Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Na dnevu odprtih vrat si boste lahko od blizu ogledali in se naučili uporabljati superračunalnik EuroHPC Vega na Institutu informacijskih znanosti v Mariboru, pa Arctur-2 v podjetju Arctur v Novi Gorici, HPC Trdina na Fakulteti za informacijske študije v Novem mestu in superračunalniške gruče Akademske in raziskovalne mreže Slovenije – Arnesa ter Instituta Jožef Stefan na Teslovi ulici v Ljubljani. Več o superračunalnikih v prispevku, ki ga je pripravila Urška Henigman.
Danes je mednarodni dan bele palice. Bela palica je eden najizrazitejših simbolov slepote, saj je velikokrat prva stvar, ki jo opazimo pri ljudeh z okvarami vida. Ob tej priložnosti so v Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije opozorili na vrsto odprtih vprašanj, v nekaterih društvih in Združenju prijateljev slepih Slovenije pa ob tem dnevu pripravljajo tudi različne dejavnosti. Prispevek Petre Medved.
Piemont je severnoitalijanska dežela. Na njenem jugu leži mesto Valenza, ki slovi po izvrstnih draguljarjih, na njenem severu pa hudourniki, ki iz globočin najvišjih alpskih gora še vedno prinašajo zlato. In kjer je zlato, so tudi iskalci zlata
Svet Evrope pozdravlja napredek Slovenije pri preprečevanju nasilja nad ženskami in otroki.
RTV 365 je nov spletni portal RTV Slovenija, kjer so na enem mestu zbrane vse RTV-vsebine: filmi, serije, dokumentarci, radijske in televizijske oddaje, podkasti, risanke in številne druge domače in tuje produkcije. Z njim želimo še izboljšati uporabniško izkušnjo dostopa do naših vsebin. Do svojih najljubših vsebin lahko zdaj uporabniki dostopajo še bolj enostavno, kjerkoli in kadarkoli. Nov portal je uporabniku bolj prijazen in pregleden, saj so na voljo tudi nove možnosti dostopa do vsebin: lahko se naročijo na priljubljene vsebine, ustvarijo svoj seznam vsebin in pogledajo zgodovino svojih ogledov in poslušanj. Pri predvajalniku avdio in video vsebin ohranjamo možnosti, ki smo jih vzpostavili že pri RTV 4D, to so možnosti časovnega zamika, dodajanja podnapisov, dodatnega zvočnega kanala in posnetka s tolmačem, dodatno pa lahko uporabniki vključijo tudi »način kina« (ang. theater mode). Po novem letu bomo zdajšnji portal RTV 4D ugasnili in vse vsebine premestili na RTV 365.? Posebna novost portala je tudi Filmoteka, knjižnica slovenskih filmov in filmov, pri katerih so sodelovali domači producenti. Njeno poslanstvo je omogočiti izbor domačih filmskih naslovov ter njihov enostaven in cenovno dostopen ogled kjerkoli in kadarkoli. Filmoteka nastaja v sodelovanju RTV Slovenija s Slovenskim filmskim centrom in slovenskimi neodvisnimi producenti ob podpori Ministrstva za kulturo. Na Prvem je novost predstavil Anže Ančimer, vodja Multimedijskega centra RTV Slovenija. Vabljeni na nov portal rtv365.si!
Med iskanjem zdravila za covid se ne obračamo le k novim učinkovinam, ki jih pospešeno razvija farmacevtska industrija, ampak tudi k starim, že poznanim zdravilom. Tako so zdravniki za zdravljenje okužbe z novim koronavirusom že segli po zdravilih proti malariji, eboli in revmi, največ zanimanja najširše javnosti pa je sprožilo zdravilo proti parazitom Ivermektin. Čeprav pandemija traja že poldrugo leto, raziskave še niso podale verodostojnega odgovora, ali naj ivermektin dobi mesto med zdravili za koronavirusno bolezen ali ne. Med državami, ki uporabljajo ivermektin, je Peru. Kakšne so njihove izkušnje? Kaj pravijo njihovi podatki in študije? Kolega Iztok Konc se je pogovarjal z infektologinjo in mlado raziskovalko Paola Rondan na Univerzi San Marcos v perujskem glavnem mestu Lima. Foto: Zajem zaslona (13.10.21)/ OurWorldInData
Za čas izdane karantene samozaposleni niso upravičeni do nadomestila izpada dohodkov
Strokovnjaki opozarjajo na povečanje deleža predebelih otrok. Dejstvo je, da so otroci prek različnih medijev in kanalov vsakodnevno izpostavljeni oglasom za nezdrava oziroma manj kakovostna živila in Zveza potrošnikov Slovenije opozarja, da je potrebno poostriti regulativo na tem področju. Tudi evropska potrošniška organizacija, ki je izvedla raziskavo, poziva Evropsko komisijo, naj uredi trženje nezdravih živil na ravni EU. Potrebujemo zavezujoča pravila, ki bodo temeljila na prehranskih smernicah Svetovne zdravstvene organizacije, je njeno sporočilo. Kako bolj zaščititi otroke – o tem sprašujemo Zvezo potrošnikov Slovenije in Oglaševalsko zbornico.
Malteška novinarka Daphne Caruana Galicija je 16. oktobra 2017 umrla v eksploziji avtomobila bombe. Sledi naročnikov umora so sledile v sam vrh malteške politike. Kako počasi so mleli sodni mlini in kdo od odgovornih za umor se je znašel za zapahi v tokratni Inforetrospektivi.
Letošnja Nobelova nagrada za ekonomijo gre v roke trem ekonomistom. Kanadčanu Davidu Cardu za empirični prispevek k ekonomiki dela ter Američanu Joshui Angristu in Nizozemcu Guidu Imbensnu za metodološki prispevek k analizi vzročnih razmerij. Za kaj konkretno so bili nagrajeni, pa v pogovoru Urške Jereb z ekonomistom Rokom Sprukom.
Na dan boja proti bolećini ozaveščamo o pomembnosti obvladovanja bolečine. V povprečju posameznik občuti deset vrst bolečine na letu. Najpogostejša je bolečina v križu, ki jo doživlja polovica ljudi, vsaj enkrat v življenju pa jo doživi skoraj vsak. Z dr. Gorazdom Požlepom se je pogovarjal Marko Rozman.
V 97. letu je preminil Dr. Ljubo Bavcon, upokojeni zaslužni profesor kazenskega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani. Znan je bil po tem, da se je tudi po upokojitvi še vedno odziva na anomalije v družbi, saj se je spominjal številnih napak različnih politikov v različnih političnih sistemih in svaril pred tem, da bi jih sedanji politiki ponavljali. Mnogi njegovi študenti različnih generacij poudarjajo, da je bil zaradi svoje strokovnosti in tudi sicer bolj gospod kot pa tovariš že v socialističnih časih, poleg tega pa je znal vselej prisluhniti tudi mnenjem in stališčem tistih, ki jim je predaval. V oddaji Razkošje v glavi ga je pred 4 leti gostil Dušan Berne. Modre besede dr. Ljuba Bavcona so bile odmevne že takrat. Danes bi lahko rekli, da so bile preroške.
Na svetovni dan pošte je Mojca Delač v sobotnem jutru na Prvem poklicala kustosinjo Muzeja pošte in telekomunikacij Polhov Gradec, Ajdo Kozjek, ki nas je popeljala po zgodovini pošte pri nas. Od začetkov, pešpošte, žigov, znamk in Lovrenca Koširja, do poštnega roga, ki je njej še posebno ljub.
V tem tednu na naših cestah poteka nacionalna preventivna akcija za večjo varnost pešcev »Bodi viden – bodi previden«, ki jo vodi Agencija za varnost prometa skupaj s Policijo in nevladnimi organizacijami. Namen akcije je opozoriti na varnost pešcev, ki sodijo med najbolj izpostavljene in ogrožene udeležence v prometu; do konca septembra je življenje pri nas izgubilo 11 pešcev, pri čemer so bili štirje tudi sami povzročitelji prometne nesreče. V preventivni akciji s terenskimi aktivnostmi sodeluje tudi 85 občin in nevladne organizacije, v teh dneh pa poteka tudi okrepljen nadzor Policije, ki spremlja pravilno ravnanje voznikov in pešcev. Direktor Agencije za varnost prometa Jože Hribar poudarja, da bodo vsi deležniki na področju prometne varnosti v jesenskih in zimskih mesecih še okrepili svoje preventivne aktivnosti.
Nobelova nagrada za mir gre letos v roke novinarjema Marii Ressa s Filipinov in Dmitriju Muratovu iz Rusije "za njuna prizadevanja za branjenje svobode izražanja, kar je predpogoj demokracije in trajnega miru", je danes objavil Nobelov odbor. Norveški Nobelov odbor je Resso in Muratova izpostavil kot "predstavnika vseh novinarjev, ki se postavljajo za ta ideal (svobode izražanja) v svetu, v katerem se demokracija in svoboda tiska soočata z vse večjimi pritiski".
Pred svetovnim dnevom duševnega zdravja: nujno bi bilo zagotoviti trajnost preventivnih programov
Uprava RS za zaščito in reševanje s konzorcijskimi partnerji v okviru projekta Praktična vaja civilne zaščite - SIQUAKE2020, v teh dneh v Sloveniji organizira mednarodno praktično vajo reševanja ob potresu. Na več deloviščih v Ljubljani, Logatcu, na Vrhniki in na Igu več sto udeležencev iz petih držav ocenjuje stanje in poškodovanost objektov, vadi postopke iskanja ter reševanja iz porušenih ali poškodovanih objektov, podpiranja in stabilizacije poškodovanih stavb, zagotavljanja nujne medicinske pomoči, začasnih množičnih zatočišč za prizadeto prebivalstvo ter sprejema mednarodne pomoči. Danes je vaja potekala na delovišču v Stožicah.
Pisatelj Abdulrazak Gurnah je letošnji Nobelov nagrajenec za literaturo. Pri nas domala nepoznan avtor, saj v slovenščini nimamo niti enega samostojnega knjižnega prevoda tega avtorja, je do zdaj objavil deset romanov in številne kratke zgodbe. Več o njem in o podelitvi nagrade pa Gregor Podlogar.
Pred dvema urama so v slavnostni dvorani Švedske akademije znanosti in umetnosti v Stockholmu razkrili imena prejemnikov letošnje Nobelove nagrade za kemijo. Najvišje priznanje za znanstveno delo si bosta letos razdelila Nemec Benjamin List in Britanec David MacMillan. Zahvaljujoč njunim raziskavam lahko danes hitreje, ceneje in podnebju prijazneje proizvajamo zdravila, dišave pa tudi povsem nove materiale. Prof. dr. Uroš Grošelj na Fakulteti za kemijo v Ljubljani predavate o organski katalizi – to je področje, za katerega so podelili Nobelovo nagrado za kemijo. Pojasnjuje, da sta letošnja nagrajenca razvila povsem nov način, s katerim lahko pospešimo nastajanje novih molekul in spojin. Foto: Adam Baker/ Flickr
Danes je svetovni dan cerebralne paralize, ki poteka pod geslom »Milijon razlogov«. V svetu živi več kot 17 milijonov ljudi s cerebralno paralizo. Cerebralna paraliza je najbolj pogosta telesna oviranost v otroškem obdobju in hkrati ena najmanj poznanih. Posledice te možganske okvare so trajne. Cerebralna paraliza ni bolezen, je stanje, ki zajema paleto različnih stanj, od blagih oblik do skoraj popolne nezmožnosti samostojnega gibanja. Zveza Sonček ob tem dnevu pripravlja različne dejavnosti, med drugim bodo v nekaterih krajih postavili tudi stojnice, nekatere zgradbe v večjih mestih pa bodo osvetljene z zeleno barvo. Ob tem opozarjajo tudi na težave, ki jih imajo ti ljudje v vsakdanjem življenju. Prispevek je pripravila Petra Medved.
Neveljaven email naslov