Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4545 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


21.05.2019

Igre prestolov je konec, kaj zdaj?

Včeraj po našem času se je končala serija Igra prestolov s finalom, ki si ga je prek ameriške televizije HBO v živo ogledalo skoraj 14 milijonov ljudi, še več pa potem z zamikom. Serija, nastala po knjižni predlogi Georgea R.R. Martina Pesem ledu in ognja ima tudi pri nas številne oboževalce, za to pa je zaslužen tudi Boštjan Gorenc Pižama, ki je prevedel večino od več tisoč strani te sicer v knjigi še nedokončane zgodbe. Serije pa postajajo tudi del univerzitetnega okolja, tako nekatere ponujajo predavanja na temo Igre prestolov. Ena takšnih je ameriška univerza Northern Illinois. Pogovor s profesorjem Jeffreyjem Chownom, posnetim pred zadnjo epizodo, je posnela Tina Lamovšek. Z Boštjanom Gorencem Pižamo pa je pogovarjala Urška Ivanovič.


21.05.2019

100-letnica slovenskega baleta

Natanko pred sto leti je v Ljubljani začel delovati prvi baletni poklicni ansambel in sicer na pobudo člana ravnateljstva Slovenskega gledališkega konzorcija in intendanta Frana Govekarja, ki je v Ljubljano pripeljal češkega baletnega mojstra Vaclava Vlčka. Ta je organiziral tudi prvo baletno šolanje pri nas, začetki profesionalizacije slovenskega baleta so bili torej tesno povezani s Čehi in njihovim znanjem. Danes zvečer se v Cankarjevem domu obeta gala koncert v počastitev 100 obletnice slovenskega baleta. Ob obletnici je Marko Rozman v studio Prvega povabil Tomaža Rodeta, predsednika Društva baletnih umetnikov Slovenije.


21.05.2019

Kviz - FIFA

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


20.05.2019

Huawei in operacijski sistem Android

Trumpova administracija je dodala Huawei na seznam podjetij, s katerimi ameriška podjetja ne morejo poslovati, če nimajo dovoljenja. Google pa je ustavil posodabljanje operacijskega sistema Android na Huawejevih telefonih. Komentira Anže Tomič, spletni urednik Vala 202 in soavtor oddaje Od bita do bita.


20.05.2019

Akacija v Sloveniji predstavlja tretjino čebelje paše

Leto 2014 je bilo zaradi hladnega vremena leto slabe letine čebeljih pridelkov, ko so čebelarji pridelali kar za tri četrtine manj medu kot prejšnja leta. Letošnja pomlad spominja na tiste čase in tudi današnji svetovni dan čebel in opraševalcev ni obetaven dan za čebele. O tem, kako kaže čebelam v preostanku pomladi, kako se bo slab začetek poznal na pridelku in kako lahko pomagamo čebelam pri prestajanju te krize, je več povedal Aleš Bozovičar, opazovalec in napovedovalec čebeljih paš z Opazovalno-napovedovalne službe Čebelarske zveze Slovenije.


20.05.2019

Žaljivke v Rusiji niso poceni

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


17.05.2019

Prehranska ali zdravstvena trditev?

O oznakah na živilih se je Tina Lamovšek pogovarjala z Igorjem Pravstom z Inštituta za nutricionistiko.


17.05.2019

Odkritje novih protibakterijskih spojin za zdravljenje infekcij z odpornimi bakterijami

Ta teden sta Univerza v Ljubljani in Ljubljanski univerzitetni inkubator podelila rektorjevo nagrado za naj inovacijo Univerze v LJ 2019. Izmed 20 ekip jih je 8 prišlo v finale, nagrajene pa so bile 3. Prvo nagrado so za inovativen proces priprave katalizatorjev za boljše in cenejše vodikove gorivne celice prejeli Matija Gatalo, Tomaž Bizjak (oba Kemijski inštitut) in Groga Tancek (Inštitut in akademija za multimedije). 2. nagrada je šla v roke podjetniški ekipi s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani: Martini Durcik, Tihomiru Tomašiču, Luciji Peterlin Mašič, Nacetu Zidarju, Janezu Ilašu, Anamariji Zega, Danijelu Kikelju za odkritje novih protibakterijskih spojin za zdravljenje infekcij z odpornimi bakterijami. Za carpio - ergonomski dodatek/podstavek za zapestje, ki preprečuje nastanek bolezni karpalnega kanala, pa so tretjo nagrado prejeli Primož Erjavec (Ekonomska fakulteta UL), Jan Forsthuber, Amadej Tauses (Akademija za likovno umetnost in oblikovanje UL) in Marko Mikša (Ekonomska in Medicinska fakulteta UL). Na Prvem smo se pogovarjali z Lucijo Peterlin Mašič z ljubljanske Fakultete za farmacijo, ki je predstavila problematiko odpornosti bakterij na obstoječa zdravila in rešitev njene podjetniške ekipe.


17.05.2019

Kar je nevidno naj postane vidno

V nedeljo bomo obeleževali svetovni dan kronične vnetne črevesne bolezni - KVČB, ki je namenjen podpori ljudem s Crohnovo boleznijo in ulceroznim kolitisom. Osrednji dogodek ob letošnjem svetovnem dnevu v Sloveniji bo v Ljubljani, njegova posebnost pa bo osvetlitev Mesarskega mosta v vijolično barvo, ki je barva globalne kampanje osveščanja o tej kronični bolezni. Več Marko Rozman.


16.05.2019

Sintetični proteini odpirajo nove možnosti dostavi zdravil

Skupini slovenskih znanstvenikov z Inštituta Jožef Stefan je uspelo izredno odkritje in objava v najprestižnejši znanstveni reviji Nature.


16.05.2019

Od 26. specialne olimpijade do rimskega zidu

Nina Brus se nam je v četrtkovo jutro oglasila iz Idrije in nanizala utrinke s 26. specialne olimpijade Slovenije. Na njej je sodelovalo kar 320 tekmovalk in tekmovalcev, ki so se pomerili v atletiki, namiznem tenisu in košarki. Športnega vzdušja ni zmotilo niti deževno vreme. Na kratko pa smo predstavili tudi čezmejno sodelovanje in povezovanje pri ohranjanju in raziskovanju dediščine rimskega obrambnega zidu iz 3. stoletja.


15.05.2019

Septembra plastičnih vrečk pri večini trgovcev ne bo več

Z novim šolskim letom trgovci, ki bodo pristopili k vladnemu kodeksu, na blagajnah ne bodo več prodajali plastičnih vrečk. Gre za naslednji korak potem, ko so s prvim januarjem že ukinili brezplačne nosilne plastične vrečke. Dogovor je prostovoljen, a k njemu naj bi pristopili vsi večji trgovci z živili.


14.05.2019

V Loškem Potoku v naravo izpustili prvega risa

Edina možnost rešitve populacije risa je čim prejšnja doselitev risov iz druge, genetsko bolj pestre populacije. V letih 2017 – 2024 zato v Sloveniji, na Hrvaškem, v Italiji, Romuniji in na Slovaškem poteka mednarodni projekt dolgoročne ohranitve risov z naslovom LIFE Lynx, v okviru katerega bodo iz Slovaške in Romunije k nam preselili najmanj 14 risov. Prvega so danes v Loškem Potoku iz prilagoditvene obore izpustili v naravo. Pred tem pa je moral biti ris Goru od 26. aprila, ko so ga pripeljali iz Romunije, zaprt v prilagoditveni obori.


14.05.2019

25 let delovnega in socialnega sodstva

Delovna in socialna razmerja so pomembna za življenje vsakega posameznika. Tudi na teh dveh področjih nastajajo številni spori, ki jih v Sloveniji že 25 let rešujejo delovna in socialna sodišča. Število sporov in njihova vsebina niha glede na družbene razmere in zakonodajne spremembe. Stalnica so spori v zvezi z denarnimi tožbenimi zahtevki glede plač, nadurnega dela, odpravnin in regresov za letni dopust. Pa tudi spori zaradi prenehanja delovnega razmerja. V zadnjem času je sporov manj, po vsebini pa so pogosti spori v zvezi s prekarnim delom, delom prek agencij, veliko je tudi tožb v zvezi z mobingom.


14.05.2019

Dušan Kafol

Ob današnjem evropskem dnevu osveščanja o možganski kapi bodo po različnih koncih Slovenije potekale aktivnosti na to temo, ena večjih bo gotovo v Ljubljani s simboličnim pohodom za bolnike po možganski kapi, na Prešernovem trgu pa se bo ob 12h pričel kratek kulturni program. Možganska kap sicer v Sloveniji prizadene letno 4000 ljudi. Resnost posledic je odvisna tudi od tega, kako hitro se oskrbi pacienta po možganski kapi; tu šteje vsaka minuta, zato je osveščenost splošne javnosti, kako prepoznati, če koga prizadene možganska kap, še kako pomembna; zapomniti si je treba besedo GROM: -GOVOR – ali lahko oseba govori jasno in razumljivo? – ROKA – ali lahko oseba dvigne roko in jo tam drži? – OBRAZ: Ali se lahko nasmehne? Ali ima povešen ustni kot? in MINUTE – če opazite katerega od zgornjih znakov, nemudoma pokličite 112. O svoji izkušnji z možgansko kapjo se je Tini Lamovšek zaupal Dušan Kafol:


14.05.2019

Martino Beria s kolesom po Sloveniji v projektu EcoSlovenia

Martino Beria prihaja iz Padove in ima po mami slovenske korenine. Stik z naravo je, pravi, izjemno pomemben in priložnosti za to v Sloveniji ne manjka. Zato se je odločil tudi za približno 1000 km dolgo kolesarsko popotovanje po Sloveniji, v okviru katerega želi infomirati o lepotah te dežele, hkrati pa želi dodati projektu tudi ekološki pečat. Pred etapo iz Ljubljane do Kamnika ga je pred radijski mirkofon povabila Mojca Delač.


14.05.2019

Kviz - Evrovizija

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


13.05.2019

Kadrovske okrepitve v turizmu

Po podatkih Zavoda za zaposlovanje se je v preteklih 6 mesecih v povprečju s pomanjkanjem ustreznih kadrov srečala že skoraj polovica delodajalcev, v velikih podjetjih pa kar 70 odstotkov. S kadri imajo največ težav v gostinstvu, gradbeništvu, zdravstvu in socialnem varstvu. Prvi podatek – gostinstvo – gotovo ni spodbuden v luči prihajajočih poletnih mesec, ki predstavljajo vrhunec turistične sezone. Več turistov bi v teoriji pomenilo, da potrebujemo tudi kadrovsko okrepitev v turizmu in gostinstvu, a to že nekaj let ni tako. Slabe plače in delovni pogoji zato marsikoga skorajda prisilijo v iskanje službe, sicer v isti panogi, v tujini. Takšen je tudi primer sogovornika v prispevku Tine Lamovšek.


13.05.2019

Pred 40 leti sta Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj stopila na vrh Everesta

13. maj 1979 je bil prelomen dan v zgodovini slovenskega alpinizma. Korak, dva, tri… in še poslednji. Do vrha. V Nepalu rečejo gori Sagarmatha, čelo neba, v Tibetu jo imenujejo Čomolungma, mati vesolja. Mount Everest. Tistega 13. maja pred 40-imi leti sta na vrhu stala Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj. O tem zgodovinskem dnevu sta se pogovarjala Jure K. Čokl in Lucija Fatur.


13.05.2019

Salviniju so všeč samo všečki

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


Stran 160 od 228
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov