Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Velja za eno najbolj nadarjenih nemških pisateljic, njena dva dosedanja romana sta takoj postala uspešnici. V obeh govori o migracijah in tudi za tretjega, ki izide prihodnje leto, napoveduje takisto. Zdi se logično, njena rusko-judovska družina se je pred točno dvajsetimi leti iz Azerbajdžana preselila v Nemčijo, pred tremi leti pa se je Olga Grjasnowa poročila s sirskim dramskim igralcem, ki je po sili razmer nehote pristal v Nemčiji kot azilant. Evropa, osebno! tokrat kot zgodba nekdanje migrantke in zdajšnjega begunca, ki sta se našla v za tujce, kot pravi, zelo negostoljubni državi.
Velja za eno najbolj nadarjenih nemških pisateljic, njena dva dosedanja romana sta takoj postala uspešnici. V obeh govori o migracijah in tudi za tretjega, ki izide prihodnje leto, napoveduje takisto. Zdi se logično, njena rusko-judovska družina se je pred točno dvajsetimi leti iz Azerbajdžana preselila v Nemčijo, pred tremi leti pa se je Olga Grjasnowa poročila s sirskim dramskim igralcem, ki je po sili razmer nehote pristal v Nemčiji kot azilant.
“Po razpadu Sovjetske zveze je bilo po celotni nekdanji državi težko, tako kot verjetno tudi pri vas. Azerbajdžan je bil takrat v vojni z Armenijo; krepil se je azerbajdžanski nacionalizem in postajalo je nevarno, zato je vsak, ki je le lahko, emigriral. Predvsem učitelji, zdravniki … Ko se je pokazala priložnost oditi proti Evropi, smo odšli tudi mi.”
Uradno večina teh ljudje ni imeli statusa beguncev, tudi ne statusa delavnih migrantov oziroma gastarbajterjev. To velja tudi za starša Olge Grjasnowe. “Ne, uradno nismo bili delavni migranti, ampak “judovski kontingentalni begunci”, v državo smo prišli iz tako imenovanih humanitarnih razlogov. Ima pa Nemčija od vedno težavno zgodovino priseljevanja.”
“Za razliko od današnjih beguncev smo mi takrat lahko v državo prišli legalno, sicer je urejanje dokumentacije trajalo dve leti, ampak v primerjavi z danes smo bili privilegirani.”
Pred točno dvajsetimi leti se je Nemčija srečevala z velikim – za današnje čase nepredstavljivim številom – beguncev. Ko se je Olga preselila v Nemčijo, je bila stara 11 let, torej je v novo državo prišla sredi osnovne šole.
“Tudi sošolci niso pripomogli k temu, da bi se bolje počutila. Nemčija ima to znano besedo “Wilkommenskultur” – bila naj bi torej država, ki rada sprejema tujce. Ampak to se mi zdi oksimoron, tega v Nemčiji ni. Politično se vse naredi tako, da se ljudje ne počutijo dobro …”
Zelo jo moti beseda Integracija. “Občutek sem imela, kot bi prišli mi, barbari in nas je potem ta dobra nemška kultura morala integrirati. Kdo mora integrirati koga in ali je res nemška kultura toliko boljša, da mora koga integrirati.”
“Še manj mi je všeč beseda Heimat – domovina. Beseda ima grozno konotacijo. Domovina je nekaj, kar je treba braniti pred vsiljivci. Takoj, ko politik ali kdo drug začne govoriti o domovini, postane nevarno za vse. Ljudstvo! In Nacija. Te besede imajo res hud prizvok. Kar nekaj jih je.”
Ni tako pogosto, da nekdo postane uspešen pisatelj v jeziku, ki mu je bil nekoč tuj. Olgin materni jezik je namreč ruščina, zdaj je izdala že dva uspešna romana v nemščini.
“Pravzaprav ga nisem odkrila, pisanje mi je od nekdaj dobro šlo. Študirala sem umetnostno zgodovino in slavistiko, ker se mi je zdelo, da imam talent za jezik. Razmišljala sem morda o novinarstvu. Potem sem izvedela za ta program študija kreativnega pisanja v Leipzigu in bila sprejeta. Torej nisem se odločila, sem pa srečna, da je tako.”
Njen mož je Sirec, pred tremi leti je dobil azil v Nemčiji, spoznal Olgo, poročila sta se in dobila otroka. Zdaj sta oba Nemca, v navednicah seveda. Na nemško azilno politko gledata z odporom, še bolj na argument, da je milijon ljudi, ki so že prišli v Nemčijo, številka, prek katere Nemčija ne more.
“To je čista šala. V začetku 90-ih je v Nemčijo prišlo 4 milijone Rusov, brez najmanjših težav in vprašanj. Zdaj pač prihaja milijon ljudi z nekoliko temnejšimi lasmi in rjavimi očmi. Ja, muslimani, ampak večina od njih je toliko muslimanov kot ste vi kristjan ali jaz judinja. To so neumnosti.”
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Velja za eno najbolj nadarjenih nemških pisateljic, njena dva dosedanja romana sta takoj postala uspešnici. V obeh govori o migracijah in tudi za tretjega, ki izide prihodnje leto, napoveduje takisto. Zdi se logično, njena rusko-judovska družina se je pred točno dvajsetimi leti iz Azerbajdžana preselila v Nemčijo, pred tremi leti pa se je Olga Grjasnowa poročila s sirskim dramskim igralcem, ki je po sili razmer nehote pristal v Nemčiji kot azilant. Evropa, osebno! tokrat kot zgodba nekdanje migrantke in zdajšnjega begunca, ki sta se našla v za tujce, kot pravi, zelo negostoljubni državi.
Velja za eno najbolj nadarjenih nemških pisateljic, njena dva dosedanja romana sta takoj postala uspešnici. V obeh govori o migracijah in tudi za tretjega, ki izide prihodnje leto, napoveduje takisto. Zdi se logično, njena rusko-judovska družina se je pred točno dvajsetimi leti iz Azerbajdžana preselila v Nemčijo, pred tremi leti pa se je Olga Grjasnowa poročila s sirskim dramskim igralcem, ki je po sili razmer nehote pristal v Nemčiji kot azilant.
“Po razpadu Sovjetske zveze je bilo po celotni nekdanji državi težko, tako kot verjetno tudi pri vas. Azerbajdžan je bil takrat v vojni z Armenijo; krepil se je azerbajdžanski nacionalizem in postajalo je nevarno, zato je vsak, ki je le lahko, emigriral. Predvsem učitelji, zdravniki … Ko se je pokazala priložnost oditi proti Evropi, smo odšli tudi mi.”
Uradno večina teh ljudje ni imeli statusa beguncev, tudi ne statusa delavnih migrantov oziroma gastarbajterjev. To velja tudi za starša Olge Grjasnowe. “Ne, uradno nismo bili delavni migranti, ampak “judovski kontingentalni begunci”, v državo smo prišli iz tako imenovanih humanitarnih razlogov. Ima pa Nemčija od vedno težavno zgodovino priseljevanja.”
“Za razliko od današnjih beguncev smo mi takrat lahko v državo prišli legalno, sicer je urejanje dokumentacije trajalo dve leti, ampak v primerjavi z danes smo bili privilegirani.”
Pred točno dvajsetimi leti se je Nemčija srečevala z velikim – za današnje čase nepredstavljivim številom – beguncev. Ko se je Olga preselila v Nemčijo, je bila stara 11 let, torej je v novo državo prišla sredi osnovne šole.
“Tudi sošolci niso pripomogli k temu, da bi se bolje počutila. Nemčija ima to znano besedo “Wilkommenskultur” – bila naj bi torej država, ki rada sprejema tujce. Ampak to se mi zdi oksimoron, tega v Nemčiji ni. Politično se vse naredi tako, da se ljudje ne počutijo dobro …”
Zelo jo moti beseda Integracija. “Občutek sem imela, kot bi prišli mi, barbari in nas je potem ta dobra nemška kultura morala integrirati. Kdo mora integrirati koga in ali je res nemška kultura toliko boljša, da mora koga integrirati.”
“Še manj mi je všeč beseda Heimat – domovina. Beseda ima grozno konotacijo. Domovina je nekaj, kar je treba braniti pred vsiljivci. Takoj, ko politik ali kdo drug začne govoriti o domovini, postane nevarno za vse. Ljudstvo! In Nacija. Te besede imajo res hud prizvok. Kar nekaj jih je.”
Ni tako pogosto, da nekdo postane uspešen pisatelj v jeziku, ki mu je bil nekoč tuj. Olgin materni jezik je namreč ruščina, zdaj je izdala že dva uspešna romana v nemščini.
“Pravzaprav ga nisem odkrila, pisanje mi je od nekdaj dobro šlo. Študirala sem umetnostno zgodovino in slavistiko, ker se mi je zdelo, da imam talent za jezik. Razmišljala sem morda o novinarstvu. Potem sem izvedela za ta program študija kreativnega pisanja v Leipzigu in bila sprejeta. Torej nisem se odločila, sem pa srečna, da je tako.”
Njen mož je Sirec, pred tremi leti je dobil azil v Nemčiji, spoznal Olgo, poročila sta se in dobila otroka. Zdaj sta oba Nemca, v navednicah seveda. Na nemško azilno politko gledata z odporom, še bolj na argument, da je milijon ljudi, ki so že prišli v Nemčijo, številka, prek katere Nemčija ne more.
“To je čista šala. V začetku 90-ih je v Nemčijo prišlo 4 milijone Rusov, brez najmanjših težav in vprašanj. Zdaj pač prihaja milijon ljudi z nekoliko temnejšimi lasmi in rjavimi očmi. Ja, muslimani, ampak večina od njih je toliko muslimanov kot ste vi kristjan ali jaz judinja. To so neumnosti.”
Direktorica fotografije je bila marca gostja Festivala dokumentarnega filma v Ljubljani. Na festivalu so namreč predvajali tudi dokumentarec Patrick in kit glavač, ki govori o navdušencu nad kiti, ki je v karibskih morjih vzpostavil bazo ter leta preučeval kite in z nekaterimi celo vzpostavil oseben odnos.
Mladi Norvežan Mathias Braathen je lani skakalne smuči postavil v kot in postal profesionalni snemalec zračnih posnetkov. Je eden od trojice, zaslužen, da so z letošnjega Svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju v Planici šli v svet ne le čudoviti posnetki doline pod Poncami, ampak tudi dih jemajoči posnetki smučarskih skokov posnetih s pomočjo dronov, ki so letali vsega nekaj metrov za skakalci. Za dober posnetek namreč ni dovolj, da si vrhunsko izurjen upravljalec drona, ampak moraš smučarske skoke poznati do zadnje malenkosti, poznati zakonitosti vetra, imeti uigrano ekipo in kar je najbolj pomembno, da ti nekdanji kolegi zaupajo.
Letalska družba Ryanair ne dviguje prahu le z vzletanjem in pristajanjem, ampak tudi z objavami na družabnih omrežjih. Ekipo, ki pripravlja duhovite, kritične in na trenutke tudi kar precej ostre odzive na pritoževanje potnikov ter druge aktualne tematike, vodi Michael Corcoran, ljubitelj kave in Tik Toka.
Je pustolovec, ki ima rad zimo in mraz, ter tudi nekajkratni svetovni rekorder. Kar nekaj njegovih rekordov je namreč povezanih s prvim vzponom na še nepreplezane gore v Mongoliji, Tibetu in Nepalu.
Čeprav prihaja iz države, ki ni znana po smučanju, je življenje Đorđa Srdića že vse od takrat, ko ga je oče na Jahorini naučil smučati, povezano s tem športom. Ko je bil mlajši, si je želel postati smučarski fizioterapevt ali pa trener smučanja, to pa za nekoga brez smučarske zgodovine ni lahko, zato se je odločil, da bo serviser.
Doma je v Belgiji in po čudnem naključju tudi v Sloveniji. Ker se zaveda, da je njegov priimek precej zapleten in da ga tako rekoč nihče ne izgovori pravilno, je čisto zadovoljen s tem, da mu rečemo Chris, njegovo umetniško ime pa je Mr. Chris.
Konec januarja je košarkarski klub Cedevita Olimpija pod strop dvorane v Stožicah upokojil dres s številko 10, ki ga je nosil legendarni Dušan Hauptman. Duleta so prišli počastit številni navijači ter nekdanji soigralci. Med prepoznavnimi imeni slovenske košarkarske zgodovine, kot so Peter Vilfan, Slavko Kotnik, Roman Horvat, Zmago Sagadin, se je mudil tudi v zeleno, ekstravagantno obleko oblečen visok, na prvi pogled neznan obraz.
Toni Capuozzo je pri zahodnih sosedih sinonim za dopisnika z vojnih področjih. Novinarsko kariero je začel v Nikaragvi in Salvadorju, tam je prvič videl umirati novinarske kolege. In potem je bil v začetku devetdesetih poslan čez Slovenijo v Zagreb in naprej ... Na ozemlje, ki je nekoliko dišalo po spominih iz otroštva. Na Balkan se je lani vrnil in izdal knjigo Balcania s podnaslovom: zadnja vojna v Evropi. V Izoli je bil gost Društva novinarjev. Z njim sta se pogovarjali Claudia Raspolič in Tjaša Škamperle iz RTV centra v Kopru.
Predstavljajte si, da na ulici po dolgem času srečate osebo, do katere ste vedno gojili posebno spoštovanje. Predvsem zaradi sočutne pripravljenosti za pogovor, poslušanje in misli, ki ti lahko spremenijo življenje.
Javier Sainz de los Terreros je vodja upravljanja digitalnih komunikacij in družbenih medijev v enem najpomembnejših in najbolj obiskanih muzejev na svetu, v muzeju Prado v Madridu. Odgovoren je za ustvarjanje videoposnetkov na različnih socialnih omrežjih. Kar je bilo sprva zamišljeno kot intimni sprehod po galeriji brez obiskovalcev, je postalo digitalna strategija, ki je muzeju prinesla tudi nagrado Webby, ki slavi odličnost na svetovnem spletu in je nekakšen oskar za internetne dosežke.
Na svetovnem rokometnem prvenstvu na Poljskem in Švedskem, ki se bo končalo konec tedna je tudi nekaj eksotov. Rokomet, šport kontinentalnih Evropejcev, tudi Slovencev, širi svoje meje, najpočasneje v angleško govorečih državah sveta.
Esejist, publicist, pisatelj, prevajalec Nikodem Szcyglowski je delal tudi v turizmu – na Baltiku, v Ukrajini in v Sloveniji. Ne prvič v etru Vala 202, gostili smo ga ob začetku vojne v Ukrajini, ko je kot prostovoljec in prevajalec delal na poljsko-ukrajinski meji ter pomagal pri sprejemu beguncev. Trenutno je na pisateljski rezidenci v Ljubljani.
Je Perujka, hkrati je Japonka – četrta generacija japonskih emigrantov iz Okinawe. Pred nekaj leti je službeno iz Lime prišla na Hrvaško, v Pulo. No, službeno se ni izšlo optimalno, se je pa bolje končalo osebno. Na Hrvaškem je spoznala svojega bodočega moža, Slovenca, in danes živi v Ljubljani. Eriko Oyakawa je gostja tokratne Evrope, osebno!
Vedno je želel dokazati, da ni žalosten človek, čeprav ga je prav njegov žalosten pogled s prisilnim nasmeškom ponesel v svet interneta in slave. Hide The Pain Harold oziroma Skrij bolečino, Harold je ravno zaradi svojega smehljaja, ki se mu riše na obrazu kljub bolečini, postal slaven meme, ki ga poznajo ljudje po vsem svetu. Pravi, da mu na začetku ni bilo všeč, da je predmet (po)smeha, a potem je svojo vlogo zabavnika sprejel. Delno tudi zato, ker mu ob pokojnini prinaša še dodaten zaslužek, ki v teh časih ni zanemarljiv. Pa všeč mu je tudi prepoznavnost, kar je za nekdaj introvertiranega inženirja elektrotehnike povsem nepričakovano. Kako pa se je Madžar András Arató sploh znašel na internetu, kako je sprejel dejstvo, da je postal meme oziroma osebnost, ki ga dejansko ustvari internetna skupnost, in kdo je po njegovem mnenju bolj slaven Madžar - on ali premier Viktor Orban? Prisluhni mu!
Ksenia Smirnova je ukrajinska novinarka, ki je z ostalimi novinarji iz vse Evrope spremljala novembrsko zasedanje Evropskega parlamenta v Strasburgu. To je bila njena prva pot v tujino, ne le od začetka vojne v Ukrajini, ampak od začetka pandemije kovida. Svojo poklicno pot je začela kot radijska napovedovalka in novinarka. V nekih drugih časih se je ukvarjala s kulturo in spremljala Evrosong, enkrat vmes je radio zamenjala za televizijo, po za Ukrajino prelomnem letu 2014 pa kulturo za politiko. Danes dela za ukrajinsko televizijo Freedom, prostovoljno pa pomaga tujim novinarjem, ki poročajo o vojni v Ukrajini pridobivati akreditacije, dovoljenja, prevoze in kontakte. O tem, kako jo je sredi noči presenetila vojna in kako se je razjokala, ko se je spet znašla v normalnosti predbožičnega vzdušja v Franciji več v oddaji Evropa Osebno!
Tako kot je za dom Brazilijo zamenjal za Anglijo, je tudi delo spletnega oblikovanja zamenjal za ilustriranje in pisanje otroške literature. V njegovi lopi na vrtu hiše v Londonu podobe dobivajo titani, bogovi in druga mitološka bitja, pa tudi raziskovalci, cesarji in gusarji. Njegov Atlas mitov je preveden v 21 jezikov, Atlas zgodovine v 14. Pri nas sta obe knjigi, ki sta prejeli priznanje zlata hruška, izšli pri založbi Morfem, ki je Thiaga de Moraesa gostila na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu. Kot pravi, so si ljudje veliko prej pripovedovali zgodbe o sebi, kot pa risali na stene votlin in zapisali prvo besedo.
Anna Dragoš je Poljakinja, ki je doktorirala na Univerzi v Ljubljani, po večletnem dodatnem usposabljanju v tujini pa se je odločila, da kariero na področju mikrobiologije nadaljuje v Sloveniji. Rada ima Belo krajino, ljubljanski Biotehniški fakulteti pa je prinesla prvi projekt Evropskega raziskovalnega sveta.
Carol Valade je neodvisni multimedijski novinar, ki iz Afrike poroča že deset let. Potoval je po njenem zahodnem delu ter poročal o politični krizi v Gvineji in epidemiji ebole. Dokumentiral je, kako se ljudje prilagajajo podnebnim spremembam in kako izumirajo sloni. Nato se je ustalil v Srednjeafriški republiki, kjer je poročal o posledicah državljanske vojne in ruskem vplivu, o katerem govori tudi dokumentarni film Srednjeafriška republika pod ruskim vplivom. Nedavno je bil z njegovim soavtorjem Clementom Di Romo v Evropskem parlamentu zanj tudi nagrajen.
Gostja Evrope osebno je 90-letna Šinka Pirija iz Jezer na otoku Murter. Pri 17. letih se je zaposlila v tamkajšnji tovarni, kjer so predelovali ribe. Ta predelovalni obrat je otočankam dajal sploh prvo pravo možnost zaposlitve, zato ne preseneča, da gospa Šinka in preostalih 5 žensk še danes navdihuje mlajše generacije. Čeprav otoka razen nekaj obiskov Šibenika praktično ni nikoli zapustila, je pri svojih 90. letih zadovoljna gospa, ki uživa v življenju.
Fernando Almeyda je trideset let star odvetnik in aktivist za človekove pravice s Kube, ki je pred režimom pobegnil v Srbijo. V Evropi osebno spregovori o otroštvu na Kubi, dolgih Castrovih govorih, lakoti, ki uradno nikoli ni obstajala, protestih, tajni policiji, pa tudi naravi in borilnih veščinah.
Neveljaven email naslov