Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
Velikonočni prazniki so bili v turizmu barometer, ki je kazal, v katero smer bo šla turistična sezona. Letos ni tako, neznank je tudi glede prihodnosti te panoge veliko. Med glavne slovenske turistične destinacije sodita Ljubljana in Postojnska jama, ki bosta zaradi epidemije novega koronavirusa in posledic le-te utrpeli veliko škodo. O tej in o načrtih a prihodnost smo govorili z Marjanom Batageljem, prvim možem Postojnske jame, in mag. Petro Stušek, direktorico JZ Turizem Ljubljana.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ker smo ljudje socialna bitja nam je vzpostavljanje in vzdrževanje socialnih vezi pomembno. Po več tednih dela od doma dnevi postajajo enaki dnevu. Rutina pri delu od doma je nujna, sicer se meje med zasebnim in poklicnim življenjem popolnoma zabrišejo. Pomanjkanje socialnih spodbud je ena glavnih skrbi posameznikov, ki delajo na daljavo.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Čeprav gre za tradicionalno sladico nam potica z različnimi nadevi in tehnikami odpira številne ustvarjalne možnosti. Najbolj zahtevne pa so stare tehnike od denimo Vodnikovega zvijanja do Kozjanske mlinčevke, ki so jo pekli iz krhkih oblatov in svinjske masti, nam je povedal Boštjan Bezgovšek, sicer učitelj kuharstva na Srednji šoli za gostinstvo in turizem Celje in strokovni član komisije na festivalu potic v Preboldu, ki ima najdaljšo 16-letno tradicijo med tovrstnimi festivali. Zaradi epidemije ga letos razumljivo niso pripravili, je pa vonj po poticah napolnil domove.
V dneh, ko v Sloveniji primanjkuje zaščitnih sredstev, je prav gotovo dobrodošla vsaka pobuda, v sklopu katere jih številni prostovoljci pomagajo izdelovati. S svojim znanjem pomagajo tudi člani Društva elektronikov Slovenije, ki s pomočjo 3D tiskalnikov izdelujejo ščitnike za obraz oziroma vizirje, ki pridejo še kako prav zdravstvenemu osebju. Do sedaj so jih natisnili več kot 1.000, vendar je povpraševanje po njih neprimerno večje. Sabrina Mulec se je pogovarjala s koordinatorjem akcije Darkom Volkom.
Zaposleni v Covid ambulati celjskega urgentnega centra in Zdravstvenega doma Laško bodo danes dobili drugačno malico kot so je vajeni. Hrano zanje že kuha chef Marko Pavčnik, sicer poznan po visoki kulinariki na gradu v Laškem. Gre za poseben izziv, pred katerega so ga postavili njegovi kuharski kolegi, ki so ga preko Facebooka nominirali, da postane prostovoljec in poskrbi za tiste, ki so v času epidemije na delu še posebej izpostavljeni. Pavčnik pa je naši novinarki Metki Pirc povedal, da se je z veseljem odzval, saj gre za dober namen.
Med zdravniki, ki jih je epidemija novega koronavirusa postavila pred števine nove izzive, je tudi direktor Zdravstvenega doma v Tržiču dr. Iztok Tomazin. Ob delu v dežurni ambulanti se zdaj ukvarja tudi s tem, kje bo za svoje kolegice in kolege dobil ustrezno zaščitno opremo. Iskanje zaščitne opreme nam dela preglavice, pravi dr. Tomazin, smo pa večkrat tudi prijetno presenečeni. Več pa v pogovoru, ki ga je pripravil Iztok Konc. Foto: Iztok Tomazin
Z malo ironije lahko rečemo, da se vse prej kot uresničujejo pričakovanja koalicijskih partnerjev o neodpiranju ideoloških tem v tej vladni ekipi in želje, da to ne bo vlada ene stranke.
Urad vlade za komuniciranje je v depeši, ki je bila odziv na kritike Sveta Evrope na pritiske aktualne vlade na slovenske medije, izpostavili, da številni slovenski mediji izhajajo iz komunističnega režima, da se zaradi vpliva nekdanjih struktur novi mediji niso ustanavljali ter zapravljivost RTV Slovenija z denarjem ljudi, ki plačujejo naročnino.
Pred nami so velikonočni prazniki, ki jih običajno preživljamo skupaj z družino, sorodniki, tokrat mora biti drugače. Posebej zdravstveni delavci pozivajo, da se strogo držimo vseh zaščitnih ukrepov, da se ne družimo, saj bomo le tako omogočili zdravstvu, da bo lahko v času epidemije še naprej poskrbelo za vse najbolj ogrožene bolnike. Ker pa v tem času, ko se številni pregledi in zdravstvene storitve ne izvajajo, zdravniki opozarjajo, da lahko nastane večja škoda na zdravju pri številnih bolnikih kot pa zaradi same epidemije. Zato se v zdravstvu že pripravljajo na sprostitev nekaterih dejavnosti, o tem se je Helena lovinčič pogovarjala z generalnim direktorjem ljubljanskega kliničnega centra.
V kranjskem zdravstvenem domu deluje vstopna točka, covid ambulanta, kjer sprejemajo paciente s sumom morebitne okužbe z novim koronavirusom. Ambulanto po predhodnem napotilu izbranega zdravnika obišče od 40 do 60 pacientov na dan, pacientom pa odvzamejo 20 do 30 brisov . Delu v covid ambulanti so morali prilagoditi tudi delo v ostalih družinskih ambulantah. »Zdravniki in ostalo osebje so zdravi, tako da delo kljub epidemiji teče nemoteno«, kar je za zdaj spodbudno, je Aljani Jocif povedal vodja covid ambulante, zdravnik Luka Kristanc ter predstavil organizacijo in prilagoditve.
Društvo Heraldica Slovenica je izdalo pobudo, da zdravstveni delavci, ki v teh tednih bijejo boj z virusom, dobijo še svojo simbolno upodobitev z zastavo. Ki je bila dobro sprejeta po celem svetu, predstavlja simbolični prikaz upanja na zmago zdravstva nad epidemijo covid-19. Aleksander Hribovšek, predsednik Heraldica Slovenica je v pogovoru z Markom Rozmanom poudaril, da je oddelek za infekcijske bolezni in vročinska stanja Splošne bolnišnice Celje, ki se je v teh dneh preimenoval v COVID oddelek, zastavo že prevzel in izobesil.
150 delodajalcev v invalidskih podjetjih zaposluje približno 12.000 delavcev, od tega več kot polovico težjih invalidov. 65 delodajalcev v zaposlitvenih centrih pa zaposluje približno 1000 ljudi, od tega skoraj tri četrtine najtežjih invalidov. Zaposleni v invalidskih podjetjih in zaposlitvenih centrih pa so v bistveno drugačnem položaju od drugih, saj je življenje invalidov ob okužbi bolj ogroženo od ostale populacije. S kakšnimi težavami se invalidska podjetja srečujejo med epidemijo na trgu dela in kaj jim bo prinesel Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID -19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo, pa v prispevku Petre Medved.
Samozaposleni starši, ki delajo za skrajšani delovni čas so se, v času koronavirusa, tako kot mnoge druge ranljive družbene skupine, znašli v velikih stiskah, ki se iz dneva v dan povečujejo. Vlada sicer obljublja, da bo v drugem paketu pomoči poskrbljeno tudi zanje, do takrat pa se bodo mnogi med njimi morali zanašati na pomoč humanitarnih organizacij.
Finančni ministri držav z evrom razpravljajo o možnosti uvedbe skupnih dolžniških instrumentov. Slovenija je v krogu držav, ki pozivajo k uvedbi korona obveznic. Nemčija, Avstrija in Nizozemska nasprotujejo ali izražajo pomisleke. »Ta trenutek je za EU in evrsko območje izjemno pomemben,« pravi nekdanji finančni minister Dušan Mramor. Na kocki je obstoj Unije in evrskega območja, kot ju poznamo.
Pandemija novega koronavirusa je spremenila svet, spreminja tudi vedenje ljudi, njihov način življenja in njihove medsebojne odnose. Vse našteto pa je bilo vedno predmet preučevanja antropologov in etnologov. Zato ne čudi, da so ti tudi v obdobju epidemije in karantene zelo aktivni, opisujejo in dokumentirajo svet okoli sebe, razmišljajo v spletnih dnevnikih in blogih. Prav tako so k zbiranju gradiva, ki bo neke vrste dokument časa, ki ga zdaj živimo, povabile številne institucije, muzeji, društva … Andreja Čokl je zbrala nekaj primerov in povabil.
Številne manjše kmetije, ki so svoje pridelke prodajale neposredno svojim kupcem, imajo od razglasitve epidemije koronavirusa povečano prodajo vrtnin in zelenjave, pa tudi mlečnih in drugih izdelkov. Obenem pa rejci goveda in prašičev, ter zadruge, ki so glavni odkupovalec klavne živine poročajo o vse večjih stiskah zaradi zastoja prodaje v slovenske klavnice. Te odkupujejo zelo malo od slovenskih ponudnikov mesa in po nizkih cenah. Če država ne bo zagotovila odkupa za blagovne rezerve in prepovedala uvoza mesa iz drugih držav, bodo kmetje krčili svoje črede, kar pa dolgoročno ne prispeva k nacionalni prehranski varnosti. Več v prispevku Jernejke Drolec.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Neveljaven email naslov