Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Decembrska nakupovalna mrzlica v teh dneh dosega vrhunec. Mnogi pred prazniki nakupujejo še zadnja darila za svoje bližnje in prijatelje, zaradi česar je gneča v trgovinah in nakupovalnih centrih večja kot običajno. Zadnji dnevi veselega decembra tako za marsikoga, ki išče in nakupuje darila v zadnjem trenutku, niso prav nič veseli, ampak precej stresni. Več o tem, kako se izogniti stresu in pritisku pri nakupu daril v teh zadnjih decembrskih dneh, nam je povedala psihologinja Mateja Videčnik. Z njo se je pogovarjala Lucija Dimnik Rikić
YHD Društvo za teorijo in kulturo hendikepa, Sonček - Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije, Društvo distrofikov Slovenije in Zveza paraplegikov Slovenije so na ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti naslovili apel glede izboljšav izvajanja zakona o osebni asistenci. Kot dolgoletni izvajalci čutijo dolžnost in zavezo, da opozarjajo ter vztrajajo pri odpravi pomanjkljivosti, anomalij in možnosti zlorab – tako vsebinskih kot tudi finančnih, so zapisali v apelu. Prispevek Petre Medved.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V studiu Prvega smo gostili dr. Aleša Smrekarja in mag. Miho Pavška z Geografskega Inštituta Antona Melika.
Kdo je tujec, drugačnež ? Kdo vse se ne stopi s sliko povprečja – varne sredine? Kako nas oblikuje in spreminja okolica? Kaj oziroma kje je dom? Projekt Multivizija: multimedijsko, plesno in gledališko usposabljanje za ranljive skupine je evropski projekt, ki ga izvaja Zavod APIS v partnerskem konzorciju, sofinancirata pa ga EU iz Evropskega socialnega sklada in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. V projektu so želeli usposobiti pripadnike ranljivih družbenih skupin, zlasti gibalno ovirane, migrante in priseljence na področju fotografije, videa, zvoka, plesa in gledališke igre s poudarkom na gledališču zatiranih. Leto dni intenzivnega usposabljanja na teh umetniških področjih se končuje danes z multimedijsko interaktivno predstavo Vse, kar sem, predstavo, ki osmišlja način bivanja vsakega izmed nas.V hiši na Rakovi Jelši v Ljubljani je bila Petra Medved. Foto: Manca Juvan.
Živilska industrija pomembno vpliva na prehransko politiko in na zdravje celotne populacije državljanov. Med drugim je pri brezalkoholnih pijačah in pekovskih izdelkih že začela je izvajati samo regulatorne zaveze odgovornosti, kot sta zmanjševanje vsebnosti dodanega sladkorja v brezalkoholnih pijačah in mlečnih izdelkih ter zmanjševanje soli in povečevanje vsebnosti polnozrnatih sestavin v pekovskih izdelkih. Več v prispevku Jernejke Drolec.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V tokratni sobotni jutranji rubriki KIKS – Kratka informativna koristna slovenščina se bomo lotili jezikovne dileme, ki se velikokrat pojavi. Nekaj primerov iz aktualnega časa: Smo ves december preživeli v veselem vzdušju ali cel december? In že takoj, še dobro se ni ohladil, zmazali ves božični kolač ali cel kolač? Se zdaj cel svet vrti okoli potrošnje ali se vrti ves svet? Ta vprašanja je Mojca Delač zastavila dr. Alenki Jelovšek, raziskovalki na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša.
Danes poteka konferenca z naslovom Mladost (je) ni norost: Duševno zdravje mladih. Pripravil jo je javni zavod Mladi zmaji. Na tej konferenci je bila predstavljena tudi raziskava Pedagoške fakultete Ljubljana: Dostopnost organiziranih oblik podpore mladim v psihosocialnih in duševnih težavah in konteksti teh težav. Doktorica docentka s področja socialne pedagogike iz ljubljanske Pedagoške fakultete Špela Razpotnik je povedala, da je raziskava med drugim pokazala: »da je mlade sram oziroma strah iskati podporo zaradi občutka, da je psihosocialna stiska ali duševna stiska stigma. Da je to nekaj, o čemer se ne sme govoriti zaradi tega, ker živimo v družbi, ko naj bi se vsi prikazovali kot uspešni, srečni in zadovoljni.« Mladi tudi ne poiščejo pomoči takoj, ko se stiske pojavijo. Iskanje podpore poteka zelo počasi, družine pa tudi nimajo dovolj informacij, kje to podporo iskati. Na vprašanje, ali mladi poiščejo pomoč pri šolski svetovalni službi, je Špela Razpotnik odgovorila: »Na žalost je prevladujoča slika taka, da šola in z njo šolska svetovalna služba ni nek prostor, kjer bi mladi imeli občutek, da lahko dobijo podporo. Šolo dojemajo kot instrumentalizirano, kot da je to nek prostor, kamor prihajajo po ocene, ker se ne splača deliti svojih težav, ker imaš potem zaradi tega še večje težave. Prevladujoča slika je – stiske, ki jih doživljajo, nimajo prostora v šoli, ker jim to lahko prej škodi kot koristi, če v šoli odpirajo stvari s katerimi se soočajo.« Več o raziskavi pa je Špela Razpotnik povedala novinarki Petri Medved. Foto: Petra Medved
Združenje hematolog Slovenije v sodelovanju s Slovenskim združenjem bolnikov z limfomom in levkemijo L&L je predstavilo nov priročnik Nujna stanja v hematologiji in hkrati opozorilo na dve pereči problematiki v tem segmentu zdravstva.
Pred dnevi je v požaru, ki ga je povzročil vžig adventnega venčka, pogorela hiša v Ložanah pri Mariboru, v požaru pa je življenje izgubil 82-letni moški, ki je bil nepokreten. Žal tragična novica, ki pa decembra ni tako redka. Namreč, podatki kažejo, da se decembra občutno poveča število požarov.
Evropska komisija je v začetku leta izdelke s kanabinoidom CBD umestila v katalog novih živil, za katera je treba dokazati varno uporabo. Zdravstveni inšpektorat na podlagi tega že nekaj časa izvaja nadzore, zlasti kozmetičnih izdelkov in prehranskih dopolnil, ki so v zadnjem času postali zelo popularni in se oglašujejo za zdravljenje različnih bolezni. Zaradi tega je na trgu, tako med proizvajalci in prodajalci, pa tudi med kupci nastala precejšnja zmeda. Preverili smo, kako je torej s tovrstnimi izdelki pri nas, so prepovedani ali ne.
Skozi Škofljico se vsak dan pelje od 17 do 18 tisoč vozil. V gneči, ki nastaja v času prometnih konic, tičijo tako občani kot vsi tisti, ki se od drugod skozi občino vozijo v Ljubljano. Primer: nekdo, ki se zjutraj na delo vozi iz Kočevja v Ljubljano, potrebuje za 50-kilometrsko pot do Škofljice približno 50 minut, nato pa se lahko s Škofljice do lokacije v Ljubljani prebija še 50 minut, čeprav gre za skoraj petkrat krajšo pot. Rešitve za vsakodnevno prometno gnečo na Škofljici, kot kaže, še lep čas ne bo, saj država ni predvidela denarja za gradnjo dolgo pričakovane obvoznice. Ob tem se postavlja tudi vprašanje onesnaženosti zraka v občini. Župan je naročil meritve, rezultati bodo znani kmalu.
Z Markom Puschnerjem s Točke osveščanja o varni rabi interneta – Safe.si – smo se pogovarjali o pametnih igračah, ki jih kupujemo svojim otrokom ali otrokom prijateljev in znancev, ne da bi jih dobro poznali oz. vedeli, kako delujejo, ko se povežejo s spletom. Še zlasti to zanemarijo dedki in babice, ki želijo le osrečiti vnuke in vnukinje.
Kot smo poročali, je včeraj izbruhnil vulkan Whakaari na Belem otoku na Novi Zelandiji. Oblasti so sporočile, da bodo začele kriminalistično preiskavo o dogodku, a so izjavo popravili, da pravzaprav začenjajo preiskavo okoliščin smrti in poškodb na otoku. Policija tako preiskuje smrti posameznikov na Whakaariju. Teden dni pred izbruhom vulkana, ki je v zasebni lasti, so namreč povečali stopnjo ogroženosti, preiskava pa naj bi med drugim ugotovila, zakaj niso ustavili turističnih izletov na otok. Več o dogajanju profesor Andrej Šmuc z Varavoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
V uredništvo smo prejeli ogorčeno zgodbo bolnika, o tem kako na ljubljanski gastroenterološki kliniki, pacienti, predvsem rakavi bolniki, dobivajo infuzijske terapije kar na hodnikih. Kako se odgovorni pri UKC Ljubljana spopadajo s problematiko in kaj bi bila najhitrejša in najboljša možna rešitev za prostorsko stisko, sta preverila Snežana Ilijaš in Marko Rozman.
Dravograjčanka Anita Kac in Slovenjgradčanka Jadranka Smiljič sta se odločili za nekoliko nenavaden podvig. Skušali bosta preseči trenutni Guinnessov rekord neke Britanke, ki je kvačkala točno 24 ur. Korošici imata posebno taktiko, s katero menita, da jima bo uspelo. Zaupali sta nam jo v našem pogovoru na enem izmed pripravljalnih dogodkov v Slovenj Gradcu, kjer sta kvačkali kape za tamkajšnje brezdomce. Z vsemi tem skušata izpostaviti pomen ročnih del in druženja v sodobnem svetu.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Akcija! Samo še ta hip!« ali pa »Cena izdelka samo 9,99 €!« Se sliši znano? December je mesec, v katerem Slovenci v trgovinah zapravimo več kot v katerem koli drugem mesecu. Zakaj toliko trošimo? Zakaj podlegamo umetno generiranemu prepričanju, da za srečo potrebujemo nove stvari? "Danes je povprečen posameznik vsak dan izpostavljen približno pet tisoč oglasom, ki ga spodbujajo k nakupu novih proizvodov," pove dr. Katja Simončič, raziskovalka na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, ki se je v svoji doktorski nalogi ukvarjala s hitro modo. "Glavni razlog, da je potrošnje več decembra, so prazniki. Ob praznikih je namreč družbena norma, da se obdarujemo. Se pravi, smo nekako že pripravljeni na to, da bomo več trošili v decembru," PA razmišlja predsednik Društva psihologov Slovenije Marko Vrtovec.
Neveljaven email naslov