Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4546 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
Makedonija je ena od držav na Zahodnem Balkanu, ki jo je migrantski val najbolj prizadel. Tamkajšnje oblasti so pred nekaj tedni zaprle mejo z Grčijo in tako prekinile balkansko migrantsko pot. Država se ob tem ukvarja tudi z veliko politično nestabilnostjo, težkimi gospodarskimi razmerami, predvsem zaradi spora z Grčijo je zastalo tudi njeno približevanje evroatlantskim povezavam. Z makedonskim predsednikom Gjorgejem Ivanovom se je pogovarjal naš dopisnik Boštjan Anžin.
V Kulturnem centru Delavski dom v Zagorju ob Savi se je včeraj popoldan pričela jubilejna 25. revija Zagorje ob Savi, na kateri bo skupaj prepevalo okoli 2 tisoč otrok iz Slovenije in zamejstva. Državno tekmovanje otroških in mladinskih pevskih zborov, ki ga pripravlja Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, bo potekalo do srede zvečer, ko bodo razglasili najboljše zbore, zborovodje in korepetitorje. Prvi dan se je bienalne revije, ki jo v Zagorju ob Savi prirejajo od leta 1968, udeležila tudi Andreja Gradišar.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Motoristi so ena izmed najbolj ogroženih skupin v prometu, lani se je močno povečalo število umrlih in poškodovanih na slovenskih cestah. Ob začetku nove sezone se jim bomo pridružili na enem izmed poligonov, kjer se bodo ta vikend lahko učili varne vožnje, in se o osnovah v živo pogovorili z inštruktorjem in vajenci.
Ameriški predsednik Barack Obama je na zgodovinskem obisku na Kubi. Po več kot pol stoletja zelo slabih odnosov so Združene države Amerike in Kuba lani obnovile diplomatske odnose. Težave pa ostajajo. Američani še niso ukinili vseh ukrepov, kubanski socialistični režim, pa čeprav v hudih gospodarskih težavah, pa ne privoli v demokratizacijo. O ameriško-kubanskih odnosih bomo govorili v oddaji s Tomažem Gerdenom.
Kako je mogoče, da se Slovenija in Italija ne moreta uskladiti pri podeljevanju radijskih frekvenc, tako da radijske postaje, ki imajo oddajnike v bližini meddržavne meje, druga drugo motijo in si tako onemogočajo oddajanje? Kako je mogoče, da italijanska radijska postaja dobi tožbo proti slovenski radijski postaji, ki spoštuje vse državne in mednarodne predpise, in kako je mogoče, da slovensko sodišče tako tožbo potrdi? O zapletih, ki jih lahko povzroči italijansko neupoštevanje mednarodne pogodbe o dodeljevanju radijskih frekvenc - kar je, mimogrede, suverena pravica Italije - in o motnjah, ki prebivalcem obmejnega območja pogosto preprečijo spremljanje radijskega programa ter o možnih rešitvah problematike smo razpravljali v četrtkovem popoldnevu na Prvem.
Iz nacionalnega inštituta za odzivanje na omrežne incidente SI-CERT so sporočili, da so v minulih tednih prejeli več prijav okužbe z izsiljevalskim virusom Locky. Virus zašifrira vse datoteke, ki jih lahko odklenmo samo, če kriminalcem plačamo odkupnino. Izsiljevalski virusi od konca lanskega leta vse bolj pogosto napadajo računalnike pri nas, odkupnine pa so se močno povečale, znesek zdaj znaša 1500 evrov. Žrtev okužbe mora odkupnino plačati v kriptovaluti bitcoin, prejemnika nakazila se tako namreč ne da izslediti. Kako se z virusom okužimo, kaj storiti po tem in kako okužbo preprečiti? Urška Henigman se je o tem pogovarjala z Marto Štefanič.
22. marec od leta 1993 pod taktirko Združenih narodov posvečamo vodi.
Les je spet tudi pri nas vse bolj priljubljen gradbeni material, kar bo najverjetneje opaziti tudi na letošnjem sejmu Dom, ki se jutri začenja v Ljubljani. Mi pa vam že danes v poslušanje ponujamo pogovor s prvim možem družbe Mitos Grup, v kateri izdelujejo mobilne hiške, Matejem Makoterjem. V Iljaševcih v Prlekiji ga je obiskala Lidija Kosi in ga najprej vprašala ali je res, da ljudje naročajo vedno večje mobilne hiše.
Policija je potem, ko je lani konec novembra na Gruškovju, v prostorih, kjer so bili začasno nastanjeni migranti, begunci, našla tri artefakte, za strokovno mnenje poprosila Narodni muzej Slovenije. Dr. Peter Turk je tako ocenjeval ali gre za predmete arheološke vrednosti, njihovo avtentičnost in izvor. Prispevek je prirpavil Milan Trobič:
Ženske so na mnogih področjih kljub stalnim opozorilom in prizadevanjem za spremembe še vedno v slabšem položaju kot moški. Na primerljivih delovnih mestih imajo ženske manjše plače, zasedajo manj pomembnih in vodilnih položajev v politiki ter gospodarstvu, opravijo več gospodinjskih del, neenakopravnost pa se odraža tudi v športu. Slednje bi marsikdo verjetno povezal z njihovo manjšo fizično zmogljivostjo, a dejstvo je, da mnoge neenakosti med spoloma v športu temeljijo na predsodkih. Več v prispevku Andreje Gradišar.
V letu 2015 je v Republiki Sloveniji zaprosilo za mednarodno zaščito 42 mladoletnikov brez spremstva. Šest naj bi jih namestili v dijaškem domu v Kranju, kar je izzvalo burne odzive staršev, ki so se obrnili na Mestno občino Kranj, na Gimnazijo Franceta Prešerna in celo na Smučarsko zvezo Slovenije, saj v domu biva veliko dijakov s statusom športnika, ki se ukvarjajo z zimskimi športi. Starši so zagrozili, da bodo otroke izpisali iz doma, če bodo vanj namestili otroke brez spremstva. V Zvezi prijateljev mladine Slovenije z zaskrbljenostjo spremljajo naraščanje nerazumevanja, nestrpnosti in celo sovraštva do beguncev, še posebej pa do otrok brez spremstva. Jana Bajželj se je pogovarjala s psihologom dr. Aleksandrom Zadelom z Inštituta za osebni razvoj in najprej jo je zanimalo, od kod izvira ta strah pred namestitvijo mladoletnih otrok.
Prejšnji teden je dvignila veliko prahu zgodba kirurginje dr. Katarine Golc, ki je pripovedovala o dogajanju v delovnih okoljih, v katerih je delala v bolnišnici in zasebnem zdravstvenem centru. Njena zgodba se je dotaknila tudi diplomirane medicinske sestre Alenke, ki se je odločila spregovoriti o težavah, ki si jih je nakopala z opozarjanjem na očitne napake pri vsakodnevnem delu na oddelku za nedonošenčke. Pogovor je posnela Lidija Kosi.
Letošnji jubilejni 10. festival gorniškega filma gosti srečanje Mednarodne zveze gorniškega filma, ki vsako leto podeli tudi nagrado za življenjsko delo priznanim ustvarjalcem tega žanra. Letos bodo nagrado prejeli člani skupine Sender films. Na največjem gorniškem festivalu v Sloveniji je letos sicer na ogled 46 filmov z vsega sveta, med njimi je tudi nekaj nagrajencev drugih festivalov. Tričlanska mednarodna žirija bo zmagovalce v štirih kategorijah razglasila jutri, razglasili pa bodo tudi nagrajenca TV Slovenija. Z direktorjem 10. festivala gorniškega filma Silvom Karom se je pogovarjal Jure K. Čokl. Poleg legendarnega himalaista Kurta Diembergerja smo letos lahko slišali tudi predavanja Domna Škofica, Jacka Tackla in Hazel Findlay. Medisjki pokrovitelj festivala je Televizija Slovenija, ki bo podelila posebno nagrado. Zmagovalca v tej kategoriji bodo izbrali Aleša Valič, Andrej Otovčevič in Andraž Pöschl. Nagrajeni filmi bodo v Cankarjevem domu v Ljubljani in Mestnem kinu Metropol na ogled v petek, 19. februarja, v Mestnem kinu Domžale pa konec tedna, 20. in 21. februarja 2016.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Les je največje naravno bogastvo Slovenije, saj pokriva skoraj dve tretjini njene površine. Da ga ne zaznamuje le številčnost, temveč tudi kakovost, dokazujejo vsakoletni rezultati licitacije vrednega lesa v Slovenj Gradcu, kjer rekordni zneski za najboljše hlode presegajo 10 tisoč evrov. Licitacije se vsako leto udeleži vse več ponudnikov – na tokratno jubilejno, 10. licitacijo so lastniki gozdov iz Slovenije, Avstrije, Italije ter Bosne in Hercegovine pripeljali kar 2.295 hlodov lesa. Več o preostalih presežkih letošnje licitacije, najbolj iskanih lesnih vrstah ter dodani vrednosti slovenskega lesa pa terenska ekipa Prvega, v kateri so bili Maja Nabernik, Andreja Gradišar in Franci Moder.
Včeraj so v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma podelili Prešernove nagrade. Kdo so letošnji laureati gotovo že veste, mi vam jih predstavljamo s kratkimi razmišljanji o svojem delu in življenju.
Najbolj nor, glasen in pisan brazilski karneval ni tisti na sambodromu, ki ga vsako leto spremljamo v televizijskih novicah, temveč tisti, ki se dogaja na ulicah Ria in ga priredijo domačini sami. "Blocos de rua" poosebljajo pravi brazilsku pustni duh, nastali pa so v 18. stoletju kot nekakšen odgovor na prestižne evropske karnevale. S Slovenko Anjo Mrak, ki v Riu živi že 5. leto, se je pogovarjala Darja Pograjc.
Z državnimi gozdovi naj bi v drugi polovici leta začelo upravljati novo državno podjetje. Zaradi izboljšanja konkurenčnosti Slovenije na svetovnih trgih smo pred časom potrdili strategijo pametne specializacije, eno od podlag za črpanje evropskih sredstev (ttudi na področju lesarstva). Razprave o lesarskih politikah, ki se je včeraj zvečer odvila v sklopu festivala Lesena ikona 2016 v Mestu oblikovanja v Ljubljani, se je udeležila Darja Pograjc.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Neveljaven email naslov