Velja za eno najbolj nadarjenih nemških pisateljic, njena dva dosedanja romana sta takoj postala uspešnici. V obeh govori o migracijah in tudi za tretjega, ki izide prihodnje leto, napoveduje takisto. Zdi se logično, njena rusko-judovska družina se je pred točno dvajsetimi leti iz Azerbajdžana preselila v Nemčijo, pred tremi leti pa se je Olga Grjasnowa poročila s sirskim dramskim igralcem, ki je po sili razmer nehote pristal v Nemčiji kot azilant. Evropa, osebno! tokrat kot zgodba nekdanje migrantke in zdajšnjega begunca, ki sta se našla v za tujce, kot pravi, zelo negostoljubni državi.

Velja za eno najbolj nadarjenih nemških pisateljic, njena dva dosedanja romana sta takoj postala uspešnici. V obeh govori o migracijah in tudi za tretjega, ki izide prihodnje leto, napoveduje takisto. Zdi se logično, njena rusko-judovska družina se je pred točno dvajsetimi leti iz Azerbajdžana preselila v Nemčijo, pred tremi leti pa se je Olga Grjasnowa poročila s sirskim dramskim igralcem, ki je po sili razmer nehote pristal v Nemčiji kot azilant.

“Po razpadu Sovjetske zveze je bilo po celotni nekdanji državi težko, tako kot verjetno tudi pri vas. Azerbajdžan je bil takrat v vojni z Armenijo; krepil se je azerbajdžanski nacionalizem in postajalo je nevarno, zato je vsak, ki je le lahko, emigriral. Predvsem učitelji, zdravniki … Ko se je pokazala priložnost oditi proti Evropi, smo odšli tudi mi.”

Uradno večina teh ljudje ni imeli statusa beguncev, tudi ne statusa delavnih migrantov oziroma gastarbajterjev. To velja tudi za starša Olge Grjasnowe. “Ne, uradno nismo bili delavni migranti, ampak “judovski kontingentalni begunci”, v državo smo prišli iz tako imenovanih humanitarnih razlogov. Ima pa Nemčija od vedno težavno zgodovino priseljevanja.”

“Za razliko od današnjih beguncev smo mi takrat lahko v državo prišli legalno, sicer je urejanje dokumentacije trajalo dve leti, ampak v primerjavi z danes smo bili privilegirani.”

Pred točno dvajsetimi leti se je Nemčija srečevala z velikim – za današnje čase nepredstavljivim številom – beguncev. Ko se je Olga preselila v Nemčijo, je bila stara 11 let, torej je v novo državo prišla sredi osnovne šole.

“Tudi sošolci niso pripomogli k temu, da bi se bolje počutila. Nemčija ima to znano besedo “Wilkommenskultur” – bila naj bi torej država, ki rada sprejema tujce. Ampak to se mi zdi oksimoron, tega v Nemčiji ni. Politično se vse naredi tako, da se ljudje ne počutijo dobro …”

Zelo jo moti beseda Integracija. “Občutek sem imela, kot bi prišli mi, barbari in nas je potem ta dobra nemška kultura morala integrirati. Kdo mora integrirati koga in ali je res nemška kultura toliko boljša, da mora koga integrirati.”

“Še manj mi je všeč beseda Heimat – domovina. Beseda ima grozno konotacijo. Domovina je nekaj, kar je treba braniti pred vsiljivci. Takoj, ko politik ali kdo drug začne govoriti o domovini, postane nevarno za vse. Ljudstvo! In Nacija. Te besede imajo res hud prizvok. Kar nekaj jih je.”

Ni tako pogosto, da nekdo postane uspešen pisatelj v jeziku, ki mu je bil nekoč tuj. Olgin materni jezik je namreč ruščina, zdaj je izdala že dva uspešna romana v nemščini.

“Pravzaprav ga nisem odkrila, pisanje mi je od nekdaj dobro šlo. Študirala sem umetnostno zgodovino in slavistiko, ker se mi je zdelo, da imam talent za jezik. Razmišljala sem morda o novinarstvu. Potem sem izvedela za ta program študija kreativnega pisanja v Leipzigu in bila sprejeta. Torej nisem se odločila, sem pa srečna, da je tako.”

Njen mož je Sirec, pred tremi leti je dobil azil v Nemčiji, spoznal Olgo, poročila sta se in dobila otroka. Zdaj sta oba Nemca, v navednicah seveda. Na nemško azilno politko gledata z odporom, še bolj na argument, da je milijon ljudi, ki so že prišli v Nemčijo, številka, prek katere Nemčija ne more.

“To je čista šala. V začetku 90-ih je v Nemčijo prišlo 4 milijone Rusov, brez najmanjših težav in vprašanj. Zdaj pač prihaja milijon ljudi z nekoliko temnejšimi lasmi in rjavimi očmi. Ja, muslimani, ampak večina od njih je toliko muslimanov kot ste vi kristjan ali jaz judinja. To so neumnosti.”