Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4546 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
25 let Slovenije: 31.12. 1990, Radio Koper, pregled leta 1990, komentar novinarke Ide Kogej.
25 let Slovenije: 26.12.1990, prenos zasedanja slovenske skupščine na Radiu Slovenija, komentator Marjan Rogelj.
25 let Slovenije: Radio Koper, 21.12.1990, o pripravah na plebiscit in voščilo Lojzeta Peterleta, predsednika slovenske vlade.
25 let Slovenije: 24.12.1990, pogovor novinarja Radia Koper (Tomo Šajn) s planincem Jankom Muho o plebiscitu, vzdušju.
Po sobotnem prometnem kolapsu na Štajerskem je na vprašanja Borisa Žgajnarja odgovarjal Ulrich Zorin z Darsa.
Pred 25 leti so se volivke in volivci odločili, da Slovenija postane samostojna in neodvisna država. 23. decembra 1990, na dan plebiscita, je 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev in 95 odstotkov tistih, ki so se plebiscita udeležili, glasovalo ZA slovensko samostojnost. V teh dneh tudi na Valu 202 obujamo spomine, opisujemoi razmere, v katerih smo živeli pred 25 leti, jih primerjamo z današnjimi … in se sprašujemo, kakšna bo Slovenija čez 25 let.
Na Prvem programu Radia Slovenija smo leta 2010 20.obletnico plebiscita zaznamovali s serijo oddaj Slovenija 20 let pozneje, v katerih smo se s pomočjo arhivskih posnetkov vrnili v čase od 20.12. 1990 do 26.12.1990.
Na Prvem programu Radia Slovenija smo leta 2010 20.obletnico plebiscita zaznamovali s serijo oddaj Slovenija 20 let pozneje, v katerih smo se s pomočjo arhivskih posnetkov vrnili v čase od 20.12. 1990 do 26.12.1990.
Na Prvem programu Radia Slovenija smo leta 2010 20.obletnico plebiscita zaznamovali s serijo oddaj Slovenija 20 let pozneje, v katerih smo se s pomočjo arhivskih posnetkov vrnili v čase od 20.12. 1990 do 26.12.1990.
Na Prvem programu Radia Slovenija smo leta 2010 20.obletnico plebiscita zaznamovali s serijo oddaj Slovenija 20 let pozneje, v katerih smo se s pomočjo arhivskih posnetkov vrnili v čase od 20.12. 1990 do 26.12.1990.
Na Prvem programu Radia Slovenija smo leta 2010 20.obletnico plebiscita zaznamovali s serijo oddaj Slovenija 20 let pozneje, v katerih smo se s pomočjo arhivskih posnetkov vrnili v čase od 20.12. 1990 do 26.12.1990.
Na Prvem programu Radia Slovenija smo leta 2010 20.obletnico plebiscita zaznamovali s serijo oddaj Slovenija 20 let pozneje, v katerih smo se s pomočjo arhivskih posnetkov vrnili v čase od 20.12. 1990 do 26.12.1990.
Na Prvem programu Radia Slovenija smo leta 2010 20.obletnico plebiscita zaznamovali s serijo oddaj Slovenija 20 let pozneje, v katerih smo se s pomočjo arhivskih posnetkov vrnili v čase od 20.12. 1990 do 26.12.1990. Za uvod smo se o zgodovinskih okoliščinah, ki so odločilno vplivale na odločitev za samostojno Slovenijo, pogovarjali z zgodovinarjem dr. Zdenkom Čepičem.
Ko je Organizacija združenih narodov 11. december razglasila za mednarodni dan gora, ki ga obeležujemo od leta 2003, ni nihče slutil, da bo ta dan doživel toliko uspešnih ponovitev. Tudi Planinska zveza Slovenije se leto za letom na ta dan odziva z različnim spektrom prireditev, ki vsako leto zajemajo vedno več planinskih društev ter nagovarjajo širšo planinsko javnost. Minulo leto so tako ta decembrski dan posvetili gorskemu kmetijstvu, leto poprej so o gorah razmišljali kot o ključu do trajnostne prihodnosti. Mednarodni dan gora vsako leto obeležujejo kot priložnost za osveščanje, priložnost za pozitivne spremembe v gorskem svetu, priložnost za čim pristnejše sožitje z naravo in odnosom do nje, priložnost za zavestno ohranjanje naravne in kulturne dediščine, so zapisali na Planinski zvezi Slovenije. Letos je mednarodni dan gora potekal pod skupnim naslovom 'Beremo gore'. Odziv v Sloveniji je bil izjemen, 11. decembra je potekalo le nekaj manj kot 50 prireditev na to temo.
Družine z otroki s posebnimi potrebami so poslale na Ministrstvo za delo in družino, na Ministrstvo za šolstvo, Uradu varuhinje človekovih pravic in drugim institucijam, ki skrbijo za obravnavo njihovih otrok, zahtevo po poenotenju sistema pomoči, poenotenju in poenostavitvi zakonodaje in po ukinitvi nepotrebne birokracije, ki preobremenjenim staršem še otežuje skrb za svoje otroke s posebnimi potrebami. Kako izgleda življenje družine z otrokom, ki ima posebne potrebe, je Cirili Štuber povedala Jasna Furman, mama petletnega Marka, ki ima cerebralno paralizo.
V sredo popoldne bo na Val prikolesarilo dekle, ki je v teh tednih na poti iz Varšave do Turčije. Več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy. Kasia Zwolak na svoji kolesarski dogodivščini po Balkanu lovi predvsem unikatne zgodbe ljudi, ki jih želi nekoč združiti v knjigi.
V Sloveniji obvezno cepljenje otrok proti nevarnim nalezljivim boleznim, kot so denimo davica, rdečke ali otroška paraliza, zagotavlja visoko precepljenost prebivalstva, ki se še giblje okoli priporočenih 95 odstotkov. Vseeno je v zadnjem času zaznati rahel upad. Mnogo slabše pa je stanje pri boleznih, kjer je cepljenje zgolj priporočeno. Na evropskem repu smo tudi pri precepljenosti zdravstvenega osebja. Predstavniki stroke so na današnji okrogli mizi, ki jo je organiziral STAklub, opozorili predvsem na pomen ozaveščanja najširše javnosti o koristih, ki jih cepljenje prinaša. Foto: Public Photos Domain
Ta teden je na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani potekala prireditev Proti kulturi strahu, s katero je fakulteta akademsko in angažirano odprla prostor za soočenje strahov v zvezi z begunsko problematiko in migracijskimi tokovi. Oblasti se ob aktualni begunski problematiki ukvarjajo predvsem z varnostnim vidikom, ki ga tako rekoč brez izjeme povzemajo tudi največji mediji. V ljudi in družbo kot celoto se je zalezel strah, ki nas hromi in jemlje prostor za razmislek, brez katerega uspešno soočenje z vzroki in mehanizmi te in prihodnjih »kriz« preprosto ni mogoče. Kako se soočiti s strahom in vzpostaviti prostor za razmislek?
"Rastimo skupaj v Evropi brez ovir" je geslo današnjega mednarodnega dneva invalidov. Svet za invalide Republike Slovenije je v poslanici zapisal, da je še posebno pomembno poskrbeti za invalidne otroke in mlade ter njihovo vključevanje v družbo. O tem, s kakšnimi težavami se srečujejo mladi invalidi, je Petra Medved vprašala predsednika Društva študentov invalidov Slovenije Martina Geca.
Dr. Blaž Dolinšek, tehnični direktor Gradbenega inštituta ZRMK, o dobri domači praksi popotresne sanacije in o tujih praksah protipotresne gradnje.
Neveljaven email naslov