Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
Reka jutri uradno postaja Evropska prestolnica kulture z več kot 600 različnimi dogodk, ki se bodo zvrstili v letu dni. Kako pa so v to luko različnosti vključene narodne skupnosti?
Polstoletne sanje muslimanov v Sloveniji o džamiji so se jim uresničile. Islamska skupnost bo te dni džamijo v Ljubljani začela uporabljati v duhovne namene. Gradili so jo sedem let. Zanjo so odšteli več kot 35 milijonov evrov. Gre za eno najsodobnejših džamij, najverjetneje tudi prvo tako imenovano pametno džamijo v Evropi. To pomeni, da z mobilnim telefonom lahko odklenejo vrata, prižgejo luči in v njej uravnavajo temperaturo.
Na ministrstvu za obrambo in pri Slovenski vojski so se konec tedna mudili inšpektorji zveze Nato. Njihovo oceno na obrambnem ministrstvu pričakujejo marca.
Lepo vreme in razmere spodbujajo ljubitelje gora, med njimi so tudi turni smučarji, alpinistični pristopniki. Nekateri obiskovalci gora na zimske vzpone niso dobro pripravljeni, bodisi niso dobro načrtovali ture, morda je nesreči botrovala utrujenost, iz doline so razmere videti povsem drugačne kot je potem v gorah.
Vsak od nas je najbrž že videl oglase, v katerih ženske nastopajo na pol gole ali reklamirajo gospodinjske pripomočke, pa oglase z moškimi, ki nastopajo kot uspešneži, ne znajo pa uporabljati pralnega stroja ali nahraniti otroka. Oglasi, ki prikazujejo škodljive spolne stereotipe v mnogih evropskih državah prepovedujejo in omejujejo. V Sloveniji pa je nedavno nastal promocijski video Javne agencije Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije, ki je dodobra razburkal del javnosti.
Dialog med znanostjo in splošno javnostjo, je velikokrat težak, vendar velikega pomena za razvoj družbe in večanje splošnega znanja med ljudmi. V dvorani Državnega sveta, so danes na slavnostni akademiji zahvalnega dneva Slovenske znanstvene fundacije podelili priznanja za največje dosežke posameznikov in organizacij na področju komuniciranja o, za in v znanosti na Slovenskem. Priznanje je prejela tudi RTV Slovenija in naša radijska sodelavka Mojca Delač.
27. januar je dan spomina na žrtve holokavsta. Večletna morija je med drugo svetovno vojno zdesetkala več tisočletno prisotnost Judov v Evropi. Na območje Italije, denimo, so se priseljevali že v začetku našega štetja. Eno najpomembnejših središč judovstva je v srednjem veku postala Ferrara, toda tudi tamkajšnjo skupnost so po stoletjih mirnega sožitja usodno zaznamovali fašistični rasni zakoni in nacistične morije.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Internet je z vsemi napravami, ki so nanj povezane, zelo kompleksno okolje, zato je težko določiti njegov vpliv na okolje. Že leta 2008 pa je presegel izpuste letalske industrije. Čeprav se nam zdi neviden, ker komunikacija poteka brezžično in prek podatkovnih oblakov, gre v resnici za zelo fizično infrastrukturo kablov in stavb. Vsako poslano sporočilo, objava na družabnem omrežju ali brskanje po spletu pa temelji na kopiranju, obdelavi in hranjenju podatkov. Teh bo s 5G omrežjem še bistveno več. Poleg vprašanja varovanja zasebnosti je tako, ko govorimo o razvoju novih tehnologij, vse pomembnejše tudi vprašanje varovanje okolja. Prispevek je pripravila Urška Henigman.
Na Ljubljanskem gradu so sinoči podelil državna priznanja za najpomembnejše dosežke v ljubiteljski kulturi za leto 2019. Zlato plaketo JSKD za življenjsko delo je prejel Franci Pivec iz Maribora, ki je s svojim ustvarjalnim, mentorskim in organizacijskim delom ena bolj prepoznavnih osebnosti v slovenskem kulturnem prostoru.
Devetošolci in njihovi starši že lahko prebirajo razpis za vpis v srednješolske programe za novo šolsko leto. Ta ne prinaša novosti v izbirnem in vpisnem postopku. Je pa ministrstvo za izobraževanje na tri srednje šole razmestilo nove programe. Več Nataša Lang in njena sogovornica iz ministrstva za izobraževanje Mateja Gornik Mrvar.
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport in Mestna občina Ljubljana sta nedavno sklenila pismo o nameri, katerega cilj je urediti neurejeno pravno stanje nepremičnin, pri katerih sta ministrstvo in občina solastnika. Med temi nepremičninami so tudi Križanke, ki jih je prenovil arhitekt Jože Plečnik. Šolsko ministrstvo namerava na ljubljansko občino prenesti del Križank, ki ga zdaj uporablja srednja oblikovna šola. Šoli grozi, da bo ostala brez strehe nad glavo. Podrobneje dr. Mitja Blaganje generalni sekretar na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport ter ravnatelj Srednje šole za oblikovanje in fotografijo Ljubljana Gregor Markelj v pogovoru z Markom Rozmanom.
O uporabi geotermalne vode v Pomurju in težavah pri tem
V času, ko zaradi podnebnih sprememb in tudi omejenosti virov fosilnih goriv, vse bolj govorimo o nujnosti prehoda na rabo obnovljivih virov energije, nam je zagotovo lahko za vzor Islandija. Ta mala severnoevropska otoška država vsem svojim potrebam po energiji, z izjemo transporta, zadosti z obnovljivimi viri. Od tega četrtino z rabo geotermalne energije. Posledično se 9 od 10 islandskih domov ogreva s toplo/vročo vodo. Kdaj in zakaj so se odločili za prehod s fosilnih na obnovljive vire energije, kakšne težave so imeli pri tem ter ali so že dosegli optimum, so vprašanja, ki jih je Andreja Gradišar naslovila na generalnega direktorja Orkustofnuna, islandske nacionalne energetske agencije, dr. Gudnija A. Johannessona. Dr. Johannesson je tudi koordinator Geotermike, projekta, s katerim EU spodbuja rabo geotermalne energije v državah članicah, in predsedujoči enemu od programov Združenih narodov, namenjenemu potencialom geotermalne energije.
Naša terenska ekipa je danes v Prekmurju, kjer ugotavlja, za kaj vse lahko uporabljamo geotermalno vodo. In če pri nas močno prednjači uporaba v zdraviliščih, so drugod po svetu, pa tudi nam sosednje države, že razvile tudi druge oblike uporabe. S pomočjo dopisnikov gremo v Avstrijo, Italijo in na Hrvaško.
Ta teden obeležujemo boj proti raku na materničnem vratu. Slovenija se uvršča v med države z najnižjo pojavnostjo te bolezni, strokovnjakinje in strokovnjaki pa pozivajo k še večji osveščenosti, saj so prepričani, da so lahko rezultati preventivnih ukrepov še boljši.
Geotermalna energija je obnovljivi vir energije, s katerim pa moramo ravnati previdno, da ga lahko uporabljamo. Da bomo lažje razumeli, od kod geotermalna energija, koliko jo je na svetu, zakaj jo v Sloveniji izrabljamo predvsem na severovzhodu in tudi jugovzhodu ter kakšne so prednosti in slabosti njene rabe, se je Andreja Gradišar odpravila na Geološki zavod Slovenije k dr. Nini Rman.
Kakšen virus se pravzaprav širi po Kitajski? Kako nevaren je za ljudi? Kot boste lahko slišali v pogovoru, je v tem trenutku virus, ki povzroča gripo, veliko bolj nevaren za Slovence in Slovenke kot pa nov korona virus, ki se širi po Aziji. Sogovornica Urške Valjavec je doktorica Tatjana Frelih, specialistka za epidemiologijo z Nacionalnega inštituta za javno zdravje.
Neveljaven email naslov