Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Po več zaporednih zelenih zimah zmajujejo z glavo v Bohinju, pa tudi upravljavci smučišča Cerkno, kjer imajo enega najbolj sodobnih sistemov za umento zasneževanje, ki pa ima tudi svoje slabosti. Edino smučišče pri nas, ki ima to zimo naravnega snega v izobilju, je Kanin.
Znanstveniki in raziskovalci nimajo večjih pripomb na predlog zakona o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti, čeprav ostaja še nekaj odprtih vprašanj. Potrditev predloga daje ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport osnovo za pripravo dokončne verzije zakona, ki bo na novo urejala vlogo in financiranje raziskovalne dejavnosti v državi, predvsem pa povečala sredstva, ki jih naša država namenja znanosti: za 0,1-odstotka bruto domačega proizvoda vsako leto, dokler ne pridemo na en odstotek.
Pogovor s posbenim poročevalcem iz Zagreba, Dragom Balažičem, po volitvah na Hrvaškem.
Seveda se takoj po novem letu, skoraj že pregovorno, začne tudi večja skrb za zdrav življenjski slog, od prehrane pa do gibanja. Kaj pa to – zdrav življenjski slog- sploh pomeni? Je lahko življenjski slog res – zdravilo? Prof. dr. David Katz je zdravnik, ameriški strokovnjak, ki se že skoraj tri desetletja posveča vprašanju zdrave prehrane in zdravega življenjskega sloga. V letu, ki se je pravkar izteklo, je obiskal tudi Ljubljano in pred mikrofon ga je povabila Mojca Delač
Z bruseljskim dopisnikom Igorjem Juričem o belgijskem vstopu v novo leto, dronih namesto ognjemeta in tihotapljenju kokaina.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko smo ljudje v stisku s časom ali prostorom, znamo biti precej iznajdljivi. To velja tudi za rabo jezika. Da bi bili pri njej bolj ekonomični, smo iznašli okrajšave. Tako, če želimo napisati »in tako dalje«, napišemo le kratko »itd-pika«. Če se nam mudi pri zapisu imena, napišemo le začetnico imena in priimka. Delamo pa pri vsem skupaj tudi precej napak. Na nekaj najpogostejših opozarjamo v nadaljevanju s pomočjo doc. dr. Tine Lengar Verovnik, predavateljice na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in sodelavke Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
V prazničnih dneh si bomo vzeli nekaj časa in prostora tudi za hvaležnost. Ko smo pred kratkim obiskali Mladinski dom Malči Beličeve, smo po pogovoru s strokovnimi delavci in ravnateljem dobili še prošnjo, da bi se radi zahvalili. Naslovniki zahvale ravnatelja Franceta Roglja so donatorji, ki s svojimi donacijami omogočajo več kot 70 otrokom, ki so našli zatočišče v domu, marsikaj dobrega. Marsikaj, kar sicer ne bi bilo mogoče in marsikaj, česar si ne morejo privoščiti niti otroci v prenekateri običajni družini. S Francetom Rogljem se je pogovarjala Cirila Štuber.
Novo leto je prineslo veljavnost spremembe zakona o davku na dodano vrednost, s katerim bodo tisk in knjige, tudi elektronske, obdavčene ne več po zdajšnjih stopnjah davka na dodano vrednost, pač pa novi, znižani, 5-odstotni stopnji. S tem Slovenija sledi nekaterim drugim evropskim državam, ki so podprle založništvo, knjigo oziroma kar samo bralno kulturo – in to v času poplave lažnih novic in rahlega poslabšanja bralne pismenosti pri mladih, ki raje gledajo v ekran kot berejo tisk. Nižji DDV bo v prvi vrsti malenkostno pomagal založništvu in časopisnemu novinarstvu, vsaj v tem letu ni pričakovati, da bi nižje cene tiska občutili tudi bralci. Podrobneje pa Maja Derčar.
Zadnja novela Zakona o kazenskem postopku v slovenski pravni red uvaja določbe evropske direktive o žrtvah kaznivih dejanj in organom pregona nalaga izdelavo ocene individualne ogroženosti žrtev in potrebe po njeni zaščiti ter obveznost zasledovanja čim večjega zmanjšanja stikov žrtev s storilcem. Na okrožnem sodišču v Ljubljani so zaradi tega ustanovili posebno Službo za podporo oškodovancem. Po slabih dveh mesecih delovanja se je to izkazalo za dobro odločitev. Nanjo se večinoma obračajo oškodovanci iz premoženjskih kaznivih dejanj in spolnih deliktov. Z vodjo službe Lidijo K. Hočevar in Anjo Slak, ki je sodelovala pri njeni ustanovitvi, se je pogovarjala Jolanda Lebar. V pogovoru sta najprej razložili, komu je ta služba sploh namenjena.
Boj proti nelegalnim migracijam je ena od osrednjih točk programa ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Ministrstvo za domovinsko varnost je pred dnevi predstavilo statistiko, ki kaže na umirjanje razmer, in njegovi predstavniki so z zadovoljstvom izpostavljali dosežke administracije predsednika Trumpa pri tem. A to seveda ne pomeni, da Združene države Amerike ne ostajajo »obljubljena dežela« za mnoge. Čeprav je nezakonitih prekoračitev meje manj, kriminalne združbe še zmeraj obračajo ogromne vsote, samo v letošnjem letu skupaj kar štiri milijarde dolarjev, s tihotapljenjem ljudi in mamil, težavo pa je Washington preprosto potisnil na južno stran ameriške meje. Z zaostrovanjem azilne politike morajo prosilci na rešitev svojih primerov čakati v Mehiki ali drugih, tretjih »varnih« državah. O razlogih za migracije na ameriški celini se je dopisnik iz Združenih držav Amerike Andrej Stopar pogovarjal z doktorjem Ryanom Bergom z Ameriškega podjetniškega inštituta AEI, konservativnega »think tanka« iz Washingtona. Prevod bere Aleksander Golja.
Brez pretirane vznesenosti lahko rečemo, da je za nami izjemno odbojkarsko leto.
V končnici letošnjega leta in v naslednjih nekaj dneh, še enkrat obujamo spomine na svojevrstno obletnico iz sveta popularne glasbe. Skupaj z nekaj našimi glasbenimi ustvarjalci se vračamo v leto 1969 in se v pogovorih z njimi na kratko selimo v čas dogajanja festivala Woodstock, saj je prav ta koncertni dogodek pred natanko petdesetimi leti, pomembno vplival na popularno glasbo in njeno vlogo v širšem družbeno kulturnem okolju. Potekal je pod geslom - Tri dni miru in glasbe – saj so nastopajoči in obiskovalci tega zgodovinskega festivala, z njim izražali nezadovoljstvo in so se takrat kategorično opredeljevali proti vojaškemu posegu ZDA v Vietnamu. Festival se je tako razvil v veliki spontani shod s približno pol milijona ljudi, ozaljšan z živo glasbo in retoriko miru, ki je v današnjem času kronično primanjkuje. Z časovnim odmikom je festival Woodstock odmeval tudi v Evropi in nekdanji Jugoslaviji. Med sodobniki festivala je tudi naš sogovornik, obalni kantavtor Drago Mislej Mef.
V državah po svetu v različnem obsegu zbirajo in obdelujejo osebne biometrične podatke. Če so podatki najdragocenejši kapital na svetu, smo ljudje bleščeči novi izdelki, ki pa nismo več anonimni. Imamo namreč unikatne prstne odtise, obraze, genski zapis. Spletna stran za varstvo potrošnikov comparitech.com je analizirala 50 držav. Rezultati raziskave so pokazali, da vse države zbirajo biometrične podatke svojih prebivalk in prebivalcev. Obseg rabe biometrije so ocenili s točkami. Največ jih je zbrala Kitajska – 24, najmanj Irska in Portugalska – 11. Slovenija je zbrala 13 točk. Več Urška Henigman.
Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) je v začetku meseca obeležilo 40-letnico svojega delovanja. Cilj 76 članov, ki so se na ustanovni skupščini zbrali 8. decembra 1979, je bilo sistematično, mednarodno primerljivo zbiranje in interpretiranje podatkov o pticah na območju naše države ter raziskovalno delo, izobraževanje ornitologov, mladih in splošne javnosti. Danes je članstvo bistveno večje, osnovni cilji pa ostajajo enaki. »Delamo za varstvo ptic in njihovih življenjskih okolij,« je zapisano na spletni strani društva. O aktualnih pa tudi največjih preteklih izzivih bodo spregovorili predsednik DOPPS-a Rudolf Tekavčič, varstvena ornitologinja in vodja varstvenih projektov Katarina Denac ter varstveni ornitolog in koordinator izobraževanja Tilen Basle. Pogovor je pripravila Andreja Gradišar.
Ob današnjem prazniku bomo zakorakali tudi v Božično Prlekijo. Projekt, ki združuje več prireditev, se z leti bogati, kot primer dobre prakse pa se je izkazala tudi povezanost in enotna promocija. Sinoči so pri Ivanovem izviru na Razkrižju uprizorili predstavo Božična noč, v kateri je sodelovalo 120 ljudi, člani tamkajšnjega Turistično narodopisnega društva pa so pripravljajo že 22 let. V začetku meseca so v Rokodelskem centru v Veržeju odprli 12.razstavo slovenskih jaslic ter 3.razstavo medenih hišk v bližnjem čebelarskem muzeju Tigeli, Banovci pa so se letos že 20-tič spremenili v Božično vas. Po njej se je sprehodila Lidija Kosi.
Papež Frančišek dvakrat letno - ob božiču in veliki noči - na mesto Rim in svet naslovi posebno poslanico, imenovano Urbi et orbi. Bergoglio se v njej že tradicionalno posveča zlasti reševanju perečih problemov sveta, pri čemer zagovarja miroljubnosti in solidarnosti. Dopisnik Janko Petrovec je v pogovoru z Markom Rozmanom na kratko povzel letošnje poudarke poslanice. Papež Frančišek velja za papeža reform. V kolikšni meri je ta oznaka upravičena in ali bodo njegove reforme trajne? V pogovoru smo se ozrli tudi na papeževo leto in izpostavili tudi pomembnejše dogodke.
Sladki šarkelj, ki ga najpogosteje obogatijo s kandiranim sadjem, so v Milanu poznali že v 15. stoletju. Pred sto petdesetimi leti pa je bil že tako priljubljen, da so ga Milančani pošiljali kot darilo na dunajski dvor. Kako nastane in zakaj njegova priprava zahteva kar 24 ur? Janko Petrovec se je dal podučiti v eni najboljših pekarn Večnega mesta.
Kolikokrat ste v zadnjem mesecu slišali besede »Srečno novo leto«? A kaj tistemu, ki to voščilo izreče, ter onemu, ki mu je voščilo namenjeno, to sploh pomeni? Kaj je sreča, jo vsi dojemamo enako ali ima vsak svojo predstavo, kako je biti srečen? Verjetno bi vsak posameznik odgovoril nekoliko po svoje, zato je Andreja Čokl poiskala sogovornika, ki o sreči tudi predavata in pišeta knjige. Meik Wiking prihaja iz ene najbolj srečnih držav na svetu, Danske. Poleg tega je direktor Inštituta za raziskovanje sreče, ki je o sreči predaval že v več kot 40 državah po vsem svetu. Polona Kisovec pa o sreči razmišlja v knjigi »Odklopi srečo. Vklopi življenje.«, ki je izšla pred prazniki.
Trgovci, ki si od letošnjih decembrskih nakupov obetajo več prihodkov kot v povprečnem letošnjem mesecu, si bodo leto 2019 med drugim zapomnili po spremembah zakona o minimalni plači, vse močnejšim procesom digitalizacije in skokoviti rasti nakupov prek spleta. Kot v naslednjem pogovoru s Simeono Rogelj pojasnjuje predsednica Trgovinske zbornice Slovenije Mariča Lah, je pred trgovino veliko izzivov, ki so povezani tudi s prodajo prek spleta. Ta je praktično postal naš vsakdan.
Neveljaven email naslov