Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Velja za eno najbolj nadarjenih nemških pisateljic, njena dva dosedanja romana sta takoj postala uspešnici. V obeh govori o migracijah in tudi za tretjega, ki izide prihodnje leto, napoveduje takisto. Zdi se logično, njena rusko-judovska družina se je pred točno dvajsetimi leti iz Azerbajdžana preselila v Nemčijo, pred tremi leti pa se je Olga Grjasnowa poročila s sirskim dramskim igralcem, ki je po sili razmer nehote pristal v Nemčiji kot azilant. Evropa, osebno! tokrat kot zgodba nekdanje migrantke in zdajšnjega begunca, ki sta se našla v za tujce, kot pravi, zelo negostoljubni državi.
Velja za eno najbolj nadarjenih nemških pisateljic, njena dva dosedanja romana sta takoj postala uspešnici. V obeh govori o migracijah in tudi za tretjega, ki izide prihodnje leto, napoveduje takisto. Zdi se logično, njena rusko-judovska družina se je pred točno dvajsetimi leti iz Azerbajdžana preselila v Nemčijo, pred tremi leti pa se je Olga Grjasnowa poročila s sirskim dramskim igralcem, ki je po sili razmer nehote pristal v Nemčiji kot azilant.
“Po razpadu Sovjetske zveze je bilo po celotni nekdanji državi težko, tako kot verjetno tudi pri vas. Azerbajdžan je bil takrat v vojni z Armenijo; krepil se je azerbajdžanski nacionalizem in postajalo je nevarno, zato je vsak, ki je le lahko, emigriral. Predvsem učitelji, zdravniki … Ko se je pokazala priložnost oditi proti Evropi, smo odšli tudi mi.”
Uradno večina teh ljudje ni imeli statusa beguncev, tudi ne statusa delavnih migrantov oziroma gastarbajterjev. To velja tudi za starša Olge Grjasnowe. “Ne, uradno nismo bili delavni migranti, ampak “judovski kontingentalni begunci”, v državo smo prišli iz tako imenovanih humanitarnih razlogov. Ima pa Nemčija od vedno težavno zgodovino priseljevanja.”
“Za razliko od današnjih beguncev smo mi takrat lahko v državo prišli legalno, sicer je urejanje dokumentacije trajalo dve leti, ampak v primerjavi z danes smo bili privilegirani.”
Pred točno dvajsetimi leti se je Nemčija srečevala z velikim – za današnje čase nepredstavljivim številom – beguncev. Ko se je Olga preselila v Nemčijo, je bila stara 11 let, torej je v novo državo prišla sredi osnovne šole.
“Tudi sošolci niso pripomogli k temu, da bi se bolje počutila. Nemčija ima to znano besedo “Wilkommenskultur” – bila naj bi torej država, ki rada sprejema tujce. Ampak to se mi zdi oksimoron, tega v Nemčiji ni. Politično se vse naredi tako, da se ljudje ne počutijo dobro …”
Zelo jo moti beseda Integracija. “Občutek sem imela, kot bi prišli mi, barbari in nas je potem ta dobra nemška kultura morala integrirati. Kdo mora integrirati koga in ali je res nemška kultura toliko boljša, da mora koga integrirati.”
“Še manj mi je všeč beseda Heimat – domovina. Beseda ima grozno konotacijo. Domovina je nekaj, kar je treba braniti pred vsiljivci. Takoj, ko politik ali kdo drug začne govoriti o domovini, postane nevarno za vse. Ljudstvo! In Nacija. Te besede imajo res hud prizvok. Kar nekaj jih je.”
Ni tako pogosto, da nekdo postane uspešen pisatelj v jeziku, ki mu je bil nekoč tuj. Olgin materni jezik je namreč ruščina, zdaj je izdala že dva uspešna romana v nemščini.
“Pravzaprav ga nisem odkrila, pisanje mi je od nekdaj dobro šlo. Študirala sem umetnostno zgodovino in slavistiko, ker se mi je zdelo, da imam talent za jezik. Razmišljala sem morda o novinarstvu. Potem sem izvedela za ta program študija kreativnega pisanja v Leipzigu in bila sprejeta. Torej nisem se odločila, sem pa srečna, da je tako.”
Njen mož je Sirec, pred tremi leti je dobil azil v Nemčiji, spoznal Olgo, poročila sta se in dobila otroka. Zdaj sta oba Nemca, v navednicah seveda. Na nemško azilno politko gledata z odporom, še bolj na argument, da je milijon ljudi, ki so že prišli v Nemčijo, številka, prek katere Nemčija ne more.
“To je čista šala. V začetku 90-ih je v Nemčijo prišlo 4 milijone Rusov, brez najmanjših težav in vprašanj. Zdaj pač prihaja milijon ljudi z nekoliko temnejšimi lasmi in rjavimi očmi. Ja, muslimani, ampak večina od njih je toliko muslimanov kot ste vi kristjan ali jaz judinja. To so neumnosti.”
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Velja za eno najbolj nadarjenih nemških pisateljic, njena dva dosedanja romana sta takoj postala uspešnici. V obeh govori o migracijah in tudi za tretjega, ki izide prihodnje leto, napoveduje takisto. Zdi se logično, njena rusko-judovska družina se je pred točno dvajsetimi leti iz Azerbajdžana preselila v Nemčijo, pred tremi leti pa se je Olga Grjasnowa poročila s sirskim dramskim igralcem, ki je po sili razmer nehote pristal v Nemčiji kot azilant. Evropa, osebno! tokrat kot zgodba nekdanje migrantke in zdajšnjega begunca, ki sta se našla v za tujce, kot pravi, zelo negostoljubni državi.
Velja za eno najbolj nadarjenih nemških pisateljic, njena dva dosedanja romana sta takoj postala uspešnici. V obeh govori o migracijah in tudi za tretjega, ki izide prihodnje leto, napoveduje takisto. Zdi se logično, njena rusko-judovska družina se je pred točno dvajsetimi leti iz Azerbajdžana preselila v Nemčijo, pred tremi leti pa se je Olga Grjasnowa poročila s sirskim dramskim igralcem, ki je po sili razmer nehote pristal v Nemčiji kot azilant.
“Po razpadu Sovjetske zveze je bilo po celotni nekdanji državi težko, tako kot verjetno tudi pri vas. Azerbajdžan je bil takrat v vojni z Armenijo; krepil se je azerbajdžanski nacionalizem in postajalo je nevarno, zato je vsak, ki je le lahko, emigriral. Predvsem učitelji, zdravniki … Ko se je pokazala priložnost oditi proti Evropi, smo odšli tudi mi.”
Uradno večina teh ljudje ni imeli statusa beguncev, tudi ne statusa delavnih migrantov oziroma gastarbajterjev. To velja tudi za starša Olge Grjasnowe. “Ne, uradno nismo bili delavni migranti, ampak “judovski kontingentalni begunci”, v državo smo prišli iz tako imenovanih humanitarnih razlogov. Ima pa Nemčija od vedno težavno zgodovino priseljevanja.”
“Za razliko od današnjih beguncev smo mi takrat lahko v državo prišli legalno, sicer je urejanje dokumentacije trajalo dve leti, ampak v primerjavi z danes smo bili privilegirani.”
Pred točno dvajsetimi leti se je Nemčija srečevala z velikim – za današnje čase nepredstavljivim številom – beguncev. Ko se je Olga preselila v Nemčijo, je bila stara 11 let, torej je v novo državo prišla sredi osnovne šole.
“Tudi sošolci niso pripomogli k temu, da bi se bolje počutila. Nemčija ima to znano besedo “Wilkommenskultur” – bila naj bi torej država, ki rada sprejema tujce. Ampak to se mi zdi oksimoron, tega v Nemčiji ni. Politično se vse naredi tako, da se ljudje ne počutijo dobro …”
Zelo jo moti beseda Integracija. “Občutek sem imela, kot bi prišli mi, barbari in nas je potem ta dobra nemška kultura morala integrirati. Kdo mora integrirati koga in ali je res nemška kultura toliko boljša, da mora koga integrirati.”
“Še manj mi je všeč beseda Heimat – domovina. Beseda ima grozno konotacijo. Domovina je nekaj, kar je treba braniti pred vsiljivci. Takoj, ko politik ali kdo drug začne govoriti o domovini, postane nevarno za vse. Ljudstvo! In Nacija. Te besede imajo res hud prizvok. Kar nekaj jih je.”
Ni tako pogosto, da nekdo postane uspešen pisatelj v jeziku, ki mu je bil nekoč tuj. Olgin materni jezik je namreč ruščina, zdaj je izdala že dva uspešna romana v nemščini.
“Pravzaprav ga nisem odkrila, pisanje mi je od nekdaj dobro šlo. Študirala sem umetnostno zgodovino in slavistiko, ker se mi je zdelo, da imam talent za jezik. Razmišljala sem morda o novinarstvu. Potem sem izvedela za ta program študija kreativnega pisanja v Leipzigu in bila sprejeta. Torej nisem se odločila, sem pa srečna, da je tako.”
Njen mož je Sirec, pred tremi leti je dobil azil v Nemčiji, spoznal Olgo, poročila sta se in dobila otroka. Zdaj sta oba Nemca, v navednicah seveda. Na nemško azilno politko gledata z odporom, še bolj na argument, da je milijon ljudi, ki so že prišli v Nemčijo, številka, prek katere Nemčija ne more.
“To je čista šala. V začetku 90-ih je v Nemčijo prišlo 4 milijone Rusov, brez najmanjših težav in vprašanj. Zdaj pač prihaja milijon ljudi z nekoliko temnejšimi lasmi in rjavimi očmi. Ja, muslimani, ampak večina od njih je toliko muslimanov kot ste vi kristjan ali jaz judinja. To so neumnosti.”
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Neveljaven email naslov