Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4477 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


30.06.2021

"Ob zamenjavi valut smo se najbolj bali, da bi med ljudmi zavladala panika!"

Prvi guverner Banke Slovenije dr France Arhar se spominja naše denarne osamosvojitve pred 30-imi leti


29.06.2021

Pravljično-doživljajske poti in parki v naravi

Pravljično-doživljajska pot Škratji Kras je nova družinska dogodivščina v Štanjelu na Krasu in šesta pot na Pravljično-doživljajski transverzali po Sloveniji, ki jo ustvarja zavod Škrateljc.O ideji in poteh v pogovoru Darje Groznik z Uršem Grilcem.


29.06.2021

Sredstev za digitalizacijo je bistveno premalo

Dr. Peter Wostner z Urada za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) pohvali prizadevanja in smerokaz vlade, ki kaže digitalizacijo. Slovenija premalo vlaga vanjo; prehitevajo nas države, kot je Češka. Trenutni načrti črpanja evropskih sredstev pa ne kažejo, da bi vrzel kmalu zaprli. Vladi oziroma premierju Janezu Janši pri digitalizaciji svetuje aprila ustanovljeni strateški svet, ki mu predseduje Mark Boris Andrijanič. Predlogi strateškega sveta za digitalizacijo so v večini pozitivni, ocenjuje Peter Wostner z Urada za makroekonomske analize in razvoj, vendar pravi, da je cilj, kako bo Slovenija v petih letih postala digitalna velesila in se uvrstila med prvih pet digitalno najnaprednejših evropskih držav, povsem neuresničljiv glede na finančne načrte. V Načrtu za okrevanje in odpornost je za digitalizacijo v prihodnjih petih letih namenjenih 330 milijonov, načrti kohezijske politike so prav tako zelo skromni. Nujno bi bilo treba povečati vlaganja. Več v pogovoru, ki ga je z dr. Wostnerjem posnela Maja Derčar.


28.06.2021

Zdaj drugače gledamo na turizem kot leta 2019, ko je bilo preveč turistov

Poletni čas predstavlja čas potovanj. Tudi v času koronarealnosti. Ob počasnem sproščanje ukrepov – čeprav strokovnjake že skrbi delta različica – nekateri niti dvakrat ne pomislijo pri vprašanju, ali bi odpotoval v tujino, ker je odgovor preprosto 'Da!'. Tina Lamovšek je odšla preverit turistični utrip v Dubrovnik, priljubljeni destinaciji v Dalmaciji med Slovenci, ki pa je v preteklosti bil na slabšem glasu predvsem zaradi pretirane gneče. Kako je zdaj? Odpravite se na sprehod skozi ulice Dubrovnika v obliki radijske reportaže.


25.06.2021

Praznična oddaja Slovenija 30 - spomini RTV-jevcev

Pripravili so jo Jure Čepin, Karmen Štrancar Rajevec, Romana Erjavec, Nataša Ugrin Tomšič, Stane Kocutar, Valter Pregelj in Erika Štular.


25.06.2021

Projekt Republika Slovenija 30

Projekt Republika Slovenija 30 let so v Muzeju novejše zgodovine Slovenije pripravili v smislu ukvarjanja s samostojno državo, z Republiko Slovenijo v njenem poosamosvojitvenem obdobju. Zgodbo so naslonili na prikaz številnih sprememb na področjih politike, vstopanja v mednarodne integracije, lokalne samouprave, gospodarstva, zdravstva, sociale, šolstva, vsakdanjega življenja, okolja, mobilnosti, komunikacij ... Poudarjajo številne dosežke v tem obdobju od Nobelovih nagrajencev do svetovno priznanih zdravnikov, literatov, umetnikov, filozofov, kuharskih mojstrov in nenazadnje športnikov. Razstavni prikaz temelji na predmetih, fotografijah, besedilih in statističnih podatkih. K sodelovanju so ob začetku projekta povabili številne: od državnih organov do ustanov, podjetij, pa tudi posameznike. Irena Ribič, višja kustosinja v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, poudarja, da poseben del namenjajo tudi uspehom slovenskih športnikov in športnic, ki so jih v zadnjih tridesetih letih osvojili na enem največjih športnih tekmovanj, olimpijskih igrah. Nastopili so na kar štirinajsterih olimpijskih igrah ter osvojili 40 medalj. Njihov uspeh so z osvojenimi 19 medaljami dopolnjevali tudi slovenski paraolimpijski športniki in športnice. Slovenske uspehe v ekipnih športih prikazujemo ob pomoči osvojenih največjih športnih lovorik. Muzej slovenske osamosvojitve VSO je prvi tak muzej v samostojni Sloveniji. Prikazuje najpomembnejše obdobje naše države, obdobje slovenske osamosvojitve. Eksponati in muzealije predstavljajo obdobje demokratizacije Slovenije, osamosvojitev in čas, neposredno po osamosvojitvi. Simona Pavlič, generalna sekretarka združenja VSO, poudarja, da voden ogled pri mlajših generacijah pritegne veliko pozornosti.


25.06.2021

"Obstajal je obveščevalni podatek, da bodo preprečili dvig zastave"

Slovesnost ob razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije na Trgu republike v Ljubljani dne 26. junija leta 1991 pritegnila veliko zanimanje tako na samem prizorišču, kot tudi prek radia in televizije. Brigadirja Bojana Šuligoja je doletela ta čast, da je kot eden izmed častnikov Teritorialne obmrambe Republike Slovenije, prvič javno dvignil zastavo Slovenije. Nova slovenska zastava, ki meri v dolžino 13,5 metra in v širino 2,67 metra je ena najbolj dragocenih muzealij, danes shranjena v depoju Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Bojan Šuligoj se rad spominja tistega časa. Kljub temu, da je pred uradnim začetkom slovesnosti prišlo do mnogih zapletov pravi, da so bili to težki vendar vseeno lepi časi. Na slovesnosti je potekal postroj častne čete Slovenske Teritorialne obrambe. Enoti je poveljeval poveljnik specialne brigade MORiS, danes brigadni general Anton Krković. Slednji je tudi eden izmed akterjev vzpostavitve Manevrske strukture narodne zaščite. Septembra 1990 je bil tako sprejet prvi tajni načrt uporabe enot, ki je predvideval obrambo Slovenije v primeru agresije JLA. Osnovne zamisli iz tega načrta so bile uresničene v vojni za Slovenijo junija in julija leta 1991. Slovesnost je potekala ob preletih letal JLA in zavedanju, da so na primorskih cestah že tanki Jugoslovanske ljudske armade. Dan kasneje se je tudi pričela vojna. Vodja koordinacijske skupine za obrambo letališča Ljubljana- Brnik, Marjan Miklavčič je doživel raketiranje samega letališča s strani letal JLA. Vse dogajanje je spremljal iz kontrolnega stolpa samega letališča.


25.06.2021

"To, da smo Slovenci hlapčevski, je popolnoma zgrešen stereotip"

Psiholog in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani Janek Musek o slovenskem značaju


24.06.2021

Osmi evropski matematični kongres, didaktika matematike

V Evropi vsaka štiri leta pripravijo kongres matematike. Osmega po vrsti gosti Slovenija: organizacijo kongresa so zaupali Univerzi na Primorskem. V Portorožu in prek zooma se je zbralo več kot 1700 svetovno znanih matematikov, ki so predstavili 900 prispevkov z različnih področij matematike. Novost na 8. evropskem kongresu pa je sekcija, namenjena didaktiki matematike. O oranju ledine na področju didaktike matematike v Sloveniji nam bo več povedala prof. dr. Mara Cotič, dekanja Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. Z gostjo se pogovarja Mojca Klarič.


23.06.2021

Šolski svetovalni delavci opozarjajo na posledice zaprtja šol zaradi epidemije

Šolsko leto, ki ga je zaznamovala epidemija, se končuje. Več kot 100 dni je trajalo zaprtje šol zaradi covida. Strokovnjaki, ki spremljajo razvoj otrok, v en glas opozarjajo na negativne posledice. Najnovejši rezultati meritev športnega kartona kažejo, da je epidemija novega koronavirusa povzročila, da je odstotek predebelih šolarjev narasel za okrog 30 odstotkov, zmanjšala se je gibalna učinkovitost in okrog deset odstotkov otrok je zasvojenih z uporabo elektronskih naprav. In še: epidemiji covida bo sledila epidemija duševnih težav pri otrocih in mladostnikih, če ne bomo ukrepali - opozarjajo - prav tako enotno strokovni delavci, psihologi, psihoterapevti, pedopsihiatri in drugi.


23.06.2021

Konec pouka

Današnji dan je prav poseben za šolarje. Medtem ko so devetošolci s šolskimi obveznostmi končali že 15. junija, maturanti pa z ustnimi izpiti v začetku tega tedna, je danes zadnjič v tem šolskem letu v klopi sedlo več kot 170. tisoč učencev in 74. tisoč dijakov. Prejeli so priznanja, pohvale in spričevala ter se poslovili od učiteljev in profesorjev. V šolo se bodo učenci in dijaki vrnili 1. septembra, do takrat pa jih čakata več kot dva meseca brezskrbnih počitnic. Letošnje šolsko leto je bilo posebno – pravijo učenci z OŠ Poljane nad Škofjo Loko. Vzdušje med šestošolci in osmošolci je preverila Tadeja Bizilj.


22.06.2021

Zaradi epidemije skoraj 40 % manj najbolj telesno najbolj učinkovitih učencev

Ukrepi za zajezitev epidemije so močno vplivali na telesni razvoj in sposobnosti otrok: še vedno narašča število debelih otrok, upad najboljših je velik. Športni strokovnjaki so že lani po prvem obdobju izobraževanja na daljavo zaznali zelo škodljive učinke ukrepov za zajezitev epidemije na telesno učinkovitost in telesni razvoj otrok. Po tem šolskem letu, ko je šola na daljavo potekala kar 100 dni, pa so prve analize meritev SLOFIT pokazale, da se je stanje še poslabšalo.


22.06.2021

Neca Galičič NAJ mlada voznica in Žiga Žgur NAJ mladi voznik

V centru varne vožnje na Vranskem je danes potekalo finale izbora za najboljšo mlado voznico in voznika letošnjega leta. Tega peto leto zapored pripravlja Avto-moto zveza Slovenije. Med več kot pet tisoč prijavljenih se je za končno zmago v spretnostni vožnji in praktičnem preizkusu poznavanja prve pomoči danes pomerilo po 10 mladih voznic in 10 voznikov.


22.06.2021

Inforetrospektiva: Bush - Putin vs. Biden - Putin

V sredo, 16. junija, sta se v Ženevi srečala ameriški predsednik Joe Biden in ruski predsednik Vladimir Putin. Prav na ta dan pred dvajsetimi leti, 16. junija leta 2001, sta se ameriški in ruski predsednik sestala v Sloveniji na Brdu pri Kranju. Ameriki je takrat predsedoval Geroge Bush mlajši, Rusiji pa, ni težko uganiti, Vladimir Putin. O čem sta predsednika govorila takrat in o čem danes v tokratni Info Retrospektivi.


18.06.2021

Rastlinske invazivne vrste nevarno spreminjajo okolje

O venarnostih invazivnih tujerodnih rastlinskih vrst v pogovoru z biologinjo Jano Kus.


17.06.2021

Konec nedovoljenim vožnjam v naravnem okolju?

Vožnje z motornimi vozili po naravnem prostoru že zdaj niso dovoljene, a kaj, ko velja Pohorje tudi v svetovnem spletu za eno od najbolj atraktivnih lokacij za sproščanje adrenalina s štirikolesniki in drugimi prevoznimi sredstvi. Vozniki posnetke objavijo na spletu in postanejo sredstvo za nabiranje všečkov na družbenih omrežjih, kar v gozd privabi še druge voznike. A na zavodu za varstvo narave so odločeni temu narediti konec. V boj z nedovoljeno vožnjo se bo podalo več institucij, ki so združile moči. Podrobneje Metka Pirc.


17.06.2021

»Pristojni nas ne poslušajo in ne jemljejo resno«

Iniciativa »Študenti še obstajamo«, ki združuje različna študentska gibanja, zavode in svete univerz, opozarja, da so študenti še vedno ena najbolj zapostavljenih in marginaliziranih družbenih skupin.


16.06.2021

Kdo nas bo v prihodnje negoval, če bodo medicinske sestre raje delale za blagajno kot v bolnišnici?

Stanje v zdravstveni negi je alarmantno, piše v pismu vladi Zbornica zdravstvene in babiške nege. Predvsem v bolnišnicah ni več mogoče zagotavljati kakovostne in varne obravnave, ponekod že omejujejo sprejeme bolnikov, saj medicinske sestre dnevno zapuščajo poklic in iščejo lažje delo. V Sloveniji je 23 tisoč medicinskih sester, v največji bolnišnici, UKC Ljubljana, 3740. Tu že dolgo bijejo plat zvona, v času epidemije jih je odšlo 300, samo letos skoraj že 100. Za enako plačo raje delajo v trgovini za blagajno.


16.06.2021

Jamarski klub Rakek prejel nagrado za največji jamarski dosežek v preteklem letu

Podeljena je nagrada za največji jamarski dosežek v preteklem letu. Nagrada Vilijema Puticka gre  v roke Jamarskemu  klubu Rakek, toda tokrat ne morda za novo odkrito brezno, pač pa za nov najdaljši preplavan sifon v našem podzemlju. Gre za Jamo Suhadolca na robu Cerkniškega jezera , o potapljanju v podzemlju in tem velikem dosežku pa jamski potapljač Anže Abram.


15.06.2021

Šahistka Laura Unuk

Za slovensko šahistko Lauro Unuk je bilo zadnje leto zelo uspešno. Kot prva Slovenka je pridobila naziv mednarodnega mojstra, drugi najvišji naziv v svetu šaha. Več je vreden le še naziv velemojstra, ki pa ga je doslej doseglo le 38 šahistk. Tudi zato je pri 21 letih prejšnji teden od Šahovske zveze Slovenije prejela naziv ambasadorke šaha. Za promocijo šaha skrbi na vsakem koraku, v zadnjem letu pa je zelo dejavna tudi na spletnih platformah, kjer skupaj z reprezentančnimi kolegicami komentira partije in igra z naključnimi soigralci z vsega sveta. O njenih zadnjih dosežkih in ciljih za prihodnost pa tudi o študijskih izzivih se je z najboljšo slovensko šahistko pogovarjal Matej Hrastar.


Stran 84 od 224
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov