Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
Ljubitelji šansona se bržkone še spominjajo Festivala slovenskega šansona, ki je svoj čas potekal v organizaciji glasbenega uredništva Prvega programa nacionalnega radia in največkrat pod taktirko takratne glasbene urednice, tudi interpretke šansonov, Meri Avsenak. Izvedba festivala v radijskem studiu 14, leta 2005, je bila med drugim precej pomembna tudi za nadaljnjo glasbeno pot takrat še zelo mlade pevke popularne glasbe, Severe Gjurin. Skupaj z bratom Galom Gjurinom in drugimi spremljevalnimi člani zasedbe Olivija, je tisti večer izzvenela njihova skladba Brez sramu in brez strahu, Gala Gjurina pa je žirija nagradila s priznanjem za najboljšo avtorsko glasbo. Po tem dogodku sta Severa in Gal Gjurin nadaljevala ustvarjalno obdobje in s svojimi glasbenimi deli še vedno bogatita slovensko glasbeno produkcijo. Tako je Severa Gjurin prvega septembra letos, predstavila njen čisto svež glasbeni projekt z naslovom Ali je še kaj prostora?. Navdih za naslov pa je našla prav v eni izmed svojih uspešnic Ali je še kaj prostora tam na jugu, ki je uradno izšla leta 2014. O vsebini in vzdušju skladb z najnovejšega albuma je na kratko spregovorila tudi za poslušalce Prvega programa.
Reintegracijski center v Domu Vincenca Drakslerja, kamor prostovoljno vstopajo posamezniki, ki so imeli v preteklosti težave z zasvojenostjo, praznuje deset let. Zdaj je v Centru, ki deluje pod okriljem Centra za socialno delo Gorenjske, 10 uporabnikov. V desetih letih se je za ponovno vključevanje po zdravljenju zasvojenosti odločilo 110 uporabnikov, dobra polovica na izbrani poti vztraja tudi po vključitvi v običajno življenje. Prispevek Aljane Jocif.
Spolno nasilje se ne dogaja le v skritih in temnih ulicah. Sodeč po številnih - sicer anonimnih - pričevanjih žensk lahko do spolnega nadlegovanja pride tudi v prostorih, ki jih imamo za varne. Tudi na vlaku. Instagram profil zeleznicezlom, ki je bil prvotno namenjen opisovanju prigod na slovenskih vlakih, so namreč konec julija preplavile izpovedi žensk, ki so na vlakih doživele spolno nasilje. Nadlegovali naj bi jih sopotniki in celo zaposleni na Slovenskih železnicah. V državnem podjetju očitke zavračajo in odgovarjajo, da letos niso prejeli niti ene prijave spolnega nasilja. Več Lucija Dimnik Rikić
Čez dober mesec bo minilo 100 let od koroškega plebiscita, ko je bila po prvi svetovni vojni dokončno določena državna meja med na novo ustanovljenima državama, Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Avstrijo. Na plebiscitu 10. oktobra 1920 se je več kot 59 odstotkov volivcev odločilo za Avstrijo. Na ta dogodek, ki je številne Slovence odrezal od matične države, se bodo že danes spomnili v Rojstni hiši Rudolfa Maistra v Kamniku. Pripravili so razstavo "Tam pri Celovcu … Koroški plebiscit 1920 v literaturi in glasbi" in uprizoritev enodejanke "Plebiscit" Izidorja Cankarja, ki je bila doslej odigrana le enkrat, 8. septembra 1920.
Zdaj, ko gre zares v razpisu za graditev drugega tira Divača Koper, si slovenska gradbena podjetja prizadevajo za postavitev takšnih pogojev za sodelovanje na razpisu, da jim neevropska podjetja ne bodo kos
Včeraj je minilo trideset let od sestanka v Partizanskem domu na Pristavi nad Stično. Tam so se sestali Vinko Beznik, Jože Kolenc, Tone Krkovič, Janez Janša in Igor Bavčar ter kot poveljstvo Manevrske strukture narodne zaščite sprejeli prvi tajni načrt bojne uporabe enot, ki je predvideval obrambo Slovenije v primeru agresije Jugoslovanske armade. V naslednjih dneh so z zamislijo seznanili zaupne osebnosti po vsej republiki. Stane Kocutar je preveril organiziranost teh struktur v severovzhodni Sloveniji.
Spodbuditi bo treba tudi rabo kvalitetnejših materialov
Nasilje v družini je še vedno ena izmed bolj perečih družbenih problematik. V času koronavirusa so nevladne organizacije in varuh človekovih pravic zaznavali porast nasilja, hkrati pa so nastopile omejene možnosti pomoči žrtvam. V zvezi s problemom nasilja, pa je pred dnevi javnost razburilo pismo poljskega pravosodnega ministra Zbigniewa Ziobrova, ki ga je poslal slovenskemu ministrstvu za pravosodje in v katerem preverja ali bi se Slovenija pridružila Poljski pri odstopu od istanbulske konvencije. Več o odzivu Slovenije in pomenu istanbulske konvencije v naslednjem prispevku.
Organizacijska enota Oddajniki in zveze, ki ima 206 oddajnih objektov po vsej Sloveniji, je del RTV Slovenija. Vidnost, slišnost programov RTV Slovenija v geografskem obsegu, ki ga določa zakon, so dolžni zagotavljati pri Oddajnikih in zvezah in še marsikaj. O tem smo se pogovarjali z Miranom Dolencem, direktorjem OE Oddajniki in zveze. Vidnost in slišnost pa nikakor ni vse, za kar skrbijo v tej organizacijski enoti.
Nadaljevanka Kot v filmu je nastajala točno leto dni v produkciji Uredništva igranega programa Radia Slovenija. Posneta maja in v grobem postprodukcijsko obdelana jeseni leta 2019. Dokončana pa maja 2020. Nastajala je v nekoliko daljšem časovnem obdobju, ki ga je narekovalo in zahtevalo predvsem kompleksno usklajevanje med izbranimi člani avtorske ekipe, v sklepnem delu pa je žal posegla v nastajanje tudi pandemija novega korona virusa. Gre za najobsežnejšo igrano produkcijo Radia Slovenija v zadnjih letih
Prvi program Radia Slovenija in Lahkonočnice sta ponovno združila radijsko oddajo za otroke s 55-letno tradicijo in pravljice sodobnih slovenskih avtorjev. V oddaji Lahko noč, otroci! boste lahko pet zaporednih četrtkovih večerov v neposrednem radijskem in video prenosu doživeli nove pravljice o odnosih, ki jih spletajo otroci.
Med okrevanjem in oklevanjem naslavljamo prispevek, ki govori o gospodarskem odboju na eni in zamudah z izgradnjo največjega infrastrukturnega projekta v državi na drugi strani
Politična odgovornost je pojem, o katerem ne razmišljamo le pri nas, temveč v večini držav sveta Je namreč del politične higiene, politične kulture. Kako se subjektivna in objektivna odgovornost prepletata? Ali gre za instrument, ki je prestrog do ministra, glede na to, da res težko odgovarja za čisto vsako dejanje zaposlenih v njegovem ministrstvu? Kdaj bi vendarle moral ponuditi svoj odstop? Ali je prevzemanje odgovornosti odvisno od demokratične tradicije držav? O tem smo se pogovarjali z ustavnim pravnikom in zaslužnim profesorjem dr. Cirilom Ribičičem s Pravne fakultete v Ljubljani, skupaj z dopisniki pa smo se z vprašanji o spoštovanju politične odgovornosti ozrli tudi v Belgijo, Francijo in Nemčijo.
Direktor slovenskega šolskega muzeja Stane Okoliš poudarja, da je bila zgodovina šolstva na Slovenskem do osamosvojitve v glavnem en sam velik boj za slovenski učni jezik. Slovenska šola je s svojim učnim jezikom vstajala in padala, in vendar je vseskozi napredovala. Od neznatnih začetkov in nepomembnosti je slovensko šolstvo zgradilo slovensko univerzo in nazadnje tudi svojo samostojnost. Preživelo je tako jezikovne in socialne boje z večjimi in bogatejšimi sosedi, prav tako nacionalsocialistično preganjanje ter nenazadnje še hudo ideološko indoktrinacijo in povojno eksperimentiranje. V prepletenosti različnih kulturnih, jezikovnih, izobraževalnih in idejnih vplivov se je prav po zaslugi slovenskega šolstva utrjevala sposobnost preživetja majhnega naroda, ki je bil v sosedstvu z velikimi narodi vedno ogrožen. Več o tem v pogovoru s kustosinjo Slovenskega šolskega muzeja, Marjetka Balkovec Debevec je v pogovoru z Markom Rozmanom najprej izpostavila, da je šola odraz družbe.
Raziskovalna skupina na Kemijskem inštitutu je danes predstavila testiranje svojega inovativnega cepiva proti covidu-19 na miših. Pokazali so, da je cepivo ustvarilo visok imunski odziv, primerljiv z odzivom pri drugih cepivih in s protitelesi pri bolnikih, ki so preživeli okužbo. Za dokaz varnosti in učinkovitosti so seveda potrebna nadaljnja klinična testiranja, za katera, kot pravijo, Slovenija ima znanje in sredstva.
Z namenom promocije lesa in lesnih izdelkov v teh dneh v Cankarjevem domu v Ljubljani že dvanajsto leto zapored poteka prireditev Čar lesa 2020. Z izjemno razstavo, ko naš osrednji kulturni hram zadiši po lesu in gozdovih, želijo organizatorji vzbuditi pozitivno zanimanje za les, naravno dobrino, ki jo imamo v Sloveniji v izobilju. Glavni namen je predstaviti široko paleto možnosti njene rabe, vzpodbuditi domačo lesno industrijo ter sporočiti, da predelava lesa ter uporaba lesenih izdelkov zmanjšujeta emisije toplogrednih plinov, kot je ogljikov dioksid, in lahko v največji možni meri prispeva k normalizaciji podnebja in blažitvi podnebnih sprememb.
Terenska ekipa Prvega je sobotno jutro preživela na vrhu primorskega Triglava pred Tumovo kočo.
Slovenski prostor kljub majhnosti odlikuje izjemno raznolika in dejavna kulturna sfera, ki jo poleg umetnikov oblikujemo tudi drugi akterji: mediji, promotorji, organizatorji dogodkov in različne podporne ustanove in organizacije, kot je tudi Slovenski glasbenoinformacijski center, na krajše SIGIC. Med njegove naloge med drugim spada ustvarjanje baze podatkov o glasbi vseh žanrov in vseh časovnih obdobij, urejanje koledarja glasbenih dogodkov po Sloveniji, izdajanje spletne revije o glasbi Odzven, promoviranje slovenske glasbe in glasbenikov v domači in v mednarodni javnosti, založništvo, organiziranje strokovnih posvetov in še in še. Generalni sekretar SIGIC-a Peter Baroš tako odlično pozna glasbeno situacijo v Sloveniji in v tem kontekstu smo ga povprašali za mnenje o vlogi nacionalnega radia, nacionalne RTV.
Radio Slovenija pripravlja tri nacionalne radijske programe (Radio Prvi, Val 202 in Ars), dva regionalna (Radio Koper in Radio Maribor), dva programa za narodnostne manjšine (Radio Capodistria in Pomurski madžarski radio) in en program za tujo javnost (Radio Si), ki jih je po raziskavi Mediane RM v zadnjem letu (od avgusta 2019 do julija 2020) vsak teden poslušalo povprečno 37,3 odstotka oz. 640.000 različnih poslušalcev od 15. do 85. leta starosti. Samo te tri nacionalne programe je v istem obdobju prav tako vsak teden poslušalo 31,6 odstotka oz. 543.000 poslušalcev. Vsak dan jih je poslušalo 21,2 odstotka oz. 364.000 poslušalcev. Drugi najbolj poslušani program Radia Slovenija je Radio Prvi, ki ga (po podatkih za mesec julij 2020) vsak dan posluša 9,3 odstotka oz. 163.000 poslušalcev. Najvišjo poslušanost doseže prav tako ob sedmih zjutraj, ko ga posluša povprečno 4 odstotke oz. 69.000 poslušalcev. 2. jutranja kronika je najbolj poslušana radijska oddaja v Sloveniji, katere poslušanost se je v obdobju koronavirusa še povečala. Po zadnjih podatkih (julija 2020) jo ob sedmih zjutraj vsak dan posluša povprečno 9,3 odstotka oz. 159.000 poslušalcev. Ob popoldnevih pa je najbolj poslušana slovenska oddaja Dogodki in odmevi ob 15.30, ki jo posluša povprečno 6,9 odstotka oz. 118.000 poslušalcev. Najbolj poslušan program Radia Slovenija in hkrati tudi najbolj poslušan radijski program v Sloveniji je Val 202, ki ga (po podatkih za julij 2020) vsak dan spremlja 13,7 odstotka oz. 236.000 različnih poslušalcev. Največjo poslušanost doseže ob sedmih zjutraj, ko posluša Val 202 povprečno 4,4 odstotka oz. 75.000 poslušalcev. Odlično poslušanost doseže tudi med 15. in 16. uro, ko ga posluša povprečno 3,2 odstotka oz. 73.000 poslušalcev. Radio Koper po zadnjih podatkih (iz julija 2020) vsak teden posluša 59.000 poslušalcev in je najbolj poslušan regionalni radijski program. Vsak dan ga spremlja 11,5 odstotka oz. 27.000 poslušalcev na Primorskem (primorsko-notranjska, goriška in obalno-kraška regija). Radio Maribor je eden najbolj poslušanih radijskih programov v Podravski regiji, glede na zadnje podatke (iz julija 2020) ga vsak teden spremlja 52.000 poslušalcev. Radio SI, ki ga pripravljamo v treh jezikih, glede na raziskavo o poslušanosti iz julija 2020 vsak teden posluša 56.000 različnih poslušalcev. Vir: RTV Slovenija iz raziskave Mediana RM, velikost vzorca 4.800 posameznikov, starost 15–85 let.
Prvega septembra bodo v šolske klopi sedli tudi učenci, ki obiskujejo osnovne šole s prilagojenim programom in učenci, ki se - zaradi svojih primanjkljajev, ovir ali motenj - šolajo v različnih ustanovah. Kako bo organiziran pouk zanje ob upoštevanju navodil Nacionalnega inštituta za javno zdravje glede koronavirusne bolezni ter na kakšne težave pri zagotavljanju varnega dela v šoli opozarjajo ravnatelji pri tej populaciji otrok s posebnimi potrebami, pa v prispevku Petre Medved.
Neveljaven email naslov