Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Za otroke je od danes naprej na voljo aplikacija RTV Živ žav, primerna za mobilne telefone in tablične računalnike. Z njeno pomočjo otroci vstopajo v varen digitalni svet in se učijo prvih črk ter branja na njim prikupen način.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Znana je zmagovalna pravljica natečaja za izvirno slovensko pravljico za oddajo Lahko noč, otroci in pravljice, ki jih je tričlanska strokovna žirija predlagala za odkup.
Spolno nadlegovanje je bilo dolgo časa nekaj, o čemer se ni govorilo in česar se ni problematiziralo. Kljub temu, da se je pogosto dogajalo vsem na očeh in kljub temu, da ko govorimo o spolnem nadlegovanju in trpinčenju, vedno govorimo o zlorabi moči. Tovrstna dejanja so lahko kazensko pregonljiva, pravi dr. Jovana Mihajlović Trbovc, lahko pa so zgolj etično sporna in jih je, tudi zaradi odsotnosti pravilnikov, težko sankcionirat. V vsakem primeru pa je spolno nadlegovanje, ne glede na to v kakšnem prostoru se zgodi in komu, lahko prepoznati. Kot poudarja prof. dr. Vesna Leskošek, ljudje zelo dobro vemo, kdaj je odnos profesionalen in kdaj seksualiziran.
Letošnji mednarodni dan prostovoljstva, ki bo v nedeljo, poteka pod naslovom Prostovolji zdaj za našo skupno prihodnost. V organizaciji Slovenske filantropije pa danes že poteka 13. slovenski kongres prostovoljstva, na katerem se pogovarjajo o pomenu solidarnosti pri reševanju družbenih in okoljskih izzivov. Civilna družba in prostovoljci tudi sicer želijo nagovoriti ljudi za skupno reševanje problemov sedanjosti in prihodnosti ter za iskanje trajnih in izvedljivih rešitev. Tjaša Arko iz Slovenske filantropije, ki vodi programe prostovoljstva, je več povedala o duši prostovoljstva nasploh ter poudarila, da je v to današnjih družbah to velikokrat socialni korektiv.
V Rigi, glavnem mestu Latvije, poteka dvodnevno srečanje zunanjih ministrov članic zveze Nato. Danes razpravljajo o bolečih lekcijah iz Afganistana, od koder se je zavezništvo z Ameriko na čelu umaknilo letošnjega avgusta. Tudi sicer so ministri opozorili na nove napetosti ob ukrajinsko-ruski meji. Nato namreč kritizira Moskvo, da tam kopiči vojaške sile. Rusija obtožbe zavrača kot zahodno propagando, medtem pa uradni Kijev ruske manevre, belorusko izkoriščanje migrantov in energetsko krizo razume kot enovit hibridni napad na zavezništvo. O izzivih Severnoatlantskega zavezništva se je kolega Miha Lampreht pogovarjal z izrednim profesorjem Fakultete za družbene vede dr. Vladimirjem Prebiličem.
Ob svetovnem dnevu boja proti aidsu strokovnjaki opozarjajo, da so oboleli še vedno stigmatizirani, pri čemer pa so diskriminacije v največji meri deležni v zdravstvenem okolju.
Danes je DARS zagnal sistem elektronskih vinjet in tako je odslej že mogoče prvič kupiti vinjeto, ki bo delovala povsem digitalno. Cena ostaja enaka, nadzor bo potekal s kamerami, nalepke pa ne bo več. Seveda bodo sedanje fizične vinjete, ki jih poznamo od leta 2008, kot običajno v veljavi do konca januarja,
Konec leta se izteče slovensko predsedovanje Svetu Evropske Unije. Urad vlade za komuniciranje je ob tej priložnosti v sodelovanju z veleposlaništvom Slovenije v Belgiji v evropski četrti v Bruslju pripravil festival, na katerem se Slovenija predstavlja Evropi, ki bo trajal do srede. Festival lahko obiščete v posebnem šotoru na bruseljskem križišču Schuman. Z bruseljskim dopisnikom se je o festivalu pogovarjala Darja Groznik.
Evropska agencija za zdravila EMA je odobrila cepivo za cepljenje otrok v starosti od 5. do 12. leta. V Italiji napovedujejo, da bodo začeli cepiti že pred božičem, saj bodo oblasti najpozneje prihodnji teden odobrile cepivo Pfizerja in Biontecha. Otroci bodo prejeli le tretjino odmerka odraslih. V Italiji je cepljenih 82% prebivalcev, ki so stari nad 12 let. O cepivu, cepljenju in priporočilih v Sloveniji v pogovoru s pediatrom Denisom Bašem, dr. med.
Septembra leta 2015 je Volkswagen ameriški agenciji za varstvo okolja EPA stran od oči javnosti priznal, da je goljufal na okoljskih testih. Dva tedna pozneje je agencija Volkswagnovo goljufanje na testih izpušnih plinov razkrila javnosti. Nemški proizvajalec je v približno 11 milijonov vozil vgradil sisteme za prirejanje meritev količine izpustov dušikovih oksidov. Škandal, ki je vplival na celotno avtomobilsko industrijo, je nemškega avtomobilskega proizvajalca stal na desetine milijard evrov, preiskovalci so pod drobnogled vzeli tudi več njegovih tekmecev, na sodiščih pa je še množica odprtih primerov.
Zaradi novozapadlega snega so se razmere v gorah spremenile in dokončno postale zimske. Na družbenih omrežjih so se že pojavile prve fotografije turnih smučarjev, ki so že opravili prve spuste. Pa to zares pomeni začetek zimske gorniške sezone in ali je čas res primeren za obisk visokogorja?
Osebni podatki so valuta, s katero spletni giganti ustvarjajo rekordne dobičke. Njihovi algoritmi namreč omogočajo ciljano oglaševanje, ki ga za širjenje svojih sporočil lahko uporabljajo vsi – od posameznikov do političnih strank ali korporacij. Tovrstno oglaševanje je zaobšlo vsa pravila nagovarjanja potrošnikov, propaganda, zavajanje in širjenje napačnih informacij pa se je izkazalo za posebej škodljivo v času globalne pandemije koronavirusa, ko sta se polarizacija in radikalizacija s spleta prelili v resnično življenje. Če je storitev brezplačna, potem uporabniki niso potrošniki, ampak izdelki, ki jih lastniki spletnih platform prodajajo oglaševalcem. Ampak kot je razkrila žvižgačka Frances Haugen, to še ni vse. Facebook, oziroma Meta, kot se zdaj imenuje ta spletni velikan, s svojimi algoritmi te izdelke ne le prodaja, ampak tudi oblikuje. Kako se torej lotiti problema širjenja lažni, napačnih, zavajajočih,škodljivih in nevarnih informacij prek spleta? V Sarajevu je ta mesec potekala konferenca Point, ki pretresa politično odgovorost in nove tehnologije. Tam se je Urška Henigman o problemu polarizacije in radikalizacije pogovarjala z dvema sogovornicama.
Dnevi boja proti nasilju nad ženskami osvetljujejo tudi psihične stiske in slabše razmere v družinah, ki jih je prinesla epidemija covida-19. Za lajšanje stisk žrtev nasilja je Inštitut za proučevanje enakosti spolov na začetku leta zagnal projekt Na varnem si, s katerim so vzpostavili nove varne točke in virtualno svetovanje.
Črni petek je ameriški izum in potencira našo željo po nakupovanju, ki je problematična sama po sebi, ko si želimo stvari, ki jih ne potrebujemo. Breda Luthar, Boštjan Okorn in avtorica Eva Lipovšek.
Dnevno v medijih poročamo o številnih bolnikih, ki zaradi covida potrebujejo bolnišnično zdravljenje. Medtem ko je epidemija končno vendarle začela pojenjati, pa se bodo bolniške postelje polnile še tedne, pravijo strokovnjaki. Še posebej dolgotrajna zdravljenja zaradi covida potrebujejo bolniki na intenzivnih terapijah. Včasih je presaditev pljuč, poškodovanih zaradi covida, edini izhod. Ta možnost pa je dana le nekaterim.
Televizija Slovenija je z novim vodstvom pod generalnim direktorjem Andrejem Grahom Whatmoughom in v.d. direktorjem Televizije Valentinom Arehom podvržena večjim spremembam. Programski svet bo v ponedeljek odločal o Programsko-produkcijskem načrtu, ki vsebuje krajšanje informativnih oddaj, ukinjanje nekaterih in premik drugih na drugi spored. Danes se je oglasil kolektiv informativnega programa, pojasnilo pa je podal tudi direktor televizije.
Evropski teden gozdov: Predlog nove strategije EU za gozdarstvo daje večji poudarek okolijskim in socialnim funkcijam gozda
27. novembra bo minilo 30 let, odkar smo v Sloveniji dobili prvo internetno povezavo. Vzpostavitev interneta v nekdanji Jugoslaviji in Sloveniji je bila nekakšna gverilska akcija, ki se je zgodila konec novembra 1991, predpriprave pa so se začele že sredi 80. let. Prvo internetno povezavo v Sloveniji so vzpostavili v laboratoriju za odprte sisteme in mreže na Institutu Jožef Stefan (IJS) v sklopu raziskovalnega projekta EUREKA 8 oz. COSINE (Cooperation of Open Systems Interconnection iN Europe), ki ga je koordinirala dr. Borka Jerman Blažič. Cilj projekta je bil zgraditi prvo evropsko akademsko in raziskovalno računalniško omrežje Evrope, h kateremu je bila povabljena tudi Jugoslavija. Prva povezava po internetnem protokolu (IP) je nato stekla novembra 1991, ko so bila pridobljena dovoljenja za prehod IP-paketov prek CERN-a v Ženevi in prek Nemčije do Amsterdama. Dr. Borka Jerman Božič, ki je prišla na Inštitut Jozef Stefan kot nadarjena štipendistka iz Makedonije, je še vedno zaposlena na inštitutu. Z njo sem se pogovarjala dan pred mednarodno spletno prireditvijo, s katero danes obeležujejo 30. obletnico tega pomembnega dogodka.
Neveljaven email naslov