejela predlog pokojninske zakonodaje. Tega mora zdaj potrditi še državni zbor. Kdaj se upokojiti pred ali po novem letu? Generalni direktor zavoda Marijan Papež odgovarja: "Vsekakor po novem letu. Če se moški odloča med decembrom in januarjem, naj se upokoji januarja, takrat bodo zanj veljali novi, višji odmerni odstotki. Enako velja za ženske, ki imajo vsaj enega otroka."
Letošnjo Nobelovo nagrado za medicino prejmejo Američana William G. Kaelin in Gregg L. Semenza ter Britanec Peter J. Ratcliffe za pionirska odkritja, kako celice občutijo kisik in se mu prilagajajo, je danes v Stockholmu sporočil inštitut Karolinska. Omenjeno odkritje je osrednjega pomena pri številnih boleznih, med drugim pri raku in anemiji ter pri metabolizmu, razvoju zarodka in imunskih odzivih. Kot so sporočili z inštituta, so letošnji Nobelovi nagrajenci izjemno prispevali k področju fiziologije in tlakovali pot novim, obetavnim strategijam za boj s temi boleznimi. Helena Lovinčič.
Na ministrstvu za kulturo, kjer vodijo razvid medijev, predlagajo, da vpis v razvid ne bi bil več pogoj za začetek delovanja medija. Postal naj bi uradna evidenca, s katero bi bila zagotovljena transparentnost podatkov o medijih. Razvid medijev, v katerega je trenutno vpisanih več kot dva tisoč medijev, je precej zapuščen, a za pozornega bralca še vedno vznemirljivo uvodno čtivo o tem, kako zelo različne medije imamo v Sloveniji, kdo so njihovi izdajatelji, odgovorne osebe in kdo lastniki. Podatki o lastnikih so v razvidu najbolj pomanjkljivi, čeprav bi nam o medijih povedali največ. Pod zaporedno številko 1958 je v razvid vpisana Metina lista. »To je medij za ljudi širokih pogledov in aktivnega duha,« pravi Nataša Briški, ustanoviteljica in urednica, ki dodaja: »Metina lista je majhen medij, a vpliven.« Generalni direktor RTV Slovenija Igor Kadunc pa razlaga vlogo javnega servisa: »Radiotelevizija Slovenija je daleč največji in najpomembnejši medij v Sloveniji.« Medijski prostor mora biti raznolik, raznovrsten in pluralen. Tatjana Pirc je v razvidu medijev izbrala dva, največjega in enega najmanjših, ter njunima predstavnikoma zastavila pet vprašanj. Na vprašanja sta odgovarjala Nataša Briški, ustanoviteljica in urednica Metine lista, in Igor Kadunc, generalni direktor RTV Slovenija.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Krompir danes predstavlja četrto najpomembnejšo hranilno rastlino na svetu, več pojemo le pšenice, riža in koruze. V Peruju, od koder krompir izvira, ga poznajo že 7000 let, pri nas se je uveljavil šele v 18. stoletju. A od takrat redko mine kosilo brez te poljščine. In če Perujci poznajo kar 3.000 vrst krompirja in praznujejo celo nacionalni dan krompirja, se lahko tudi Slovenci pohvalimo s številnimi sortami in svetovnim prvenstvom v pripravi praženega krompirja. Kljub temu za največje “krompirjevce” veljajo Belorusi, saj ga največ pojedo, pridelajo pa ga največ Kitajci. Nedeljsko jutro na Prvem smo namenili njegovemu veličanstvu - krompirju!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ob svetovnem dnevu cerebralne paralize, ki ga sicer zaznamujemo v nedeljo, so svoja vrata že danes odprli Centri Sonček po vsej Sloveniji. Pripravili so številne dejavnosti, predvsem pa bo dan namenjen ozaveščanju o cerebralni paralizi in zavzemanju za takšno skupnost, ki bo te ljudi sprejemala brez predsodkov. Cerebralna paraliza je najpogostejša razvojna motnja v otroštvu. Gre za motnjo gibanja in drže, ki je posledica nenapredujoče poškodbe možganov v zgodnjem obdobju življenja. Posledice te možganske okvare so trajne. Prispevek Petre Medved. Foto: Arhiv Zveze Sonček.
Na samem vrhu seznama prednostnih nalog prihodnje Evropske komisije stoji okoljska politika. Unija ne skriva ambicije, da bi v prihodnjih treh desetletjih postala prva podnebno nevtralna celina, za dosego tega cilja pa bodo potrebne bistvene spremembe. Nova komisija se bo projekta lotila z novim evropskim zelenim dogovorom, ki bo pokazal, v kolikšni meri bodo vsi ostali politični projekti podrejeni zahtevam strožjih okoljskih standardov. Luka Robida se je o prihodnosti evropske podnebne politike na kratko pogovoril z dr. Danijelom Crnčecem s Katedre za mednarodne odnose ljubljanske Fakultete za družbene vede.
Jutri se začenja se Evropski teden programiranja, ki že od leta 2013 dviguje digitalno pismenost med mladimi. V tem času je en teden prerasel v dva, evropski projekt se je razširil na 70 držav z vsega sveta. Letos je poudarek na celostni digitalni vzgoji, preseči želijo poučevanje osnovnih veščin programiranja. V kreativnem centru Poligon v Ljubljani bo Code Week Slovenija s partnerji jutri izvedel več brezplačnih dejavnosti in s tem celodnevnim dogodkom uradno otvoril Evropski teden programiranja pri nas. Urška Henigman je ambasadorko evropskega tedna programiranja Katjo Koren Ošljak vprašala, kaj se bo jutri dogajalo v Poligonu. Več informacij o brezplačnih delavnicah najdete na codeweek.si/otvoritev2019/, kjer so tudi prijavnice za udeležbo na brezplačnih delavnicah. Sicer pa Teden programiranja vse do 20-ega oktobra po vsej Sloveniji, med dogodki tudi prvič praznik programiranja v Novi Gorici in digitalna vzgoja za romske otroke v Prekmurju.
Zadnjo pravljico v okviru projekta Lahko noč, otroci! Dobro jutro, čustva! je v neposrednem avdio in video prenosu iz radijskega studia 26 interpretiral dramski igralec Jurij Souček.
V tem tednu spremljamo študijski proces študentov s posebnimi potrebami. Daša Peperko je študirala na Fakulteti za zdravstvene vede v Novem mestu, smer zdravstvena nega. Zdaj piše diplomsko nalogo z naslovom Algoritem oživljanja prilagojen za gluhe in naglušne. Po opravljeni diplomi bo imela naziv diplomirana medicinska sestra. Kot gluha študentka je imela kar nekaj težav pri študiju, je povedala Petri Medved. Njen govor je tolmačila tolmačka za slovenski znakovni jezik Nataša Kordiš.
Neveljaven email naslov