Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4545 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


02.09.2019

Starši ob hospitalizaciji otroka nimajo pravice do plačane odsotnosti z dela

Ko mora otrok zaradi slabega zdravstvenega stanja ostati v bolnišnici, je to za celotno družino velika čustvena obremenitev. Starši sicer lahko ostanejo z otrokom v bolnišnici, a pogosto se znajdejo v težavah, saj – razen v izjemnih primerih – za čas, ko je otrok hospitaliziran, nimajo pravice do plačane odsotnosti z dela zaradi nege. Poleg tega pa morajo starši za otroke, starejše od šest let, bolnišnici plačati, če želijo biti ob otroku ves čas zdravljenja. Da taka ureditev ni ustrezna, opozarja tudi varuh človekovih pravic. Od ministra za zdravje zato pričakuje, da bo to problematiko uredil v najkrajšem možnem času. Podrobneje Lucija Dimnik Rikić.


02.09.2019

Ena družina, dva otroka in dva začetka šolskega leta

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


01.09.2019

Nedeljsko jutro na Prvem - festivali

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


30.08.2019

Pogovor s strokovnjakom za mednarodne politične odnose o potezi britanskega premiera

Strokovnjak za mednarodne politične odnose dr. Peter Verovšek, predavatelj na oddelku za politične vede in mednarodne odnose Univerze v Sheffieldu, ki je doktoriral na Yalu in pred prihodom v Sheffild leta 2016 tri leta predaval na Harvardu komentira potezo britanskega premiera Borisa Johnsona.


30.08.2019

Gluhi dobili slovnico svojega jezika

Gluhi uporabniki slovenskega znakovnega jezika so dobili slovnico svojega jezika. Slovnica je opis tega, kako kretalci uporabljajo svoj jezik oziroma kako kretajo. Z njeno pomočjo bodo gluhi, ki uporabljajo ta jezik, znali razložiti značilnosti svojega jezika in bodo lažje pojasnjevali, zakaj je to lasten jezik z lastno slovnico. V slovenskem znakovnem jeziku se sporazumeva približno tisoč gluhih. Sogovornik: vsebinski in jezikovni vodja projekta dr. Matic Pavlič iz Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije.


30.08.2019

Komentar Tomaža Celestine o kadrovskem razmeščanju v vladi

Primer ravnanja zdaj že nekdanjega generalnega sekretarja stranke je med drugim razgalil to, da nove politike, vsaj ko gre za kadrovsko razmeščanje, tudi v tem mandatu ni. Na končne posledice bo treba še počakati, saj sta svoje postopke začela tako KPK kot SDH, jesen pa vsekakor prinaša nekaj sprememb v dinamiko delovanja 13-te slovenske vlade.


29.08.2019

Pogovor z ekonomistom Maksom Tajnikarjem o predlogu Levice

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


29.08.2019

86. nacionalni kongres esperantistov

Mesto Trst gosti 86-ti nacionalni kongres esperantistov, ki se ga udeležuje 250 gostov iz 28-ih držav, tudi Slovenije. Večdnevno dogajanje ponuja živahne pogovore o večkulturnosti in večjezičnosti v sodobnem času. Odstira pa tudi celovit pogled na nastanek, današnjo uporabo esperanta in prihodnost tega najbolj razširjenega umetnega jezika v svetu. Okusila ga je tudi zamejska dopisnica Mirjam Muženič.


29.08.2019

Koprski potniški terminal - sezona, obeti in možnosti

V četrtkovo jutranjo rubriko Po Sloveniji z dopisniki se nam je oglasila Tjaša Škamperle in v utrip prebujajočega zadnjega avgustovskega četrtka ujela tudi poletje v koprskem potniškem terminalu. Pred radijskim mikrofonom se ji je pridružil tudi vodja potniškega terminala v Luki Koper, Bojan Babič.


28.08.2019

Statistik od pete do glave

Statistični urad od prejšnje srede vodi novi generalni direktor, doktor Bojan Nastav. Vlada ga je imenovala na dopisni seji za petletni mandat. Sam pravi, da ga statistika zelo veseli. Doktoriral je na ljubljanski ekonomski fakulteti, pred desetimi leti , na temo sive ekonomije. Ima tudi mednarodne izkušnje ,saj se je statistiko ukvarjal tako pri OZN kot Unctadu.


28.08.2019

Plače direktorjev v vrtincu razprav

Plače direktorjev v državnih gospodarskih družbah že od leta 2010 ureja oziroma omejuje tako imenovani Lahovnikov zakon. Politične volje za spremembo zakona ni. Po naših informacijah pa ima Ministrstvo za gospodarstvo težave z nadzorom in zajemom podatkov o teh plačah, predvsem pa je v zadregi, ker si direktorji plače popravljajo z drugimi prejemki. Spoštovanje Lahovnikovega zakona preverja tudi Računsko sodišče, ki pod drobnogled jemlje 390 družb v državni ali občinski lasti. Vse družbe na borzi, ne samo tiste v državni lasti, pa bodo kmalu morale več pozornosti nameniti politiki prejemkov vodilnih. Predvidoma januarja naj bi DZ izglasoval zakon v skladu z evropsko direktivo, ki borznim družbam nalaga oblikovanje celovite, jasne in transparentne politike prejemkov. Zakaj ne bi to zadostovalo tudi za družbe v državni lasti? Pojasnjujejo: Tomaž Vesel, Polona Domadenik in Sanja Savič. 


27.08.2019

Višje plače v gospodarstvu odvračajo mlade učitelje od zaposlitev v šolah

Ravnatelji in učitelji na šolah hitijo še z zadnjimi pripravami na pouk v novem šolskem letu. Ravnatelj Osnovne šole Janka Modra Dol pri Litiji in predsednik združenja osnovnošolskih ravnateljev Gregor Pečan, z njim se je pogovrjala Nataša Lang, poudarja, da višje plače v gospodarstvu odvračajo mlade učitelje, zlasti tehničnih profilov, od zaposlitev v šolah. Zato številna vodstva šol v teh dneh na razpisih še vedno neuspešno iščejo računalnikarje, organizatorje informacijskih dejavnosti. Tudi ravnatelji poklicnih in strokovno tehničnih šol imajo enako težavo, saj je tako rekoč nemogoče dobiti na primer v šolo inženirja strojništva, da bi mlade poučeval strokovne predmete.


27.08.2019

Rok za prenos vrednostnih papirjev iz ukinjenih registrskih računov na KDD se naglo izteka

Rok za prenos vrednostnih papirjev iz ukinjenih registrskih računov na KDD se naglo izteka. Imetniki pozabljenih delnic, gre za okoli 66 tisoč državljanov ima tako le še do 1-ega septembra čas, da svoje vrednostne papirje prenesejo na trgovalne račune na borznih hišah ali na banke. V nasprotnem primeru bo vse to premoženje, vredno najmanj 19 milijonov evrov, pristalo v naročju države, torej na kapitalski družbi. Urška Jereb.


27.08.2019

V Mariboru juniorska računalniška olimipijada

Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru gosti v teh dneh Evropsko juniorsko računalniško olimpijado. Udeležuje se je 120 tekmovalcev iz 24-ih držav, 60 mentorjev, poleg njih pa še opazovalci in člani mednarodnega in organizacijskega strokovnega odbora. Računalništvo je prihodnost, zato pa je treba dobro obvladati matematiko, programiranje in tudi logično razmišljanje. Med udeležence se je pomešala tudi Tamara Zupanič Čučnik.


27.08.2019

Komentar Špele Novak: Spremembe zahtevajo prilagoditev našega življenja. Vendar so nujne.

Sedem najbolj razvitih držav je namenila 20 milijonov dolarjev za spopadanje s požari v amazonskem pragozdu. Francoski predsednik Macron je predstavil pobudo načrta pogozdovanja – ki pa jo je brazilski predsednik Bolsonaro označil kot poskus kolonizacie.


27.08.2019

Kviz - netopirji

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


26.08.2019

Obsodba sovražnega govora možna tudi, ko javni red in mir nista neposredno ogrožena

Po smernicah kolegija kazenskega oddelka Vrhovnega državnega tožilstva je javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti kaznivo že brez ogrozitve ali motenja javnega reda in miru, če je storjeno z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev. Tožilci opozarjajo, da je boj proti sovražnemu govoru treba postaviti tudi v okvir nujnosti svobode govora, ta pa vključuje toleranco do različnih mnenj, ne pa tudi ščuvanja k nasilju ali celo pozive k smrti. Torej pri pregonu sovražnega govora ne gre le za varovanje javnega reda in miru, ampak tudi za varstvo človekovega dostojanstva.


26.08.2019

Na 26. mednarodnem taboru reševalnih psov v Zagorju ob Savi

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


26.08.2019

Pravica do plačane odsotnosti z dela za spremstvo prvošolca ni enaka za vse delavce

Pravica staršev prvošolcev do plačane odsotnosti z dela ni tako samoumevna, kot se morda zdi, saj v zakonu ni posebej določena, pač pa je zapisana v posameznih kolektivnih pogodbah oziroma v internih aktih podjetij. Na ministrstvu za šolstvo delodajalce pozivajo, naj svojim zaposlenim omogočijo prost dan, sindikati pa opozarjajo, da ta pravica ni enako urejena za vse delavce. Za javni sektor je temelj te pravice kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti, ki v 29. členu določa, da je delavec lahko v posameznem koledarskem letu odsoten z dela s pravico do nadomestila plače za en dan tudi zaradi neodložljivih opravkov. Kaj pa zasebni sektor? Več v prispevku Jureta Čepina.


Stran 147 od 228
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov