Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Malokdo se zaveda, da sodobni način življenja iz ozadja tiho usmerjajo supernatančne atomske ure, ki so eden najbolj izjemnih dosežkov znanosti in tehnologije. Tako natančno, kot znamo danes meriti čas, verjetno ne zmoremo izmeriti skoraj ničesar drugega.
Revolucija v izdelavi izjemno točnih ur se je začela v drugi polovici prejšnjega stoletja, ko so znanstveniki odkrili, kako je mogoče ob pomoči atomov izredno natančno meriti čas. Leta 1955 je britanski fizik Louis Essen izdelal prvo zanesljivo atomsko uro, ki je zamujala samo eno sekundo na 300 let.
Seveda so kmalu potem atomske ure s svojo nepremagljivo točnostjo postane nov standard v merjenju časa. Naš svet je začel utripati v ritmu atomov. Pri atomskih urah so vlogo mehaničnih nihal, ki odštevajo čas v običajnih urah, prevzeli elektroni, ki v enakomernih časovnih utripih spreminjajo položaj v atomu. Z merjenjem tega plesa elektronov je mogoče osupljivo natančno določiti tiktakanje časa.
Leta 1967 so tako znanstveniki na novo opredelili sekundo kot 9.192.631.770 period sevanja, ki ustrezajo prehodu med hiperfinima ravnema osnovnega stanja atoma cezij-133«. V naslednjih desetletjih so neutrudno izboljševali natančnost atomske ure. Ta se dandanes zmoti samo za kakšno sekundo na reci in piši nekaj milijonov let.
Srce sodobnih atomskih ur so cezijevi atomi, ohlajeni na supernizko temperaturo. In njihova natančnost res ni od muh. Trenutno najbolj točna ura na svetu, imenuje se NPL CsF2, je v britanskem Nacionalnem fizikalnem laboratoriju na robu Londona in se zmoti za manj kot sekundo v nepredstavljivih 138 milijonih let. Zdi se prav neverjetno, da lahko znanstveniki dandanes zgradijo tako točno in dovršeno napravo.
Kakih 200 podobno natančnih atomskih ur v 50 različnih državah skupaj določa mednarodni atomski čas, na podlagi katerega poteka koordinirani univerzalni čas, ki se uporablja za civilno merjenje časa. Kadar koli si nastavite uro, ki vam prehiteva, nazaj na pravilen čas, ki ga predvajajo na primer po radiu, vedite, da ta izvira iz atomskih ur.
Izjemna natančnost sodobnih atomskih ur ni samo lepotnega pomena, ampak je bistvena za brezhibno delovanje našega sveta. Na te ure se zanašajo delovanje interneta, sistemov GPS, oddajanje radijskih in televizijskih valov, bančne transakcije in še kaj bi se našlo. Brez popolnoma točnih ur današnji način življenja tako rekoč ne bi bil možen.
A čeprav so raziskovalci z atomskimi urami dosegli zavidljivo stopnjo natančnosti, nikakor niso prenehali iskati in izdelovati še boljših in točnejših. Leta 2001 so v ameriškem Nacionalnem institutu standardov in tehnologije razvili tako imenovane optične atomske ure, ki so še natančnejše od klasičnih cezijevih atomskih ur. Pravzaprav je supernatančne zanje preskromna beseda.
Ultrasupernatančne optične atomske ure bi lahko namreč podrle vse meje v predstavah o tem, kako točno lahko izmerimo čas. Leta 2010 so isti raziskovalci zgradili prototip optične ure, ki zaostaja ali pridobi le sekundo na osupljivih 3,7 milijarde let. Če bi tako uro zagnali ob začetku vesolja oziroma ob velikem poku, bi do danes zamujala samo 4 sekunde.
Strokovnjaki napovedujejo, da bodo optične ure v naslednjih letih nadomestile trenutne atomske, čeprav si navadni ljudje verjetno težko predstavljajo, zakaj bi potrebovali ure, ki zamujajo le sekundo na nekaj milijard let, ko pa že imamo take, ki zamujajo sekundo na sto milijonov let. Ampak tudi optične atomske ure niso zadnja domislica merilcev časa. Zadnja leta se pojavljajo ideje o še boljših urah. Med take sodijo tako imenovane jedrske in kvantne ure.
Leta 2011 so ameriški fiziki s tehnološkega inštituta v Georgiji izračunali, da bi jedrska ura na podlagi elementa torija zamujala samo sekundo v 200 milijardah let. Pri tem se že poraja vprašanje, ali bo naše vesolje sploh obstajalo toliko časa. Vsekakor se nam torej ni treba bati, da bi zaradi nenatančnih ur v življenju lahko izgubili kakšno sekundo.
INTERVJU:
Prof. Patrick Gill je eden najbolj vrhunskih časomerilcev na svetu. Dela v britanskem laboratoriju za fiziko, kjer skrbi tudi za eno najbolj natančnih super atomskih ur na planetu.
Profesor Gill, kje na svetu trenutno tiktaka najbolj točna atomska ura in kako natančna je?
Situacija je trenutno takšna, da določeno število t. i. nacionalnih standardnih laboratorijev v različnih državah upravlja set najnatančnejših atomskih ur. To so t.i. fontanske cezijeve atomske ure. Zdaj jih deluje okrog sedem ali osem, nameščene pa so v ZDA, Veliki Britaniji, Franciji, Nemčiji, Italiji in Japonski. Poleg teh ur imajo v mnogih državah še druge, manj natančne atomske ure. Te fontanske cezijeve atomske ure smo razvijali zadnjih 20 let in najboljše lahko merijo čas z zaostankom ene sekunde na 60 milijonov let ali več.
Bi bilo sodobno življenje sploh mogoče brez teh super ur? Zakaj je pomembno, da ura zaostane samo za eno sekundo na nekaj milijonov let?
Da, ena sekunda na 60 milijonov let res ni čas, ki bi se nas dotikal, saj nas zanimajo mnogo krajši intervali – na primer en dan. Vendar pa obstajajo aplikacije, ki se zanašajo na takšno natančnost. Na najosnovnejšm koncu denimo želiva vedeti, koliko je ura, vendar samo do kakšne minute natančno. Malo večjo natančnost potrebujejo v športu, za kako milisekundo. Še višje so finančne institucije, saj želijo pri borznem poslovanju veliko točnost. Potem je pomembna natančnost pri distribuciji električne energije – to je zahteven časovni problem, zato so pomembne mikrosekunde. Še dlje pa so satelitska navigacija in naprave v avtomobilih ali telefonih – zanašajo se na atomske ure v satelitih. Najvišjo natančnost pri merjenju časa pa potrebujejo v visoki znanosti, recimo v sodobni astronomiji, kozmologiji in drugih temeljnih znanstvenih vedah.
Kako zahtevno pa je narediti takšno atomsko uro in koliko približno stane?
Manj natančne atomske ure je mogoče tudi kupiti, za recimo kakih deset tisoč dolarjev. Kupiti je mogoče tudi atomske ure velikosti kosa mila. Če pa govorimo o vrhunskih primarnih standardih, se pravi fontanskih cezijevih atomskih urah – te so visoke približno 2 metra, v njih sta ultra vakuum in oblak cezijevih atomov, ki so z laserji ohlajeni na okrog -273 stopinj.
Znanstveniki bi radi naredili še natančnejše atomske ure. Kako natančne ure pa je mogoče narediti oziroma kakšne super ure bomo imeli v prihodnosti. In zakaj potrebujemo še natančnejše ure? Ali je res pomembno zaostajanje za eno sekundo v nekaj deset milijonih let ali v nekaj sto milijonih let?
Da, človeku na ulici za to ni mar, v visoki znanosti – kozmologiji, osnovni fiziki in podbno pa je pomembno, izboljšanje natančnosti pri merjenju časa. Torej je to uporabno za visoko znanost, vendar pa ljudje vedno najdejo tudi način za prilagoditev za bolj tehnološke potrebe. Dober primer tega iz preteklosti je nastanek globalnega navigacijskega sistema GPS, ki so ga omogočile atomske ure. Kar zadeva izboljšanje natančnosti, pa bi lahko točnost atomskih ure s pomočjo laserske tehnologije trenutno izboljšali še za okrog 100-krat.
688 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Malokdo se zaveda, da sodobni način življenja iz ozadja tiho usmerjajo supernatančne atomske ure, ki so eden najbolj izjemnih dosežkov znanosti in tehnologije. Tako natančno, kot znamo danes meriti čas, verjetno ne zmoremo izmeriti skoraj ničesar drugega.
Revolucija v izdelavi izjemno točnih ur se je začela v drugi polovici prejšnjega stoletja, ko so znanstveniki odkrili, kako je mogoče ob pomoči atomov izredno natančno meriti čas. Leta 1955 je britanski fizik Louis Essen izdelal prvo zanesljivo atomsko uro, ki je zamujala samo eno sekundo na 300 let.
Seveda so kmalu potem atomske ure s svojo nepremagljivo točnostjo postane nov standard v merjenju časa. Naš svet je začel utripati v ritmu atomov. Pri atomskih urah so vlogo mehaničnih nihal, ki odštevajo čas v običajnih urah, prevzeli elektroni, ki v enakomernih časovnih utripih spreminjajo položaj v atomu. Z merjenjem tega plesa elektronov je mogoče osupljivo natančno določiti tiktakanje časa.
Leta 1967 so tako znanstveniki na novo opredelili sekundo kot 9.192.631.770 period sevanja, ki ustrezajo prehodu med hiperfinima ravnema osnovnega stanja atoma cezij-133«. V naslednjih desetletjih so neutrudno izboljševali natančnost atomske ure. Ta se dandanes zmoti samo za kakšno sekundo na reci in piši nekaj milijonov let.
Srce sodobnih atomskih ur so cezijevi atomi, ohlajeni na supernizko temperaturo. In njihova natančnost res ni od muh. Trenutno najbolj točna ura na svetu, imenuje se NPL CsF2, je v britanskem Nacionalnem fizikalnem laboratoriju na robu Londona in se zmoti za manj kot sekundo v nepredstavljivih 138 milijonih let. Zdi se prav neverjetno, da lahko znanstveniki dandanes zgradijo tako točno in dovršeno napravo.
Kakih 200 podobno natančnih atomskih ur v 50 različnih državah skupaj določa mednarodni atomski čas, na podlagi katerega poteka koordinirani univerzalni čas, ki se uporablja za civilno merjenje časa. Kadar koli si nastavite uro, ki vam prehiteva, nazaj na pravilen čas, ki ga predvajajo na primer po radiu, vedite, da ta izvira iz atomskih ur.
Izjemna natančnost sodobnih atomskih ur ni samo lepotnega pomena, ampak je bistvena za brezhibno delovanje našega sveta. Na te ure se zanašajo delovanje interneta, sistemov GPS, oddajanje radijskih in televizijskih valov, bančne transakcije in še kaj bi se našlo. Brez popolnoma točnih ur današnji način življenja tako rekoč ne bi bil možen.
A čeprav so raziskovalci z atomskimi urami dosegli zavidljivo stopnjo natančnosti, nikakor niso prenehali iskati in izdelovati še boljših in točnejših. Leta 2001 so v ameriškem Nacionalnem institutu standardov in tehnologije razvili tako imenovane optične atomske ure, ki so še natančnejše od klasičnih cezijevih atomskih ur. Pravzaprav je supernatančne zanje preskromna beseda.
Ultrasupernatančne optične atomske ure bi lahko namreč podrle vse meje v predstavah o tem, kako točno lahko izmerimo čas. Leta 2010 so isti raziskovalci zgradili prototip optične ure, ki zaostaja ali pridobi le sekundo na osupljivih 3,7 milijarde let. Če bi tako uro zagnali ob začetku vesolja oziroma ob velikem poku, bi do danes zamujala samo 4 sekunde.
Strokovnjaki napovedujejo, da bodo optične ure v naslednjih letih nadomestile trenutne atomske, čeprav si navadni ljudje verjetno težko predstavljajo, zakaj bi potrebovali ure, ki zamujajo le sekundo na nekaj milijard let, ko pa že imamo take, ki zamujajo sekundo na sto milijonov let. Ampak tudi optične atomske ure niso zadnja domislica merilcev časa. Zadnja leta se pojavljajo ideje o še boljših urah. Med take sodijo tako imenovane jedrske in kvantne ure.
Leta 2011 so ameriški fiziki s tehnološkega inštituta v Georgiji izračunali, da bi jedrska ura na podlagi elementa torija zamujala samo sekundo v 200 milijardah let. Pri tem se že poraja vprašanje, ali bo naše vesolje sploh obstajalo toliko časa. Vsekakor se nam torej ni treba bati, da bi zaradi nenatančnih ur v življenju lahko izgubili kakšno sekundo.
INTERVJU:
Prof. Patrick Gill je eden najbolj vrhunskih časomerilcev na svetu. Dela v britanskem laboratoriju za fiziko, kjer skrbi tudi za eno najbolj natančnih super atomskih ur na planetu.
Profesor Gill, kje na svetu trenutno tiktaka najbolj točna atomska ura in kako natančna je?
Situacija je trenutno takšna, da določeno število t. i. nacionalnih standardnih laboratorijev v različnih državah upravlja set najnatančnejših atomskih ur. To so t.i. fontanske cezijeve atomske ure. Zdaj jih deluje okrog sedem ali osem, nameščene pa so v ZDA, Veliki Britaniji, Franciji, Nemčiji, Italiji in Japonski. Poleg teh ur imajo v mnogih državah še druge, manj natančne atomske ure. Te fontanske cezijeve atomske ure smo razvijali zadnjih 20 let in najboljše lahko merijo čas z zaostankom ene sekunde na 60 milijonov let ali več.
Bi bilo sodobno življenje sploh mogoče brez teh super ur? Zakaj je pomembno, da ura zaostane samo za eno sekundo na nekaj milijonov let?
Da, ena sekunda na 60 milijonov let res ni čas, ki bi se nas dotikal, saj nas zanimajo mnogo krajši intervali – na primer en dan. Vendar pa obstajajo aplikacije, ki se zanašajo na takšno natančnost. Na najosnovnejšm koncu denimo želiva vedeti, koliko je ura, vendar samo do kakšne minute natančno. Malo večjo natančnost potrebujejo v športu, za kako milisekundo. Še višje so finančne institucije, saj želijo pri borznem poslovanju veliko točnost. Potem je pomembna natančnost pri distribuciji električne energije – to je zahteven časovni problem, zato so pomembne mikrosekunde. Še dlje pa so satelitska navigacija in naprave v avtomobilih ali telefonih – zanašajo se na atomske ure v satelitih. Najvišjo natančnost pri merjenju časa pa potrebujejo v visoki znanosti, recimo v sodobni astronomiji, kozmologiji in drugih temeljnih znanstvenih vedah.
Kako zahtevno pa je narediti takšno atomsko uro in koliko približno stane?
Manj natančne atomske ure je mogoče tudi kupiti, za recimo kakih deset tisoč dolarjev. Kupiti je mogoče tudi atomske ure velikosti kosa mila. Če pa govorimo o vrhunskih primarnih standardih, se pravi fontanskih cezijevih atomskih urah – te so visoke približno 2 metra, v njih sta ultra vakuum in oblak cezijevih atomov, ki so z laserji ohlajeni na okrog -273 stopinj.
Znanstveniki bi radi naredili še natančnejše atomske ure. Kako natančne ure pa je mogoče narediti oziroma kakšne super ure bomo imeli v prihodnosti. In zakaj potrebujemo še natančnejše ure? Ali je res pomembno zaostajanje za eno sekundo v nekaj deset milijonih let ali v nekaj sto milijonih let?
Da, človeku na ulici za to ni mar, v visoki znanosti – kozmologiji, osnovni fiziki in podbno pa je pomembno, izboljšanje natančnosti pri merjenju časa. Torej je to uporabno za visoko znanost, vendar pa ljudje vedno najdejo tudi način za prilagoditev za bolj tehnološke potrebe. Dober primer tega iz preteklosti je nastanek globalnega navigacijskega sistema GPS, ki so ga omogočile atomske ure. Kar zadeva izboljšanje natančnosti, pa bi lahko točnost atomskih ure s pomočjo laserske tehnologije trenutno izboljšali še za okrog 100-krat.
Še pred nekaj desetletji so v strokovnih krogih in učbenikih o vzroku za konec dinozavrov govorili z nizom vprašajev in hipotetičnih razlag. Nato so začeli sramežljivo namigovati na to, da je njihovo apokalipso povzročil padec asteroida. No, do danes je dokazov o tej teoriji že toliko, da je splošno sprejeto dejstvo. In eno od najodmevnejših odkritij v lanskem letu je to le še potrdilo. V ameriški zvezni državi Severna Dakota so namreč našli neposredne dokaze iz natanko tistega dne, ko je v Zemljo treščil tuji vesoljski prišlek, in ne le to, dokazi naj bi se nanašali na samo uro po trku, ki se je zgodil več tisoč kilometrov stran. Oddajo smo oblikovali skupaj s strokovnim sodelavcem dr. Matjažem Gregoričem z Inštituta Jovana Hadžija, ZRC SAZU. Gosta podkasta: – Prof. Jan Smit, Univerza Vrije, Amsterdam – Dr. Irena Debeljak, Paleontološki inštitut Ivana Rakovca, ZRC SAZU
V novi Frekvenci X se za spremembo ne bomo lotili koronavirusa … tudi zato, ker v trenutnih razmerah potrebujemo kakšne dobre novice. Junaki tokratne oddaje bodo trije … vsi so fiziki in vsi so se pred dnevi razveselili tega, da so v zelo hudi konkurenci pridobili projekt Evropskega raziskovalnega sveta za uveljavljene raziskovalce. Na daljavo se nam pridružijo profesorji Peter Križan (FMF, IJS), Igor Muševič (FMF, IJS) in Matej Praprotnik (Kemijski inštitut), ki na področju fizike snujejo zelo prebojne ideje. Prvi išče razpoke v standardnem modelu v fiziki osnovnih delcev, drugi stavi na logična vezja na osnovi svetlobe in pripravlja zametke futurističnih fotonskih dreves in računalnikov, ki bodo rasli sami od sebe, tretji pa išče rešitve, kako na učinkovit in neinvaziven način v prihodnosti zdraviti raka, vnetja, bolezni srca in številne druge.
Kaj zares pomeni, da moramo za zdrav imunski sistem bolj paziti na prehrano in se več gibati? V obojem je ključ, s katerim lahko našo imunsko uro prevrtimo nazaj.
Oksitocin je hormon in živčni prenašalec, ki ga poznamo že od prve polovice 19. stoletja. V antični grščini naj bi beseda “oksitocin” pomenila hiter porod. Formula oksitocina je C43H66N12O12S2, v ljubezni je pač tudi nekaj kemije. In če se potopimo v naše možgane, je pri vsem tem pomemben hipotalamus in v njem magnocelularni sistem nevronov, kjer poteka sinteza oksitocina. Veliko raziskav je bilo že narejenih o njegovih vplivih na področju poroda in dojenja, manj pa je še znanega o vplivu oksitocina na povezovanje, ljubezen, očesni stik. Ker se ptički ženijo, pa tudi kdo drug, raziskujemo, kako hormon oksitocin vpliva na odnose, kdaj lahko pomaga v medicini in kaj bi se zgodilo, če bi bil na voljo v razpršilu. Bi nam morda lahko bile v pomoč pri razumevanju človeških medosebnih odnosov, zlasti naše navezanosti, voluharice? Razpravljamo z dr. Mojco Kržan in dr. Gregorjem Majdičem. Avtorji: Mojca Delač, Maja Ratej in Luka Hvalc
Nedotakljivih v digitalnih odnosih ni, so le bolj in manj občutljivi. Težko si priznamo, a dejstvo je, da preveč časa preživimo s telefoni v rokah, stalna dosegljivost in priklopljenost posledično prinašata razpršeno pozornost in se polastita tudi kakovostnega spanca. Namesto, da bi kdaj raje imeli “možgane na paši”, jih prepuščamo digitalnim dražljajem. Tako se spreminjajo tudi odnosi v realnem svetu. Najbolj ranljivi so otroci in mladostniki, še posebej, ker družabna omrežja lahko predstavljajo iluzijo, kako kakovostno in “instagramično” je življenje drugih. Nezdravi digitalni odnosi nas lahko spravijo v stisko. Kaj pa se ob tem dogaja v možganih? Kdaj lahko digitalni odnosi prestopijo mejo odvisnosti? In zakaj naši možgani tako hlepijo po občutku povezanosti? Razpravljamo s psihologinjo dr. Amy Orben, nevropediatrinjo in znanstvenico dr. Tino Bregant in psihoterapevtom Petrom Topićem. Avtorja: Mojca Delač in Luka Hvalc
Možgani so sestavljeni iz skoraj sto milijard živčnih celic. In ko so naši nevroni v odnosu z nevroni drugega človeka, je aktiviran cel spekter omrežij v možganih. Na valovih odnosov se znajdemo zelo različno, včasih smo veseli, še večkrat razočarani. Socialna zavrnitev se v možganih dotakne istih področij kot fizična bolečina. Razviti normalen in zdrav odnos je zelo težko, kakovostni odnosi od nas zahtevajo, da si vzamemo čas. Tega pa nam kronično primanjkuje. Od kakovosti odnosov je zelo odvisno naše psihofizično zdravje, v sodobni tržno usmerjeni družbi je vse bolj prisoten tudi “kult” izgorelosti. Iz katerih zdravih izhodišč lahko razvijemo kakovostne odnose in dobro psihofizično počutje? V uvodni razpravi tridelne serije Možgani na Frekvenci X sodelujeta specialistka psihiatrije Breda Jelen Sobočan in predstojnik centra za mentalno zdravje na Psihiatrični kliniki v Ljubljani, prof. dr. Borut Škodlar. Avtorja: Mojca Delač in Luka Hvalc
Medtem ko nas širjenje novega koronavirusa vse bolj plaši tudi v Sloveniji, se na Valu 202 vračamo k osnovam. Sploh vemo, kaj je to – virus? Omemba te besede večino ljudi zmrazi, toda pri virusih še zdaleč ni vse slabo. Nasprotno, virusi so nepogrešljivi spremljevalci razvoja življenja na Zemlji, v okolju okrog nas in v nas samih jih je nešteto, v sodobnosti pa se kažejo tudi kot izjemno obetavno terapevtsko sredstvo. O virusih in tudi neprijetnem širjenju novega koronavirusa smo se pogovarjali s svetovno znanim virologom Vincentom Racaniellom.
Plastika, bencin v avtomobilu, zdravila, gnojila, čistila – za proizvodnjo praktično vsega smo potrebovali katalizatorje. Kemijski inženirji jim pravijo čarobne snovi, ki poskrbijo, da se elementi povežejo na ravno pravi način, da dobimo želene kemične produkte. In čeprav se morda to bere kot umazana kemija, pa bi lahko s pomočjo katalizatorjev poskrbeli tudi za čistejši svet. Kako lahko denimo iz ogljikovega dioksida ustvarimo metanol, ki bi lahko v prihodnosti nadomestil fosilna goriva, povemo v četrtkovi oddaji Frekvenca X.
Danes nihče ne more več reči, da ni seznanjen s spreminjanjem podnebja, ki smo mu priča. O višjih povprečnih temperaturah, taljenju ledenikov, dvigovanju gladine morja, pogostejših ekstremnih vremenskih pojavih in drugih spremembah v našem okolju beremo in poslušamo vsak dan. A redko katere države so se že začele resno pripravljati na nove razmere, tudi zato se že skoraj leto po vsem svetu vsak petek dogajajo podnebni protesti. Gre za množično politizacijo okoljskih zadev, ključni trenutek vsega pa je: oglasila se je najmlajša generacija, najstniki, bodoči volilci, ki se borijo za svojo prihodnost na Zemlji. V zadnji epizodi serije o podnebnih spremembah Stopinja in pol se torej sprašujemo, kako lahko ena oseba sproži globalni val štrajkov in spremembe v miselnosti družbe, ali je s protesti možen konkreten vpliv na politiko ter zakaj je treba v diskusiji o podnebnih spremembah omenjati podnebno pravičnost. SOGOVORNIKI: filozof Luka Omladič, Filozofska fakulteta v Ljubljani sociolog Gorazd Kovačič, Filozofska fakulteta v Ljubljani ameriški okoljski pravnik prof. dr. Donald Brown, univerza Widener v Pensilvaniji klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj, Biotehniška fakulteta v Ljubljani Mladi za podnebno pravičnost 14-letni aktivist Voranc Bricelj in 20-letna aktivistka Sofija Zavratnik Kain
Novi virus, ki pustoši po Kitajskem, je izbruhnil prav v času, ko na planetu poteka največja človeška migracija v letu. Potem ko je z živali na človeka preskočil novembra lani, je do zdaj okužil več kot 6000 ljudi, število žrtev pa je za zdaj nekaj več kot 130. Njegovo hitro širjenje skrbi strokovnjake, toda kljub temu ne ponavljamo napak, ki so nas pred leti drago stale v spopadanju z virusom SARS-a. Kaj za zdaj že vemo o skrivnostnem virusu s Kitajske in kako strokovnjaki z modeli ugotavljajo širjenje tovrstnih epidemij, raziskujemo v tokratni Frekvenci X.
Vidne podnebne spremembe so se začele v 80. letih prejšnjega stoletja, z vsakim letom pa so se večale vremenske obremenitve. Denimo v Siriji, ki je, kar zadeva podnebni vidik, zelo dobro preučena, so se po letu 2005 pojavljale večletne suše, ko je večina kmetovalcev izgubila možnost preživetja. Ljudje so zapuščali svoje domove, odhajali v Damask, ki je začel pokati po šivih. Nastajali so konflikti, ki so pripeljali do tega, da so ljudje začeli zapuščati državo in odhajati v iskanje boljšega življenja. Vzrok za izvorno selitev so bile izjemne suše, ki so bile v tem primeru posledica podnebnih sprememb. Danes pa tako v mednarodni skupnosti kot tudi mednarodnem pravu nimamo definicije za človeka, ki zapušča državo zaradi podnebnih sprememb. Bo pa to predmet obravnave, s katerim se bodo morale v prihodnje spoprijeti vse nacionalne države. In če se nam danes še zdi, da na naše življenje podnebne spremembe nimajo vpliva, da bodo ljudje zapuščali domove le ob morju, ker bodo izginile celotne otoške države, ali zaradi nepredstavljivih suš, se bomo na neki točki s težavo spopadali tudi v južni in jugovzhodni Evropi. Zakaj torej še nimamo enotnega poimenovanja in tudi zagotovljene zaščite za ljudi, ki zapuščajo domove zaradi podnebnih sprememb, kdo bo odgovoren za te ljudi in kdo bo poskrbel zanje, kam se bodo lahko preselili in kaj se lahko zgodi, če ne bomo zmanjšali izpustov toplogrednih plinov? SOGOVORNIKI: doc. dr. Maša Kovič Dine, strokovnjakinja za mednarodno pravo iz ljubljanske Pravne fakultete Špela Kastelic, asistentka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU Lisa Lim Ah Ken, strokovnjakinja za podnebne migracije vzhodne Afrike in Afriškega roga Mednarodne organizacije za migracije Združenih narodov Andrej Gnezda iz Umanotere dr. Lučka Kajfež Bogataj iz Biotehniške fakultete
Ozračje v Sloveniji se zaradi svojih geografskih značilnosti segreva hitreje od svetovnega povprečja. Število vročih dni s temperaturo nad 30 °C se je močno povečalo, hkrati pa se je v zadnjem stoletju za več kot tretjino zmanjšalo število zimskih dni, ko je Bohinjsko jezero zaledenelo. Povečuje se število ekstremnih vremenskih dogodkov, zmanjšuje se višina snežne, podaljšalo se je trajanje sončnega obsevanja. Te spremembe močno vplivajo na ekosisteme, ki se že prilagajajo na nove razmere. V drugi epizodi serije Stopinja in pol si bomo ogledali, kako spreminjanje podnebja že vpliva na slovenske gozdove, ledenike, jame, morje in kmetijske površine. Ali smreke kmalu ne bo več v naših gozdovih? Se bodo razširile druge drevesne vrste, ki imajo raje toplo in suho okolje? Lahko na podnebje pomembno vplivajo mikroskopski morski organizmi? Bomo morali na nove razmere prilagoditi metode kmetovanja? SOGOVORNIKI: Andrej Breznikar iz Zavoda za gozdove Slovenije, direktor Gozdarskega inštituta Slovenije dr. Primož Simončič, dr. Stanko Kapun iz Kmetijsko gozdarskega zavoda Murska Sobota, dr. Jože Verbič iz Kmetijskega inštituta Slovenije, Jure Tičar in Miha Pavšek iz Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, dr. Lovrenc Lipej in Timotej Turk Dermastia iz Morske biološke postaje Piran, ribič Zlatko Novogradec, Gregor Vertačnik iz Agencije Republike Slovenije za okolje.
Živimo v dobi antropocena, ko je človek postal pomembna sila, ki usmerja delovanje narave. Podobno, kot so skozi zgodovino na podnebje planeta vplivali izbruhi vulkanov, padci kometov in meteoritov ter gibanje tektonskih plošč, smo danes ljudje tisti dejavnik, po katerem bodo geologi v prihodnosti označevali zdajšnje obdobje zgodovine planeta Zemlja. Opazujemo lahko, kako se topijo ledeniki, dviguje gladina morja, več je ekstremnih vremenskih pojavov, kot so suše, požari, vročinski valovi in poplave. Spreminjajo se ekosistemi, vrste hitro izumirajo, ljudje se morajo seliti, saj na nekaterih področjih planeta ne morejo več preživeti. Podnebje na Zemlji se pregreva in če ne bomo ukrepali, je morda ogroženo celo naše preživetje. Bomo sposobni narediti stopinjo in pol v pravo smer blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje? Bomo znali poskrbeti za vsa živa bitja, da nam bo vsem bolje na modrem planetu, ki mu pravimo dom? SOGOVORNIKI: geokemik dr. David Naafs, Univerza v Bristolu klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj, Biotehniška fakulteta vremenoslovec Gregor Vertačnik, Agencija Republike Slovenije za okolje magister klimatskih znanosti Aljoša Slameršak, Univerza v Barceloni
To je zgodba o modro-zeleni frnikoli, edinem domu, ki ga imamo in poznamo. To je zgodba o naši Zemlji, ki jo je napisala Maja Ratej, izvedla pa Ivan Lotrič z glasom in član simfoničnega orkestra RTV Slovenija Primož Fleischman na klavirju. Zgodba Zemlje za glas in klavir je bila premierno predvajana ob 10-letnici Frekvence X, zdaj jo objavljamo tudi kot posebno epizodo podkasta.
O fotografiji črne luknje, kvantni premoči, novih arheoloških najdiščih, napredujoči personalizirani medicini in vse bolj natančnih podnebnih napovedih: skozi vse leto smo lahko spremljali prebojne dosežke, ki so spremenili naš pogled na vesolje, zgodovino, tehnologijo in nenazadnje okolje. Prvič smo lahko videli prizore, ki jim človeško oko ni bilo priča še nikoli. Spoznavali smo, česa vsega še ne vemo o zgodovini naše vrste, in se hkrati spraševali, kakšna prihodnost nas čaka. Leto 2019 v znanosti je bilo vznemirljivo, zapuščina odkritij pa bo odmevala tudi v prihodnosti. Pregled znanosti v letu 2019 sta pripravila Maja Ratej in Jan Grilc.
Jocelyn Bell Burnell ima za sabo že več kot 50 let dela v astronomiji. Ampak njeno ključno odkritje se je zgodilo čisto na začetku. Prav na točki, ko je šele dobro začela svojo strokovno pot. Tedaj je nepričakovano naletela na nekaj, kar si sprva ni znala razložiti, in je odkritje v šali poimenovala kar »mali zeleni možje, Little Green Men«. Za svoje odkritje bi morala dobiti Nobelovo nagrado, a je ni. Dobil jo je njen mentor, kar je še danes eno od kontroverznih poglavij v zgodovini podeljevanja Nobelovih nagrad. Jocelyn Bell Burnell je v Oxford poklicala Maja Ratej.
Zvoki nekega kraja vzbujajo spomine. Morda tudi tiste najbolj zabrisane in skoraj pozabljene. Prav take spomine iščejo raziskovalci v mednarodnem projektu Sensotra, ki prostovoljce opremijo s kamerami in mikrofoni in jih odpeljejo na sprehod po domačem kraju. Sprašujejo se, kako različne generacije zaznavajo in dojemajo mestno okolje, ki se hitro spreminja. Znanstveniki iz treh držav, podprti s sredstvi Evropskega raziskovalnega sveta, so za potrebe raziskovanja razvili povsem novo metodo, ki jih je pripeljala do nepričakovanih ugotovitev. O tem se pogovarjamo v Frekvenci X, kjer spremljamo najboljšo finsko visokošolsko profesorico s sodelavci iz treh držav na sprehodu po zvočnih spominih človeštva. Gosta: dr. Helmi Järviluoma, Univerza vzhodne Finske, dr. Rajko Muršič, profesor na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Jan Grilc.
Pred 12 milijoni let se je na našem prostoru sprehajal Danuvius. “Danuvius je izjemna najdba, o kateri vemo nekaj dni, ne moremo govoriti, da je pol opica pol človek. To je opica,” trdi dr. Petra Golja z Biotehniške fakultete v Ljubljani. Pa čeprav gre za opico, je ta opica prva, ki je “stopila na dve nogi” – vsaj po do zdaj razpoložljivih podatkih. To je z raziskovalno skupino odkrila glavna raziskovalka paleontologinja dr. Madeline Bohme z nemške univerze v Tübingenu: “Odkritje je bilo veliko presenečenje za vse, saj smo ugotovili, da so kosti bolj podobne človeškim kot tistim velikih opic. Ob našem raziskovanju se je izkazalo, da je ta nova vrsta – Danuvius – hodila dvonožno.” Se je bipedalizem torej razvil dvakrat prej, kot smo doslej domnevali, in v Evropi, ne v Afriki, v kakšnih razmerah je živel Danuvius, bi ga lahko označili za evropsko Lucy …
Frekvenca X se tokrat podaja na razburljivo potovanje po brezmejnih medzvezdnih in galaktičnih širjavah. Kakšne so bile čisto prve galaktične jasli, kakšne zvezde so nastajale v njih, bo razložila profesorica na Kalifornijski univerzi v Davisu dr. Maruša Bradač. Zavihteli pa smo se tudi na krov legendarnih plovil Voyager, ki s seboj po vesolju nosita skrivnosten zapis o človeški civilizaciji. Kaj je zapisano na zlatih ploščah in kako bi jih lahko razumel nič hudega sluteči vesoljski sprehajalec milijone kilometrov stran, pa bosta pojasnila astrofizik dr. Tomaž Zwitter in glasbeni urednik in pisatelj Jonathan Scott.
Ljubljanska univerza je ob ustanovitvi orala ledino v akademski sferi. Po 100 letih se je znašla v položaju, ko si znova postavlja ključna vprašanja glede svoje vloge v družbi. S kakšnim vetrom jadra univerza, ki se po eni strani lahko pohvali z izjemnimi raziskovalnimi dosežki, po drugi strani pa spopada z notranjimi aferami. Sklepna epizoda serije Akademskih 100. *Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek. Izbor glasbe Andrej Karoli. V oddaji so nastopili zaslužni profesor na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani dr. Rafael Cajhen, profesor mikrobiologije dr. Blaž Stres, novinarka Tina Kristan, sociolog kulture dr. Rastko Močnik, filozof dr. Darko Štrajn, profesor na Fakulteti za strojništvo dr. Matevž Dular, profesor na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani dr. Ivan Bratko, podoktorska raziskovalka računalništva na Univerzi Stanford dr. Marinka Žitnik.
Neveljaven email naslov