Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Na Prvega so se obrnile bolnice, ki si prizadevajo, da bi bilo tudi v Sloveniji dostopno še tretje zdravilo za zdravljenje bolezni ščitnice. Nekatere bolnice namreč opažajo, da imajo po zdravilih, ki sta odobreni pri nas, več stranskih učinkov. Med njimi so nespečnost, glavobol in izčrpanost. Rešitev vidijo v novem zdravilu; vendar so naletele na oviro. Ker farmacevtska družba, ki zdravilo proizvaja, ne kaže zanimanja za slovenski trg, morajo ponj v tujino. Kje se zapleta in kakšne so možne rešitve? Sodelujejo Suzana Bogme (društvo Moja ščitnica Maribor), Jurij Fürst (ZZZS), Matjaž Marc (JAZMP) in prim. Mitja Topalovič (UKC Maribor). Foto: Darryl Leja, NHGRI/ Flickr, cc
Na novinarski konferenci v Ljubljani so danes dopoldne predstavili projekt POMNI (www.pomni.si), v okviru katerega bodo izvedli brezplačne presejalne teste za zgodnje odkrivanje demence. Načrtujejo, da bo v tej fazi sodelovalo okrog 500 udeležencev, starejših od 60 let. Gre za neprofitni partnerski projekt različnih organizacij, podjetij, društev, raziskovalcev in zdravnikov, ki delujejo na področju te nevrodegenerativne bolezni. Več o tem je povedal Jurij Dreo, soustanovitelj nevroznanstvenega podjetja Braintrip, ki je pobudnik projekta Pomni. Demenca bo po napovedih Svetovne zdravstvene organizacije prizadela enega od desetih ljudi na našem planetu. Po njihovih ocenah letno na globalni ravni povzroči za 1000 milijard evrov finančnega bremena, pojasnjuje Jurij Dreo. Seveda pa demenca ne predstavlja samo zdravstvenega in finančnega bremena, pač pa tudi socialno breme za bolnika in predvsem njegovo okolico. Glede na to Jurij Dreo ocenjuje, da se bo bolezen dotaknila vsakega drugega prebivalca Slovenije, ker bo zbolel nekdo od njihovih bližnjih. Presejalna testiranja Pomni bodo potekala po vsej državi, seveda pa je zgodnje odkrivanje bolezni izjemnega pomena.
Ukrajinski veleposlanik v Sloveniji je napade ruske vojske v Ukrajini označil za genocid. Kot je dejal, je Kremelj pričakoval, da bodo Ukrajinci ruske vojake sprejeli s cvetjem. Zdaj pa bodo svojci padlih Rusov potrebovali veliko cvetja za grobove svojih sinov, ki so zadnje počivališče našli na ukrajinski zemlji.
Vlada je za 30 dni zamrznila najvišji ceni pogonskih goriv, torej dizelskega goriva in 95-oktanskega bencina. Ni pa posegla v ceno kurilnega olja, tako da se ta še vedno oblikuje na trgu.
Zaposleni na Radioteleviziji Slovenija so vnovič opozorili na vse bolj nevzdržne razmere na javnem zavodu. Izpostavili so nedavno imenovanje Igorja Pirkoviča za vršilca dolžnosti urednika Multimedijskega Centra RTV Slovenija. Kot so poudarili, je njegovo imenovanje nesprejemljivo, ker je bilo izpeljano s kršitvijo predpisov. Pirkovič je po njihovi oceni tudi neprimeren za ta položaj, saj tako javno kot zasebno kaže politično naklonjenost največji vladni stranki. Zbor zaposlenih pred RTV poslopjem je spremljala Lucija Dimnik Rikić.
Na rimskem sejmu naravnih vin sta se predstavila tudi dva slovenska vinarja – gre pa šele za uvod v pestro vinarsko sejemsko pomlad pri zahodnih sosedih. Sejem Vini Selvaggi – kar bi lahko prevedli kot sejem divjih vin – je obiskal Janko Petrovec.
V afganistanskem mestu Bamyan, Zakia, Fatima in Fariba sanjajo o tem, da bi postale profesionalne smučarke in se udeležile olimpijskih iger. Ko jim njihova slovenska trenerka smučanja Ana sporoči, da lahko odidejo v Evropo na intenzivno usposabljanje za učiteljice smučanja, se zdi, da so še korak bližje k uresničitvi svojih sanj. Ko prispejo v Evropo na intenzivni trening, se soočijo z nepremostljivimi kulturnimi razlikami in neizprosnostjo evropskega profesionalnega športa. O tem govori dokumentarni film slovenske režiserke Haidy Kancler, ki je na ogled na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma.
Teden možganov je globalna iniciativa, ki od leta 1996 poteka z namenom promocije znanosti o možganih in spodbujanju navdušenja nad tem neverjetnim organom. Že vrsto let dogodek poteka tudi v Sloveniji tudi letos bo tako. Tretji teden v marcu bo povsem možgansko obarvan, z dogodki, ki se bodo zvrstili v Ljubljani, Mariboru, Novem mestu in Kopru. Organizirajo jih Gube, skupina prostovoljcev znotraj Slovenskega društva za nevroznanost – Sinapse. Lani in predlani so bili v epidemičnih razmerah tema – odnosi, letos pa raziskujejo presečišče med možgani in drugimi deli telesa. Pred začetkom, ki bo danes popoldan, je vodji Tedna Možganov pred mikrofon povabila Mojca Delač.
Repertoar Okteta Suha obsega več kot 300 skladb v 14 jezikih, tudi v njihovem domačem, podjunskem narečju. Pojejo ljudske, umetne, duhovne in ritmične pesmi. Prek 80 skladb je bilo napisanih ali prirejenih prav za Oktet Suha. Oktet Suha je 40 let kulturnega ustvarjanja obeležil s koncertom in izidom jubilejne knjige s priloženo zgoščenko. Naslov dvojezične knjige je: »Kam še, kam? Wohin denn noch?« Avtor knjige je Pepej Krop, ustanovni član Okteta Suha, ki je že štiri desetletja tudi njegov prvi tenor. Z angažiranim delovanjem je Oktet Suha v štirih desetletjih ponesel koroško pesem po svetu: za njimi je prek 1500 koncertov; večtedenske pevske turneje po Avstraliji, ZDA, Argentini, Braziliji, Kanadi in Ukrajini; 12 lastnih zgoščenk in tonskih nosilcev je skupina izdala sama; posneli so dva video filma, nastopili so v številnih radijskih in televizijskih oddajah doma in po svetu. Umetniški vodja okteta Suha je Iztok Kocen.
Ne le na slovenskem delu Koroške, tudi na avstrijskem Koroškem lepo cveti ajda ... Pravzaprav jo Avstrijci celo oglašujejo kot 'tradicionalno super živilo s Koroške', o čemer se lahko prepričate v Hiši ajde v Žvabeku. O ajdi smo govorili s Petrom Trampuschem, ekološkim kmetom in občinskim predstavnikom Enotne liste, stranke, ki na lokalni ravni zastopa tudi koroške Slovence.
Hiša kulture v Žvabeku je odprla vrata leta 2015 in postala središče kulturnega dogajanja v občini Suha. Dvorana, galerija, družabni prostor redno privabljajo obiskovalce. Več o zgodovini Katoliškega prosvetnega društva Drava sta povedala dolgoletni predsednik Lenart Katz in Krista Meklin, zadolžena za kreativne dejavnosti.
Ste že slišali za Žvabek na avstrijskem Koroškem? Nedeljsko popoldne terenska ekipa preživlja delovno v tukajnšnji Hiši kulture, pogovore z domačini pa smo začeli z Engelbertom Logarjem, etnomuzikologom iz sosednje vasi Suha. Ta nam je pojasnil, kje se nahaja Žvabek, kakšna je njegova zgodovina in kako je tu z ohranjanjem slovenskega jezika in identitete.
Inter arma silent musae, med vojno muze močijo, pravi stara latinska modrost. Ampak od začetka ruske invazije na Ukrajino se je vendarle oglasilo ogromno umetnikov z vsega sveta, ki so obsodili agresijo Kremlja. Med njimi so ameriški oskarjevec Sean Penn, srbska pionirka body arta Marina Abramović, in preganjani indijski pisatelj Salman Rushdie. Zanimivo pa je, da so med Putinovimi najostrejšimi kritiki pogosto kar pisatelji in pisateljice iz – Rusije. O tem, kako se ruski književniki odzivajo na vojno v Ukrajini, sta se pogovarjala Rok Valenčič in Goran Dekleva.
Prvi primer okužbe z novim koronavirusom smo v Sloveniji potrdili 2. marca leta 2020. Temu je 12. marca sledila razglasitev epidemije. Kljub veliki želji si še ne moremo oddahniti. Prav včeraj (10. 3. 2022) so iz Kitajske poročali o največjem številu novih primerov okužbe v zadnjih dveh letih. Če ti dve leti pogledam skozi številke in podatke, nam ti povejo, da je kar 30.000 prebivalk in prebivalcev zaradi covida potrebovalo zdravljenje v bolnišnicah. In še najbolj žalostno: 6396 jih je umrlo (podatek na petek, 11. 3. 2022). Lahko pa na ta čas, na zadnji dve leti, pogledamo skozi življenja ljudi – za vsako številko je človek in njegova zgodba: to pomeni več kot dva milijona zgodb in usod. Med njimi sta bila tudi zakonca Špela in Davor Tavčar iz Škofje Loke. Kako pa ti dve leti epidemije vidi dr. Mateja Logar? Ob pozitivnem – kar pomeni, da nam v bolnišnicah ni zmanjkalo postelj za najtežje in najbolj ogrožene paciente – pa opozarja zlasti na neuspeh naše države pri cepljenju. Foto: UKC Ljubljana
Kibernetska vojna. Kaj to sploh je in kako takšno vojskovanje pred računalniškimi zasloni lahko vpliva na potek vojne, tudi tiste, ki smo ji priča v Ukrajini? Podrobneje etični haker Milan Gabor.
Vojna v Ukrajini piše številne tragične zgodbe, z vsakim dnem je več beguncev. Nekateri so iz Ukrajine odšli že prej in zdaj od daleč z grozo opazujejo, kaj se dogaja v njihovi domovini. Mladi glasbenik Fedir iz Kijeva je v Slovenijo pripotoval tik pred začetkom vojne. Naš dopisnik Matija Mastnak ga je srečal v Celju na ulici, kjer se trenutno preživlja z muziciranjem in s z njim zapletel v pogovor.
Po aplikaciji RTV Živ žav so svojo novo digitalno okolje dobili tudi starejši otroci in mladostniki. Na RTV Čist hudo so na enem mestu zbrane vse zabavne, poučne in informativne vsebine, ki jih ustvarjalci javnega radia, televizije in multimedijskega centra pripravljajo za mlade med 9. in 15. letom starosti. Ti namreč odraščajo s pametnimi telefoni, postali so njihovo glavno okno v svet, zdaj pa lahko na njem na enostaven način najdejo tudi pestre vsebine, ki nastajajo na RTV SLovenija. Brez oglasov in možnosti povezav do drugih spletnih strani, ki bi lahko vsebovale tudi neprimerne vsebine, je to spletna klopca za punce in fante!
Dva tedna minevata od ruskega vojaškega napada na Ukrajino, državo je zapustilo že skoraj dva milijona 200 tisoč ljudi. Nekaj upanja v diplomatsko rešitev konflikta je vzbujalo današnje srečanje zunanjih ministrov obeh držav, Sergeja Lavrova in Dmitra Kulebe v turškem mestu Antalya. Šlo je za prvo srečanje na tej ravni po začetku vojne, a, kot kaže, ni prineslo napredka.
Poljska je preplavljena z begunci, ki zaradi vojne bežijo iz Ukrajine. Po zadnjih podatkih Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) je v zadnjih 24tih urah iz Ukrajine zbežalo več kot 140.000 ljudi. Od 24. februarja, ko je Rusija napadla Ukrajino, je državo tako zapustilo že več kot 2 milijona 150 tisoč ljudi.
Letošnja nagrada za največji jamarski dosežek v letu 2021 gre v roke Jamarskemu klubu Novo mesto za raziskovanje Skalarjevega brezna na Kaninskem pogorju, ki velja za Himalajo svetovnega jamarstva. Raziskovanje je bilo medklubsko in Skalarjevo brezno, kjer so se prva odkritja pričela že davnega leta 1985, potem pa je bilo malce pozabljeno, je še eno tistih, ki presega magično globino 1000 metrov: zdaj so jamarji dosegli globino 1167 metrov in zavidljivo dolžino 6494 metrov. In kar je za jamarja najlepše - ni še konec. Alenka Terlep se je pogovarjala z Juretom Tičarjem, jamarjem JK Novo mesto in doktorjem geografije z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU.
Neveljaven email naslov