Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4545 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


27.06.2019

Plečnik v Vatikanu

O razstavi liturgičnega posodja, ki ga je oblikoval Jože Plečenik, Andrej Hrausky, arhitekt in eden izmed najboljših poznavalcev tega našega največjega arhitekta.


27.06.2019

Kaj pomeni tajanje permafrosta za našo podnebno prihodnost?

Pri predsedniku države Borutu Pahorju je danes potekal posvet o naši podnebni prihodnosti, na katerem so sodelovali okoljski strokovnjaki, predstavniki vlade in parlamentarnih strank. Namen posveta je pregledati dosedanji proces oblikovanja dolgoročne podnebne strategije Slovenije do leta 2050, ki jo mora Slovenija sprejeti do konca tega leta. In medtem, ko se politiki usklajujejo o tem, kako resno in kdaj bi se lotili preprečevanja nadaljnje škode, ki jo na vseh koncih planeta že prinašajo podnebne spremembe, nas dogodki na terenu prehitevajo po levi in po desni. Segrevanje se namreč odvija hitreje, kot so napovedovali podnebni modeli in 70 let prej, kot so napovedovali, se je začel tajati permafrost. V teh tisočletja zmrznjenih tleh v prostranstvih Kanade in Sibirije pa so shranjene ogromne količine metana, ki ima mnogo močnejši toplogredni učinek kot ogljikov dioksid.


26.06.2019

Konec pouka

Današnji dan je prav poseben za šolarje – za več kot 183. tisoč učenk in učencev osnovnih šol in 73. tisoč dijakinj in dijakov srednjih šol je namreč danes zadnji šolski dan v tem šolskem letu. Nekateri so pouk končali že prej: devetošolci 14. junija, srednješolci zadnjih letnikov pa konec maja. V šolo se bodo šolarji vrnili 2. septembra, do takrat pa jih čakata več kot dva meseca brezskrbnih počitnic. Vzdušje na končni proslavi in v šolskih klopeh na današnji zadnji dan pouka je na ljubljanski Osnovni šoli Prežihovega Voranca preverila Tadeja Bizilj.


25.06.2019

Gorniške vasi stavijo na pohodniški turizem

Ginzling, Mallnitz, Val di Zoldo, so gorniške vasi, povezane v mednarodno mrežo Gorniške vasi. Prva gorniška vas je pred leti postal nemški Ramsau, v tej druščini je lani kot prva slovenska gorniška vas vstopilo tudi Jezersko. Mrežo je osnovala Avstrijska planinska zveza, vasi pa v času množičnega turizma drugod ohranjajo in spodbujajo vrednote pod geslom Manj in zato bolje. Več Aljana Jocif.


25.06.2019

Kviz - sol

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


24.06.2019

Poletne počitnice

Včeraj se je končalo še eno šolsko leto za učence in dijake osnovnih in srednjih šol. Šolarji, ki so bili v njem uspešni, so mu pomahali v pozdrav, ostale pa v naslednjih dneh čakajo še popravni izpiti. Več Tadeja Bizilj.


24.06.2019

Ponudba med poletnimi počitnicami

Poletne počitnice, ki se bodo uradno po šolskem koledarju Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport začele jutri in trajale vse do konca avgusta, bodo tudi letos dolge skoraj deset tednov. Večina družin se bo za teden ali dva odpravila na morje ali si privoščila kakšen drug oddih, šolarji bodo dneve preživljali pri starih starših in morebitni počitniški dolgčas preganjali tudi na raznoraznih organiziranih aktivnostih. Tadeja Bizilj je zbrala nekaj počitniške ponudbe za najmlajše v Ljubljani in na Gorenjskem.


24.06.2019

Splavarjenje v Radečah

V Radečah je javni zavod KTRC Radeče s partnerji pridobil evropski projekt Oživimo Savske zgodbe in prejšnji teden so tam splavili novi splav v turistične namene, ki pa je le eden od produktov, ki jih bodo obudili v dveletnem projektu. Snujejo tudi splavarski muzej, saj ima splavarjenje 500 letno tradicijo, splav pa bi radi vpisali v register nesnovne dediščine. Prvi splav v turistične namene so v Radečah pridobili že leta 1998, takrat so se začeli devi splavarjenja, ki so potekali pretekli konec tedna, ko se je ob številih kulturno športnih dogodkih bilo moč osvežiti na vožnji z novim splavom.


24.06.2019

Običaj, ki ima srečo, da mu niso pustili umreti

V Štanjelu že od 90-ih let naprej obujajo simpatično kraško šego spletanja venčkov, ki jih potem na predvečer sv. Ivana obešajo na hišna vrata svojih domov. Ob tej priložnosti na grajskem dvorišču pripravijo delavnico pletenja venčkov namenjeno odraslim. Da običaj ne bi ponovno zatonil v pozabo, pa skrbijo v nekaterih kraških osnovnih šolah. Sogovornici: Duška Švagelj in Alma Makovec Švagelj.


24.06.2019

Ali bodo Hrvati Dan državnosti praznovali (spet) 30. maja

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


23.06.2019

O stereotipih in značaju Slovencev in prebivalcev posameznih slovenskih pokrajin

Pridnost, marljivost, poštenost, po drugi strani pa introvertiranost, zavist, hlapčevstvo … To je le nekaj lastnosti, ki jih pripisujemo značaju Slovencev. Seveda je med nami 2 milijona posameznikov, vsak s svojimi značajskimi lastnostmi, a vendarle radi govorimo o nekih skupnih značilnostih določenega naroda. Katere značajske lastnosti torej veljajo za povprečnega prebivalca dežele na sončni strani Alp in ali se prebivalci posameznih slovenskih pokrajin med seboj značajsko razlikujejo? Držijo stereotipi, da so Gorenci škrti, Primorci temperamentni in kar je še teh “ljudskih modrosti”? O značaju Slovencev in prebivalcih posameznih slovenskih pokrajin razmišljajo psiholog dr. Janek Musek, glasbenik Trkaj in anketiranci.


21.06.2019

Simona Muršec: "Zaupam, da v Ljubljani ne bo nasilnih akcij med Parado ponosa"

Pred Parado ponosa smo se pogovarjali s predsednico Društva parada ponosa Simono Muršec. Medtem ko je ljubljanska parada ponosa že 19. po vrsti, bo tokrat prvič parada tudi v Mariboru.


21.06.2019

Ali rejci drobnice storijo dovolj za zaščito svojih živali?

Kot smo že poročali, so se volkovi vrnili tudi na predalpsko in alpsko območje Slovenije, kjer jih ni bilo od 50. let prejšnjega stoletja. Pojavljajo se napadi na domače živali na pašnikih, prebivalci podeželja se bojijo za svojo varnost, saj da so volkovi izgubili strah pred človekom. Zato je več občin vložilo vlogo za izredni odstrel volka, civilne iniciative pa so to podprle z 2900 podpisi. Po drugi strani je v javnosti zaznati tudi očitke, da rejci ne storijo dovolj za zaščito svojih živali. Kako rejci varujejo svoje živali in kaj jim svetujejo strokovnjaki?


20.06.2019

Na motorju petdeseta niso nova trideseta!

V zadnjem času je med žrtvami prometnih nesreč, v katerih so udeleženi motoristi, največ žrtev iz starostne skupine nad petdeset let. Družba in okolje nas spodbujata, da ostajamo tudi pri tej starosti aktivni kot da bi bili stari trideset let. Zato se tudi moški na motorju obnašajo drugače kot bi se, če bi živeli in se obnašali primerno svojim letom. V motociklističnem svetu se je v zadnjih letih zgodila tudi revolucija, saj velika podjetja zaznavajo upad zanimanja za vožnjo z motorji pri mlajših moških in dekletih. Andrej Brglez, sociolog, publicist, raziskovalec in razvijalec vsebin trajnostne mobilnosti z Inštituta za civilizacijo in kulturo, se sprašuje, zakaj so izkušeni in zreli motoristi pripravljeni ogroziti svoje življenje pri petdesetih, ko pa bi se morali na motor usesti zaradi veselja in sprostitve.


19.06.2019

Kako bi bilo, če propade Adria Airways?

S strokovnjakom za civilno letalstvo direktorjem Letališča Portorož Robertom Krajncem se je možnih scenarijih pogovarjala Lucija Fatur.


18.06.2019

Sovražni govor

Po poskusu umora sodnice v Mariboru so splet hkrati preplavili izrazi odobravanja take brutalnosti in pozivi proti sovražnosti. Ta primer sicer ne spada v strogo opredelitev sovražnega govora, saj ne gre za govor o marginalni skupini ljudi, je pa pokazatelj snežne kepe, ki se lahko zvali po družbenih omrežjih. O tem, kako jo ustaviti, je bil danes govor na posvetu, ki ga je organizirala točka za prijavo Spletno oko na Fakulteti za družbene vede. Med drugim smo slišali, da je evropska zakonodaja pri tem še najboljša - čeprav precej zaostaja za tehnološkim napredkom. Stroka pa je predvsem vplivneže pozvala, naj razmislijo, preden kliknejo "objavi".


18.06.2019

Vsi člani ekipe imajo sladkorno bolezen

Na letošnji kolesarski dirki Po Sloveniji bo med devetnajstimi sodelujočimi ekipami tokrat ena, prav posebna. Prvič se jo bo udeležila ekipa “Team Novo Nordisk” iz Združenih držav Amerike. Njihova posebnost je, da imajo vsi tekmovalci sladkorno bolezen. Ob tekmovanju je njihov namen tudi ozaveščanje. Govorijo o preventivi in ljudi spodbujajo, da je tudi življenje s sladkorno boleznijo lahko aktivno in s tem kakovostno. Pridružujejo se kampanji "Imam sladkorno, a sladkorna nima mene." #DarujemKilometre Foto: Iztok Konc. Na fotografiji kolesari slovenski ambasador kampanje profesionalni športnik Vid.


18.06.2019

Puščave - najbolj neprijazno okolje za življenje

Puščave pokrivajo med 18 in 20 % kopnega na Zemlji. Nastanejo zaradi pomanjkanja vodnih virov. Uradna definicija pravi, da je puščava tam, kjer je na letni ravni količina padavin oz. dežja le od okoli 150 do 200 mm. Več o puščavah nam je povedala dr. Andreja Sušnik, vodja oddelka za agrometeorologijo na ARSU.


17.06.2019

Vetrne elektrarne: Investitorji še niso obupali

V Sloveniji imamo trenutno dve veliki vetrni elektrarni, kar je bistveno manj od sosednjih držav. Večje investicije so doslej naletele na nasprotovanje pri umeščanju v prostor.


17.06.2019

Jutranji pogovor z berlinsko dopisnico Polono Fijavž

Načrti Merklove, rast najemnin v mestu in nočna mora v podobi nedokončanega berlinskega letališča.


Stran 156 od 228
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov