Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
S Hiosa se javlja Karmen Švegl.
Jurij Souček, slovenski dramski igralec, ki 5. aprila praznuje 91. rojstni dan, je najbolj znan kot pripovednik otroških del, risank v tretji osebi kjer je posodil glas likom, kot sta Pipi in Melkijad, Palček Smuk, Flip v Čebelici Maji in Miškolin. Ravno njegov značilen glas je tisti, po katerem ga poznajo številni.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V Aziji, so vsaj ponekod koronavirus že premagali, a ostajajo previdni, saj še vedno beležijo nove okužbe in se bojijo tudi morebitnega novega izbruha. Da bi premagali virsu, so se odločili za zelo različne pristope. Na Japoskem denimo testirajo malo, V Južni Koreji obratno, stavijo na množično testiranje. Obema država pa je skupno, da javno življenje nikoli ni povsem obstalo. Odpri ostajajo celo znameniti karaoke bari. Karmen Švegl.
V času korona virusa se večajo in poglabljajo tudi osebne stiske žrtev nasilja v družini. Nevladne organizacije iz tujine poročajo o porastu števila žensk in otrok žrtev družinskega nasilja, saj tudi zaradi prisilne izolacije od širših socialnih stikov, konflikti znotraj partnerstev in družin naraščajo, žrtve pa nimajo možnosti umika od povzročitelja nasilja. Preverili smo s kakšnimi težavami se v teh dneh soočajo žrtve nasilja pri nas in kje ter na kakšen način lahko poiščejo pomoč. Več v prispevku Martina Černe.
Država v teh dneh išče nove centre za karantene, kamor bi nastanili slovenske državljane, ki se zaradi epidemije vračajo nazaj v domovino. Velik logistični izziv pa predstavlja tudi nastanitev zdravstvenih delavcev, ki so v času epidemije najbolj izpostavljeni rizičnim razmeram. Poleg nekaterih dogovorov z določenimi hostli in hoteli, se najdejo tudi posamezniki, ki oddajajo svoja stanovanja brezplačno. Z enim izmed njih se je pogovarjal Marko Rozman.
Družbena omrežja polnijo doma pečeni sveži hlebci kruha, peka je v času epidemije postala nov hobi Slovencev. Da lahko dišeč in okusen domač kruh spečete tudi brez kvasa, ki ga prav zdaj po trgovinah primanjkuje, dokazuje Korošica Anita Šumer. Pred osmimi leti je obudila staro tehniko peke kruha z droži, njeno knjigo o peki z drožmi so na Kitajskem razglasili za najboljšo knjigo o kruhu na svetu. Za droži je navdušila že na tisoče ljubiteljev kruha doma in po svetu, v času epidemije pa njene skupine in profili na družbenih omrežjih rastejo z izjemno hitrostjo – samo na Facebooku se ji je na novo pridružilo 3000 članov. Naši novinarki Metki Pirc je zaupala, kako izdelati droži in razkrila najpogostejše napake začetnikov.
V času koronavirusne bolezni se moramo zavedati, da veliko delavcev svoje delo opravlja v neposrednem stiku z uporabniki. To so tudi osebni asistenti, ki zagotavljajo osebno asistenco najtežjim invalidom. Ali se osebna asistenca nemoteno zagotavlja uporabnikom in s kakšnimi težavami se srečujejo tako organizacije, ki zagotavljajo storitve osebne asistence, pa v prispevku Petre Medved.
Današnji drugi april, ki je svetovni dan zavedanja o avtizmu, poteka v senci epidemije koronavirusne bolezni. Družine z otroki, mladostniki in odraslimi z avtizmom se v tem času še bolj soočajo z različnimi stiskami, poudarjajo v Zvezi nevladnih organizacij za avtizem Slovenije. Otroci nimajo potrebne dnevne rutine, ostali pa so tudi brez ustrezne obravnave, s katero vplivajo, da se težave zaradi nevroloških motenj v času otrokovega razvoja zmanjšajo. V pogovoru z novinarko Petro Medved je Sabina Korošec Zavšek iz Zveze nevladnih organizacij za avtizem Slovenije povedala, kakšno pomoč staršem otrok z avtizmom so ponudili na Zvezi in na kaj opozarjajo ob današnjem svetovnem dnevu.
Pogovor z direktorjem Državnega izpitnega centra dr. Darkom Zupancem
Na svetu skoraj ni več kotička, kjer ne bi vedeli za novi koronavirus. Vsaj posamične primere okužbe so že zabeležili tudi na oddaljenih otočkih sredi oceana. Poklicali smo 10 posameznikov iz 9 različnih držav po svetu, ki so povedali, kako oni preživljajo te dni, kaj jih skrbi ali tolaži in kako je epidemija, če sploh, prizadela njih. Vabljeni z nami v Italijo, Škotsko, Ruando, Brazilijo, Severno Makedonijo, na Novo Zelandijo, Finsko, v Združene arabske emirate in Luksemburg!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Med vprašanji, ki se v teh dneh porajajo lastnikom živali, so tudi, kaj storiti z domačo živaljo, če bi bili primorani ostati v karanteni ali bolnišnici. Imajo zavetišča za živali morda organizirano varstvo zanje? Koliko časa so lahko živali tam, če je njihov edini lastnik hospitaliziran? So pogoji za sprejem živali v času epidemije kakorkoli spremenjeni? Ta vprašanja je Andreja Čokl zastavila predstavnikom zavetišč po Sloveniji.
Direktor Zbornice gradbeništva pri GZS mag. Jože Renar pravi, da so se gradbena podjetja prilagodila razmeram ob razglasitvi epidemije koronavirusa in zagotovo sta dinamika in obseg del zdaj nekoliko manjša, saj so podjetja zmanjšala število delavcev na gradbiščih, a vendar večina začetih del poteka naprej. Večjih problemov s surovinami, materiali in podizvajalci za zdaj ni, težave bi se lahko povečale zaradi pomanjkanja delavcev, saj so meje zaprte, predvsem pa pričakujejo, da bo čim prej spet steklo izdajanje gradbenih in drugih dovoljenj in da bo odpravljena popolna prepoved del na gradbišpčih, kjer so investitorji fizične osebe.
Med številnimi delovno aktivnimi ljudmi, ki v teh razmerah ne morejo normalno delati ali poslovati, pa so se znašli tudi študenti. Ukrepi vlade jim sicer namenjajo 150 evrov enkratne denarne pomoči, a mnogi mladi opozarjajo, da to ni dovolj. Ponudba študentskega dela je minimalna, položnice in najemnina pa ostajajo. Kar nekaj študetov se je tako v času epidemije znašlo v hudi stiski.
Komik Vinko Šimek znan tudi kot Jaka Šraufciger poudarja, da se pri pripravi skečev komiki prilagajajo razmeram v družbi in okolju. Tako je tudi v trenutnem času, ko se življenje odvija v karanteni. Z njim se je pogovarjal Marko Rozman.
Ljudje se ob negotovostih in strahovih, ki jih prinaša epidemija, čedalje pogosteje znesejo tudi na družbenih omrežjih. Tomaž Celestina se je o vsem tem pogovarjal s klinično psihologinjo, doktorico Polono Matjan.
Medtem ko smo ljudje bolj ali manj zaprti med štirimi stenami in v kar največji meri omejujemo svoje gibanje, so se pred nekaj urami nekomu odprla vrata v novo svobodo. V snežniške gozdove je namreč stekel ris Katalin (Katalín), že drugi predstavnik teh velikih mačk, ki so ga v okviru projekta Lifelynx v Slovenijo pripeljali iz Romunije. S tem projektom želijo rešiti našo, sicer genetsko že povsem osiromašeno populacijo. Naši risi so namreč potomci le šestih živali, ki so jih v dinarske gozdove naselili v 70ih letih 20. stoletja. Prispevek Nine Slaček.
V času epidemije novega koronavirusa je v Sloveniji že tretji teden vzpostavljenih osem nujnih zobozdravstvenih ambulant oziroma tako imenovanih vstopnih točk. Kako poteka zobozdravstvena oskrba, katera so nujna stanja in koliko je bilo obiska v tem času je preverila Mojca Delač. Pogovarjala se je z zobozdravnikom, članom odbora za zobozdravstvo pri Zdravniški zbornici Slovenije, Tadejem Ostrcem.
Čuječnost označuje zmožnost človeka, da se osredotoči na svoje doživljanje v danem trenutku ter ga zmore raziskovati, pridboiti uvod v to, kako potekajo notranji procesi. Od 80. let 20. stoletja se intenzivno uporablja in raziskuje v medicini in je z dokazi podprto ena najmočnejših metod za premagovanje tesnobe, stresa in depresivnosti. Kako praktično razvijati čuječnost nas v novi epizodi uči prof. dr. Borut Škodlar.
Neveljaven email naslov