Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
Teksašani so na Super torek 3. marca presenetili, ker so kljub drugačnim napovedim dali prednost Josephu Bidnu pred Berniem Sandersom. Teksas pa bo v ospredju slovenske pozornosti prihodnji teden. Ne le zaradi slovenske košarkarske zvezde Luke Dončića, ampak tudi zaradi slovensko-teksaške poslovne konference in projekta Teksas čuti Slovenijo, povezanega z Dončićevim matičnim klubom Dallas Mavericks. Mitom, zgodovini in aktualnemu političnemu trenutku v Teksasu namenjamo nekaj minut.
V Kemisu so doslej ves čas zatrjevali, da je odklop elektrike zgolj zaradi črne gradnje enega od objektov, to je bazena za požarno vodo, nesmiseln. Vendar smo dobili informacijo, da v inšpekcijski odločbi, ki jo je izdal gradbeni inšpektorat, jasno piše, da črna gradnja ni le objekt C, torej bazen, temveč tudi objekt A, torej glava stavba za skladiščenje odpadkov, stavba B pa nima uporabnega dovoljenja. To torej pomeni prepoved obratovanja za Kemis, čeprav tam za zdaj zatrjujejo, da odločbe še nimajo.
Na nacionalnem inštitutu za javno zdravje zdaj pospešeno iščejo vse, ki so bili v tesnejših stikih z okuženim Slovencem. Okužba se bo zagotovo širila, kako hitro in kako široko je odvisno od gibanja okuženega in njegovih stikov z drugimi. Včeraj je kljub nenehnim opozorilom, naj vsi, ki sumijo na okužbo ne čakajo v čakalnicah pripel osebno k zdravniku v enega od ljubljanskih zdravstvenih domov.
Kako izboljšati prepoznavanje in zdravljenje redkih bolezni, je v zadnjih letih postalo prioriteta in eden od pomembnejših izzivov, prepoznanih tudi na nivoju Evropske unije in nacionalnih vlad. Letošnja že šesta nacionalna konferenca ob evropskemu dnevu redkih bolezni (ta dan sicer obeležujemo 29. februarja), ki je bila včeraj na Brdu pri Kranju, je predstavila izzive in težave s katerimi se soočajo tako zdravniki kot bolniki z redkimi boleznimi ter njihovi svojci. Prispevek je pripravila Petre Medved.
V teh dneh mineva eno leto, odkar je vodenje institucije varuha človekovih pravic prevzel Peter Svetina. Standard spoštovanja človekovih pravic je po njegovi oceni pri nas visok, vendar pa na določenih področjih še vedno prihaja do kršitev človekovih pravic, zato ga pri nadaljnjem delu čaka še veliko izzivov. O prvem letu mandata in o izzivih, ki ga čakajo v prihodnje, se je z varuhom človekovih pravic Petrom Svetina pogovarjala Lucija Dimnik Rikić
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Na zvezo svobodnih sindikatov se je v zadnjem mesecu obrnilo okoli 2 tisoč delavcev, ki jih je zanimalo ali so njihove plače obračunane pravilno.
Ob mednarodnem dnevu civilne zaščite so bili na Brdu v ospredju prejemniki priznanj za delo v sistemu zaščite in reševanja. Najvišje priznanje je dobil Maks Lešnik, dolgoletni predsednik prostovoljnega gasilskega društva Maribor Studenci, ki je sedem desetletij prepleten z gasilstvom. Dobitnik Kipca civilne zaščite za življenjsko delo je v pogovoru z Aljano Jocif vznemirjeno priznal, da je kipec potrdil njegovo predanost gasilstvu.
Kakšen izziv za Slovenijo je lahko za Slovenijo nov okrepljen migrantski pritisk na področju varnosti, humanitarnosti in zagotavljanja mednarodne zaščite?
Novi koronavirus je že nekaj časa glavna tema različnih spletnih popotniških forumov in popotniških skupin na družabnih omrežjih. Ali zdravstveno zavarovanje za tujino krije tudi zdravljenje zaradi epidemij? Ali zavarovanje rizika odpovedi potovanja še pride v poštev, če na primer prihodnji teden letimo z italijanskih letališč? Kaj pravzaprav krije in česa ne zavarovanje za primer odpovedi potovanj? To je le nekaj vprašanj, ki smo jih postavili predstavniku Slovenskega zavarovalnega združenja Petru Filipu Jakopiču.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Državna mreža potresnih opazovalnic je ob 10.32 zabeležila padec meteorita. Dogodek je zaznala tudi potresna opazovalnica Črešnjevec. Jure K. Čokl in astrofizičarka dr. Andreja Gomboc.
V obdobju od 2014 do 2020 je bilo za ukrepe gozdarstva namenjenih nekaj več kot 63 mio evrov, od tega je bila preko dosedanjih razpisov, porabljena samo četrtina sredstev. Da bi spodbuditi zanimanje za podpore za sanacijo gozdov, ureditev gozdnih vlak, vlaganja v gozdne prometnice, nakup sadik, vlaganja v pred- industrijsko predelavo lesa in v nakup mehanizacije za sečnjo, je kmetijsko ministrstvo skupaj s Kmetijsko gozdarsko zbornico, Zavodom za gozdove in Zvezo lastnikov gozdov izvedlo serijo terenskih predstavitev razpisov na področju gozdarstva.
Da v Zasavju nimajo le onesnaženega zraka in umazane industrije, pričajo mnogi primeri tehnološke in umetniške inovativnosti in ustvarjalnosti. Tomaž Berginc, generalni direktor ETI elektroelement iz Izlak je pojasnil, kako poteka robotizacija proizvodnje in kako prekvalifikacija delavcev, ki se veselijo novih znanj za nova delovna mesta. Tilen Sever, raziskovalec pri projektu OPERHA-2 v Steklarni Hrastnik nam je pojasnil, kako bodo za 15% zmanjšali ogljični odtis te hrastniške tovarne. V Hrastniku se po besedah župana Marka Funkla trudijo, da bi mladi prek stanovanjske zadruge prišli do primernih stanovanj po dostopnih cenah. Špela Pavli Perko, direktorica Delavskega doma Trbovlje, nam je povedala nekaj o odmevnem projektu novomedijskih umetnosti, ki jih gojija v Delavskem domu.
Zagorski župan Matjaž Švagan predvideva ukrepe, usmerjene v energetsko učinkovitost in trajnostno mobilnost, v Trbovljah pa se ukvarjajo z ukrepi za zmanjšanje onesnaževanja zraka, saj ocenjujejo, da sta glavni vir onesnaženja individualna kurišča in promet. Županja Trbovelj Jasna Gabrič pa vse bolj ugotavlja, da je lokalna skupnost preveč prepuščena sama sebi.
Po podatkih NIJZ je bilo mesto Hrastnik od vseh mest s prekomerno onesnaženim zrakom tisto mesto, ki je imelo med letoma 2016 in 2018 najvišjo stopnjo umrljivosti zaradi srčnožilnih bolezni pred Trbovljami in Mariborom. Kljub temu je izpadlo s seznama ogroženih mest, saj merilna naprava, ki jo je ARSO postavil sredi športnega parka, ne zaznava več dovolj visoke onesnaženosti zraka. O onesnaženosti zraka smo se pogovarjali s Simono Perčič, dr. med. iz NIJZ, z Alenko Forte, dr. med. iz Zdravstvenega doma Trbovlje, ki je z nami delila izkušnje iz svoje dolgoletne zdravniške prakse na območju z največjo onesnaženostjo zraka in z Markom Funklom, županom Hrastnika, ki bi rad dosegel, da bi ARSO kakovost zraka meril na lokaciji, ki bi bila glede onesnaženosti primerljiva z drugimi onesnaženimi mesti, ne pa sredi športnega parka.
Glasbena šola, športni park, učna pot rudarjenja, trim steza, fitnes na prostem, muzej rudarstva, trboveljski dimnik in novi park z monolitom so točke, na katere bi obiskovalca peljali otroci iz trboveljske osnovne šole Tončke Čeč. Tiste, ki bi si vzeli dovolj časa, pa bi peljali po verigi zasavskih gorskih vrhov, ki obkrožajo dolino. Na koncu pa seveda še o tem, katere so tradicionalne jedi, ki bi jih gostu prinesli na mizo v teh krajih.
Ministrstvo za infrastrukturo je pripravilo predlog sprememb zakona o pravilih v cestnem prometu, ki naj bi končno tudi določil pravila uporabe lahkih električnih vozil, to je skirojev in koles na električni pogon. Električnim vozilom se ne moremo izogniti, zato je treba najti način, na katerega bodo lahko sobivala z drugimi udeleženci v prometu.
Včeraj se je v Londonu začelo prvi krog zaslišanj v zvezi z zahtevo po izročitvi Juliana Assangea Združenim državam, končno odločitev o tem pa naj bi sodišče sprejelo do začetka poletja. V ZDA je ustanovitelj Wikileaksa med drugim obtožen vohunjenja in zarote, za kar mu grozi do 175 let zapora. Kot je znano je Wikileaks objavil več kot milijon tajnih diplomatskih depeš in vojaških dokumentov, od katerih mnogi razgaljajo nezakonito ravnanje in kršenje človekovih pravic zlasti ameriške vlade, vojske, vladnih ustanov in mednarodnih korporacij in tudi drugih vlad. Od leta 2012 do lani je bil Assange na ekvadorskem veleposlaništvu, kamor se je zatekel potem, ko je Švedska vlada zahtevala njegovo izročitev zaradi obtožb o domnevnih posilstvih. Ameriške oblasti so medtem sestavile tajno obtožnico proti njemu, Švedska je od pregona odstopila, in ko mu je Ekvador po pritisku ZDA odrekel gostoljubje, ga je britanska policija aretirala kar na ekvadorskem veleposlaništvu. Čeprav v slabem zdravstvenem stanju so ga zaprli v samico v enem najbolj varovanih zaporov na otoku, kot najhujšega kriminalca. Tisti, ki so ga obiskali, so poročali o njegovem slabem zdravstvenem psihofizičnem stanju, posebni poročevalec ZN Melzer je opozoril na očitne znake psihološkega mučenja in kršitve človekovih pravic Assangeu, ki mu je v zaporu grozila smrt. Vseskozi in tudi zdaj ob sojenju se vrstijo protesti, kajti, kot je dejal sam Assange v biografiji, ki je te dni v slovenskem prevodu izšla tudi pri nas, »ne gre zame, gre za nekaj večjega.« To 'večje' so svoboda novinarstva in medijev, vprašanje človekovih pravic, prava in enakopravnosti pred zakonom ter demokracije v najširšem pomenu besede. O tem se je Drago Balažič pogovarjal z nekdanjim novinarjem Dela, komentatorjem, dopisnikom in publicistom Brankom Sobanom.
O tem, kako pomembne so rastline za nas ljudi, verjetno ne razmišljamo pogosto. A vendar nam zagotavljajo hrano, zrak, tudi obleko, in so primarni vir energije. Letošnje leto pa je Generalna skupščina Združenih narodov razglasila za mednarodno leto zdravja rastlin. Zaskrbljujoč je podatek, da zaradi rastlinskih bolezni in škodljivcev vsako leto izgubimo do 40 % svetovnih prehranskih pridelkov, okužene rastline so namreč neprimerne za prodajo. Jernejka Drolec.
Neveljaven email naslov