Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Olga Grjasnowa

25.01.2016

Velja za eno najbolj nadarjenih nemških pisateljic, njena dva dosedanja romana sta takoj postala uspešnici. V obeh govori o migracijah in tudi za tretjega, ki izide prihodnje leto, napoveduje takisto. Zdi se logično, njena rusko-judovska družina se je pred točno dvajsetimi leti iz Azerbajdžana preselila v Nemčijo, pred tremi leti pa se je Olga Grjasnowa poročila s sirskim dramskim igralcem, ki je po sili razmer nehote pristal v Nemčiji kot azilant. Evropa, osebno! tokrat kot zgodba nekdanje migrantke in zdajšnjega begunca, ki sta se našla v za tujce, kot pravi, zelo negostoljubni državi.

Velja za eno najbolj nadarjenih nemških pisateljic, njena dva dosedanja romana sta takoj postala uspešnici. V obeh govori o migracijah in tudi za tretjega, ki izide prihodnje leto, napoveduje takisto. Zdi se logično, njena rusko-judovska družina se je pred točno dvajsetimi leti iz Azerbajdžana preselila v Nemčijo, pred tremi leti pa se je Olga Grjasnowa poročila s sirskim dramskim igralcem, ki je po sili razmer nehote pristal v Nemčiji kot azilant.

“Po razpadu Sovjetske zveze je bilo po celotni nekdanji državi težko, tako kot verjetno tudi pri vas. Azerbajdžan je bil takrat v vojni z Armenijo; krepil se je azerbajdžanski nacionalizem in postajalo je nevarno, zato je vsak, ki je le lahko, emigriral. Predvsem učitelji, zdravniki … Ko se je pokazala priložnost oditi proti Evropi, smo odšli tudi mi.”

Uradno večina teh ljudje ni imeli statusa beguncev, tudi ne statusa delavnih migrantov oziroma gastarbajterjev. To velja tudi za starša Olge Grjasnowe. “Ne, uradno nismo bili delavni migranti, ampak “judovski kontingentalni begunci”, v državo smo prišli iz tako imenovanih humanitarnih razlogov. Ima pa Nemčija od vedno težavno zgodovino priseljevanja.

“Za razliko od današnjih beguncev smo mi takrat lahko v državo prišli legalno, sicer je urejanje dokumentacije trajalo dve leti, ampak v primerjavi z danes smo bili privilegirani.”

Pred točno dvajsetimi leti se je Nemčija srečevala z velikim – za današnje čase nepredstavljivim številom – beguncev. Ko se je Olga preselila v Nemčijo, je bila stara 11 let, torej je v novo državo prišla sredi osnovne šole.

“Tudi sošolci niso pripomogli k temu, da bi se bolje počutila. Nemčija ima to znano besedo “Wilkommenskultur” – bila naj bi torej država, ki rada sprejema tujce. Ampak to se mi zdi oksimoron, tega v Nemčiji ni. Politično se vse naredi tako, da se ljudje ne počutijo dobro …”

Zelo jo moti beseda Integracija. “Občutek sem imela, kot bi prišli mi, barbari in nas je potem ta dobra nemška kultura morala integrirati. Kdo mora integrirati koga in ali je res nemška kultura toliko boljša, da mora koga integrirati.

“Še manj mi je všeč beseda Heimat – domovina. Beseda ima grozno konotacijo. Domovina je nekaj, kar je treba braniti pred vsiljivci. Takoj, ko politik ali kdo drug začne govoriti o domovini, postane nevarno za vse. Ljudstvo! In Nacija. Te besede imajo res hud prizvok. Kar nekaj jih je.”

Ni tako pogosto, da nekdo postane uspešen pisatelj v jeziku, ki mu je bil nekoč tuj. Olgin materni jezik je namreč ruščina, zdaj je izdala že dva uspešna romana v nemščini.

“Pravzaprav ga nisem odkrila, pisanje mi je od nekdaj dobro šlo. Študirala sem umetnostno zgodovino in slavistiko, ker se mi je zdelo, da imam talent za jezik. Razmišljala sem morda o novinarstvu. Potem sem izvedela za ta program študija kreativnega pisanja v Leipzigu in bila sprejeta. Torej nisem se odločila, sem pa srečna, da je tako.”

Njen mož je Sirec, pred tremi leti je dobil azil v Nemčiji, spoznal Olgo, poročila sta se in dobila otroka. Zdaj sta oba Nemca, v navednicah seveda. Na nemško azilno politko gledata z odporom, še bolj na argument, da je milijon ljudi, ki so že prišli v Nemčijo, številka, prek katere Nemčija ne more.

“To je čista šala. V začetku 90-ih je v Nemčijo prišlo 4 milijone Rusov, brez najmanjših težav in vprašanj. Zdaj pač prihaja milijon ljudi z nekoliko temnejšimi lasmi in rjavimi očmi. Ja, muslimani, ampak večina od njih je toliko muslimanov kot ste vi kristjan ali jaz judinja. To so neumnosti.”


Evropa osebno

717 epizod


Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.

Olga Grjasnowa

25.01.2016

Velja za eno najbolj nadarjenih nemških pisateljic, njena dva dosedanja romana sta takoj postala uspešnici. V obeh govori o migracijah in tudi za tretjega, ki izide prihodnje leto, napoveduje takisto. Zdi se logično, njena rusko-judovska družina se je pred točno dvajsetimi leti iz Azerbajdžana preselila v Nemčijo, pred tremi leti pa se je Olga Grjasnowa poročila s sirskim dramskim igralcem, ki je po sili razmer nehote pristal v Nemčiji kot azilant. Evropa, osebno! tokrat kot zgodba nekdanje migrantke in zdajšnjega begunca, ki sta se našla v za tujce, kot pravi, zelo negostoljubni državi.

Velja za eno najbolj nadarjenih nemških pisateljic, njena dva dosedanja romana sta takoj postala uspešnici. V obeh govori o migracijah in tudi za tretjega, ki izide prihodnje leto, napoveduje takisto. Zdi se logično, njena rusko-judovska družina se je pred točno dvajsetimi leti iz Azerbajdžana preselila v Nemčijo, pred tremi leti pa se je Olga Grjasnowa poročila s sirskim dramskim igralcem, ki je po sili razmer nehote pristal v Nemčiji kot azilant.

“Po razpadu Sovjetske zveze je bilo po celotni nekdanji državi težko, tako kot verjetno tudi pri vas. Azerbajdžan je bil takrat v vojni z Armenijo; krepil se je azerbajdžanski nacionalizem in postajalo je nevarno, zato je vsak, ki je le lahko, emigriral. Predvsem učitelji, zdravniki … Ko se je pokazala priložnost oditi proti Evropi, smo odšli tudi mi.”

Uradno večina teh ljudje ni imeli statusa beguncev, tudi ne statusa delavnih migrantov oziroma gastarbajterjev. To velja tudi za starša Olge Grjasnowe. “Ne, uradno nismo bili delavni migranti, ampak “judovski kontingentalni begunci”, v državo smo prišli iz tako imenovanih humanitarnih razlogov. Ima pa Nemčija od vedno težavno zgodovino priseljevanja.

“Za razliko od današnjih beguncev smo mi takrat lahko v državo prišli legalno, sicer je urejanje dokumentacije trajalo dve leti, ampak v primerjavi z danes smo bili privilegirani.”

Pred točno dvajsetimi leti se je Nemčija srečevala z velikim – za današnje čase nepredstavljivim številom – beguncev. Ko se je Olga preselila v Nemčijo, je bila stara 11 let, torej je v novo državo prišla sredi osnovne šole.

“Tudi sošolci niso pripomogli k temu, da bi se bolje počutila. Nemčija ima to znano besedo “Wilkommenskultur” – bila naj bi torej država, ki rada sprejema tujce. Ampak to se mi zdi oksimoron, tega v Nemčiji ni. Politično se vse naredi tako, da se ljudje ne počutijo dobro …”

Zelo jo moti beseda Integracija. “Občutek sem imela, kot bi prišli mi, barbari in nas je potem ta dobra nemška kultura morala integrirati. Kdo mora integrirati koga in ali je res nemška kultura toliko boljša, da mora koga integrirati.

“Še manj mi je všeč beseda Heimat – domovina. Beseda ima grozno konotacijo. Domovina je nekaj, kar je treba braniti pred vsiljivci. Takoj, ko politik ali kdo drug začne govoriti o domovini, postane nevarno za vse. Ljudstvo! In Nacija. Te besede imajo res hud prizvok. Kar nekaj jih je.”

Ni tako pogosto, da nekdo postane uspešen pisatelj v jeziku, ki mu je bil nekoč tuj. Olgin materni jezik je namreč ruščina, zdaj je izdala že dva uspešna romana v nemščini.

“Pravzaprav ga nisem odkrila, pisanje mi je od nekdaj dobro šlo. Študirala sem umetnostno zgodovino in slavistiko, ker se mi je zdelo, da imam talent za jezik. Razmišljala sem morda o novinarstvu. Potem sem izvedela za ta program študija kreativnega pisanja v Leipzigu in bila sprejeta. Torej nisem se odločila, sem pa srečna, da je tako.”

Njen mož je Sirec, pred tremi leti je dobil azil v Nemčiji, spoznal Olgo, poročila sta se in dobila otroka. Zdaj sta oba Nemca, v navednicah seveda. Na nemško azilno politko gledata z odporom, še bolj na argument, da je milijon ljudi, ki so že prišli v Nemčijo, številka, prek katere Nemčija ne more.

“To je čista šala. V začetku 90-ih je v Nemčijo prišlo 4 milijone Rusov, brez najmanjših težav in vprašanj. Zdaj pač prihaja milijon ljudi z nekoliko temnejšimi lasmi in rjavimi očmi. Ja, muslimani, ampak večina od njih je toliko muslimanov kot ste vi kristjan ali jaz judinja. To so neumnosti.”


22.11.2021

Patrick Wirbeleit: Pomembno je, da otroci berejo

Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.


15.11.2021

Kitiya Srimaratn

Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.


08.11.2021

Felix Neureuther

Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.


01.11.2021

Marie-Claire Pagano

Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.


25.10.2021

Olga Chufistova, študentka v Moskvi

Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.


18.10.2021

Robert Swan, ambasador ohranjanja Antarktike

Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.


11.10.2021

Ana Lalić, novinarka

Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.


04.10.2021

Emily Ross

Emily Ross je irska podjetnica, ki se je septembra prvič mudila v Sloveniji.


27.09.2021

Fawzi Abder Rahim

75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?


19.07.2021

Bojan Tokič

Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.


12.07.2021

Večjo tremo sem imela na intervjuju v slovenščini kot pa pri skakanju na olimpijskih igrah

Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.


05.07.2021

Nataša Derepasko

Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.


28.06.2021

Jakov Fak

Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.


21.06.2021

Zoran Jovičič

Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.


14.06.2021

Kliton Bozgo

Nekdanji nogometaš Kliton Bozgo je svoj dom našel v Mariboru.


07.06.2021

Vladimer Boisa

Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.


31.05.2021

Jason Hartley, angleški podjetnik

Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.


24.05.2021

Bruno Gola

Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove. 


17.05.2021

Filip Kotsambouikidis

Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.


10.05.2021

Martina Zakocs

Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.


Stran 6 od 36
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov