Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Si predstavljate življenje v omrežju podzemne železnice? Verjetno ne, je pa razmere v velikem mestu po nuklearnem napadu opisal ruski pisatelj Dmitry Glukhovksy, avtor znanstveno-fantastičnega romana Metro 2033.
32-letnik govori pet jezikov in je zato včasih tudi “sumljiv”.
“Ko sem kot novinar delal v tujini, so me sodelavci gledali nekoliko sumničavo. Sem tako atipičen Rus, da so me imeli kar za vohuna.”
Dmitry Glukhovsky, ki je večkrat nagrajeno knjigo napisal s pomočjo bralcev na internetu, je pred kratkim gostoval v Ljubljani.
Ko se je avtor vozil z moskovskim metrojem je fantaziral, kaj bi se zgodilo z njegovim rojstnim mestom po morebitnem napadu z jedrskim orožjem. In nastala je zgodba, ki se vrti okrog glavnega junaka, mladega fanta Artjoma.
“Edino mesto, kjer lahko po jedrskem napadu živijo prebivalci Moskve, je metro. Tam je tudi v resnici največji sistem zaklonišč na svetu, ki so jih zgradili v času hladne vojne. V podzemlju ruske prestolnice bi lahko v več kot 200 bunkerjih vsaj nekaj časa živelo kakšnih 50 tisoč ljudi.”
“Vsak dan sem se po tem ogromnem sistemu vozil v šolo in si domislil, kako je vsaka postaja država zase, kako ljudje živijo, se med seboj bojujejo za prevlado, se bojijo potovati med postajami, ker so v nevarnosti njihova življenja …”
Kritik ruske oblasti
Dmitry Gluhkovsky govori brez dlake na jeziku, zelo kritičen je tudi dogajanja v Rusiji, kot novinar in kolumnist kritizira Putinovo oblast, a pravi, da se ne boji za svoje življenje.
“Kritike v Rusiji niso smrtno nevarne, seveda pa je odvisno, kako se lotevaš oblasti.
Če samo kritiziraš, se nekako izogneš najhujšemu, popolnoma drugače pa je, če se kot novinar lotevaš preiskovanja kriminala, še posebej koruptivnih primerov ali razmer v Čečeniji. To te lahko pripelje v težave …”
Dmitry po zadnji zamenjavi stolčkov med Putinom in Medvedjevim ni pretirano optimističen.
“Zaradi Putinove ponovne izvolitve in njegova strahu, da bi v primeru izgube oblasti končal kot Gadafi, se nam naslednjih letih v Rusiji ne obeta napredek. Putin je vse starejši in s tem tudi vedno bolj konzervativen. Ne bo nikakršnega boja proti korupciji, ki se je razpasla ravno pod Putinovo vladavino …”
Film in video igra
Po knjižni uspešnici Metro 2033 bodo morda prav kmalu posneli tudi hollywoodski film, že zdaj pa mnogi poznajo video igro z istim naslovom.
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Si predstavljate življenje v omrežju podzemne železnice? Verjetno ne, je pa razmere v velikem mestu po nuklearnem napadu opisal ruski pisatelj Dmitry Glukhovksy, avtor znanstveno-fantastičnega romana Metro 2033.
32-letnik govori pet jezikov in je zato včasih tudi “sumljiv”.
“Ko sem kot novinar delal v tujini, so me sodelavci gledali nekoliko sumničavo. Sem tako atipičen Rus, da so me imeli kar za vohuna.”
Dmitry Glukhovsky, ki je večkrat nagrajeno knjigo napisal s pomočjo bralcev na internetu, je pred kratkim gostoval v Ljubljani.
Ko se je avtor vozil z moskovskim metrojem je fantaziral, kaj bi se zgodilo z njegovim rojstnim mestom po morebitnem napadu z jedrskim orožjem. In nastala je zgodba, ki se vrti okrog glavnega junaka, mladega fanta Artjoma.
“Edino mesto, kjer lahko po jedrskem napadu živijo prebivalci Moskve, je metro. Tam je tudi v resnici največji sistem zaklonišč na svetu, ki so jih zgradili v času hladne vojne. V podzemlju ruske prestolnice bi lahko v več kot 200 bunkerjih vsaj nekaj časa živelo kakšnih 50 tisoč ljudi.”
“Vsak dan sem se po tem ogromnem sistemu vozil v šolo in si domislil, kako je vsaka postaja država zase, kako ljudje živijo, se med seboj bojujejo za prevlado, se bojijo potovati med postajami, ker so v nevarnosti njihova življenja …”
Kritik ruske oblasti
Dmitry Gluhkovsky govori brez dlake na jeziku, zelo kritičen je tudi dogajanja v Rusiji, kot novinar in kolumnist kritizira Putinovo oblast, a pravi, da se ne boji za svoje življenje.
“Kritike v Rusiji niso smrtno nevarne, seveda pa je odvisno, kako se lotevaš oblasti.
Če samo kritiziraš, se nekako izogneš najhujšemu, popolnoma drugače pa je, če se kot novinar lotevaš preiskovanja kriminala, še posebej koruptivnih primerov ali razmer v Čečeniji. To te lahko pripelje v težave …”
Dmitry po zadnji zamenjavi stolčkov med Putinom in Medvedjevim ni pretirano optimističen.
“Zaradi Putinove ponovne izvolitve in njegova strahu, da bi v primeru izgube oblasti končal kot Gadafi, se nam naslednjih letih v Rusiji ne obeta napredek. Putin je vse starejši in s tem tudi vedno bolj konzervativen. Ne bo nikakršnega boja proti korupciji, ki se je razpasla ravno pod Putinovo vladavino …”
Film in video igra
Po knjižni uspešnici Metro 2033 bodo morda prav kmalu posneli tudi hollywoodski film, že zdaj pa mnogi poznajo video igro z istim naslovom.
Eden najuspešnejših srbskih režiserjev ne skriva, da je jugonostalgik. Vseeno poudarja, da je bila nekdanja država verjetno samo iluzija. Na težave prejšnjega sistema je sam najbolje opozarjal s filmi. In to še vedno počne, ne glede na to, da želi trenutna srbska oblast z njim brutalno obračunati. Z Goranom Markovićem, režiserjem filmov Nacionalna klasa, Variola vera, Majstori majstori, Turneja, Tito in jaz, ... se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Mark Webber je v svoji bogati karieri v kraljevem razredu dirkaškega športa dosegel devet zmag, od tega dve na prestižni Veliki nagradi Monaka. Po koncu dirkaške kariere je ostal aktiven na številnih področjih, med drugim je ambasador znamk kot so Porsche, Red Bull in Rolex.
Gost Evrope osebno je 54-letni Berlinčan Michael Knodt. Oče štirih otrok, neodvisni novinar in konopljin pacient, ki vsak mesec v lekarni brezplačno dobi 90 gramov konopljinih cvetov. Je vplivnež, kritičen do vplivnežev. Tudi o nemški napovedi polne legalizacije konoplje.
Rodila se je v Zagrebu, kjer je leta 2006 diplomirala iz veterine. Danes je veterinarka bolj v prostem času, saj se je leta 2017 vpisala še na Akademijo dramske umetnosti, smer režija dokumentarnega filma. Svoji akademski področji velikokrat združuje v dokumentarnih filmih, v katerih so živali glavni protagonisti. Sunčica Ana Veldić se je pred časom se je v Ljubljani mudila kot gostja in članica žirije festivala kratkega filma FEKK, kjer je pripravila tudi predavanje z naslovom Naracija filma z nečloveškimi protagonisti.
Nemec Mario Dieringer je zajemal življenje z veliko mavrično žlico, dokler ga različne okoliščine niso potisnile na dno. Razmišljal je o tem, da bi si vzel življenje. Pravočasna psihoterapevtska pomoč in želja po življenju sta ga prignali do tega, da danes skupaj s svojim psom Tyrion hodi po svetu, sadi drevesa spomina na žrtve samomora in na podlagi svojih izkušenj ljudi ozavešča o duševnem zdravju.
Irene in Antoine Kaufmann sta leta 2017 prevzela posest z vinogradi v vinogradniškem mestecu Aesch, ki je od Basla odmaknjeno slabe pol ure vožnje. Novo obdobje se je začelo z njunim prihodom, saj so iz vinogradništva na količino prešli na vinogradništvo v kakovosti. In se osredotočili na pridelavo organskih in biodinamičnih vin. Leta 2019 so se preimenovali v klet Klus177. Po dolini in imenu ceste, kjer so vinogradi in njihova domačija.
Latvijski glasbenik in komik Ralfs Eilands je glasen kritik ruskega režima.
Katherine Dunn je okoljska novinarka, trenutno urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer se sprašujejo, kako poročati o okoljski krizi, kje iskati vire, in kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem.
Filip Mrvelj je svetovno znani ulični slikar iz Slavonskega Broda, ki se je pred leti vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov.
Kate Wagner je ameriška novinarka in pisateljica, ki se je navdušila nad kolesarstvom in Slovenijo.
Med letoma 2003 in 2009 je bil Thierry Vissol svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki, kljub več kot 30-letni karieri svoje funkcije ni nikoli razumel strogo uradniško.
Sogovornik je v mladosti na srednjih valovih poslušal Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo delal na radiu.
David Fricker je na ukrajinsko-madžarsko mejo pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na železniški postaji deli med ukrajinske otroke.
Klaus Unterberger v Avstriji, pa tudi širše, velja za velikana javnih medijev, saj praktično svojo celotno kariero dela na avstrijski javni radioteleviziji ORF.
Matthew Caruana Galizia je malteški novinar, sin umorjene Daphne Caruana Galzia.
"Želimo si ostati v svoji državi in govoriti svoj jezik kot del Evropske unije," pravi tolmačka in kulturnica Kateryna Rietz-Rakul.
Okoljevarstvenik, raziskovalec, aktivist, fotograf potuje po naši modri krogli in dokumentira posledice podnebnih sprememb, ki se po njegovem najbolj očitno kažejo na izginjajočih ledenikih.
Režiserka Eliza Kubarska je v enem svojih dokumentarnih filmov v ospredje postavila družino Šerpe Ngada in to, kako tam gledajo na ekstremne alpinistične odprave.
Neveljaven email naslov