Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Raziskovalci iz nemškega Hamburga opozarjajo, da tudi blagi covid lahko poškoduje nekatere notranje organe. Še zlasti na udaru so srce, pljuča in ledvice. Ugotovili so, da okužba s koronavirusom za nekaj odstotkov poslabša njihovo delovanje. Kar res ni veliko, pravi prof. Raphael Twerenbold z Univerzitetne klinike Hamburg Eppendorf, vendar za primerjavo dodaja: »To je tako, kot da bi vsak Evropejec prvega januarja tehtal 5 kg več. Seveda vsi zaradi dodatnih petih kilogramov ne bodo imeli slabše kakovosti življenja. Vemo pa, da imajo odvečni kilogrami na dolgi rok lahko negativne posledice.« Kakšne posledice torej pušča blagi covid v prispevku, ki ga je pripravil Iztok Konc. Foto: UKE Hamburg
V osnovnih šolah je v izobraževalnem procesu še vedno prisotno veliko spolnih stereotipov, ki se kažejo tako v odkritem kot prikritem kurikulumu. V ta namen je nastal projekt imenovan Stella, ki prinaša izboljšanje in prenos dobrih praks na področju vključevanja spolov na področju Slovenije in Srbije.
Ali ste vedeli, da se v medijih kot gostje pojavlja bistveno manj žensk kot moških. Po zadnjih podatkih jih je le 24 odstotkov in to kljub temu, da so ženske v Sloveniji bolj izobražene kot moški in da znanstvenic ter strokovnjakinj z različnih področij, pri nas, vsekakor ne primanjkuje. Mediji seveda odražajo stanje v družbi, enakost spolov namreč še zdaleč ni dosežena, a hkrati bistveno pripomorejo k oblikovanju javnega mnenja. Zato je z novim letom zaživel spletni portal imenovan Ona Ve, združenje za povezovanje strokovnjakinj in promocijo znanja, ki si prizadeva za večjo zastopanost žensk v medijih.
Dražitve surovin, repromaterialov, stroški delovne sile in podivjane cene elektrike so glavni elementi za napovedane podražitve hrane. Živilci so jih trgovcem najavili konec lanskega leta, a pogajanja še niso končana in letos potrošniki novega vala podražitev hrane še nismo občutili. Kot vse kaže ga bodo prej ali slej, saj podjetja v dobavni verigi vseh cenovnih pritiskov, brez prenosa na maloprodajne cene, ne bodo več dolgo zdržala. Cene hrane so namreč dosegle dno. Kaj nas torej čaka? Lansko leto so živilci dosegli zvišanje cen perutninskega in delno govejega mesa. A s tem niso uspeli pokriti višjih stroškov, ki nastajajo, kot je znano zaradi dražjih osnovnih surovin, embalaže, energentov, in neobvladljivih cen elektrike. Živilska industrija ne razmišlja o ustavitvi proizvodnje, v primeru mleka, ki nastaja vsak dan, je to nemogoče. Več Jernejka Drolec.
Sinoči so v organizaciji družbe Mediáde in revije IRT 3000 predstavili že četrto generacijo nominirank za inženirko leta. »Tehnologija se razvija s svetlobno hitrostjo, vrzel med spoloma v visokotehnoloških poklicih pa ostaja,« je na prireditvi poudarila Medeja Lončar, predsednica uprave Siemensa, ki je pobudnik izbora inženirke leta v Sloveniji. Za inženirko leta so izbrali dr. Natašo Kovačević, vodjo projektov v oddelku raziskav v Kolektorju. Inženirka kemije se je po raziskovalnem delu na IJS (Inštitutu Jožef Štefan) preselila v gospodarstvo, kjer dela na preliminarnih raziskavah in razvoju novih materialov. Z njo se je v jutru po izboru pogovarjala Cirila Štuber.
Ob vsakodnevni poplavi številnih novic o covidu najraje zaupamo informacijam in podatkom iz prve roke. Zato smo s Prvega poklicali dr. Aleša Rozmana, direktorja Klinike na Golniku, ki je hkrati tudi specialist pulmolog. Kakšno je razmerje med cepljenimi in necepljenimi pacienti na Golniku? Kakšno je zdravstveno stanje in psihično počutje med zaposlenimi? Zakaj omikron redkeje napade pljuča? Ali bo omikronu sledila še kakšna različica? Sprašuje Iztok Konc, odgovarja dr. Aleš Rozman. Foto: TV Slovenija
Guantanamo je zaliv na Kubi, ameriška enklava, ki je znana kot zloglasni zapor, znan po nesprejemljivih metodah zasliševanja, mučenjih in grobem kršenju človekovih pravic. Zasliševalci so bili v glavnem pripadniki vojske ali agenti CIA. Kljub obljubam ga ni zaprl nobeden ameriški predsednik. Barack Obama je obljubil zaprtje zapora in celo izpustil enega ujetnika, Donald Trump pa je podpisal ukaz o podaljšanju zaprtja. Tudi Joe Biden kljub obljubam v volilni kampanji očitno ne razmišlja o zaprtju. Več o Guantanamu Darja Groznik v pogovoru z Matejem Šurcem.
Čez dva dni bo minilo deset let od nesreče italijanske luksuzne potniške križarke Costa Concordia. 13. januarja 2012 zvečer je ladja, potem ko je zadela ob podvodno čer, nasedla na obalo otoka Giglio v Tirenskem morju in se prevrnila na desni bok. Pri tem je umrlo 32 ljudi. Precej kaotična evakuacija potnikov je trajala dobrih šest ur, preiskava pa se je kaj hitro osredotočila na dejanja posadke in njenega takratnega kapitana Francesca Schettina, ki je ladjo zapustil tako rekoč med prvimi, za sabo pa na ladijskem krovu pustil približno 300 potnikov. Kakšna kazen je doletela kapitana in kako jo je odneslo podjetje Costa Cruises, v tokratni Inforetrospektivi.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Danes obeležujemo 140-letnico rojstva Minke Skaberne. Poleg izuma brajice je za slepe in slabovidne na Slovenskem njeno delo izredno pomembno. Z organiziranjem prepisovanja knjig v brajico – v enem letu je sto prostovoljk, ki so delale doma pod nadzorom Minke Skaberne, prepisalo 60 del slovenskih pisateljev – je omogočila ustanovitev prve in edine knjižnice za slepe in slabovidne pri nas, ki deluje še danes. Prispevek Petre Medved.
Dr. Andrej Vizjak je strokovnjak za telekomunikacije in poslovno svetovanje. Vodi konzorcij treh svetovalnih podjetij s sedežem v Dubaju. Med drugim je pripravil strateški program digitalizacije Iraka, po katerem naj bi ta država povečala svoj BDP za 44 miljard dolarjev. Sam sicer vidi v Sloveniji prihodnost v družinskem podjetništvu. Z njim se je pogovarjal Marko Rozman.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Kako naj si razlagamo grožnje in fizične napade na strokovnjake, ki v javnosti nastopajo v povezavi z epidemijo? Kako naj se odzovemo na nestrpnost? O izkušnjah zadravstvenih delavcev, ki vse pogosteje doživljajo predvsem verbalne napade, pripoveduje predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege Monika Ažman. O vzrokih za te pojave in možnih rešitvah pa razmišlja klinični psiholog dr. Aleksander Zadel. Sogovornika se strinjata, da je strpnost najboljši odziv na nestrpnost.
V torek je v Ulcinju v 89-em letu starosti umrla Filje Kastrati, zadnja temnopolta ulcinjčanka. Novica nas je spomnila na to, da je v črnogorskem Ulcinju živela avtohtona temnopolta skupnost. Filje Kastrati je bila zadnja oseba v Ulcinji, ki je imela ob starša temnopolta Afričana, ki sta bila v Ulcinju del afriške skupnosti. Vsaj v 16 stoletji je bil Ulcinj, ki je bil takrat pod turško oblastjo, ena največjih tržnic s sužnji v Evropi. Takrat so na italijanskem polotoku trgovino s sužnji že nekoliko umilil, v Ulcinju pa so ljudi še vedno prodajali kot živino. In to ne samo temnopolte, tudi belce. Med sužnji, ki so jih tam prodali je bil tudi španski pisatelj Miguel Servantes, avtor Don Quijota. Mnogi sužnji, ki so jih pripeljali predvsem gusarji, so dobili gospodarje v Ulcinju, večino albanske in turške plemiče trgovce, pa tudi mornarje in druge gusarje.
V Avstriji je z novim letom začel veljati nov zakon, ki odraslim osebam z neozdravljivo boleznijo ali trajnim hudim zdravstvenim stanjem omogoča, da se odločijo za predčasno končanje svojega življenja. Njihovo prošnjo morata sicer odobriti dva zdravnika. Tudi v Sloveniji je v javni razpravi predlog zakona o dostojni smrti, ki predvideva pomoč pri samomoru. 21-letna Ana Rogel z neozdravljivo kronično boleznijo bulozno epidermolizo, ki jo potiska na invalidski voziček, predlog podpira.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ena od težav, ki pesti slovenski zdravstveni sistem – poleg epidemije, seveda – je pomanjkanje zdravnikov. Posledično so druga težava vse daljše čakalne dobe za zdravstvene storitve. Ker javna mreža zdravstvenih zavodov marsikdaj ne more pokriti vseh potreb pacientov, številni pomoč iščejo pri zasebnih zdravnikih in zobozdravnikih, tako tistih s koncesijo kot v samoplačniških ambulantah. Matej Žnidarič, študent 6. letnika medicine, je zato lani začel spletni projekt Najzdravnik, s katerim želi ljudem pomagati pri iskanju in odločitvi za zdravnika.
Na današnji dan leta 1809 se je rodil Louis Braille, za slepe izredno pomemben izumitelj brajeve pisave – brajice, zato je prav ta dan Generalna skupščina Združenih narodov s sprejetjem resolucije Svetovne zveze slepih razglasila kot svetovni dan brajeve pisave. Brajica je sistem brajevih znakov v reliefni obliki, namenjen pisanju in branju slepih. Slepim odpira okno v svet izobraževanja, leposlovja, kulture, glasbe in drugih področij življenja. Petra Medved je ob tej priložnosti pred mikrofon povabila slepega profesorja slovenščine in zgodovine ter lektorja Roka Janežiča in se z njim med drugim pogovarjala tudi o pomenu brajice v današnjem času.
Leninov park pisatelja tadeja Goloba, nadaljevanje uspešnega kriminalnega romana Jezero, predstavljamo kot zvočno knjigo.
Tako v zadnjem letu in pol kot tudi v prihodnjih letih gostinstvo čakajo težki časi. Tega se zaveda tudi družina Golob, ki vodi Bistro in vinski bar Marjo Šeše v Solkanu. Poudarjajo, da je gostinstvo težek poklic, da je v raznih resničnostnih šovih prikazan precej olepšano. A zadovoljstvo, ki ga občutiš, ko gost zadovoljen zapusti lokal ali pa ko je osebje med seboj povezano, je neprecenljiv. O tem, kaj gostinci pričakujejo od gosta, o psihični preobremenjenosti v gostinstvu in kje so se izgubile t. i. beznice, lokali z dušo, se je z družino pogovarjala Tina Lamovšek.
Neveljaven email naslov