Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Danes je več kot 25.000 prebivalk in prebivalcev Slovenije okuženih z novim koronavirusom. Epidemija se ne umirja, prav nasprotno; kljub temu se zanimanje za cepljenje ni povečalo. Mnogi se sprašujejo: Zakaj za covidom zbolevajo tudi cepljeni? Ali se potem cepljenje sploh splača? Kaj se je zgodilo v Izraelu, kjer so septembra doživeli eksplozijo novih okužb, kljub 65 odstotni precepljenosti prebivalstva? To so vprašanja, ki jih je Iztok Konc postavil infektologu Andreju Trampužu, ki dela v ugledni berlinski Kliniki Charite. Dr. Trampuž svetuje: »Cepite se, cepite se, cepite se.« Foto: Andrej Trampuž
93 let Radia Slovenija praznujemo danes, 28. oktobra leta 1928 je takratni Radio Ljubljana prvič poslal v svet slovensko besedo in pesem, kar je predstavljalo novo poglavje v zgodovini Slovencev in slovenstva. O sedanjosti in prihodnosti radia, predvsem pa Prvega, smo govorili z odgovornim urednikom Prvega-informativnega program Radia Slovenija. Z Danijelom Poslekom se je pogovarjala Andreja Čokl.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ljudje iščemo različne navdihe za potovanja: naj bo to na spletu, med znanci in sorodniki, med priporočili različnih medijev ali pa v knjigah. Morda bo kdo zamisli poiskal tudi v najnovejši knjigi prof. dr. Terryja Stevensa. Priznani profesor, mednarodni turistični svetovalec in strokovnjak za razvoj destinacij je v knjigo z naslovom Wish You Were Here – Europe: the stories behind 50 of Europe’s great destinations - po slovenski Želim, da bi bili tu – Evropa: zgodbe 50 velikih evropskih destinacij - uvrstil sedem slovenskih destinacij – Bled, Bohinj, Ljubljano, dolino Soče, Goriška brda, Podčetrtek in Rogaško Slatino. Avtor je tudi lanski prejemnik naziva ambasador slovenskega turizma 2020, ki ga podeljuje STO. Z njim se je pogovarjala Tina Lamovšek.
Ko govorimo o zdravju in zdravstvu, je v ospredju covid-19; okuženi, hospitalizirani in skrb zanje. Zdaj pa o posledicah oziroma okoliščinah, ki se kažejo v vseh delih zdravstvenega sistema. Če smo bolni, pa to ni covid-19, je naš dostop do zdravnika otežen. Telefonske zveze pregorevajo, stik z zdravnikom pa je najpogosteje kar prek telefona ali elektronske pošte. V medijih beležimo primere, ko je edini stik z zdravnikom lahko le na urgenci. Slišali smo za velenjski primer - otroke vozijo na urgenco, saj pediatra niti priklicati ne morejo. Čakalne dobe otrok na ortodontske storitve ponekod trajajo 9 let. V Celjskem zdravstvenem domu že 5 mesecev ortodontskih storitev sploh ne izvajajo. Vse več je napotitev v zasebni sektor, kjer je storitve treba plačati iz svojega žepa. Čakalne vrste v javnem zdravstvu so dejstvo, covid-19 pa je še dodatno razgalil problem hudega pomanjkanja kadrov. Že samo v Ljubljani je brez izbranega osebnega zdravnika 14 tisoč ljudi.
Le malokdo izmed več kot 900 ljudi, ki so si 23. oktobra leta 2002 v moskovsko gledališče Dubrovka prišli ogledati priljubljeni muzikal, si je predstavljal, da ga bo v naslednjih dneh čakala nepopisna groza ugrabitve. Drama se je vlekla dva dni in tri noči, ko je je bilo naposled konec, je krvni davek terjal življenja 131 talcev in 40 ugrabiteljev.
Ob evropskem dnevu pravosodja so slovenski notarji brezplačno svetovali parom glede premoženjsko-pravnih razmerij. Več v pogovoru z Jolando Lebar.
Leto se počasi le izteka, s tem pa bo kmalu tudi konec možnosti koriščenja turističnih bonov. Kaj to pomeni za slovenski turizem prihodnje leto? Tega turistični deležniki ne vedo, vedo pa, česa si želijo: ponuditi gostu butičnost. In da je prihodnost turizma v prepletu digitalizacije, aktivnega oddiha in gastronomije. Na študijski turi po Beli krajini, Kočevskem in Ljubljani, ki jo je organizirala STO, je bila Tina Lamovšek. Foto: Tina Lamovšek
Danes je evropski dan gluhoslepih. Gluhoslepota je samostojna invalidnost, ki izhaja iz hkratne okvare sluha in vida in vpliva na sporazumevanje, dostop do informacij, orientacijo, sposobnost prostega ter varnega gibanja ter na družabno življenje posameznika. Današnji dan je priložnost za ozaveščanje družbe o potrebah ljudi z gluhoslepoto in njihovih sposobnostih. Javnosti se bodo predstavili na novi spletni strani s svojimi deli in s tem dokazali, kaj zmorejo in znajo. Ob tej priložnosti je Petra Medved pred mikrofon povabila sekretarko Združenja gluhoslepih Slovenije Dlan Simono Gerenčer.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ena opaznejših sprememb v predlogu zakona o igrah na srečo je povečanje števila prirediteljev klasičnih iger na srečo z dveh na pet prirediteljev.
Dosledno upoštevanje PCT pogojev je poleg cepljenja in upoštevanja higienskih ukrepov ključno za zajezitev širjenja koronavirusa. Od uvedbe pogoja je minil že dober mesec in večina državljanov ga je že ponotranjila in ga tudi upošteva. Prihaja pa do nekaterih kršitev, denimo do ponarejanja potrdil in tega, da ponudniki storitev upoštevanje pogoja ne preverjajo. Svoje izkušnje so povedali poslušalke in poslušalci Prvega.
RECIKEL je prva trajnostna, zelena in odgovorna izposojevalnica koles, ki spodbuja preprečevanje nastajanja odpadkov, ponovno uporabo, zeleno mobilnost in zeleni turizem v pomurski regiji. V okviru IZMENJEVALNICE, še enega projekta Zavoda Rastišče iz Gornje Radgone, pa ljudje prinesejo oblačila, obutev in modne dodatke, namesto njih pa izberejo kakšen drug kos, ki ga je prinesel nekdo drug.
Čeprav Gornja Radgona sledi predvsem po vinu, je naša terenska ekipa nekaj pozornosti namenila tudi pivu. Vasja Golar, ustanovitelj kratf pivovarne Bevog, je slednjo pred devetimi leti zaradi papirologije in birokracije lažje odprl v Avstriji kot pri nas.
Pomurski sejem je znan predvsem po organizaciji Kmetijsko-živilskega sejma AGRA, pa tudi po mnogih drugih sejmih. A lani so ostali brez vseh, letos so jih nekaj le uspeli izvesti. V terenskem studiu Prvega v Gornji Radgoni se je ustavil predsednik uprave Pomurskega sejma Janez Erjavec.
Da živijo Slovenci na Avstrijskem Koroškem, je v Sloveniji kar dobro znano, so tudi priznana avstrijska manjšina s svojimi pravicami. Slovenci pa živijo tudi na avstrijskem Štajerskem in so prav tako omenjeni v 7. členu Avstijske državne pogodbe. Odkar so leta 1988 ustanovili Kulturno društvo člen 7 za avstrijsko Štajersko, so opozorili nase. Pavlovo hišo v Potrni pri avstrijskem Bad Radkersburgu so prenovili s finančno pomočjo Dunaja in Ljubljane. Kulturni dom je prostor, ki je namenjen za medkulturna srečanja, kot hišo kulture za na Štajerskem živeče dvo in enojezično prebivalstvo. Susanne Weitlaner je predsednica Kulturnega društva Člen 7 za avstrijsko Štajersko in obiskali smo jo v Pavlovi hiši v Potrni.
Slovenija je za Expo pripravila ovalen paviljon z lesenim kupolastim ostrešjem in ozelenjeno fasado. Tudi Britanci in Finci so posegli po lesu. Singapur je v puščavski Dubaj vnesel pravo malo džunglo. Delovanje tega paviljona je odvisno samo od sončne energije. Brazilski paviljon pa je zasnovan kot lahka membrana, ki visi nad velikim, a plitkim bazenom. Nizozemci so v svoj paviljon vstavili vertikalni vrt – kjer voda, energija in užitne rastline ustvarjajo svoj življenjski prostor. Veliko zanimanja pritegneta tudi paviljona Združenih arabskih emiratov in Savdske Arabije. Kaj se sicer dogaja v Dubaju?
Nakupi prek spleta iz tretjih držav so se julija podražili, saj je začela veljati evropska direktiva, ki tudi za izdelke, cenejše od 22 evrov, ukinja olajšavo in nalaga plačilo davka. Na vse blago, kupljeno na spletu in dobavljeno iz držav zunaj Evropske unije, je tako obračunan uvozni DDV po stopnji, ki jo ima posamezna država članica. Zgornja meja vrednosti pošiljk, za katere je treba plačati samo DDV, je 150 evrov. Dražje pošiljke pa so še ocarinjene. Tej novi direktivi so se prodajalci prilagodili, saj prek sistema IOSS omogočajo plačilo DDV ob nakupu izdelka. Kupec tako izdelek v celoti plača ob naročilu. Vendar se nekje na poti do Slovenije zatakne, saj mora kupec ob prejemu pošiljke DDV plačati še enkrat. Kje se zatika in kako dobiti nazaj plačan DDV? Odgovori v prispevku, ki ga je pripravila Urška Henigman.
Od 18. do 24. oktobra poteka teden dobrodelnosti, ki ga Rdeči križ pripravlja v sodelovanju z RTV Slovenija. Z različnimi oddajami bomo ozaveščali o pomenu dobrodelnosti in zbirali prostovoljne prispevke za ljudi v stiski. Ob materialnem pomanjkanju so ljudje, ki živijo na robu, velikokrat tudi družbeno izolirani, kar še poglablja njihove stiske. Na Karitas tako razvijajo tudi programe socialnega vključevanja. Ljudje lahko pomagamo na različne načine; z materialnimi ali denarnimi donacijami, sočloveku pa lahko podarimo tudi svoj čas. Pomembno je, da smo najprej pozorni na svojo bližnjo okolico, svojce, družino ali pozabljene sorodnike. Čas preživet s sočlovekom je namreč prav toliko vreden, kot poštena denarna donacija.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa je prinesel invalidom, ki imajo invalidske vozičke na motorni pogon, nove možnosti. Po tem zakonu lahko za vožnjo uporabljajo kolesarski pas, kolesarsko stezo ali kolesarsko pot. Temeljni kriterij pri določitvi prometne površine, po kateri se lahko giblje oseba na invalidskem vozičku, pa je seveda hitrost gibanja. Več pa v prispevku Petre Medved.
Neveljaven email naslov