Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
V javnih nastopih in razpravah, na družabnih omrežjih, pa tudi v medijih je vse več sovražnega govora. Zakon o medijih v osmem členu prepoveduje medijsko spodbujanje k neenakopravnosti in nestrpnosti, za kršitelje pa ne predvideva nobenih sankcij, te so uzakonjene le za sovražni govor v oglasnih vsebinah. Bi bilo treba v noveli zakona o medijih sovražni govor v medijskih vsebinah obravnavati strožje? Kaj so o zaostritvi, kakršno predlaga ministrstvo za kulturo, povedali novinar Primož Cirman, podpredsednik Društva novinarjev Slovenije, Leo Oblak, ustanovitelj radijske mreže Infonet, novinar dr. Jože Možina, ki je predstavil stališče Združenja novinarjev in publicistov, dr. Žiga Turk, profesor, publicist, bivši minister, in odvetnica Jasna Zakonjšek? To je preverila Tatjana Pirc.
Številni Slovenci, ki v organizaciji turističnih agencij dopustujejo v tujini, se sprašujejo, kako bodo zaradi odpovedi letov prispeli domov. Turistične agencije svoje potnike mirijo. Tako v agenciji Relax kot tudi v agenciji Palma zagotavljajo, da za svoje potnike že urejajo nadomestne letalske prevoze. Vsi tisti, ki dopustujejo na grških otokih in v Turčiji in bi se morali danes vrniti v Slovenijo, bodo prispeli domov s kakšno uro zamude, vsekakor pa bo to danes, zagotavljajo. Tudi za potnike, ki v prihodnjih dneh odhajajo na dopust, bodo uredili prevoz z drugim letalskim prevoznikom. Precej večje posledice pa bo zaradi odpovedi letov občutil slovenski turizem. Tako opozarja strokovnjakinja za turizem Maja Uran Maravić. Z njo se je pogovarjala Lucija Dimnik Rikić.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Britanski potovalni velikan Thomas Cook je danes razglasil stečaj. V tujini je zaradi propada podjetja obstalo 600 tisoč turistov, med njimi 150 tisoč Britancev, ki pri vrnitvi v tujino pričakujejo pomoč vlade. Ta je sporočila, da je v ta namen že najela letala. Vendar še ni jasno, ali jih bo dovolj oziroma kdaj bodo lahko vse prepeljali v domovino. Kako pa stečaj Thomasa Cooka vpliva na izvajanje potovanj, ki jih nudijo slovenske turistične agencije? Na našo turistično ponudbo in na naše turiste propad tega potovalnega velikana ne bo imel večjega vpliva, saj naš turistični trg ni vezan na angleški trg, zagotavlja Mišo Mrvaljević iz Združenja turističnih agencij, ki razmere v turizmu tako pri nas kot v svetu dobro pozna.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Javni potniški promet, kolesarjenje in hoja so tri oblike mobilnosti za katere pravimo, da so trajnostne. Marko Peterlin, direktor Inštituta za politike prostora si želi, da jih ne bi več poimenovali alternativne možnosti. Prvi pogoj, da lahko vožnjo z avtomobilom zamenjamo za kaj bolj trajnostnega je, da imamo urejeno infrastrukturo. Slovenci smo v vrhu EU v deležu stroškov, ki jih gospodinjstva porabijo za promet in obratovaje vozil. To je posledica avtomobilskega načina življenja. Navajeni smo, da gremo povsod z avtomobilom in pozabljamo, da so razdalje do 2km primerne za hojo. Redna vadba, tudi hoja, je v kombinaciji z zdravo prehrano, miselno aktivnostjo in zdravim življenjskim stilom lahko eden od dejavnikov, ki zmanjšuje tveganje za demenco, pove dr. Milica Gregorič Kramberger iz Nevrološke klinike UKC Ljubljana. Športna pedagoginja Alenka Košir na družbenih omrežjih spodbuja sledilce, naj vsak dan naredijo 10.000 korakov.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Na slovenskem Krasu se že dober teden mudi ekipa Evropske vesoljske agencije. Prvič pri nas namreč poteka specialno usposabljanje za astronavte, ki bodo nekega dne poleteli na mednarodno vesoljsko postajo. Pred tem pa si morajo nabrati vrsto ključnih veščin, se soočiti z kar najbolj zahtevnimi okolji in se naučiti plodno obvladovati stres. Danes so se tako spustili v jamo, v kateri bodo ostali neprekinjeno šest dni, opraviti pa bodo morali tudi vrsto nalog. Več v prispevku Nine Slaček.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Sodobna tehnologija poleg vrste pozitivnih učinkov na področju zasebnosti delavcev prinaša mnogo vprašanj. Kot pravi informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik na vsakem koraku za seboj puščamo elektronske drobtinice. To delodajalci s pridom izkoriščajo in tudi na ta način nadzorujejo delovni proces. Več Urška Valjavec.
V Sloveniji praznujemo stoletnico organizirane skrbi za slepe in slabovidne. Prvo ustanovo za slepe smo v Ljubljani dobili leta 1919. V njej so bile organizirane osnovna šola in delavnice za usposabljanje v pletarstvu in ščetarstvu. Josip Kobal, ki je bil takrat upravitelj Zavoda, je napisal prvi slovenski Abecednik v braillovi pisavi – Početnico. Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana, kot se je imenoval prej, zdaj Center Iris - Center za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne Ljubljana - izvaja prilagojene vzgojno izobraževalne programe za slepe in slabovidne od vrtca do srednje šole. Petra Medved je ob tej obletnici - danes zvečer bo v Slovenski filharmoniji slavnostna akademija s kulturnim programom - pred mikrofon povabila ravnateljico Centra Iris Katjušo Koprivnikar, ki je med drugim povedala, kakšen je strokovni razvoj na področju poučevanja slepih in slabovidnih pri nas. Foto: Arhiv Centra Iris.
Podatki Točke osveščanja o varni rabi interneta Safe.si kažejo, da gre pri zlorabah otrok na spletu največkrat tudi na spletu za klasično nasilje: žaljenje, izsiljevanje in objavljanje neprimernih vsebin, a vedno več je tudi gradiva, ki prikazujejo spolne zlorabe otrok. Raziskave sicer kažejo, da je na svetu spolno zlorabljen vsak peti otrok.
Sončno in za ta čas zelo toplo vreme, ki nas je spremljalo v zadnjih dneh, se je poslovilo s prehodom izrazite hladne fronte. V povprečju se je marsikje ohladilo za več kot deset stopinj Celzija. Če smo se že poslovili od poletja, bomo še videli, je pa že znano, da je za nami eno najtoplejših poletij. Marko Korošec, ljubiteljski meteorolog poudarja, da je po podatkih ARSa za nami drugo najtoplejše poletje po letu 1961. V teh dneh se sicer nahaja na Ferskih otokih. Gre za skupino otokov v Severnem Atlantskem oceanu med Škotsko in Islandijo. Vreme je izredno spremenljivo in vremenska napoved po besedah Korošca nima večjega pomena. Z njim se je pogovarjal Marko Rozman.
Z revizijo je Računsko sodišče preverjalo, ali država zadovoljivo skrbi za tiste, ki zaradi starosti, duševne in telesne prizadetosti potrebujejo pomoč drugih. Kot navajajo v poročilu, vlada in ministrstvi za delo ter zdravje ne zagotavljajo enakovredne dostopnosti storitev vsem tistim, ki jih potrebujejo. Upokojenci si zelo težko plačujejo oskrbo v domu za starejše, kjer so dodatna težava nedorečeni kriteriji za sprejem in prostorska stiska. Več Jure Čepin.
To jesen mineva 100 let odkar je v Stuttgartu v Nemčiji odprla vrata prva waldorfska šola. Kot poudarjajo avtorji waldorfske pedagogike, se je ta pedagogika rodila iz želje po ustvarjanju boljšega sveta na pogorišču prve svetovne vojne. Danes na svetu deluje več kot 1000 teh šol na vseh celinah. Tudi v Sloveniji. Več v prispevku Nataše Lang.
Včasih se usoda z ljudmi poigra na načine, ki jih je težko razumeti. Včeraj popoldne se je čas v Sloveniji za trenutek ustavil – kot strela z jasnega je najprej po medijih, nato pa še po družbenih omrežjih zakrožila novica, da je za posledicami delovne nesreče v gozdu čisto blizu doma umrl vrhunski alpinist, turni smučar in gorski reševalec Davo Karničar. Turno smučanje z najbolj nemogočih strmin je tisto, zaradi česar se je Davo Karničar tako močno zapisal v kolektivno zavest Slovencev. Alpinist je postal leta 1980, leta 1989 je preplezal Nanga Parbat, 4 leta kasneje pa še K2. Leta 1995 je opravil alpinistični spust z Anapurne in leto kasneje še s Šiše Pangme. Leta 1996 je najprej odšel v izvidnico pod Mount Everest in dal vedeti, da bo poizkusil smučati tudi z njega. Ko je leta 2000 kot prvi tudi opravil še alpinistični smuk s strehe sveta, je s tem kot prvi zemljan zaključil tudi svoj opus smučanj z najvišjih vrhov vseh celin. Presmučal je celo vrsto alpinističnih smeri in celo Sinji slap nad Jezerskim, kar je že na skrajni meji verjetnega – gre namreč za slap, ki ga plezalci preplezajo s pomočjo opreme za ledno plezanje. Seveda je poznal tudi strah, a se ga je naučil sprejemati in obvladovati. Davo Karničar je bil tudi mož in oče, ki je za seboj pustil veliko praznino. To bodo močno občutili tudi prebivalci Jezerskega, saj je bil predan član lokalne skupnosti, gorski reševalec in organizator številnih dogodkov, seveda povezanih z gorami. Prepričan sem, da je z njimi hotel ostati prav do zadnjega, do včeraj, ko ga je kruta usoda po vseh nevarnostih, ki jih je srečno preživel, za vedno odpeljala iz njemu tako ljube domače vasi. A spomin nanj bo na Jezerskem ostal za zmeraj.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Po četrtkovem pogovoru s predsednikom vlade Marjanom Šarcem smo v Studiu ob 17-ih gostili predstavnike opozicije. Še pred Studiem ob 17-ih pa se je Aleš Kocjan pogovarjal z Luko Mescem, koordinatorjem Levice, vladne partnerice, ki sicer ne sodeluje v izvršilni veji oblasti, ima pa z vlado Marjana Šarca podpisan poseben sporazum o projektnem sodelovanju.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ob koncu tedna na skrajnem severovzhodu Slovenije pri Tešanovcih poteka že 63. državno tekmovanje oračev Slovenije in 25. državno tekmovanje dijakov biotehniških šol v oranju. Včeraj so se pomerili v oranju strnišča (njiva, na kateri je bilo požeto žito), danes pa bodo orali ledino, torej neobdelano zemljo. Slovenski orači tudi na svetovnih tekmovanjih dosegajo dobre rezultate, predvsem v zadnjih letih se praviloma uvrščajo med najboljšo deseterico.
Neveljaven email naslov