Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
Medtem ko so vlade v številnih okoliških državah v protikoronske ukrepe za pomoč gospodarstvu in ljudem vključile dodatna sredstva za medije posebnega pomena, pa je slovenska vlada storila obratno. Lani je na rednem letnem razpisu za sofinanciranje programskih vsebin medijem, zlasti manjšim, tistim posebnega pomena, dodelila pravico do črpanja 2,6 milijona evrov. Nova vlada je v luči gospodarskega padca zaradi epidemije aprila sklenila, da večji del sredstev zadrži. Tako so letos mediji ob izpeljavi projektov začeli uveljavljati pravico do povračila in ugotovili, da jim Ministrstvo za kulturo ponuja le 30% obljubljenih zneskov. V začetku tedna pa se je na temo medijev (ob javni razpravi o štirih medijskih zakonih) oglasil koalicijski Desus in od vlade, katere del je, zahteval celotno izplačilo. O tem, kaj bi neizplačilo za sicer v celoti izpeljane programe pomenilo za Radio Študent in založbo Beletrina, smo se pogovarjali z Robertom Mohoričem in Mitjo Čandrem. Prispevek Maje Derčar
Čeprav se zdi upravljanje s socialnimi omrežji preprosto in uporabniku prijazno, se mnogokrat zgodi, da upravljalci postanejo nepazljivi in napadalci jim lahko hitro vdrejo v račun. Sledijo grožnje in izsiljevanje.
Lastovka je ptica, ki je z gnezditvijo močno vezana na človeka in njegova prebivališča. Gnezdi v vaseh in mestih, zlasti v hlevih in gospodarskih poslopjih. Spomladi s svojo vrnitvijo iz toplih krajev naznanja pomlad, ko se konec poletja spet odpravi tja, pa skorajšnji prihod jeseni in nato še zime. Zvočni zapis o tej zanimivi ptici je pripravil naš notranjski dopisnik Marko Škrlj.
V času koronakrize vse več ljudi zahaja v naravo, to pa seveda za seboj pušča tudi negativne posledice. Hoja in kolesarjenje po brezpotjih nista dovoljena, daleč največ nevšečnosti pa lastnikom parcel, gozdarjem, naravovarstvenikom in divjadi, povzročajo vozniki enduro in motokros motorjev, terenskih vozil in štirikolesnikov. Prihaja tudi do konfliktov, inšpekcijske službe pa imajo zaradi velikosti terena in kadrovske podhranjenosti, zelo težko delo.
Med pozitivne učinke krajšega delovnega časa sodi zvišanje splošnega blagostanja, boljše duševno in fizično zdravje, upad anksioznosti in depresije in več časa za družino in prijatelje.
Ob mednarodnem dnevu mladih so mladi opozorili na to, da je korona obdobje še poglobilo težave, na katere opozarjajo že dalj časa: težak vstop na trg dela, negotovost prekarnih oblik dela in problematika stanovanjskega vprašanja.
Slovenskemu gospodarstvu sicer bolj ustreza nekakšna »politika neuvrščenosti«, a posledic zaradi izjav vseeno ne pričakuje.
Slab mesec pred koncem javne razprave o predlogu sprememb medijskih zakonov je Desus napovedal, da predlogov ne bo podprl. Pripombe imata tudi koalicijski SMC in Nova Slovenija, ki se o podpori sicer nista izrekli. Na Ministrstvu za kulturo so do zdaj prejeli že precej pripomb in predlogov, največ na novo ureditev razporeditve RTV prispevka in ukinitev programskih radijskih mrež. Kritiki menijo, da si želi vlada medije podrediti, oslabiti pa tudi z določenimi protikoronskimi ukrepi, ki preprečujejo ponujanje časopisov in revij strankam v lokalih in javnih ustanovah. Da je za varnost potrebno skrbeti se strinjamo vsi, a mediji niso le njihova površina, vsebina je tisto kar šteje.
Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije je izdalo drugo poročilo o nezakonitem lovu in ubijanju ptic v Sloveniji. Gre za časovno obdobje med 1. januarjem 2000 in 31. decembrom 2019. Na DOPPS-u se s problematiko nezakonitega lova in ubijanja ptic poglobljeno ukvarjajo zadnji dve leti. Varstvena ornitologinja Tjaša Zagoršek poudarja, da se dan za dnem veča naše vedenje o razsežnosti problema v Sloveniji, saj sistematično beležijo primere nezakonitih ravnanj. Več v pogovoru z Markom Rozmanom.
Po sporočilu ruskega predsednika Putina, da je Rusija razvila cepivo, se je Helena Lovinčič pogovarjala z dr. Romanom Jeralo, z enim najuspešnejšim raziskovalcem iz Kemijskega inštituta.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Pri Zvezi potrošnikov Slovenije so nedavno objavili test izdelkov za razkuževanje rok, ki so se za namen zaščite pred okužbo z novim koronavirusom pojavili v mnogih nakupovalnih košaricah. Ugotovili so, da so cene visoke, označevanje izdelkov pa ni vedno najbolj jasno in razumljivo. Preverili so tudi vsebnost količine alkohola v razkužilih, pri katerih je na embalaži navedeno, da je aktivna učinkovina alkohol. Test so naredili na 15 razkužilih, ki jih lahko kupimo v trgovinah, drogerijah in na bencinskih črpalkah.
Drugo terensko jutro Prvega v avgustu je s štajerskega konca.
V času poletnih počitnic in dopustov, ko imajo mladostniki več prostega časa, se jim praviloma ponudi tudi več priložnosti za pitje alkohola, opozarjajo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, kjer so pripravili nekaj dejstev in nasvetov za starše in druge odrasle osebe za spodbujanje mladih k odgovornemu pristopu do alkohola. Pitje alkohola med mladostniki iz Slovenije sicer upada, a smo v večini kazalnikov še vedno nad evropskim povprečjem, je Juretu Čepinu povedala doktorica Maja Roškar z NIJZ-ja.
Ste si danes že privoščili vrček piva? Danes imate za to prav poseben razlog, vsak prvi petek v avgustu namreč že skoraj povsod po svetu praznujejo mednarodni dan piva. Tudi temu prazniku pa letos daje pečat globalna pandemija COVID-19. A ta nikakor ne zmanjšuje pomena in poslanstva praznika. Prav nasprotno, sporočajo iz Združenja slovenskih pivovarn. Z Jernejem Smolnikarjem, predsednikom združenja, je ob pogovoru z brezalkoholnim pivom nazdravila Andreja Čokl.
Pošta Slovenije je 4. julija spremenila delovne čase večine poštnih poslovalnic. Za to so se odločili, ker že od leta 2008 beležijo upad poštnih storitev, kar je tudi posledica uporabe spletnih storitev, predvsem v bančništvu. Na Pošti so prepričani, da je dostopnost do poštnih storitev še vedno dobra, tudi zaradi uvedbe tako imenovanih kontaktnih točk oziroma paketomatov, ki jih je že več kot 400. A za nekatere stvari je še vedno treba v poštno poslovalnico, zato spremenjen delovni čas najbolj jezi tiste, ki zaradi službe ne uspejo priti tja pravočasno. Več Lidija Cokan.
V Sloveniji na leto oddajo do 20 psov slepim in ostalim invalidnim osebam. Psi vodniki so tisti, ki jih urijo za pomoč slepim. Vsak slepi ali invalid lahko zaprosi za psa vodnika oz. pomočnika, če le ima ustrezne pogoje kot jih določajo pravilniki. Šele v zadnjih dveh letih pa so pri nas začeli trenirati tudi pse pomočnike, ki so namenjeni invalidom.
Konec julija so sedemdnevno pot okoli Slovenije začela starodobna vozila, zbrana v projektu SOS 2020 (Starodobniki okoli Slovenije 2020). Namen: promovirati lepote Slovenije, tehnično dediščino in z zbranimi dobrodelnimi prispevki pomagati mlademu fantu na invalidskem vozičku.
Po tem, ko so svet obkrožili posnetki silovite včerajšnje eksplozije v Bejrutu, je bilo veliko tudi analiziranja in ugotavljanja, kaj bi lahko povzročilo takšno razdejanje. Informacije o 2750 tonah amonijevega nitrata v skladišču sredi pristanišča bi glede na sicer strogi nadzor nad to snovjo lahko govorile tudi o čem drugem, ne zgolj nesreči. Igor Boh iz enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi uprave za zaščito in reševanje in prof. dr. Marko Gerbec, strokovnjak za procesno varnost na Inštitutu Jožefa Stefana.
Neveljaven email naslov