Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kaj odseva sodobna humanitarnost?

12.05.2016

Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.

Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.

Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.

 »Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«

Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.

»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«

Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.

»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«

To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.

»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«

Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.

 »Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«

In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.


Aktualna tema

4546 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Kaj odseva sodobna humanitarnost?

12.05.2016

Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.

Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.

Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.

 »Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«

Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.

»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«

Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.

»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«

To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.

»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«

Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.

 »Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«

In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.


02.02.2016

Ponovna uvedba obveznega služenja vojaškega roka

Miha Šalehar poslušalce sprašuje o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka.


29.01.2016

Prešeren s kvotami ne bi nikoli napisal Sonetnega venca

Sinoči so poslanci državnega zbora v tretjem branju potrdili spremembe medijskega zakona, s katerimi so določili kvote slovenske glasbe, predvajane v radijskih programih. Poleg ugotavljanja političnih ozadij in vplivanja na uredniško politiko radijskih programov, ugotavljanja matematičnega ozadja izračunavanja kvot ter deklarirane dobronamembnosti predlagatelja pa se lahko na kvote ozremo vsaj še z glasbenega vsebinskega vidika. Komentar Rudi Pančur.


29.01.2016

Strah pred virusom Zika

V Braziliji se je v zadnji tretjini lanskega leta za več kot 10 krat povečalo število novorojenčkov z mikrocefalijo. Kljub temu, da še niso dokazali povezave, so nekateri za to okrivili virus Zika. Ker virus poznamo že več kot 65 let, razširjen pa je po tropskih državah več kontinentov, se postavlja vprašanje, zakaj naj bi mikrocefalijo začel povzročati prav zdaj in prav v Braziliji. Kljub vsemu je medtem brazilska vlada napovedala vojno komarjem in namerava za to angažirati 200 tisoč vojakov.


22.01.2016

Dvajset let Tehnološkega parka Ljubljana

Tehnološki park Ljubljana praznuje 20 letnico delovanja; in če nekaj delaš z ljubeznijo potem se skorajda ne zavedaš, kako hitro mine čas, ocenjuje direktor Tehnološkega parka Ljubljana mag. Iztok Lesjak. Začeli so skromno, z idejami, ki so jih prelili na papir in jih preverili med vodilnimi v Inštitutu Jožef Štefan. Potem so na omenjenem inštitutu gostovali dve leti . Tam je nastalo tudi prvih 11 podjetij. Nato jim je uspelo prepričati tudi druge ustanove, da je Tehnološki park nekaj svežega in potrebnega za razvoj in nastanek novih podjetij. Prispevek Milana Trobiča.


20.01.2016

Se Slavoj Žižek obrača na desno?

Je begunska kriza humanitarno ali varnostno vprašanje? Je migrante treba vrniti v dežele, iz katerih so na staro celino prišli, ali si je, nasprotno, potrebno pospešeno pa obenem potrpežljivo prizadevati za njihovo integracijo v evropsko družbo? Je anti-imigrantsko politično stališče zanesljiv simptom bolj ali manj latentnega fašizma ali je le razumljiva reakcija ob množičnem prihodu ljudi, ki se niso pripravljeni kulturno-civilizacijsko prilagoditi novemu okolju, sredi katerega so se znašli? – Ta vprašanja že več kot pol leta razgibavajo javno debato po Evropi. No, sinoči je v okviru drugega festivala strpnosti, ki ga organizirata Mini teater in Judovski kulturni center, v Ljubljani potekala okrogla miza, na kateri so odgovore na ta vprašanja iskali izraelski filmski režiser Udi Aloni ter slovenska filozofa, Mladen Dolar in Slavoj Žižek. Pred začetkom debate je slednjega pred naš mikrofon povabil Goran Dekleva. foto: Miloš Ojdanić/MMC RTVSLO


20.01.2016

Se Slavoj Žižek obrača na desno?

Je begunska kriza humanitarno ali varnostno vprašanje? Je migrante treba vrniti v dežele, iz katerih so na staro celino prišli, ali si je, nasprotno, potrebno pospešeno pa obenem potrpežljivo prizadevati za njihovo integracijo v evropsko družbo? Je anti-imigrantsko politično stališče zanesljiv simptom bolj ali manj latentnega fašizma ali je le razumljiva reakcija ob množičnem prihodu ljudi, ki se niso pripravljeni kulturno-civilizacijsko prilagoditi novemu okolju, sredi katerega so se znašli? – Ta vprašanja že več kot pol leta razgibavajo javno debato po Evropi. No, sinoči je v okviru drugega festivala strpnosti, ki ga organizirata Mini teater in Judovski kulturni center, v Ljubljani potekala okrogla miza, na kateri so odgovore na ta vprašanja iskali izraelski filmski režiser Udi Aloni ter slovenska filozofa, Mladen Dolar in Slavoj Žižek. Pred začetkom debate je slednjega pred naš mikrofon povabil Goran Dekleva. foto: Miloš Ojdanić/MMC RTVSLO


18.01.2016

Skupno skrbništvo

Pri Društvu za otroke, očetovstvo in resnico (DOOR) so predstavili predlog za ureditev odnosov med ločenimi starši, ki skrbijo za skupne otroke, s skupnim skrbništvom. Le 20% ločenih staršev se namreč sporazumno dogovori o skupnem skrbništvu nad otroci, preostalim pa stike z otroki določi sodišče, ki te kar v 90-odstotkih dodeli materi, kar je po mnenju društva sporno s stališča koristi in želja otrok, še zlasti zato, ker mnoge matere pod vodstvom spretnih odvetnikov dosežejo prekinitev stikov z očetom tudi s pomočjo lažnih obtožb o nasilju. Cirila Štuber se je o posledicah onemogočanja stikov z enim izmed staršev pogovarjala s socialnima pedagogoma Melito Kuhar in Matejem Zaplotnikom.


18.01.2016

Skupno skrbništvo

Pri Društvu za otroke, očetovstvo in resnico (DOOR) so predstavili predlog za ureditev odnosov med ločenimi starši, ki skrbijo za skupne otroke, s skupnim skrbništvom. Le 20% ločenih staršev se namreč sporazumno dogovori o skupnem skrbništvu nad otroci, preostalim pa stike z otroki določi sodišče, ki te kar v 90-odstotkih dodeli materi, kar je po mnenju društva sporno s stališča koristi in želja otrok, še zlasti zato, ker mnoge matere pod vodstvom spretnih odvetnikov dosežejo prekinitev stikov z očetom tudi s pomočjo lažnih obtožb o nasilju. Cirila Štuber se je o posledicah onemogočanja stikov z enim izmed staršev pogovarjala s socialnima pedagogoma Melito Kuhar in Matejem Zaplotnikom.


13.01.2016

Prava cena poceni oblačil

Odgovarjamo na vprašanja o ozadju svetovne tekstilne industrije - od kod prihajajo oblačila, ki jih najdemo na slovenskem trgu, kako so izdelana, kdo jih izdeluje, kako močno obremenjujejo naše okolje in zdravje. Prispevek Andreje Gradišar.


13.01.2016

Prava cena poceni oblačil

Odgovarjamo na vprašanja o ozadju svetovne tekstilne industrije - od kod prihajajo oblačila, ki jih najdemo na slovenskem trgu, kako so izdelana, kdo jih izdeluje, kako močno obremenjujejo naše okolje in zdravje. Prispevek Andreje Gradišar.


12.01.2016

S štipendijo za deficitarni poklic na Zavod za zaposlovanje

Slovensko gospodarstvo se že vrsto let pritožuje nad tem, da slovenski izobraževalni sistem dijakov in študentov ne opremi z uporabnim znanjem, ki bi omogočalo njihovo uspešno zaposlovanje. V grobem rečeno; preveč diplomantov humanističnih in družboslovnih smeri in povsem premalo poklicno in strokovno izobraženih. V želji, da bi ta trend spremenila, se je država lotila aktivnega spodbujanja vpisov na določene srednješolske programe. V letošnjem letu je tako prvič podelila 1000 štipendij za deficitarne poklice. Toda poraja se vprašanje, kako dobro premišljena je pravzaprav ta državna politika. Med njimi je denimo program naravovarstveni tehnik, ki je v zadnjih letih k vpisu prepričal številne mlade k vpisu. Tudi tu gre po mnenju ministrstva za delo, družino in enake možnosti za deficitarni poklic in tako 23 dijakov te smeri letos prejema štipendijo za deficitarni poklic. Toda zdi se, da slovenski trg dela naravovarstvenih tehnikov sploh ne potrebuje. Foto: Ribniško jezero na Pohorju, Wikipedia


12.01.2016

S štipendijo za deficitarni poklic na Zavod za zaposlovanje

Slovensko gospodarstvo se že vrsto let pritožuje nad tem, da slovenski izobraževalni sistem dijakov in študentov ne opremi z uporabnim znanjem, ki bi omogočalo njihovo uspešno zaposlovanje. V grobem rečeno; preveč diplomantov humanističnih in družboslovnih smeri in povsem premalo poklicno in strokovno izobraženih. V želji, da bi ta trend spremenila, se je država lotila aktivnega spodbujanja vpisov na določene srednješolske programe. V letošnjem letu je tako prvič podelila 1000 štipendij za deficitarne poklice. Toda poraja se vprašanje, kako dobro premišljena je pravzaprav ta državna politika. Med njimi je denimo program naravovarstveni tehnik, ki je v zadnjih letih k vpisu prepričal številne mlade k vpisu. Tudi tu gre po mnenju ministrstva za delo, družino in enake možnosti za deficitarni poklic in tako 23 dijakov te smeri letos prejema štipendijo za deficitarni poklic. Toda zdi se, da slovenski trg dela naravovarstvenih tehnikov sploh ne potrebuje. Foto: Ribniško jezero na Pohorju, Wikipedia


12.01.2016

"Mislil sem, da se v Evropi cedita med in mleko."

50-letni Zimbabvejec Max Zimani je v Slovenijo oz. v takratno skupno državo Jugoslavijo prišel že pred 30 leti študirat, zato je njegova zgodba različna od tistih Afričanov, ki v Slovenijo – ali pa še raje v Evropo – prihajajo v zadnjih letih. A nekaj ostaja enako, pravi – to, da je Evropa v očeh Afričanov še vedno dežela, kjer se cedita med in mleko. Z Maxom Zimanijem, vodjo Skuhne, socialnega podjetja, ki nudi svetovno kulinariko po slovensko, se je pogovarjala Špela Šebenik.


07.01.2016

DOHODNINA 2015

Večina zavezancev za dohodnino že nekaj let dobiva informativne izračune dohodnine od Finančne uprave Republike Slovenije, tako da jim ni treba oddajati dohodninskih napovedi. Le kakšen odstotek zavezancev za dohodnino mora kljub vsemu oddati dohodninsko napoved. Na Prvem programu smo pred mikrofon povabili Neli Komar Novak, ki nam je povedala, kdo mora kljub vsemu sam oddati dohodninsko napoved in kakšne so spremembe v zvezi z informativnimi izračuni in napovedmi dohodnine za leto 2015. Z Neli Komar Novak se je pogovarjala Cirila Štuber.


05.01.2016

Nebuloze: vklopi razum, pošlji račun

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


02.01.2016

Čas

Čas teče, nič ne reče - zato bomo o času govorili mi.


26.12.2015

A veš, Slovenija, kam greš?

26. decembra 1990 so bili razglašeni izidi plebiscita o samostojni in neodvisni Sloveniji in bili smo enotno za. Po 25 letih samostojne poti se bomo spet spomnili kako je bilo na njenem začetku in kako je trenutno na postaji kjer smo.


23.12.2015

Gospodarstvo in trg dela pred 25 leti, danes in čez 25 let

Dr. Jože Mencinger, gospodarski minister v Slovenski vladi 1990; Jože Stanič, nekdanji direktor Gorenja; Marko Funkl, samostojni podjetnik in aktivist o gospodarstvu in trgu dela pred 25 leti, danes in čez 25 let.


22.12.2015

Internet - 25 let

Internet gotovo spada med največje dosežke 20. stoletja. V Sloveniji oziroma še v Jugoslaviji z začetki interneta povezujemo Inštitut Jožefa Stefana, ki je imel takrat zadovoljivo opremo in zagnane sodelavce. A ni šlo vse tako gladko in Inštitut se je v omrežje, z Nizozemsko, povezal šele v najbolj napetem obdobju leta 1991. Internet je tako odigral precej pomembno vlogo pri osamosvojitvi Slovenije, ko so ljudje v tujino pošiljali podatke o dogajanju. Menda so v časopisu Politika celo napisali, da so imela ta elektronska sporočila slovenskih raziskovalcev večji vpliv na osamosvojitev kot potovanja naših politikov. Prav uporaba interneta v času vojne pa je vplivala tudi na njegov prihodnji razvoj. In kje smo na tem področju, ko ne govorimo več le o internetu in prenosu datotek in pošte, ampak o svetovnem spletu, ki ga s pametnimi telefoni tako rekoč vsi nosimo s seboj?


22.12.2015

Sila se je (znova) prebudila

Če niste začutili, da se je Sila znova zbudila in začela nov pohod, potem verjetno živite v galaksiji daleč daleč stran – najbolj pričakovana filmska premiera tega desetletja je minuli teden prekinila skoraj neverjetno zanimanje ljubiteljev tega žanra širom sveta. Navdušila ni le gledalcev, ki so samo v prvem vikendu v blagajno studia Disney prinesli rekordnih 517 milijonov dolarjev, ampak tudi filmske kritike. Nov, že sedmi del filmske franšize je več kot upravičil tudi pričakovanja finančnega uspeha in sledi poti, ki jo je tudi tudi na tem področju začrtal njen avtor George Lucas. Do zdaj je saga prinesla neverjetnih 26 milijard dolarjev zaslužka, od tega so največ prislužile igrače – več kot 8 in pol milijard. Skoraj 5 milijard so prislužili filmi, ki so jih prodajali v obliki VHS kaset, DVD-jev in v digitalni obliki ter z izposojo. Velikanske tri milijarde dobička so prinesle tudi videoigre, povezane s franšizo. Kino vstopnice so do danes prinesle z novim, sedmim delom več kot 4 milijarde in pol. Ljudje so na nov del sage čakali tudi pred kinodvoranami – več dni skupaj. Sila je dejansko zbudila franšizo, katere sodobni verniki so na novo poglavje vesoljskega evangelija čakali deset let. Zdaj pričakujemo nadaljevanja, ki naj bi jih bilo še vsaj 5 glede na izjave očeta Vojne zvezd, Georga Lucasa. Ta je že v času prve trilogije zatrdil, da je napisal skupaj 12 delov. Bo takrat neskončne sage zares konec? Verjetno ne, če gre verjeti tezi, da je zaslužek tisti, ki bo na koncu odločil, koliko časa se bo saga še nadaljevala.


Stran 217 od 228
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov