Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
O ponovoletnem dogajanju v Srbiji in Beogradu z dopisnikom Boštjanom Anžinom.
O ponovoletnem dogajanju v Srbiji in v Beogradu z dopisnikom Boštjanom Anžinom.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V četrtkovo jutro na Prvem se nam je iz Idrije oglasila Nina Brus in skupaj smo se odpravili na sneg. Tretja januarska sobota namreč na smučišče Cerkno prinaša Dan na snegu, z namenom približati to športno zimsko radost slepim in slabovidnim ter njihovim sorodnikom in prijateljem. Vse bolj zelene zime pa pomenijo tudi vse več skrbi za mala smučišča. Na Javorniku denimo to sezonon še niso pognali naprav.
Napoved koncerta V kraljestvu Buddyja Richa Big Banda RTV Slovenija pod vodstvom Sigija Feigla. Več o koncertu povesta glasbena urednica Alja Kramar in član big banda, saksofonist Lenart Krečič.
Avstralija spada med dežele, katerih uradna politika se na podnebne spremembe in človekov prispevek k njim, ni kaj dosti ozirala. Kljub temu, da smo se že v preteklih letih celo na severni polobli kar navadili, da nas sredi bolj ali manj zelene zime dosežejo novice o avstralskih rekordno vročih poletjih in požarih ter o izginjanju velikega koralnega grebena. Toda letošnja sezona je nedvomno podrla vrsto rekordov in pretresla celo obsežnih požarov dobro vajene Avstralce. Podobe neskončnih ognjenih zubljev, črnega dima in ožganih koal, kengurujev in drugih živali so obkrožile svet. Vse več je zaskrbljenosti, kaj pomeni tako obsežna izguba habitatov za njihovo prihodnost. Foto: Pixabay
V teh dneh v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana zaznamujejo 20. obletnico pridružitve mednarodni neprofitni organizaciji Eurotransplant. Vsako leto Slovenija z organizacijo izmenja od 50 do 60 organov, kar predstavlja 60 odstotkov vseh presaditev. V Sloveniji so presaditve nadpovprečno uspešne, so pojasnili na današnji novinarski konferenci katere se je udeležil tudi Marko Rozman.
Skupina tridesetih gorskih reševalcev in policistov gorske policijske enote je včeraj na območju Blegoša našla ponesrečenega planinca. Ponesrečeni je na zdravljenju v ljubljanskem kliničnem centru. Ko so ga po večurni iskalni akciji v torek zvečer in včeraj dopoldne našli nad vasjo Volaka, je bila ob njem tudi psička Šaka. Gorski reševalci pravijo, da ga je grela in v mrzli noči preprečila hujše posledice. Sprva iskalna, potem pa reševalna akcija, je bila zahtevna in fizično naporna, spreminjalo se je tudi vreme. Tako je v prve vtise po akciji v ogovoru z Aljano Jocif strnil gorski reševalec iz škofjeloške gorsko-reševalne službe Dušan Gartner.
V Sloveniji letno nastane 80 tisoč ton odpadnega blata, 70 tisoč ton smo ga doslej izvozili na Madžarsko. Rezultat je ta, da je približno polovica upravljalcev čistilnih naprav ostala brez prevzemnika odpadnega blata in so prisiljeni v njegovo skladiščenje. Spet drugod blato odvažajo, vendar obstoječi ponudniki zahtevajo tudi do trikrat višje cene. Bistveno je, da se zagotovi nemoteno delovanje čistilnih naprav, saj se v nasprotnem primeru lahko zgodi tisto, česar se vsi bojimo, namreč da bi fekalije zašle v vodotoke.
Na ministrstvu za infrastrukturo so predstavili predvidoma zadnjo verzijo nacionalnega energetsko-podnebnega načrta, ki opredeljuje ključne politike za spopad s podnebnimi spremembami v prihodnjih desetletjih. Dokument v kratkem stopa v javno razpravo, najverjetneje marca bo sprejet na vladi. Ker bi ga morali Evropski komisiji posredovati že lani, nanj pa so vezana evropska sredstva, bomo najverjetneje še pred sprejemom samega dokumenta v Bruselj posredovali njegove okvirne cilje. Slovenija bo do leta 2050 skušala doseči ogljično nevtralnost, ali drugače, izpusti toplogrednih plinov tedaj ne bodo smeli biti večji od njihovega vsrkavanja. To naj bi dosegli preko delnih ciljev za prihodnje desetletje, denimo 36-odstotnega znižanja izpustov toplogrednih plinov do leta 2030 glede na leto 2005, čez desetletje naj bi dosegli 27-odstoten delež obnovljivih virov energije. Cilji se bodo v prihodnjih letih sicer še dopolnjevali, kar bo nujno, če hočemo doseči zaveze pariškega podnebnega dogovora – za zdaj še nismo tam, niti nismo v okvirih evropskega zelenega dogovora, ki ga načrtuje Evropska komisija, pravi meteorolog Žiga Zaplotnik s Fakultete za matematiko in fiziko.
Slovenija po dohodkovni enakosti sodi v sam svetovni vrh. Ginijev količnik, ki to meri, znaša 0,234 (23,4 točke; pri čemer 0 pomeni popolno enakost, 100 točk pa popolno neenakost oziroma vse premoženje v rokah ene osebe). Izkaže se, da je za zmanjšanje neenakosti v Sloveniji najboljša gospodarska rast, največ pa k dohodkovni enakosti prispevata pokojninski sistem in sistem socialnih pomoči, meni Jože Damijan.
Po zadnjih podatkih je v Sloveniji pod pragom tveganja revščine živelo skoraj 270 tisoč ljudi. Revni pri nas s pomočjo, ki jo dobijo od države, ne morejo preživeti, zato jim morajo pogosto pomagati človekoljubne organizacije. Ljudje, ki se znajdejo v stiski, ne potrebujejo le materialne pomoči, ampak celostno podporo, ki pa je na centrih za socialno delo ne dobijo, saj se le-ti pogosto utapljajo v birokraciji. Več Lucija Dimnik Rikić
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Sodišča opozarjajo da se je podvojilo število predlogo za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo, da ni dovolj brezplačnih terapevtskih programov za starše in da se zatika pri nameščanju otrok z vedenjskimi in čustvenimi težavami v ustrezne zavode.
Avstralsko gospodarstvo že čuti posledice požarov in konec tedna pričakujejo nov vročinski val. Premalo ljudi je in premalo letal, ocenjujeta tako laična kot strokovna javnost. Ljudje so razočarani nad odzivnostjo oziroma neodzivnostjo vlade, prepuščeni so večinoma sami sebi in prostovoljnim gasilcem. Ljudje se še ne zavedajo dobro, kaj vse to prinaša, pravi Špela Adamič, Slovenka, ki z družino živi v Sydneyu. Z njo se je pogovarjala Mateja Brežan.
Nebo bo v letu 2020 postreglo z nekaj zanimivimi astronomskimi pojavi. V Sloveniji se ne bomo veselili Sončevega mrka, opazovali pa bomo lahko številne planete, med njimi Saturn, Jupiter in Venero. Letošnje leto je posebno tudi zaradi svoje dolžine, saj je prestopno in šteje 366 dni. Kaj vse nam prinaša astronomsko leto 2020 je Andreja Gomboc, profesorica astronomije in raziskovalka v Centru za astrofiziko in kozmologijo Univerze v Novi Gorici, zaupala v pogovoru Marku Rozmanu.
V ljubljanskem Pionirskem domu te dni poteka 13. znanstveni festival Hokus pokus, ki bo osnovnošolkam in osnovnošolcem ter njihovim pedagogom na različnih delavnicah približal znanost in umetnost. Festival udeležence povezuje s strokovnjaki, univerzami, inštituti, društvi in interdisciplinarni umetniki, ki ob zabavnih poskusih skušajo spodbujati vedoželjnost in odkrivanje novih svetov. Na znanstvenem festivalu Hokus pokus je bil Aleš Ogrin.
Z našo notranjsko dopisnico Sabrino Mulec, o slovenskem pesniku, ki je ustvarjal že pred Vodnikom, in o zgodovinskih najdbah, ki jih skriva najmanjša krajevna skupnost v občini Postojna - Orehek.
Medtem ko so se zaostrili odnosi med Iranom, Irakom in ZDA je ruski predsednik Vladimir Putin v minulih dneh obiskal Sirijo in Turčijo. O tem, kakšna je vloga, moč in kakšne so ambicije Moskve v trenutnem interesnem boju na Bližnjem vzhodu z dopisnico iz Moskve, Vlasto Jeseničnik, in nekdanjim dopisnikom iz Rusije, Miho Lamprehtom.
V Kozjanskem parku v Podsredi bodo naslednjih sedem let kot partner v programu LIFE – Varstvo dvoživk in obnova njihovih habitatov v Jovsih kupili 15 ha zemljišč in uredili mrestišča za nižinskega urha, na Bohorju urejali mlake za hribskega urha, v Trebčah, kjer 20 let prenašajo žabice čez cesto, pa naj bi Direkcija za ceste kot partner projekta postavila trajne ograje in uredila podhode pod cesto. Ob tamkajšnjem ribniku bodo vzpostavili interpretacijski center ter s tujimi partnerji gojili urhe. V projektu sodeluje 9 partnerjev iz treh držav.
Neveljaven email naslov