Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
Po več zaporednih zelenih zimah zmajujejo z glavo v Bohinju, pa tudi upravljavci smučišča Cerkno, kjer imajo enega najbolj sodobnih sistemov za umento zasneževanje, ki pa ima tudi svoje slabosti. Edino smučišče pri nas, ki ima to zimo naravnega snega v izobilju, je Kanin.
Znanstveniki in raziskovalci nimajo večjih pripomb na predlog zakona o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti, čeprav ostaja še nekaj odprtih vprašanj. Potrditev predloga daje ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport osnovo za pripravo dokončne verzije zakona, ki bo na novo urejala vlogo in financiranje raziskovalne dejavnosti v državi, predvsem pa povečala sredstva, ki jih naša država namenja znanosti: za 0,1-odstotka bruto domačega proizvoda vsako leto, dokler ne pridemo na en odstotek.
Pogovor s posbenim poročevalcem iz Zagreba, Dragom Balažičem, po volitvah na Hrvaškem.
Seveda se takoj po novem letu, skoraj že pregovorno, začne tudi večja skrb za zdrav življenjski slog, od prehrane pa do gibanja. Kaj pa to – zdrav življenjski slog- sploh pomeni? Je lahko življenjski slog res – zdravilo? Prof. dr. David Katz je zdravnik, ameriški strokovnjak, ki se že skoraj tri desetletja posveča vprašanju zdrave prehrane in zdravega življenjskega sloga. V letu, ki se je pravkar izteklo, je obiskal tudi Ljubljano in pred mikrofon ga je povabila Mojca Delač
Z bruseljskim dopisnikom Igorjem Juričem o belgijskem vstopu v novo leto, dronih namesto ognjemeta in tihotapljenju kokaina.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko smo ljudje v stisku s časom ali prostorom, znamo biti precej iznajdljivi. To velja tudi za rabo jezika. Da bi bili pri njej bolj ekonomični, smo iznašli okrajšave. Tako, če želimo napisati »in tako dalje«, napišemo le kratko »itd-pika«. Če se nam mudi pri zapisu imena, napišemo le začetnico imena in priimka. Delamo pa pri vsem skupaj tudi precej napak. Na nekaj najpogostejših opozarjamo v nadaljevanju s pomočjo doc. dr. Tine Lengar Verovnik, predavateljice na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in sodelavke Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
V prazničnih dneh si bomo vzeli nekaj časa in prostora tudi za hvaležnost. Ko smo pred kratkim obiskali Mladinski dom Malči Beličeve, smo po pogovoru s strokovnimi delavci in ravnateljem dobili še prošnjo, da bi se radi zahvalili. Naslovniki zahvale ravnatelja Franceta Roglja so donatorji, ki s svojimi donacijami omogočajo več kot 70 otrokom, ki so našli zatočišče v domu, marsikaj dobrega. Marsikaj, kar sicer ne bi bilo mogoče in marsikaj, česar si ne morejo privoščiti niti otroci v prenekateri običajni družini. S Francetom Rogljem se je pogovarjala Cirila Štuber.
Novo leto je prineslo veljavnost spremembe zakona o davku na dodano vrednost, s katerim bodo tisk in knjige, tudi elektronske, obdavčene ne več po zdajšnjih stopnjah davka na dodano vrednost, pač pa novi, znižani, 5-odstotni stopnji. S tem Slovenija sledi nekaterim drugim evropskim državam, ki so podprle založništvo, knjigo oziroma kar samo bralno kulturo – in to v času poplave lažnih novic in rahlega poslabšanja bralne pismenosti pri mladih, ki raje gledajo v ekran kot berejo tisk. Nižji DDV bo v prvi vrsti malenkostno pomagal založništvu in časopisnemu novinarstvu, vsaj v tem letu ni pričakovati, da bi nižje cene tiska občutili tudi bralci. Podrobneje pa Maja Derčar.
Zadnja novela Zakona o kazenskem postopku v slovenski pravni red uvaja določbe evropske direktive o žrtvah kaznivih dejanj in organom pregona nalaga izdelavo ocene individualne ogroženosti žrtev in potrebe po njeni zaščiti ter obveznost zasledovanja čim večjega zmanjšanja stikov žrtev s storilcem. Na okrožnem sodišču v Ljubljani so zaradi tega ustanovili posebno Službo za podporo oškodovancem. Po slabih dveh mesecih delovanja se je to izkazalo za dobro odločitev. Nanjo se večinoma obračajo oškodovanci iz premoženjskih kaznivih dejanj in spolnih deliktov. Z vodjo službe Lidijo K. Hočevar in Anjo Slak, ki je sodelovala pri njeni ustanovitvi, se je pogovarjala Jolanda Lebar. V pogovoru sta najprej razložili, komu je ta služba sploh namenjena.
Boj proti nelegalnim migracijam je ena od osrednjih točk programa ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Ministrstvo za domovinsko varnost je pred dnevi predstavilo statistiko, ki kaže na umirjanje razmer, in njegovi predstavniki so z zadovoljstvom izpostavljali dosežke administracije predsednika Trumpa pri tem. A to seveda ne pomeni, da Združene države Amerike ne ostajajo »obljubljena dežela« za mnoge. Čeprav je nezakonitih prekoračitev meje manj, kriminalne združbe še zmeraj obračajo ogromne vsote, samo v letošnjem letu skupaj kar štiri milijarde dolarjev, s tihotapljenjem ljudi in mamil, težavo pa je Washington preprosto potisnil na južno stran ameriške meje. Z zaostrovanjem azilne politike morajo prosilci na rešitev svojih primerov čakati v Mehiki ali drugih, tretjih »varnih« državah. O razlogih za migracije na ameriški celini se je dopisnik iz Združenih držav Amerike Andrej Stopar pogovarjal z doktorjem Ryanom Bergom z Ameriškega podjetniškega inštituta AEI, konservativnega »think tanka« iz Washingtona. Prevod bere Aleksander Golja.
Brez pretirane vznesenosti lahko rečemo, da je za nami izjemno odbojkarsko leto.
V končnici letošnjega leta in v naslednjih nekaj dneh, še enkrat obujamo spomine na svojevrstno obletnico iz sveta popularne glasbe. Skupaj z nekaj našimi glasbenimi ustvarjalci se vračamo v leto 1969 in se v pogovorih z njimi na kratko selimo v čas dogajanja festivala Woodstock, saj je prav ta koncertni dogodek pred natanko petdesetimi leti, pomembno vplival na popularno glasbo in njeno vlogo v širšem družbeno kulturnem okolju. Potekal je pod geslom - Tri dni miru in glasbe – saj so nastopajoči in obiskovalci tega zgodovinskega festivala, z njim izražali nezadovoljstvo in so se takrat kategorično opredeljevali proti vojaškemu posegu ZDA v Vietnamu. Festival se je tako razvil v veliki spontani shod s približno pol milijona ljudi, ozaljšan z živo glasbo in retoriko miru, ki je v današnjem času kronično primanjkuje. Z časovnim odmikom je festival Woodstock odmeval tudi v Evropi in nekdanji Jugoslaviji. Med sodobniki festivala je tudi naš sogovornik, obalni kantavtor Drago Mislej Mef.
V državah po svetu v različnem obsegu zbirajo in obdelujejo osebne biometrične podatke. Če so podatki najdragocenejši kapital na svetu, smo ljudje bleščeči novi izdelki, ki pa nismo več anonimni. Imamo namreč unikatne prstne odtise, obraze, genski zapis. Spletna stran za varstvo potrošnikov comparitech.com je analizirala 50 držav. Rezultati raziskave so pokazali, da vse države zbirajo biometrične podatke svojih prebivalk in prebivalcev. Obseg rabe biometrije so ocenili s točkami. Največ jih je zbrala Kitajska – 24, najmanj Irska in Portugalska – 11. Slovenija je zbrala 13 točk. Več Urška Henigman.
Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) je v začetku meseca obeležilo 40-letnico svojega delovanja. Cilj 76 članov, ki so se na ustanovni skupščini zbrali 8. decembra 1979, je bilo sistematično, mednarodno primerljivo zbiranje in interpretiranje podatkov o pticah na območju naše države ter raziskovalno delo, izobraževanje ornitologov, mladih in splošne javnosti. Danes je članstvo bistveno večje, osnovni cilji pa ostajajo enaki. »Delamo za varstvo ptic in njihovih življenjskih okolij,« je zapisano na spletni strani društva. O aktualnih pa tudi največjih preteklih izzivih bodo spregovorili predsednik DOPPS-a Rudolf Tekavčič, varstvena ornitologinja in vodja varstvenih projektov Katarina Denac ter varstveni ornitolog in koordinator izobraževanja Tilen Basle. Pogovor je pripravila Andreja Gradišar.
Ob današnjem prazniku bomo zakorakali tudi v Božično Prlekijo. Projekt, ki združuje več prireditev, se z leti bogati, kot primer dobre prakse pa se je izkazala tudi povezanost in enotna promocija. Sinoči so pri Ivanovem izviru na Razkrižju uprizorili predstavo Božična noč, v kateri je sodelovalo 120 ljudi, člani tamkajšnjega Turistično narodopisnega društva pa so pripravljajo že 22 let. V začetku meseca so v Rokodelskem centru v Veržeju odprli 12.razstavo slovenskih jaslic ter 3.razstavo medenih hišk v bližnjem čebelarskem muzeju Tigeli, Banovci pa so se letos že 20-tič spremenili v Božično vas. Po njej se je sprehodila Lidija Kosi.
Papež Frančišek dvakrat letno - ob božiču in veliki noči - na mesto Rim in svet naslovi posebno poslanico, imenovano Urbi et orbi. Bergoglio se v njej že tradicionalno posveča zlasti reševanju perečih problemov sveta, pri čemer zagovarja miroljubnosti in solidarnosti. Dopisnik Janko Petrovec je v pogovoru z Markom Rozmanom na kratko povzel letošnje poudarke poslanice. Papež Frančišek velja za papeža reform. V kolikšni meri je ta oznaka upravičena in ali bodo njegove reforme trajne? V pogovoru smo se ozrli tudi na papeževo leto in izpostavili tudi pomembnejše dogodke.
Sladki šarkelj, ki ga najpogosteje obogatijo s kandiranim sadjem, so v Milanu poznali že v 15. stoletju. Pred sto petdesetimi leti pa je bil že tako priljubljen, da so ga Milančani pošiljali kot darilo na dunajski dvor. Kako nastane in zakaj njegova priprava zahteva kar 24 ur? Janko Petrovec se je dal podučiti v eni najboljših pekarn Večnega mesta.
Kolikokrat ste v zadnjem mesecu slišali besede »Srečno novo leto«? A kaj tistemu, ki to voščilo izreče, ter onemu, ki mu je voščilo namenjeno, to sploh pomeni? Kaj je sreča, jo vsi dojemamo enako ali ima vsak svojo predstavo, kako je biti srečen? Verjetno bi vsak posameznik odgovoril nekoliko po svoje, zato je Andreja Čokl poiskala sogovornika, ki o sreči tudi predavata in pišeta knjige. Meik Wiking prihaja iz ene najbolj srečnih držav na svetu, Danske. Poleg tega je direktor Inštituta za raziskovanje sreče, ki je o sreči predaval že v več kot 40 državah po vsem svetu. Polona Kisovec pa o sreči razmišlja v knjigi »Odklopi srečo. Vklopi življenje.«, ki je izšla pred prazniki.
Trgovci, ki si od letošnjih decembrskih nakupov obetajo več prihodkov kot v povprečnem letošnjem mesecu, si bodo leto 2019 med drugim zapomnili po spremembah zakona o minimalni plači, vse močnejšim procesom digitalizacije in skokoviti rasti nakupov prek spleta. Kot v naslednjem pogovoru s Simeono Rogelj pojasnjuje predsednica Trgovinske zbornice Slovenije Mariča Lah, je pred trgovino veliko izzivov, ki so povezani tudi s prodajo prek spleta. Ta je praktično postal naš vsakdan.
Neveljaven email naslov