Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
V obdobju epidemije koronavirusa so zelo dejavne humanitarne organizacije, ki stremijo k temu, da nihče ne ostane brez hrane, vode in strehe nad glavo. Kot poudarja generalni tajnik Slovenske karitas Peter Tomažič, se je število pomoči potrebnih v zadnjih mesecih povečalo od 5-10%. Že aprila je bilo rečeno, da je Rdeči križ Slovenije v obdobju epidemije za pomoč dodano zaprosilo več kot 1000 ljudi. Predsednica Rdečega Križa Slovenije Vesna Mikuž dodaja, da so aprila razdelili za tretjino več hrane kot lansko mesečno povprečje. Nevarnost za okužbo z novim koronavirusom imajo v mislih tudi organizatorji letovanj za otroke. Tako je prišlo do odpovedi nekaterih napovedanih letovanj. Generalna sekretarka na Zvezi prijateljev mladine Slovenije Breda Krašna dodaja, da nekatera društva in zveze po Sloveniji letovanja organizirajo že skoraj 30 let. Več Marko Rozman.
Ministrstvo za kulturo, ki ga vodi SDS-ov minister Vasko Simoniti, je v četrtek popoldne objavilo predloge sprememb treh medijskih zakonov, med njimi tudi zakona o Radioteleviziji Slovenija. Namen zakona z zgolj petdnevnim rokom razprave je vzeti sredstva RTV-ju, ki že tako beleži izgube zaradi vse večjih, od zunaj naloženih finančnih obremenitev. Koliko milijonov od 120-ih, kolikor znaša letni proračun, bi po zdaj veljavnem predlogu RTV izgubila? Kakšne bi bile posledice, čemu bi se morali odpovedati? In kaj reči o SDS-ovem vprašalniku, ki ljudi sprašuje, ali je RTV v času epidemije poročal v podporo vladi, pristransko ali nepristransko. To so vprašanja, ki smo jih zastavili generalnemu direktorju RTV Igorju Kaduncu. Z njim se je pogovarjala Maja Derčar. Najprej sledi odgovor na vprašanje, koliko bi torej javni medijski servis izgubil, če bi obveljali zdaj zasnovani medijski zakoni?
Glasba na radiu nas zbuja ob jutrih, krajša nam razdalje med vožnjo in nas povabi v svojo družbo ob večerih. Povezuje nas z bližnjimi in daljnimi kraji, z ljudmi, ki razmišljajo podobno ali drugače kot mi. Morda jo včasih jemljemo kot nekaj samoumevnega in se niti ne zavedamo, da kakovostna glasbena produkcija zahteva premišljeno in načrtno delovanje vseh vpletenih – tako ustvarjalcev kot vseh tistih, ki stojijo med njimi in poslušalci. Radio Slovenija, še pred njim pa Radio Ljubljana, v slovenskem prostoru že od samega začetka, od leta 1928, soustvarja našo glasbeno krajino. V skoraj stotih letih se je pred njegovimi mikrofoni zvrstilo nešteto ustvarjalcev iz vseh glasbenih zvrsti, še posebej pozorno pa se posveča slovenskim glasbenikom. Štiri od njih smo danes povabili v naše studie, da nam spregovorijo o svojih sodelovanjih z Radiem Slovenija. V Ljubljani sta se nam pridružila Vlado Kreslin in Sašo Avsenik, v regionalnem studiu v Novi Gorici je bil z nami Marko Vuksanović (Avtomobili), iz studia Radia Maribor pa se je oglasil Sebastijan Lukovnjak (Leonart).
Danes mineva sto let od požiga Narodnega doma v Trstu. Edina živa priča tega okrutnega dogodka, ki zaznamuje začetek fašistične dobe in z njo izgubo jezika, slovenske samobitnosti in dostojanstva, je skoraj sto sedemletni pisatelj Boris Pahor, ki je po vseh krivicah 20. stoletja, ki so jih doživeli Slovenci, postal kot pisatelj in človek pričevalec svojega časa in neumorni iskalec resnice. Več Neva Zajc.
Ministrstvo za kulturo je včeraj v javno obravnavo po tiho in brez obvestila vpletenim akterjem poslalo spremembe in dopolnitve kar treh medijskih zakonov: Zakona o RTV, Zakona o Slovenski tiskovni agenciji in Zakona o medijih. Odzive je poiskala Katja Arhar.
Topli poletni večeri na prostem bi bili čisto preveč prijetni, če si jih ne bi bilo treba deliti s komarji. Vedno jih je preveč in so preveč nadležni. Še zlasti v teh dneh pa se nam zdi, da jih je celo več kot minula poletja. Ali se nam to samo zdi, ali pa je res, da so se komarji letos iz neznanih razlogov namnožili? To vprašanje smo zastavili dr. Katji Kalan z oddelka za biodiverziteto Univerze na Primorskem in izvedeli, da jih res je več.
Leta 1810 so 11. julija v Ljubljani odprli Botanični vrt, imenovan tudi »Vrt domovinske flore« pri Centralni šoli. Ta tako na današnji lokaciji neprekinjeno deluje že 210 let in je edina nepretrgano delujoča ustanova, ki je nastala v obdobju Ilirskih provinc, kar ga uvršča v svetovni vrh. Njegov ustanovitelj je bil botanik Franc Hladnik, ki je v Centralni šoli predaval naravoslovje. V teh dneh vrt, ki danes deluje v okviru Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, praznuje svojo 210-letnico. Že od začetka tedna se tako tam vrstijo številni dogodki, s katerimi Botanični vrt predstavlja svoje projekte in aktivnosti. Več pa Tadeja Bizilj.
Šolarji in mladi so na počitnicah, njihovi načrti so različni, prav gotovo pa so kar veliko tudi pred najrazličnejšimi zasloni. In če je bila pred časom na prvem mestu televizija, sta to zdaj pametni telefon in računalnik. Na njiju se najde marsikaj zanimivega, a strokovnjaki s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, kjer deluje Točka osveščanja o varni rabi interneta safe.si, opozarjajo tudi na prekomerno rabo digitalnih tehnologij in zasvojenost z njimi. Marko Puschner zato svetuje sprehode v naravo in izbris aplikacij, ki jih ne potrebujemo več. Pri tem opozarjajo tudi, da moramo najprej izbrisati uporabniški račun, šele nato pa aplikacijo na telefonu ...
Potem ko je nadzorni svet Telekoma Slovenije včeraj prodal Planet TV madžarski televizijski hiši TV2, povezane s tamkajšnjo vladajočo stranko Viktorja Orbana, je Simeona Rogelj zbrala odzive o tem, kakšne posledice bi utegnila imeti ta prodaja.
Kristijan Krajnčan je prvi slovenski glasbenik, ki se mu je uspelo uvrstiti v polfinale jazzovskega tekmovanja za godala Zbigniew Seifert. Na tem prestižnem tekmovanju na Poljskem se vsaki dve leti predstavi dober ducat violinistov, violistov in violončelistov z vsega sveta.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ministrstvo za kmetijstvo predlaga ukinitev nacionalne odredbe, ki je prepovedala čebelam smrtonosne pesticide, saj so presodili, ni potrebe po nacionalnem podvajanju predpisov z evropskimi.
Iz besedila osnutka, ki so ga pred dnevi pridobili nekateri mediji, je razvidno, da je namen vlade tri odstotke prispevka nameniti javni službi Slovenske tiskovne agencije, pet odstotkov pa za uresničevanje javnega interesa na področju medijev. Poleg tega pa naj bi iz zavoda izločili še dejavnost oddajnikov in zvez in jo prenesli na novo gospodarsko družbo, v 100-odstotni državni lasti. Na predlog se je v pogovoru z Juretom Čepinom odzval generalni direktor RTV Slovenija Igor Kadunc.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Notranjski regijski park je tudi letos za otroke iz Cerknice in okolice pripravil poučne in zabavne raziskovalne počitnice. V sredo so si ogledali jamo Suhadolico in se preizkusili v ribolovu rdečeperk, včeraj so jo mahnili na potep po pisanih travnikih Menišije, danes pa odkrivajo izvire Cerkniškega jezera. Za kratek čas se jim je pridružil naš notranjski dopisnik Marko Škrlj.
Slovenska družba je vse bolj razdeljena. Med ljudmi je čutiti napetosti. Ne le zaradi različnih političnih mnenj, ampak tudi zaradi nejasnih in hitro spreminjajočih odločitev vlade glede ukrepov za zajezitev novega koronavirusa. Da je v družbi čutiti veliko frustracij in negotovosti, ugotavlja tudi profesor za kriminalistično psihologijo dr. Peter Umek, ki opozarja, da ljudje – zlasti v času krize, kot je tudi ta epidemija - potrebujejo jasne in verodostojne informacije. S Petrom Umekom se je pogovarjala Lucija Dimnik Rikić
Uporaba spletnih strani in spletnih orodij postaja normativ, ki se mu v sodobnem življenju vse teže izognemo. Septembra se izteče zakonski rok, do katerega morajo biti spletna mesta organov javnega sektorja ustrezno prilagojena in dostopna vsem, zlasti pa ljudem z različnimi oblikami invalidnosti in starejšm. Kako pomembno je zagotoviti enak dostop do spletišč in si pri tem prizadevati za večjo vključenost vseh skupin z različnimi invalidnostmi in kaj pomeni NSIOS-ov certifikat spletne dostopnosti, o tem v prispevku Petre Medved.
Letos bodo poletno sezono zaznamovali ukrepi proti širjenju koronavirusa, kar so že izkusila tudi številna kopališča.Ta bodo zaradi strožjih pravil lahko sprejela manj obiskovalcev. Kljub temu se na bazene življenje vrača nazaj tudi zaradi pričetka poletnih počitnic. Kopalci morajo med kopanjem v bazenih upoštevati medsebojno razdaljo dva metra, zunaj meter in pol, v notranjih prostorih pa nositi masko. Da so ležalniki ustrezno razkuženi in med seboj umaknjeni za meter in pol pa skrbijo predvsem reševalci iz vode, ki obiskovalce tudi opozarjajo na novo kulturo kopanja na kopališčih.
Potem ko je že kazalo, da bo epidemija koronavirusa v Evropi v glavnem izzvenela, se število okužb vsaj v delu spet povečuje, Razmere so zaskrbljujoče zlasti na Zahodnem Balkanu, ki je očitno postal največje žarišče v Evropi. In od tam se vsaj deloma okužbe širijo v druge del stare celine. Vodja strokovne skupine za boj proti koronavirusu pri slovenski vladi Bojana Beovič je razmere na Balkanu celo primerjala s tistimi v Italiji ob začetku pandemije. Zanimivo pa je, da je Evropska unija Srbijo in Črno goro uvrstila na seznam držav, s katerimi so meje odprte. Sicer pa nekaj več podrobnosti o najnovejšem dogajanju v tem delu sveta z našim beograjski dopisnikom Boštjanom Anžinom.
Ko zbolimo, nam obvezno zdravstveno zavarovanje omogoča odsotnost z delovnega mesta in za prvih 30 dni bolniške odsotnosti nam mora delno nadomestilo plače izplačati delodajalec. Če je bolezen težja oz. dolgotrajnejša, o podaljšanju bolniške odsotnosti odloča zdravniška komisija na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Zavod pa tudi izplača nadomestilo plače. Zaplete se, ko komisija zamuja z odločitvijo in zaposleni, ki je pravočasno dal vlogo za odobritev dolgotrajne bolniške odsotnosti, ne more delati, odločbe o bolniški odsotnosti pa še ni prejel. Takšna je zgodba našega poslušalca, ki je želel ostati anonimen.
Neveljaven email naslov