Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4545 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


02.08.2019

Sodstvo odpravilo zaostanke, zdaj v ospredju izboljšanje kakovosti

Zdaj, ko sodni zaostanki niso več sistemski problem slovenskega sodstva so se na sodiščih osredotočili na kakovost. Med drugim tudi s posebnim projektom Izboljšanje kakovosti sodstva. Namenjen je sodnikom in sodnemu osebju, pa tudi strankam. Projekt – doma sicer v ospredju zaradi visokih stroškov, ki pa so v večjem delu pokriti iz evropskih sredstev – ni ostal neopažen. Je eden od štirih finalistov v izboru za nagrado Kristalna tehtnica sodstva, ki jo podeljujeta Svet Evrope in Evropska komisija. Najpomembnejši del projekta je spletna stran »nasodiscu.si«, pripravili pa so tudi 16 različnih brošur o najpogostejših sodnih postopkih.


02.08.2019

Konec zgodovinskega sporazuma o prepovedi jedrskih raket (INF)

Po 32 letih je konec sporazuma INF (Intermediate – Range Nuclear Forces ) o prepovedi jedrskih raket srednjega in kratkega dosega, ki očitno roma na smetišče zgodovine. Medtem, ko Moskva najbrž želi nov celovit sporazum o strateški varnosti z Washingtonom, hočejo Američani v nove varnostne dogovore očitno vključiti tudi Kitajsko, ki pa te ponudbe zavrača. Z današnjim koncem sporazuma, ki je veljal za enega poglavitnih stebrov varnosti na stari celini in nadzora nad jedrsko oborožitvijo, smo očitno pred izzivi nove varnostne arhitekture, kar bo zahteven zalogaj. Zlasti v ozračju povečane napetosti in nezaupanja, ko sta še vedno najmočnejši jedrski sili, Amerika in Rusija, dve od devetih držav z jedrskim orožjem za množično uničenje Planeta. O tem, ali smo pred novim ciklom oboroževalne tekme in ali se vrača hladna vojna, smo se pogovarjali s politično analitičarko s škotske univerze St. Andrews, dr. Matejo Peter.


01.08.2019

Ulica Josipa Broza Tita razgrela poletje v Italiji

Vroče poletje je v sosednji Italiji še bolj razgrel Josip Broz Tito. Občinski svet v Parmi je, kot poroča dopisnik Janko Petrovec, razpravljal prav o nekdanjem jugoslovanskem predsedniku oziroma o odpravi ulice z njegovim imenom.


01.08.2019

V Sloveniji so udari strele najpogostejši v Evropi

V prvih petih dneh julija smo v Sloveniji našteli več kot 22 tisoč udarov strel, kar je več kot desetina letne količine, ki znaša okoli 200 tisoč udarov. Kako se pred strelo zavarujemo v gorah pogosto slišimo, manj pogosto pa o nevarnosti kopanja v morju, jezerih in rekah med poletno nevihto. O zmanjšanju verjetnosti udara strele med nevihto smo se pogovarjali z Goranom Milevom, vodjo področja sistema Skalar pri Elektroinštitutu Milan Vidmar.


31.07.2019

Pogovor z Urošem Lipuščkom

V Šanghaju so pogajalci sklenili 12. krog trgovinskih pogajanj med ZDA in Kitajsko. Kot poročajo tuje tiskovne agencije, je bilo današnje srečanje kratko, ameriški finančni minister Steven Mnuchin in trgovinski predstavnik Robert Lighthizer, ki sta vodila delegacijo ZDA, izjav nista dajala. Zadnja v nizu pogajanj so se v Šanghaju začela v torek, zasenčil pa jih je ameriški predsednik Donald Trump, ki je v seriji zapisov na spletnem družbenem omrežju Twitter med drugim Peking posvaril, naj s sklepanjem sporazuma ne čaka na ameriške volitve leta 2020.


31.07.2019

Pogovor o turistični sezoni s Karmen Hren

Skoraj tri četrtine oziroma 73 odstotkov gospodinjstev v Sloveniji si je lani privoščilo enotedenske letne počitnice; počitnice si je prej privoščilo gospodinjstvo z dvema odraslima in z vsaj enim vzdrževanim otrokom kot enočlansko gospodinjstvo, pojasni Karmen Hren, SURS: "Vsaj enega zasebnega potovanja se je lani udeležilo 69% prebivalcev Slovenije, starih 15 let ali več  - kar je za 3-odstotne točke več kot v letu 2017.  40% teh je bilo opravljenih v Sloveniji, 60 v tujini. Nobeno presenečenje ni, da je med najbolj obiskanimi Hrvaška, saj predstavlja 60% vseh zasebnih potovanj v tujino."


31.07.2019

Letni dodatek

Upokojencem bo danes izplačan regres. Dodatek bodo dobili vsi, tudi tisti z najvišjimi pokojninami, saj so bili varčevalni ukrepi pri izplačilu letnega dodatka odpravljeni pred tremi leti. Pred letom 2012 je bil letni dodatek izplačan že konec maja in samo v dveh različnih višinah. Urška Valjavec se je pogovarjala z direktorico Sektorja za nakazovanje pokojnin na Zpizu Marjetko Medved Mrvar. Najprej o tem, v koliko razredov je razdeljen letni dodatek.


30.07.2019

Prenamnožitev podlubnikov v letošnjem letu prerašča v naravno nesrečo

Gradacije podlubnikov so v spet v porastu, kažejo zadnji podatki Zavoda za Gozdove Slovenije. Letošnji napadi sicer niso taki hudi kot v rekordnih letih, a so hkrati večji kot v enakem obdobju lani. Najhuje je na Gorenjskem, Kočevskem in Koroškem. Zavod izvaja poostren nadzor nad stanjem gozdov in poziva lastnike naj bodo pozorni na nova žarišča, zaradi čim hitrejšega sanacijskega poseka in odvoza neobeljenega okroglega lesa naseljenega s podlubniki iz gozda v predelavo. Prognoze kažejo, da bo škoda v gozdovih letos predvidoma dosegla prag naravne nesreče. Pozanimali smo se tudi, kakšen problem podlubniki predstavljajo v zasebnih in državnih gozdovih.


30.07.2019

Ursula von der Leyen v Zagrebu: Hrvaška je zgodba o uspehu

Prihodnja predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen pogovore z voditelji članic Unije o svoji novi ekipi in programu nadaljuje v Zagrebu. Hrvati so ponosni, da so med prvimi državami, ki jih je obiskala.


30.07.2019

Kviz - VW hrošč

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


29.07.2019

Je turistična umirjenost voda na mlin slovenskega turizma, da tako iztržimo več od gosta?

Slovenski turistični delavci zadovoljni z letošnjimi rezultati.


29.07.2019

ddr. Marian Wakounig

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


29.07.2019

Pogovor z režiserko Dano Budisavljević

Film Dnevnik Diane Budisavljević razkriva pretresljivo zgodbo ženske z velikim srcem in opozarja pred revizionizmom.


29.07.2019

Dan ekološkega dolga najhitreje do zdaj

Rekordno visoke temperature, suša, neurja. Za nami je teden vremenskih ekstremov, pred na pa del leta, ko človeštvo živi na kredit. Do danes smo namreč porabili vse naravne vire, ki jih Zemlja obnovi v enem letu. Dan ekološkega dolga oziroma Earth Overshoot Day je prišel najhitreje do zdaj, v enem letu tako porabimo že za 1,75 planeta naravnih virov. V Sloveniji smo sicer ta dan zabeležili že 27. aprila. Povedano drugače, če bi vsi tako živeli kot pri nas, bi potrebovali tri planete. Urška Henigman se je o prihodnosti človeštva na Zemlji pogovarjala z doktorico Lučko Kajfež Bogataj.


29.07.2019

Turistična sezona na Bledu

Največja gorenjska turistična središča so te dni dobro zasedena, tako je tudi na Bledu, kjer število postelj presega število prebivalcev.


29.07.2019

Zelena luč združitvi Dnevnika in Večera

Svet Agencije za varstvo konkurence je po naših informacijah odločil, da združitev drugega in tretjega največjega dnevnika ne bo ogrozila konkurence.


29.07.2019

Petra Kos Gnamuš

Pogovor z avstrijsko dopisnico.


28.07.2019

Prodaja in pošiljanje razglednic upadata

Vsako leto pošljemo manj razglednic, so pa te večkrat bolj izvirne, nekaterih jih izdelajo sami. Sogovorniki v nedeljskem jutru: namestnik direktorja Poslovne enote Poštni logistični center, Klemen Bončina, turisti iz Nemčije, Finske, Turčije, Španije, Kanade, Litve, Italije, Švice, Švedske in Hong Konga ter arhitektka in ilustratorka Ana Glinšek.


26.07.2019

Tipičen tok turistov: od doline Soče do Bleda, Ljubljane, Postojnske jame proti obali in hrvaški Istri

Pred nami je konec tedna in če ga boste izkoristili za pobeg na izlet znotraj države, kam se boste odpravili? So to najbolj prepoznavne turistične ikone, ko je to obisk Postojnske jame, sprehod ob Blejskem jezeru in obvezen postanek na kremni rezini na Bledu ali vam je všeč skok do morja? Ni naključje, da smo vam našteli destinacije iz zgolj zahodne polovice države, saj je ta v primerjavi z vzhodom turistično bolj razvita in prepoznavna. Pogledali pa smo tudi v hrvaško Istro, ki jo je v prvih šestih mesecih obiskalo za štiri odstotke več gostov kot lani.


26.07.2019

Novosti na področju socialnih pravic

Že veste, kdaj in kako oddati vlogo za oddajo državne štipendije, otroškega dodatka, subvencija vrtca, malice in kosila? O teh pravicah iz javnih sredstev odločajo Centri za socialno delo. Avgust in september sta za tamkaj zaposlene najbolj obremenjujoča, saj bodo odločali o okoli 113.000 vlogah oziroma 180.000 pravicah iz javnih sredstev. Na Ministrstvu za delo so pripravili ukrepe s katerimi želijo preprečiti ponovitev lanske jeseni, ko so nastali veliki zaostanki pri izdaji odločb.


Stran 151 od 228
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov