Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Kar nekaj požarov je izbruhnilo v zadnjih 24 urah po Sloveniji: v Trnovljah pri Celju, na deponiji odpadnega materiala v občini Ruše in v tovarni v Podskrajniku pri Cerknici. Tja se je danes odpravil tudi premier Marjan Šarec in si ogledal pogorišče obrata Fragmata, kjer je sinoči zagorelo – vsaj take so prve ocene – na mlinu za repromaterial, požar pa je izbruhnil na glavnem stroju, ki proizvaja plošče stirodur. Kakšne so potencialne nevarnosti razlaga prof. dr. Metoda Dodič Fikfak s Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa UKC Ljubljana.
Projekt ZaVse/4ALL - za družbo brez diskriminacije - je namenjen zmanjševanju težav na področju enakih možnosti in diskriminacije ranljivih skupin. Med te skupine sodijo Romi, istospolno usmerjeni, begunci, socialno šibkejši in invalidi. S projektom želijo izboljšati ozaveščenost nevladnih organizacij o pomenu enakopravnosti, saj so prav nevladne organizacije pogosto prve v stiku z diskriminiranimi. Poleg razumevanja, kdaj gre za diskriminacijo, želijo okrepiti zavest o možnostih za njeno preprečevanje in varovanje najbolj izpostavljenih skupin v Sloveniji. Vodja in koordinator projekta je Združenje izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije, v njem pa sodelujejo še Slovenska filantropija in Zavod Vozim. 32 letni Nino Bategelj iz Ljubljane kljub invalidnosti živi polno življenje. Ukvarja se s športom, zadnje leto in pol tudi s paraplesom. V projektu Za vse - družba brez diskriminacije sodeluje preko zavoda Vozim. Svoje življenje je opisal Enisi Brizani, v studiu Prvega pa smo gostili Karla Destovnika, predsednika Združenja izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije, ki je tudi vodja in koordinator projekta ZaVse/4ALL.
Na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča si prizadevajo za zagotavljanje ustreznih pogojev za izvajanje in razvoj rehabilitacije, saj le tako lahko ponudijo pacientom učinkovito oskrbo in jim tako pomagajo, da se lahko vrnejo v aktivno življenje. Danes so predali v uporabo nove prostore dveh oddelkov: oddelek za rehabilitacijo pacientov po amputaciji in oddelek za rehabilitacijo pacientov po poškodbah, s perifernimi živčnimi okvarami in revmatološkimi obolenji. Gre za največjo naložbo v URI Soča v zadnjih 20 letih, ki pomeni dolgoročno infrastrukturno ureditev izvajanja rehabilitacije za paciente s področja travmatologije. Prispevek Petre Medved.
Slovenija je v letu 2017 zabeležila malo manj kot 3-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov glede na leto prej – a gre le za emisije iz netrgovalnega sektorja. Tako kažejo podatki takoimenovanega Podnebnega ogledala, poročila o okoljskih kazalnikih, ki ga pripravlja Institut Jožef Stefan. Problematičen ostaja zlasti sektor prometa, kjer so se emisije med letoma 2005 in 2017 povečale za 25 odstotkov. Tudi celokupni izpusti so se po podatkih Agencije za okolje leta 2017 sicer zmanjšali – a le za 1,3 odstotka. Prispevek je pripravila Erna Strniša.
Predstavljamo posebno kampanjo z naslovom Polepšajmo jesen, ki jo izvajata dve prostovoljni organizaciji: Ustanova za pomoč ogroženim Državljani sveta in Društvo za pomoč ranljivim skupinam prebivalstva UP-ornik. Jeseni bodo vsaj 1000 upokojencem in upokojenkam omogočili, da si bodo po lastni izbiri v družbi ogledali operno, gledališko ali plesno predstavo, obiskali kino, koncert, galerijo, muzej, si privoščili malo razvajanja pri frizerju ali v kozmetičnem salonu ali kaj podobnega. Številni starejši v Sloveniji si namreč zaradi socialne ogroženosti ne morejo privoščiti kulturnih dobrin, sprostitve, družabnosti in zabave. Ne samo materialno pomanjkanje - tudi osamljenost pa je tista, ki dokazano močno vpliva na zdravje starejših.
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je prepoznala delo slovenske neprofitne organizacije oz. mladinske zveze Brez Izgovora na področju kajenja med mladimi, zato jim bo danes v Bruslju podelila nagrado za prispevek k razvoju tobačne kontrole na globalnem nivoju. Malo po 14h sta predstavnika organizacije priletela v Bruselj. Še pred njunim odhodom pa je Darja Pograjc govorila z ustanoviteljem organizacije Janom Pelozo.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Zadnjih petih let je temperatura morja na slovenski obali od 1. maja do začetka junija podobno linearno naraščala do okrog 23, 24 stopinj Celzija. Letos je bilo drugače.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Zakaj se študenti za delo sploh odločijo? Razlogi so seveda različni. Nekateri si želijo pridobiti nove izkušanje, ki bi jim pomagale pri kasnejšem iskanju zaposlitve; nekateri delajo, da si lahko privoščijo želene prostočasne aktivnosti; spet drugi so si delo primorani poiskati. Mednje spadajo tisti, ki zasluženi denar porabijo za plačilo stroškov študija in življenjskih potrebščin; nekateri med njimi vzdržujejo tudi preostale družinske člane. Kar tretjina študentov brez študentskega dela sploh ne bi mogla študirati. Več v prispevku, ki sta ga pripravili Urška Valjavec in Katja Podgoršek.
V Steklenem atriju Mestne hiše v Ljubljani si lahko ogledate razstavo z naslovom NA POMOČ! Inštalacije gledalca soočijo s poustvarjenimi dogodki, s katerimi se vsakodnevno spopadajo interventne službe. Opozarjajo na minljivost življenja in poudarjajo nepomembnost materialnih dobrin. Kiparka in avtorica razstave Ana Kavčnik je v pogovoru z Markom Rozmanom poudarila, da se reševalci ne dojemajo kot junaki, temveč le kot navadni smrtniki, ki brezpogojno pomagajo drugim.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
O STKP s predsednikom Planinske zveze Slovenije Jožetom Rovanom in načelnikom Komisije za turno kolesarstvo pri PZS Atilo Armentanom.
Politika glasno napoveduje boj proti prekarnosti, a doslej država ni pometla niti pred lastnim pragom. V javnem sektorju še naprej ostajajo prvo in drugorazredni delavci, govorimo o čistilkah, varnostnikih in drugih, ki so na delovnih mestih potrebni vsak dan, a jih ne zaposlijo, pač pa najemajo prek zunanjih podjetij. Tudi mesece po izbruhu afere neplačanih čistilk, ki so prek zunanjega servisa čistile Ministrstvo za javno upravo, javni zavodi še naprej izbirajo tudi že omadeževane izvajalce čistilnih del, češ, da imajo zvezane roke.
Morska biološka postaja Piran Nacionalnega inštituta za biologijo v teh dneh praznuje 50 let svojega delovanja. Marsikaj se je spremenilo v tem času. Po eni strani imamo mnogo več znanja o dogajanju pod morsko gladino, po drugi je naše morje - kot tudi vsa svetovna morja – pod izrednim pritiskom zaradi onesnaženosti s plastiko, segrevanja in pretiranega ribolova.Plastika je ponovno v središču pozornosti letošnjega svetovnega dneva oceanov, ki ga praznujemo 8. junija. Najdemo jo tako v najglobljih in samotnih predelih oceanov kot tudi v najmanjših in največjih prebivalcih morja. Tudi naš košček morja ni nobena izjema. Med številnimi projekti, s katerimi skušajo na Morski biološki postaji Piran nasloviti akutne probleme današnjega časa, je tudi uporaba želatinaste mase meduz v filtrih za mikroplastiko ."Raziskujemo, kako bi meduzno maso izkoristili v nutricionistiki, kozmetiki, v poljedelstvu kot gnojilo, kot hrano v ribogojnicah, pa tudi v filtrih na čistilnih napravah, v katere bi se lahko ujeli delci mikroplastike, " razlaga vodja Morske biološke postaje Piran, izr. prof. dr. Patricija Mozetič. Foto: Arhiv Nacionalnega inštituta za biologijo
10. junija, na dan smrti arhitektov Antonija Gaudija in Odöna Lechnerja, slavimo svetovni dan art nouveauja - nove umetnosti, ki je na prelomu 19. in 20. stoletja spremenil podobo mest Evrope. Praznovanje v Ljubljani poteka že v teh dneh. V okviru tega se bo zvrstilo veliko zanimivih dogodkov med drugim tudi ogled prenovljene secesijske hiše na Ulici talcev v Ljubljani. Več Marko Rozman.
Medtem ko se je plačna vrzel med spoloma v večini držav evropske unije zmanjšala, se je stanje v Sloveniji znatno poslabšalo, tako opozarjajo pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije, kjer so skupaj s fundacijo Friedrich-Ebert organizirali mednarodno konferenco z naslovom Enako plačilo za enako delo: Kako odpraviti plačno vrzel med spoloma?
Neveljaven email naslov