Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Direktorica mednarodnega Inštituta za raziskovanje trga in medijev Mediana Janja Božič Marolt o poteku vzporednih volitev.
Prvi izidi vzporednih volitev, ki jih je za RTV Slovenija opravila Mediana, in sicer na 125-i voliščih. Novinarji so se javili iz štabov strank Gibanje Svoboda, SDS, NSi, SD, Levica, LMŠ, Povežimo Slovenijo, SAB in medijskega središča Državne volilne komisije.
Volilni dan je vse bližje, 10. parlamentarne volitve v samostojni državi so pred vrati. Stranke imajo danes še zadnjo možnost prepričati volivce, naj v nedeljo obkrožijo prav njihovo listo in njihove kandidate. Opolnoči se začne volini molk. Kaj to pomeni?
Svetovno gibanje "Rešimo prst" ima tudi pri nas vedno več privržencev, ki opozarjajo, da je potrebno nemudoma poskrbeti za drugačno ravnanje z zemljo/prstjo, saj jo vse bolj siromašimo. Po nekaterih ocenah bomo - če nadaljujemo s takim ravnanjem kot doslej - imeli na svetu le še 60 žetev, preden prst postane nerodovitna. Razmere v Sloveniji so zaradi intenzivnega kmetovanja in industrije še bolj zaskrbljujoče.
Od svojih začetkov leta 1970 je Dan Zemlje postal letni poziv k zaščiti in upoštevanju blaginje planeta, na katerem živimo. Vendarskrb za planet zahteva več kot le en dan.
V svetu zavržemo tretjino proizvedene hrane, po drugi strani pa računamo na to, da bo treba do leta 2050 proizvodnjo hrane povečati za 70%, da bi nahranili povečano število prebivalcev. Hrana, ki jo letno zavržemo, je pridelana na 30 odstotkih vseh razpoložljivih pridelovalnih površin opozarjajo v društvu Ekologi brez meja. Zavržena hrana je vseobsegajoča težava, Slovenci smo v zadnjih letih zabojnike za odpadke napolnili z okoli 140 tisoč ton hrane, pa tudi z milijoni kubičnih metrov pitne vode, z desetimi odstotki proizvedene energije, kar znaša okoli 355 milijonov evrov denarja.
V Franciji bo v nedeljo za približno 49 milijonov volilnih upravičencev potekal drugi krog predsedniških volitev, v katerem se bosta tako kot pred petimi leti pomerila kandidatka skrajne desnice Marine Le Pen in predsednik Emmanuel Macron. Razlika med njima je veliko bolj tesna kot na zadnjih volitvah, Macron bi po javnomnenjskih raziskavah zbral 54%, Le Penova pa 46 % glasov. Koliko so v francoski predvolilni kampanji prisotne evropske teme in kaj bi morebitna zmaga Le Penove pomenila za Evropsko unijo, pa v prispevku bruseljske dopisnice Mojce Širok.
Zveza paraplegikov Slovenije je danes, ob svoji 53. obletnici ustanovitve, v Domu paraplegikov v Pacugu pripravila slavnostno skupščino in strokovno okroglo mizo z naslovom »Izzivi paraplegije – Enakopravna obravnava ran«. Rane zaradi pritiska, znane tudi kot preležanine, so pogost zaplet v življenju paraplegikov in tetraplegikov. S kakšnimi težavami se še srečujejo paraplegiki in tetraplegiki v vsakdanjem življenju in kakšne sistemske rešitve bi bile potrebne – o tem se je Petra Medved pogovarjala s predsednikom Zveze paraplegikov Slovenije Danetom Kastelicem.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Za tiste osnovnošolke in osnovnošolce, ki končujejo primarno izobraževanje, naslednji tedni ne bodo lahki. Na nekaterih srednjih šolah in gimnazijah so namreč na razpisana mesta prejeli število prijav, ki močno presega prosta mesta. Ker so generacije, ki prihajajo v sistem, znova velike, se problematika v naslednjih letih lahko še poglobi. Kakšno je stanje na področju prijav in vpisa in ali so v pripravi morebitne rešitve izzivov, ki se pojavljajo, je raziskal Aleš Ogrin.
V Kijevu pospravljajo sledi vojne, odpirajo se trgovine. Veliko trgovin pa ne morejo odpreti, ker je delovna sila emigrirala. Ceste so že prevozne, mesto so očistili ostankov ruske vojne mehanizacije, na vojno v Kijevu spominjajo le še občasne sirene in policijske kontrole mimoidočih. Ukrajinci so vajeni vojne na vzhodu, ki jo doživljajo že osem let. V zraku je prepričanje, da bodo rusko vojsko povsod porazili, če le dobijo dovolj orožja iz Evrope.
Nova motoristična sezona je tu. Pomlad na ceste že privablja ljubitelje jeklenih konjičkov na dveh kolesih. Tadej Fischinger iz Zveze motoklubov Slovenije poudarja, da se ob sproščanju ukrepov ob epidemiji vračajo motozbori, združenja motoristov, blagoslovi vozil ter zabave motoristov. Na cestah je vsako sezono tudi zaradi cenovne dostopnosti več motorjev. Na trgu se tako da že za nekaj tisoč evrov dobiti dober rabljen motor. Na ta način marsikdo uresniči sanje po vožnji, kjer se občuti svoboda za katero pa so prikrajšani vozniki avtomobilov.
Radost in upanje sta dve ključni sporočili največjega in najstarejšega krščanskega praznika. Tradicijo medsebojnega spoštovanja, sodelovanja in sobivanja v miru zaznamujemo tudi z našim prazničnim pogovorom iz prekmurske prestolnice. Tone Petelinšek se je v Murski Soboti s predstojniki treh krščanskih cerkva pogovarjal o krščanstvu kot veri neusahljivega upanja in o odgovornem odnosu do Boga in Človeka. Gostje: - murskosoboški katoliški škof dr. Peter Štumpf, - evangeličanski škof Leon Novak, - superintendent Zveze binkoštnih cerkva Slovenije dr. Daniel Grabar, tudi zdravnik in direktor Splošne bolnišnice v Murski Soboti.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Hrvaška je priljubljena destinacija Slovencev predvsem v spomladanskih in poletnih mesecih. Še več, smo druga najštevilnejša skupina tujih turistov pri naših južnih sosedih. Tudi zato je seveda smiselno, da ima Hrvaška turistična skupnost na naših tleh predstavništvo. In to že 20 let! To okroglo obletnico so počastili ta teden. Tam je bila tudi Tina Lamovšek, ki je s predstavnico hrvaškega ministrstva za turizem in šport govorila tudi o novi kampanji hrvaškega turizma, posebnih programih za digitalne nomade in o tem, kako so Slovenci reševali turistično sezono naših južnih sosedov.
15. aprila je minilo sedem desetletij od rojstvalegendarnega alpinista in navdihujočega misleca in pisca, Nejca Zaplotnika, katerega življenje se je končalo tam, kjer je bil najrajši, v gorah, pod južno steno Manasluja, v Himalaji, le devet dni po njegovem 31. rojstnem dnevu. Prav ob 70. obletnici rojstva je izšel Alpinistični dnevnik Nejca Zaplotnika. V njem so zapisi tega legendarnega alpinista, ki so nastali med letoma 1969 in 1971. Knjigo je založilo Planinsko društvo Kranj, v katerem je Nejc Zaplotnik začel svojo pot. V Jutru na Prvem smo se zato pogovarjali s predsednikom društva, kjer imajo tudi Odsek Nejca Zaplotnika, Primožem Černilcem. Pred mikrofon smo za nekaj vtisov in utrinkov povabili tudi Nejčevo ženo, Mojco Zaplotnik Jamnik. Pripravila: Mojca Delač.
Turizem se vrača v predepidemične tirnice in Italija je takoj za Španijo najbolj priljubljena destinacija evropskega turizma. V prazničnem času sta še zlasti priljubljena Rim in Vatikan. Na rimskih ulicah srečamo veliko mladih na srednješolskih ekskurzijah, največ iz Španije, srečali pa smo tudi gimnazijce z dveh ljubljanskih gimnazij. Prebujajo pa se tudi domači, italijanski, turisti.
Danes mineva natančno 70 let od rojstva legendarnega slovenskega alpinista in pisca Jerneja Nejca Zaplotnika. Z menoj v studiu je Jure K. Čokl, ki v nedeljo pripravlja oddajo Sledi časa, v kateri bo s sogovorniki iskal odgovore na vprašanje, kakšen je bil nejc Zaplotnik kot osebnost. Nejc se je sicer rodil v Rupi pri Kranju leta 1952 in potem v samo 27-ih letih priplezal na vrh sveta – v vseh pogledih. Ko so leta 1979 v sklopu jugoslovanske alpinistične odprave prišli na vrh sveta po prvenstveni smeri, so postali take zvezde, da je takrat celo naša radijska postaja spremljala njihov prihod na letališče. Pred mikrofonom je bil najin kolega, legendarni Rajko Dolinšek. Nejc Zaplotnik je bil prvo ime te uspešne odprave, ki je že s svojo pojavo zbujal pozornost, se spominja naš najuspešnejši himalaist in njegov velik prijatelj, Viki Grošelj. Da je bil res tak, potrjuje tudi njegov soplezalec in človek, ki je z njim kot prvi stal na Everestu, eden izmed najboljših alpinistov na svetu in prejemnik zlatega cepina za življenjsko delo, Andrej Štremfelj. Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.
Po številu presajenih človeških src na milijon prebivalcev je naša država v samem svetovnem vrhu. Le leta 2019 se je na prvem mestu izmenjala z Združenimi državami Amerike. Veliko zaslug za ta uspeh ima Javni zavod Republike Slovenije za presaditve organov in tkiv, ki ga je pred dvajsetimi leti soustanovila in do letošnjega leta tudi uspešno vodila prim. Danica Avsec. Specialistka intenzivne medicine in anestezije pravi, da darovanje organov ni samo medicinski postopek, ampak sega globlje. Foto: Slovenija-transplant
Neveljaven email naslov