Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Si predstavljate življenje v omrežju podzemne železnice? Verjetno ne, je pa razmere v velikem mestu po nuklearnem napadu opisal ruski pisatelj Dmitry Glukhovksy, avtor znanstveno-fantastičnega romana Metro 2033.
32-letnik govori pet jezikov in je zato včasih tudi “sumljiv”.
“Ko sem kot novinar delal v tujini, so me sodelavci gledali nekoliko sumničavo. Sem tako atipičen Rus, da so me imeli kar za vohuna.”
Dmitry Glukhovsky, ki je večkrat nagrajeno knjigo napisal s pomočjo bralcev na internetu, je pred kratkim gostoval v Ljubljani.
Ko se je avtor vozil z moskovskim metrojem je fantaziral, kaj bi se zgodilo z njegovim rojstnim mestom po morebitnem napadu z jedrskim orožjem. In nastala je zgodba, ki se vrti okrog glavnega junaka, mladega fanta Artjoma.
“Edino mesto, kjer lahko po jedrskem napadu živijo prebivalci Moskve, je metro. Tam je tudi v resnici največji sistem zaklonišč na svetu, ki so jih zgradili v času hladne vojne. V podzemlju ruske prestolnice bi lahko v več kot 200 bunkerjih vsaj nekaj časa živelo kakšnih 50 tisoč ljudi.”
“Vsak dan sem se po tem ogromnem sistemu vozil v šolo in si domislil, kako je vsaka postaja država zase, kako ljudje živijo, se med seboj bojujejo za prevlado, se bojijo potovati med postajami, ker so v nevarnosti njihova življenja …”
Kritik ruske oblasti
Dmitry Gluhkovsky govori brez dlake na jeziku, zelo kritičen je tudi dogajanja v Rusiji, kot novinar in kolumnist kritizira Putinovo oblast, a pravi, da se ne boji za svoje življenje.
“Kritike v Rusiji niso smrtno nevarne, seveda pa je odvisno, kako se lotevaš oblasti.
Če samo kritiziraš, se nekako izogneš najhujšemu, popolnoma drugače pa je, če se kot novinar lotevaš preiskovanja kriminala, še posebej koruptivnih primerov ali razmer v Čečeniji. To te lahko pripelje v težave …”
Dmitry po zadnji zamenjavi stolčkov med Putinom in Medvedjevim ni pretirano optimističen.
“Zaradi Putinove ponovne izvolitve in njegova strahu, da bi v primeru izgube oblasti končal kot Gadafi, se nam naslednjih letih v Rusiji ne obeta napredek. Putin je vse starejši in s tem tudi vedno bolj konzervativen. Ne bo nikakršnega boja proti korupciji, ki se je razpasla ravno pod Putinovo vladavino …”
Film in video igra
Po knjižni uspešnici Metro 2033 bodo morda prav kmalu posneli tudi hollywoodski film, že zdaj pa mnogi poznajo video igro z istim naslovom.
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Si predstavljate življenje v omrežju podzemne železnice? Verjetno ne, je pa razmere v velikem mestu po nuklearnem napadu opisal ruski pisatelj Dmitry Glukhovksy, avtor znanstveno-fantastičnega romana Metro 2033.
32-letnik govori pet jezikov in je zato včasih tudi “sumljiv”.
“Ko sem kot novinar delal v tujini, so me sodelavci gledali nekoliko sumničavo. Sem tako atipičen Rus, da so me imeli kar za vohuna.”
Dmitry Glukhovsky, ki je večkrat nagrajeno knjigo napisal s pomočjo bralcev na internetu, je pred kratkim gostoval v Ljubljani.
Ko se je avtor vozil z moskovskim metrojem je fantaziral, kaj bi se zgodilo z njegovim rojstnim mestom po morebitnem napadu z jedrskim orožjem. In nastala je zgodba, ki se vrti okrog glavnega junaka, mladega fanta Artjoma.
“Edino mesto, kjer lahko po jedrskem napadu živijo prebivalci Moskve, je metro. Tam je tudi v resnici največji sistem zaklonišč na svetu, ki so jih zgradili v času hladne vojne. V podzemlju ruske prestolnice bi lahko v več kot 200 bunkerjih vsaj nekaj časa živelo kakšnih 50 tisoč ljudi.”
“Vsak dan sem se po tem ogromnem sistemu vozil v šolo in si domislil, kako je vsaka postaja država zase, kako ljudje živijo, se med seboj bojujejo za prevlado, se bojijo potovati med postajami, ker so v nevarnosti njihova življenja …”
Kritik ruske oblasti
Dmitry Gluhkovsky govori brez dlake na jeziku, zelo kritičen je tudi dogajanja v Rusiji, kot novinar in kolumnist kritizira Putinovo oblast, a pravi, da se ne boji za svoje življenje.
“Kritike v Rusiji niso smrtno nevarne, seveda pa je odvisno, kako se lotevaš oblasti.
Če samo kritiziraš, se nekako izogneš najhujšemu, popolnoma drugače pa je, če se kot novinar lotevaš preiskovanja kriminala, še posebej koruptivnih primerov ali razmer v Čečeniji. To te lahko pripelje v težave …”
Dmitry po zadnji zamenjavi stolčkov med Putinom in Medvedjevim ni pretirano optimističen.
“Zaradi Putinove ponovne izvolitve in njegova strahu, da bi v primeru izgube oblasti končal kot Gadafi, se nam naslednjih letih v Rusiji ne obeta napredek. Putin je vse starejši in s tem tudi vedno bolj konzervativen. Ne bo nikakršnega boja proti korupciji, ki se je razpasla ravno pod Putinovo vladavino …”
Film in video igra
Po knjižni uspešnici Metro 2033 bodo morda prav kmalu posneli tudi hollywoodski film, že zdaj pa mnogi poznajo video igro z istim naslovom.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Neveljaven email naslov