Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Si predstavljate življenje v omrežju podzemne železnice? Verjetno ne, je pa razmere v velikem mestu po nuklearnem napadu opisal ruski pisatelj Dmitry Glukhovksy, avtor znanstveno-fantastičnega romana Metro 2033.
32-letnik govori pet jezikov in je zato včasih tudi “sumljiv”.
“Ko sem kot novinar delal v tujini, so me sodelavci gledali nekoliko sumničavo. Sem tako atipičen Rus, da so me imeli kar za vohuna.”
Dmitry Glukhovsky, ki je večkrat nagrajeno knjigo napisal s pomočjo bralcev na internetu, je pred kratkim gostoval v Ljubljani.
Ko se je avtor vozil z moskovskim metrojem je fantaziral, kaj bi se zgodilo z njegovim rojstnim mestom po morebitnem napadu z jedrskim orožjem. In nastala je zgodba, ki se vrti okrog glavnega junaka, mladega fanta Artjoma.
“Edino mesto, kjer lahko po jedrskem napadu živijo prebivalci Moskve, je metro. Tam je tudi v resnici največji sistem zaklonišč na svetu, ki so jih zgradili v času hladne vojne. V podzemlju ruske prestolnice bi lahko v več kot 200 bunkerjih vsaj nekaj časa živelo kakšnih 50 tisoč ljudi.”
“Vsak dan sem se po tem ogromnem sistemu vozil v šolo in si domislil, kako je vsaka postaja država zase, kako ljudje živijo, se med seboj bojujejo za prevlado, se bojijo potovati med postajami, ker so v nevarnosti njihova življenja …”
Kritik ruske oblasti
Dmitry Gluhkovsky govori brez dlake na jeziku, zelo kritičen je tudi dogajanja v Rusiji, kot novinar in kolumnist kritizira Putinovo oblast, a pravi, da se ne boji za svoje življenje.
“Kritike v Rusiji niso smrtno nevarne, seveda pa je odvisno, kako se lotevaš oblasti.
Če samo kritiziraš, se nekako izogneš najhujšemu, popolnoma drugače pa je, če se kot novinar lotevaš preiskovanja kriminala, še posebej koruptivnih primerov ali razmer v Čečeniji. To te lahko pripelje v težave …”
Dmitry po zadnji zamenjavi stolčkov med Putinom in Medvedjevim ni pretirano optimističen.
“Zaradi Putinove ponovne izvolitve in njegova strahu, da bi v primeru izgube oblasti končal kot Gadafi, se nam naslednjih letih v Rusiji ne obeta napredek. Putin je vse starejši in s tem tudi vedno bolj konzervativen. Ne bo nikakršnega boja proti korupciji, ki se je razpasla ravno pod Putinovo vladavino …”
Film in video igra
Po knjižni uspešnici Metro 2033 bodo morda prav kmalu posneli tudi hollywoodski film, že zdaj pa mnogi poznajo video igro z istim naslovom.
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Si predstavljate življenje v omrežju podzemne železnice? Verjetno ne, je pa razmere v velikem mestu po nuklearnem napadu opisal ruski pisatelj Dmitry Glukhovksy, avtor znanstveno-fantastičnega romana Metro 2033.
32-letnik govori pet jezikov in je zato včasih tudi “sumljiv”.
“Ko sem kot novinar delal v tujini, so me sodelavci gledali nekoliko sumničavo. Sem tako atipičen Rus, da so me imeli kar za vohuna.”
Dmitry Glukhovsky, ki je večkrat nagrajeno knjigo napisal s pomočjo bralcev na internetu, je pred kratkim gostoval v Ljubljani.
Ko se je avtor vozil z moskovskim metrojem je fantaziral, kaj bi se zgodilo z njegovim rojstnim mestom po morebitnem napadu z jedrskim orožjem. In nastala je zgodba, ki se vrti okrog glavnega junaka, mladega fanta Artjoma.
“Edino mesto, kjer lahko po jedrskem napadu živijo prebivalci Moskve, je metro. Tam je tudi v resnici največji sistem zaklonišč na svetu, ki so jih zgradili v času hladne vojne. V podzemlju ruske prestolnice bi lahko v več kot 200 bunkerjih vsaj nekaj časa živelo kakšnih 50 tisoč ljudi.”
“Vsak dan sem se po tem ogromnem sistemu vozil v šolo in si domislil, kako je vsaka postaja država zase, kako ljudje živijo, se med seboj bojujejo za prevlado, se bojijo potovati med postajami, ker so v nevarnosti njihova življenja …”
Kritik ruske oblasti
Dmitry Gluhkovsky govori brez dlake na jeziku, zelo kritičen je tudi dogajanja v Rusiji, kot novinar in kolumnist kritizira Putinovo oblast, a pravi, da se ne boji za svoje življenje.
“Kritike v Rusiji niso smrtno nevarne, seveda pa je odvisno, kako se lotevaš oblasti.
Če samo kritiziraš, se nekako izogneš najhujšemu, popolnoma drugače pa je, če se kot novinar lotevaš preiskovanja kriminala, še posebej koruptivnih primerov ali razmer v Čečeniji. To te lahko pripelje v težave …”
Dmitry po zadnji zamenjavi stolčkov med Putinom in Medvedjevim ni pretirano optimističen.
“Zaradi Putinove ponovne izvolitve in njegova strahu, da bi v primeru izgube oblasti končal kot Gadafi, se nam naslednjih letih v Rusiji ne obeta napredek. Putin je vse starejši in s tem tudi vedno bolj konzervativen. Ne bo nikakršnega boja proti korupciji, ki se je razpasla ravno pod Putinovo vladavino …”
Film in video igra
Po knjižni uspešnici Metro 2033 bodo morda prav kmalu posneli tudi hollywoodski film, že zdaj pa mnogi poznajo video igro z istim naslovom.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Neveljaven email naslov