Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
23. septembra že drugo leto zapored praznujemo dan slovenskega športa. Z zgodovinarjem dr. Tomažem Pavlinom s Fakultete za šport smo se vprašali, kdaj je šport sploh postal šport oz. kdaj je šport postal več kot vsakdanja telesna dejavnost. Gibanje je bilo namreč nujno že od nekdaj. "Igra ali veščina se pretvori v neko sofisticirano športno dejavnost z razvojem visokih civilizacij ob rekah, kot sta npr. kitajska, egipčanska ... Tu dobi šport specifično obliko, kot jo poznamo tudi danes, neko kompleksno organiziranost in izvajanje tega. Impozanten primer je grška antika: grška gimnastika je podlaga oblikovanju moderne telesne dejavnosti od 17., 18. stoletja naprej."
Medtem ko učinkovitega zdravila proti covidu 19 še ni, pričakujejo ga proti koncu leta, pa se v družbi še vedno razvija polemika glede zdravila ivermektin, ki se sicer uporablja proti okužbam s paraziti. Slovenski infektologi predvsem opozarjajo na njegovo toksičnost in problematično uporabo za samozdravljenje, saj ga ljudje brez strokovnega nadzora naročajo iz tujine, ker pa pri nas ni mogoče kupiti. Prav pred takšnim stanjem svari dr. Matjaž Zwitter, sicer onkolog in strokovnjak za medicinsko etiko, ki hkrati predlaga zagon študije, ki bi dokazala ali pa dokončno ovrgla morebitno učinkovitost tega zdravila. Helena Lovinčič se je o tem pogovarjala z infektologom dr. Janezom Tomažičem in z dr. Matjažem Zwittrom. Za mnenje pa je vprašala tudi dr. Bojano Beović.
Čeprav naj bi po nekaterih napovedih slovenski turizem okreval do leta 2024, se je marsikatera destinacija lahko pohvalila z enako ali celo boljšo poletno sezono kot v predpandemičnem času. A dejstvo je, da so bile potrebne številne prilagoditve zaradi razmer, povezanih s koronavirusom, marsikateri dogodki so morali ostati na papirju oziroma na ravni zamisli. Slovenija je sicer letošnja nosilka naziva Evropska gastronomska regija, konec leta se izteče dveletno promocijsko obdobje na temo gastronomije, Slovenska turistična organizacija pa je že določila nosilno tematiko za obdobje 2022–2023 – aktivni oddih! In tudi gastronomija in aktivni oddih sta na seznamih dejavnosti, ki jih zaznamo med ponudniki zahodne Slovenije, kot je ugotavljala Tina Lamovšek. Foto: Tina Lamovšek
Ob današnjem svetovnem dnevu kronične mieloične levkemije je Slovensko združenje bonikov z limfomom in levkemijo predstavilo novo spletno platformo POSVETUJ.SE, posvetovalnico za bolnike s krvnimi raki.
Z jesenjo in s stabilizacijo protiepidemijskih ukrepov je znova zaživela sejemska dejavnost. To velja tudi za Italijo – in za mestece Bra na jugu dežele Piemont, kjer so v minulih dneh že trinajstič zapovrstjo priredili bienalni sejem sirov in sirarstva Cheese. Gre za eno največjih tovrstnih prireditev v Evropi, ki je v preteklosti znala izbojevati pomembne politične bitke v Bruslju. V Bra-ju je bil Janko Petrovec.
Na avstrijskem Koroškem se je novo šolsko leto začelo ta teden. Kako je s testiranjem učencev in cepljenjem učiteljev? Drugače kot v Sloveniji. Najpomembneje pa je, da pouk poteka v šolah, pravijo tako starši kot učitelji, zato večjih težav z obveznim testiranjem nimajo. Želeli so si, da bi se šolsko leto začelo drugače. Toda je, kar je, pravi vodja oddelka za manjšinsko šolstvo na avstrijskem Koroškem Sabina Sandrieser.
Festival Odprte hiše Slovenije tudi letos v septembru odpira vrata arhitekture, ki gradi skupnost! na največjem arhitekturnem festivalu kakovostnih ureditev, nepremičnin in arhitekture, bodo tako javnosti na ogled izbrani zasebni in javni objekti ter prostorske ureditve. Eva Eržen vodja programa festivala je v pogovoru z Markom Rozmanom poudarila, da je letošnja strokovna žirija festivala obravnavala 55 novih prijavljenih objektov. Med njimi je bil velik delež poslovnih in javnih stavb. Na število prijavljenih objektov je v veliki meri vplivala spremenjena situacija v družbi, kot najbolj izstopajoča posledica epidemije.
Na Mednarodnem obrtnem sejmu v Celju smo se pogovarjali tudi s podjetnico, ki je direktorica podjetja, ki se ukvarja s proizvodnjo ograj. Je ekonomistka v tehničnem podjetju, zato se je morala tehnični branži priučiti. Jo je pa tehnika od nekdaj zanimala, tko kot gradbeništvo in strojegradnja.
Na ulici obrti na celjskem obrtnem sejmu predstavljajo deficitarne obrtne poklice, kot so pek, zidar, slaščičar, električar. Za poklic peka, ki je eden izmed najstarejših poklicev in je danes deficitaren in v šolskem centru Šentjur se že dve leti ni vpisal noben dijak, je povedala Elizabeta Paska Selič, učiteljica praktičnega pouka v Šolskem centru Šentjur. Marko Rozman se je pogovarjal tudi s Krešimirjem Antoličem, ki skrbi za izobraževanje električarjev. Ti so zelo iskani kot tudi vsi drugi tehnični poklici, kot so zidar, keramičar in podobni. Danes Šolski center Celje poka po šivih zaradi zanimanja za poklice električarjev, gradbenikov in keramičarjev.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V Sloveniji je raziskanih 14 tisoč jam in Kaninsko pogorje velja za Himalajo svetovnega jamarstva in prav tu so najgloblja brezna. Vsak jamar si želi odkriti novo jamo, nov svet, kamor še ni stopila človeška noga. 1000 metrov globine pa je tista magična globina, ki je skorajda nedosegljiva. Oboje je uspelo ljubljanskim jamarjem. Ta konec tedna so namreč člani Društva za raziskovanje jam Ljubljana ponovno presegli magično globino minus tisoč metrov. To je že deseta "1000-metrca" v Sloveniji in se tako kosa z najglobljimi na svetu. Velik dosežek tudi v svetovnem merilu sta nam predstavila predsednik društva Matia Di Batista in najmlajši član odprave Peter Mašič – Pero.
Skoraj tako stara, kot prostitucija, za katero večkrat rečemo, da je najstarejša obrt na svetu, je tudi korupcija. V tokratni Inforetrospektivi o nekaterih korupcijskih škandalih, ki so pretresali svet v zadnjega četrt stoletja. Od Nemčije do Češke, od Paname do Tunizije. Ni ga kotička na tem svetu, kjer se odločevalcev ne bi dalo podkupiti. Le ponujena vsota mora biti dovolj visoka. Ni pa tudi vse v denarju.
Zadnje dni so številne oči uprte v Dansko, kjer so že opustili vse zaščitne ukrepe proti širjenju covida-19. Še večji uspeh v boju z novim koronavirusom – pravzaprav že lahko govorimo o zgodbi o uspehu – pa beležijo na Portugalskem. Tam so pri starejših od 50 let dosegli kar 99-odstotno precepljenost proti covidu. Le kako jim je to uspelo, je preveril Iztok Konc. *99-odstotna precepljenost velja za skupino prebivalk in prebivalcev starejših od 50 let. Foto: OurWorldInData
Po letu dni premora zaradi epidemije se med vse vedoželjne na ljubljanske mostove, ulice in trge vrača festival znanja in eksperimentov Znanstival. Danes in jutri obiskovalcem ponuja množico zanimivih znanstvenih predavanj, eksperimentnih delavnic in dogodivščin, tako da lahko sprehod po centru našega glavnega mesta na privlačen način združite s spoznavanjem novega. Kaj vse se je na Znanstivalu 2021 dogajalo v petkovih dopoldanskih urah, boste slišali v reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin.
Danes bodo v Ljubljani postavili sedem novih spotikavcev, tlakovcev spomina, s katerimi se poklonijo žrtvam holokavsta. Štiri izmed spotikavcev bodo postavili na Korytkovi 22 štirim članom družine Silberstein Savić, ki je v Ljubljano prišla iz Hrvaške. Artur Silberstein in Pavla Silberstein sta imela sinova Stevana in Djura Savića, Cirila Štuber pa se je pogovarjala s hčerko Stevana Savića, ki prihaja iz Brežic.
Kovidne novice iz Hrvaške govorijo o hitri rasti krivulje okuženih, v minulih 24-tih urah so zabeležili največ okuženih v enem dnevu od konca maja, podobno je tudi v Avstriji, turizem je glede na dobro zasedenost kampov na Hrvaškem še kar živahen, ta teden se je tam začela tudi šola. Kakšni so ukrepi (maske, testiranje, karantena) pri naših južnih sosedih in kako načrtuje Hrvaška ukrepati v primeru poslabšanja razmer, je v pogovoru s Cirilo Štuber povzela zagrebška dopisnica Tanja Borčič Bernard.
Danes je svetovni dan fizioterapije. Fizioterapija ima velik pomen na življenje posameznikov s posebnimi potrebami z vidika čim hitrejše rehabilitacije oz. habilitacije, ki je bistvenega pomena za vzpostavitev oziroma ohranjanje psiho-fizičnega stanja. Preprečuje respiratorne zaplete, ohranja ali izboljša mišično moč, ohranja gibljivost sklepov, izvaja se lahko tudi protibolečinska terapija ter s tem posledično posameznikom omogoča toliko samostojnosti kolikor jo le-ti premorejo. V pogovoru s Petro Medved je diplomirana fizioterapevtka iz Zveze Sonček – Zveze društev za cerebralno paralizo Slovenije, Melinda Ramadani pojasnila, da gre za dejavnost, ki onemogoča poslabšanje zdravstvenega stanja ali pa tega v primeru progresivnih bolezni upočasni ter deluje na splošno boljše počutje posameznika.
V tej zadnji tretjini leta 2021 je tudi abcEU malce drugačen. V teh dneh, predvsem sicer v minulem tednu, je bilo kar nekaj govora o obiskih in srečanjih v Sloveniji – kar je bil nemara za zdaj še najbolj očiten, viden vtis o tem, da je trenutno Slovenija nekakšno birokratsko-sestankovalno središče Evropske unije.
Začetek septembra je tudi v znamenju večje varnosti v železniškem prometu. Da bi bila vožnja z vlakom varna, prav tako prehajanje železniške proge, bodo policisti vse do 13. septembra skupaj s Slovenskimi železnicami opozarjali na pravilno obnašanje v vlakih in na nivojskih prehodih. Gre za mednarodno preventivno akcijo, o kateri smo govorili z Doro Mezek Kukec s Slovenskih železnic in policistom, inšpektorjem Sebastjanom Mohoričem.
Celoten pogovor z dr. Tadejem Bratetom, industrijskim arheologom ter avtorjem številnih knjig, člankov in razprav s področja tehniške dediščine, ob 120-letnici prve vožnje tramvaja v Ljubljani.
Neveljaven email naslov