Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Je vesolje hologram? Gost: Raphael Bousso

12.04.2012


Znanstveniki z orjaškimi pospeševalniki delcev in zmogljivimi teleskopi prodirajo vse globlje v naravo materije in vesolja. Kljub temu pa že 100 let ne znajo rešiti enega največjih problemov sodobne znanosti.

Dve kraljevi teoriji moderne fizike, Einsteinova teorija relativnosti in kvantna mehanika, ne sodita skupaj. Sta kot olje in voda, ki ju ni mogoče zmešati skupaj v enoten opis stvarnosti. In tako raziskovalci že celo stoletje iščejo rešitev tega problema, pri tem pa razvijajo teorije, ki so velikokrat bolj nenavadne od domišljije same.

Ena takšnih se imenuje hologramski princip in brez sramu predvideva, da je naše vesolje pravzaprav gromozanski hologram in je naše dojemanje realnosti s tremi razsežnostmi le iluzija, ki jo ustvarjajo zakoni narave na oddaljenih robovih kozmosa.

Kakorkoli težko si je predstavljati, da bi bil lahko naš svet nekakšen privid, pa teorija vesolja v obliki holograma ni bizarni umotvor čudaških fizikov, ki so pri iskanju dokončne fizikalne teorije izgubili stik z realnostjo, ampak izhaja iz podrobnega preučevanja narave črnih lukenj.

Ti skrivnostni objekti, ki nastanejo iz umrlih zvezd in imajo tako močno gravitacijsko polje, da ne more uiti z njega niti svetloba, so tudi mesto, kjer se trenutne fizikalne enačbe zlomijo. Nekateri znanstveniki zato menijo, da bi z razumevanjem narave črnih lukenj dobili tudi ključ do razumevanja celotnega vesolja. Ideja o hologramskem vesolju se je pravzaprav porodila iz prepira o naravi črnih lukenj med slavnim britanskim fizikom Stephenom Hawkingom in manj znanim nizozemskim fizikom Gerard ‘t Hooftom in Američanom Leonardom Susskindom.

Hawking je trdil, da črne luknje, ki za vekomaj požrešno pogoltnejo vse, kar pride v njihovo bližino, obenem uničijo tudi vso informacijo o materiji in energiji. Po vseh veljavnih zakonih fizike pa se informacija nikoli ne more izgubiti, zato je Hawkingow informacijski paradoks črne luknje močno jezil številne fizike, ki niso mogli sprejeti tega, da bi lahko informacija v črnih luknjah preprosto izginila.

V sredini 90-tih pa sta t’ Hooft in Susskind končno odkrila morebitno rešitev informacijskega paradoksa črnih lukenj. Izračunala sta, da bi bila informacija o vsebini črne luknje lahko v resnici shranjena na njenem površju. To pa pomeni, da bi lahko bila črna luknja nekakšen hologram. Vsi, ki ste že kdaj videli kakšen hologram, veste, da je to dvodimenzionalna slika, ki ustvarja iluzijo tridimenzionalnega objekta.

Verjetno je najslavnejši primer hologram iz filmske trilogije Vojna zvezd. V nekem prizoru  robot Luku Skywalkerju predvaja hologramski posnetek princese Leie, ki prosi za pomoč. Malokdo pa bi ob gledanju tega filma pomislil, da je morda tudi naše vesolje hologramska iluzija. Kajti če črne luknje res shranjujejo na svoji dvodimenzionalni površini vse informacije o svoji vsebini s tremi razsežnostmi, mogoče za vesolje velja enako.

Če je teorija hologramskega vesolja pravilna, potem je vse, kar se dogaja v našem kozmosu, skupaj z vsemi atomi, planeti, zvezdami in nami, samo hologramska projekcija informacij, ki so zapisane na robovih vesolja. To bi pomenilo tudi, da stvarnost v resnici nima treh dimenzij, kot smo vajeni iz vsakdanjega življenja, ampak samo dve dimenziji, tretja dimenzija pa je hologramska fatamorgana.

V tem primeru smo mi sami hologramska projekcija svojih dvodimenzionalnih  dvojčkov, ki živijo na robu vesolja. Smo v tem primeru sploh resnični? Jasno je, da teorija hologramskega vesolja riše precej bizarno sliko stvarnosti, kljub temu pa je znanstveniki ne morejo kar odpraviti z zamahom roke, saj temelji na trdni matematični izpeljavi nekaterih logičnih zakonov narave. Drugo vprašanje je, ali bi lahko za to eksotično teorijo našli tudi trdne dokaze.

Leta 2009 je britansko-nemška ekipa znanstvenikov iz Centra za gravitacijsko fiziko v Nemčiji sporočila, da so s svojim detektorjem gravitacijskih valov zaznali signale, ki bi lahko bili dokaz, da vesolje deluje kot hologram, vendar so bili signali preveč dvoumni, da bi jih lahko jasno razložili.

Na drugi strani Atlantika pa v ameriškem fizikalnem raziskovalnem središču Fermilab profesor Craig Hogan gradi napravo z imenom holometer, ki bi lahko zaznala hologramske sledi v prostor-času. Zgodba torej še zdaleč ni končana in vprašanje o naravi vesolja še ni rešeno. Pripravite se torej na to, da ste konec koncev mogoče samo hologramska iluzija, ki je predvajana s platna na robu vesolja.

INTERVJU: Profesor Raphael Bousso poučuje in raziskuje na Kalifornijski univerzi v Berkeleyju.

Zamisel, da bi lahko bilo naše vesolje nekakšen hologram, se res zdi nenavadna. Kako verjetna se vam zdi ta teorija, bi dali zanjo roko v ogenj?

Mislim, da je to, da je vesolje hologram, že precej uveljavljeno dejstvo. Tega, česa pa ne vemo dobro, je – zakaj je tako. Mogoče bi moral pojasniti, kaj mislim s tem, da je vesolje hologram. Po navadi pri shranjevanju informacij mislimo na to, koliko volumna za to potrebujemo. Če imamo na primer CD ali računalniški čip, potem za 1000-krat več informacij potrebujemo 1000-krat več CD-jev ali čipov, ki bi zavzemali 1000-krat večjo prostornino. V naravi pa kaže, da ni tako, da bi lahko z večanjem volumna shranjevali čedalje več informacij. Razlog za to je gravitacija. Če bi skupaj zbral zadostno število računalniških čipov, bi se sesedli v črno luknjo. In maksimalna količina informacije, ki bi jih lahko shranil nanje, preden bi se to zgodilo, bi bila sorazmerna površini, ki jo zaseda ta kup čipov. To imenujemo hologramski princip. Ta pravi, da je maksimalna količina informacije, ki jo lahko določena regija vsebuje, tolikšna, kot jo lahko projiciramo na njeno površino.

Kako bi nam lahko na najbolj preprost možen način razložili, kaj to pomeni, da je vesolje hologram? Si to sploh lahko predstavljamo?

Da, težko si je to predstavljati v glavi, čeprav si fizik, ki dela na tem področju. Razlog, da je tako težko, je v tem, da v fiziki obstaja še en princip, ki je zelo dobro preverjen in nam je na stotine let dobro služil. To je princip lokalnosti, hologramski princip pa na nek način nasprotuje principu lokalnosti. S principom lokalnosti mislim na to, da na primer neka stvar v enem kotu sobe ne more vplivati na stvari v drugem kotu sobe. Hologramski princip pa pravi, da so med oddaljenimi stvarmi vendarle neke nevidne povezave. Torej si to težko predstavlja ne samo laična javnost, ampak tudi fiziki.

Ali za to teorijo obstajajo kakšni dokazi, da bi lahko bila resnična?

Obstaja zelo veliko dokazov, da je hologramski princip resničen. Za vsak fizikalen sistem, ki smo ga kdajkoli preučevali – stol, miza, soba, galaksija, celotno vidno vesolje – velja, da zanj obstaja mejna količina informacij, ki jih lahko shrani. Torej je to zelo preverjen princip in kaže, da je brez dvoma resničen. Ovrglo bi ga lahko mogoče odkritje kakšne zelo eksotične vrste materije, ki pa je za zdaj še nismo videli. Torej je resnično, ne vemo pa, zakaj. Videti je celo kot nekakšna zarota. Za takšen splošen princip mora obstajati nek globlji razlog in prek njega bi lahko prišli do teorije kvantne gravitacije, ki je danes nimamo.

Bi imelo dejstvo, da je vesolje gromozanski hologram, tudi kakšne praktične posledice? Bi omogočilo potovanje po vesolju ali kaj podobnega?

V primeru praktičnih posledic – ali nam bo pomagal zgraditi boljše avtomobile ali pralne stroje – tega ne verjamem. Vsaj ne v zelo bližnji prihodnosti. Vendar pa pred sto leti tudi za Einsteinovo teorijo splošne relativnosti nihče ni verjel, da bo imela kakšne praktične posledice. Podobno velja za kvantno mehaniko. A ti dve teoriji sta pripeljali do tehnologije, ki nas danes obkroža vsepovsod – GPS, računalniki, itd. V končni fazi imajo osnovne raziskave ogromen vpliv na tehnologijo, zelo težko pa je napovedati, kakšen bo in kdaj bo prišel ta vpliv.

Predpostavimo, da vesolje res deluje po principu holograma. Kakšne posledice bi to imelo v bolj filozofskem smislu, glede dojemanja nas in realnosti?

Mislim, da že zdaj izziva en naš zelo dragocen predsodek o stvarnosti in sicer ta, da je svet lokalen in da so stvari, ki so prostorsko ločene, med seboj neodvisne. Ta občutek lokalnosti, ki nam je zelo dobro služil, ne velja več, ko postane gravitacija tako močna, da se sam prostor sesede vase. Razumeti, kako med sabo pobotati princip lokalnosti in hologramski princip, je ogromen izziv. Zelo težko je videti, kako bi bilo to mogoče. Ko bomo nekoč prišli do tega, bo to pomenilo revolucijo v našem razumevanju sveta.


Frekvenca X

694 epizod


Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.

Je vesolje hologram? Gost: Raphael Bousso

12.04.2012


Znanstveniki z orjaškimi pospeševalniki delcev in zmogljivimi teleskopi prodirajo vse globlje v naravo materije in vesolja. Kljub temu pa že 100 let ne znajo rešiti enega največjih problemov sodobne znanosti.

Dve kraljevi teoriji moderne fizike, Einsteinova teorija relativnosti in kvantna mehanika, ne sodita skupaj. Sta kot olje in voda, ki ju ni mogoče zmešati skupaj v enoten opis stvarnosti. In tako raziskovalci že celo stoletje iščejo rešitev tega problema, pri tem pa razvijajo teorije, ki so velikokrat bolj nenavadne od domišljije same.

Ena takšnih se imenuje hologramski princip in brez sramu predvideva, da je naše vesolje pravzaprav gromozanski hologram in je naše dojemanje realnosti s tremi razsežnostmi le iluzija, ki jo ustvarjajo zakoni narave na oddaljenih robovih kozmosa.

Kakorkoli težko si je predstavljati, da bi bil lahko naš svet nekakšen privid, pa teorija vesolja v obliki holograma ni bizarni umotvor čudaških fizikov, ki so pri iskanju dokončne fizikalne teorije izgubili stik z realnostjo, ampak izhaja iz podrobnega preučevanja narave črnih lukenj.

Ti skrivnostni objekti, ki nastanejo iz umrlih zvezd in imajo tako močno gravitacijsko polje, da ne more uiti z njega niti svetloba, so tudi mesto, kjer se trenutne fizikalne enačbe zlomijo. Nekateri znanstveniki zato menijo, da bi z razumevanjem narave črnih lukenj dobili tudi ključ do razumevanja celotnega vesolja. Ideja o hologramskem vesolju se je pravzaprav porodila iz prepira o naravi črnih lukenj med slavnim britanskim fizikom Stephenom Hawkingom in manj znanim nizozemskim fizikom Gerard ‘t Hooftom in Američanom Leonardom Susskindom.

Hawking je trdil, da črne luknje, ki za vekomaj požrešno pogoltnejo vse, kar pride v njihovo bližino, obenem uničijo tudi vso informacijo o materiji in energiji. Po vseh veljavnih zakonih fizike pa se informacija nikoli ne more izgubiti, zato je Hawkingow informacijski paradoks črne luknje močno jezil številne fizike, ki niso mogli sprejeti tega, da bi lahko informacija v črnih luknjah preprosto izginila.

V sredini 90-tih pa sta t’ Hooft in Susskind končno odkrila morebitno rešitev informacijskega paradoksa črnih lukenj. Izračunala sta, da bi bila informacija o vsebini črne luknje lahko v resnici shranjena na njenem površju. To pa pomeni, da bi lahko bila črna luknja nekakšen hologram. Vsi, ki ste že kdaj videli kakšen hologram, veste, da je to dvodimenzionalna slika, ki ustvarja iluzijo tridimenzionalnega objekta.

Verjetno je najslavnejši primer hologram iz filmske trilogije Vojna zvezd. V nekem prizoru  robot Luku Skywalkerju predvaja hologramski posnetek princese Leie, ki prosi za pomoč. Malokdo pa bi ob gledanju tega filma pomislil, da je morda tudi naše vesolje hologramska iluzija. Kajti če črne luknje res shranjujejo na svoji dvodimenzionalni površini vse informacije o svoji vsebini s tremi razsežnostmi, mogoče za vesolje velja enako.

Če je teorija hologramskega vesolja pravilna, potem je vse, kar se dogaja v našem kozmosu, skupaj z vsemi atomi, planeti, zvezdami in nami, samo hologramska projekcija informacij, ki so zapisane na robovih vesolja. To bi pomenilo tudi, da stvarnost v resnici nima treh dimenzij, kot smo vajeni iz vsakdanjega življenja, ampak samo dve dimenziji, tretja dimenzija pa je hologramska fatamorgana.

V tem primeru smo mi sami hologramska projekcija svojih dvodimenzionalnih  dvojčkov, ki živijo na robu vesolja. Smo v tem primeru sploh resnični? Jasno je, da teorija hologramskega vesolja riše precej bizarno sliko stvarnosti, kljub temu pa je znanstveniki ne morejo kar odpraviti z zamahom roke, saj temelji na trdni matematični izpeljavi nekaterih logičnih zakonov narave. Drugo vprašanje je, ali bi lahko za to eksotično teorijo našli tudi trdne dokaze.

Leta 2009 je britansko-nemška ekipa znanstvenikov iz Centra za gravitacijsko fiziko v Nemčiji sporočila, da so s svojim detektorjem gravitacijskih valov zaznali signale, ki bi lahko bili dokaz, da vesolje deluje kot hologram, vendar so bili signali preveč dvoumni, da bi jih lahko jasno razložili.

Na drugi strani Atlantika pa v ameriškem fizikalnem raziskovalnem središču Fermilab profesor Craig Hogan gradi napravo z imenom holometer, ki bi lahko zaznala hologramske sledi v prostor-času. Zgodba torej še zdaleč ni končana in vprašanje o naravi vesolja še ni rešeno. Pripravite se torej na to, da ste konec koncev mogoče samo hologramska iluzija, ki je predvajana s platna na robu vesolja.

INTERVJU: Profesor Raphael Bousso poučuje in raziskuje na Kalifornijski univerzi v Berkeleyju.

Zamisel, da bi lahko bilo naše vesolje nekakšen hologram, se res zdi nenavadna. Kako verjetna se vam zdi ta teorija, bi dali zanjo roko v ogenj?

Mislim, da je to, da je vesolje hologram, že precej uveljavljeno dejstvo. Tega, česa pa ne vemo dobro, je – zakaj je tako. Mogoče bi moral pojasniti, kaj mislim s tem, da je vesolje hologram. Po navadi pri shranjevanju informacij mislimo na to, koliko volumna za to potrebujemo. Če imamo na primer CD ali računalniški čip, potem za 1000-krat več informacij potrebujemo 1000-krat več CD-jev ali čipov, ki bi zavzemali 1000-krat večjo prostornino. V naravi pa kaže, da ni tako, da bi lahko z večanjem volumna shranjevali čedalje več informacij. Razlog za to je gravitacija. Če bi skupaj zbral zadostno število računalniških čipov, bi se sesedli v črno luknjo. In maksimalna količina informacije, ki bi jih lahko shranil nanje, preden bi se to zgodilo, bi bila sorazmerna površini, ki jo zaseda ta kup čipov. To imenujemo hologramski princip. Ta pravi, da je maksimalna količina informacije, ki jo lahko določena regija vsebuje, tolikšna, kot jo lahko projiciramo na njeno površino.

Kako bi nam lahko na najbolj preprost možen način razložili, kaj to pomeni, da je vesolje hologram? Si to sploh lahko predstavljamo?

Da, težko si je to predstavljati v glavi, čeprav si fizik, ki dela na tem področju. Razlog, da je tako težko, je v tem, da v fiziki obstaja še en princip, ki je zelo dobro preverjen in nam je na stotine let dobro služil. To je princip lokalnosti, hologramski princip pa na nek način nasprotuje principu lokalnosti. S principom lokalnosti mislim na to, da na primer neka stvar v enem kotu sobe ne more vplivati na stvari v drugem kotu sobe. Hologramski princip pa pravi, da so med oddaljenimi stvarmi vendarle neke nevidne povezave. Torej si to težko predstavlja ne samo laična javnost, ampak tudi fiziki.

Ali za to teorijo obstajajo kakšni dokazi, da bi lahko bila resnična?

Obstaja zelo veliko dokazov, da je hologramski princip resničen. Za vsak fizikalen sistem, ki smo ga kdajkoli preučevali – stol, miza, soba, galaksija, celotno vidno vesolje – velja, da zanj obstaja mejna količina informacij, ki jih lahko shrani. Torej je to zelo preverjen princip in kaže, da je brez dvoma resničen. Ovrglo bi ga lahko mogoče odkritje kakšne zelo eksotične vrste materije, ki pa je za zdaj še nismo videli. Torej je resnično, ne vemo pa, zakaj. Videti je celo kot nekakšna zarota. Za takšen splošen princip mora obstajati nek globlji razlog in prek njega bi lahko prišli do teorije kvantne gravitacije, ki je danes nimamo.

Bi imelo dejstvo, da je vesolje gromozanski hologram, tudi kakšne praktične posledice? Bi omogočilo potovanje po vesolju ali kaj podobnega?

V primeru praktičnih posledic – ali nam bo pomagal zgraditi boljše avtomobile ali pralne stroje – tega ne verjamem. Vsaj ne v zelo bližnji prihodnosti. Vendar pa pred sto leti tudi za Einsteinovo teorijo splošne relativnosti nihče ni verjel, da bo imela kakšne praktične posledice. Podobno velja za kvantno mehaniko. A ti dve teoriji sta pripeljali do tehnologije, ki nas danes obkroža vsepovsod – GPS, računalniki, itd. V končni fazi imajo osnovne raziskave ogromen vpliv na tehnologijo, zelo težko pa je napovedati, kakšen bo in kdaj bo prišel ta vpliv.

Predpostavimo, da vesolje res deluje po principu holograma. Kakšne posledice bi to imelo v bolj filozofskem smislu, glede dojemanja nas in realnosti?

Mislim, da že zdaj izziva en naš zelo dragocen predsodek o stvarnosti in sicer ta, da je svet lokalen in da so stvari, ki so prostorsko ločene, med seboj neodvisne. Ta občutek lokalnosti, ki nam je zelo dobro služil, ne velja več, ko postane gravitacija tako močna, da se sam prostor sesede vase. Razumeti, kako med sabo pobotati princip lokalnosti in hologramski princip, je ogromen izziv. Zelo težko je videti, kako bi bilo to mogoče. Ko bomo nekoč prišli do tega, bo to pomenilo revolucijo v našem razumevanju sveta.


10.01.2019

Dr. Prihodnost 1/5: Ko na roki zraste nov nos

Scenarij za leto 2050 je lahko tudi takšen: vsi imamo modre oči in smo svetlolasi. V laboratorijih poleg elitnih posameznikov vzgajamo tudi organe, ki nam jih v telo uspešno presadijo roboti. Ti seveda za nas skrbijo v domovih za ostarele, kjer slavimo 100-letnico, ali pa smo morda že celo nesmrtni. Realnost ali fikcija? V Ordinaciji doktorice Prihodnost raziskujemo realne in futuristične možnosti za razmah medicine. V prvi epizodi spoznavamo izzive sodobne kirurgije. V Celju smo sodelovali pri robotski operaciji, se v Ljubljani srečali z ustvarjalcem nosov iz obstoječih tkiv ter se pogovarjali z nemškim zdravnikom, ki raziskuje možnosti presaditve živalskih organov v človeka. Sogovorniki: - Sandi Poteko, urolog, ki je izvedel že dva tisoč robotskih operacij - Dr. Uroš Ahčan, kirurg, ki je ustvaril nov nos iz kosti in mehkih tkiv - Dr. Bruno Reichart, srčni kirurg, ki je prvi v Nemčiji opravil presaditev srca - Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine Avtorica serije Ordinacija dr. Prihodnost je Maja Stepančič


03.01.2019

Znanstveni vrhovi 2018

V letu 2018 je človek drzno posegel na področja, kjer ni bil še nikoli … Od prelomne misije na Sonce do prvih gensko spremenjenih otrok, od naravnost neverjetnih korakov v medicini do razvozlane skrivnosti svetlobe. Otresli smo se prakilograma, odkrili tekočo vodo na Marsu in bili plat zvona za okolje. Trije novinarji, trije pogledi … in ena znanost 2018! Znanstveno leto 2018 komentirajo Maja Ratej, Jan Grilc in Aljoša Masten.


02.01.2019

Čas in prostor nista tisto, kar se zdita

Italijanski fizik in eden od najbolje prodajanih avtorjev na svetu Carlo Rovelli ponuja nov most med teorijo relativosti in kvantno mehaniko.


27.12.2018

Praznična znanost

Znanost je povsod. Tudi med prazniki. Zato poljudno-znanstvena ekipa Frekvence X tokratni podkast ustvarja ob popoldanskem čaju. V kuhinji pečemo praznične piškote in se čudimo, kako je vse skupaj ena sama velika kemijska reakcija, kjer odločilno vlogo igrajo temperatura in sestavine. In kakšna je vloga glutena? Med zavijanjem daril razmišljamo, kako velik psihološki učinek lahko ima lepo zavita škatla. Pomembnost okusno zavitega darila potrjujejo tudi raziskave. Ob pogledu na božično drevo pa prebiramo raziskave o genetiki novoletnih jelk in možnostih za njihovo kloniranje.


13.12.2018

Zbogom, prakilogram!

16. novembra letos so se članice mednarodnega urada za uteži in mere, tudi Slovenija, zbrale v Versaillesu na posebni misiji: spremeniti definicijo kilograma. Ta je bila namreč edina enota, ki je še slonela na fizičnem predmetu. V dobi, ko smo z eno nogo tako rekoč že skoraj stopili na Mars, je glavnina vseh naših meritev odvisna od nekega arhaičnega artefakta. Za marsikoga je bilo to absurdno. A najti novo pot do kilograma ni bilo niti najmanj enostavno – potrebna so bila desetletja dela in dve Nobelovi nagradi, da se bomo lahko z majem drugo leto vendarle poslovili od prakilograma. Pri vsej zgodbi, katere pisci sicer zatrjujejo, da se za nas ne bo nič spremenilo, pa nas vendarle najbolj zanima – nam bodo tehtnice morebiti pokazale kaj manj? Merski sistem se je končno osvobodil zemeljskih spon, saj bodo vse enote določene s fizikalno realnostjo, ne z nekimi predmeti, ki slučajno ležijo na majhnem vlažnem planetu, ki kroži okrog sila povprečne zvezde v odročnem rokavu ene izmed običajnih galaksij. Sogovornika: Dr. Gregor Geršak, Fakulteta za elektrotehniko v Ljubljani Goran Grgić, Urad RS za meroslovje Avtorji: Maja Ratej, dr. Matej Huš, Luka Hvalc


06.12.2018

Upor poražencev globalizacije

Vse bolj jasno postaja, da volivci Donalda Trumpa in vseh trumpov po svetu nikakor niso zavedeni, ampak se zelo dobro zavedajo, koga volijo in zakaj. Volilno podporo na prvi vtis ekscentričnim kandidatom, lahko primerjamo z metanjem granitnih kock v simbole oblasti. Gre za upor tako imenovanih poražencev globalizacije. Razmah populizma v ZDA in Evropi je svojevrsten upor proti različnim elitam. Dejstvo je, da živimo v negotovih časih, a vseeno: smo preveč optimistični, če mislimo, da je populizem vendarle že dosegel vrhunec in se bo umiril? Zakaj torej v vsaj statistično dobrih gospodarskih razmerah uspevajo Trump in trumpi? Kaj v resnici predstavlja brexit? Zakaj je bil zaradi protesta rumenih jopičev prisiljen popustiti francoski predsednik Emanuell Macron? Analizirata: -Politolog in politični analitik Ian Bremmer, Eurasia Group -Filozofinja dr. Alenka Zupančič, ZRC SAZU Avtorja: dr. Sašo Dolenc in Luka Hvalc


29.11.2018

Skrb za modri marmornati planet kar z domačega kavča

Pred skoraj petdesetimi leti – natančneje 24. decembra 1968 – je v vesolju nastala ena najvplivnejših fotografij Zemlje preteklega stoletja. Astronavti na Apollu 8 Frank Borman, Jim Lovell in Bill Anders so iz lunine orbite dobili čudovit posnetek Zemljine oble, ki ni pokazala samo to, kako krasen in svetel je ta modri marmorni planet, ampak tudi to, da v skoraj neskončnem vesolju nismo (mi) središče vsega. Takrat je bila fotografija iz vesolja nekaj revolucionarnega, danes pa fotografije Zemlje pridobivamo vsak dan. Ob pomoči podjetja Sinergise satelitski posnetki Zemlje omogočajo vsakemu, da pogleda na kakšno drugo celino in vidi, kakšne spremembe se dogajajo: presihajoča jezera, izginjajoči ledeniki, gozdovi, ki se krčijo zaradi pridobivanja palmovega olja … Od lepote našega planeta v preteklosti do skrbi zanj danes – tudi s satelitskimi posnetki, bosta govorila vodja podjetja Sinergise Grega Milčinski in profesor astronomije, astrofizike in kozmologije na Fakulteti za matematiko in fiziko dr. Tomaž Zwitter. Foto: NASA Goddard Space Flight Center (Flickr/Creative Commons)


22.11.2018

Reportaža: Znanstveni slam 2018

Saj poznate tisto Einsteinovo: “Če nečesa, kar počneš, ne znaš razložiti 6-letniku, tega tudi sam ne razumeš.” Prava umetnost zna biti nekaj zelo kompleksnega strniti v elegantno in lepo razumljivo celoto. Na Znanstvenem slamu 2018 je na inovativen način svoja raziskovalna dela predstavilo deset raziskovalcev. Od skrivnostnega življenja jezer do lepote paličnega mešalnika. Od moderne čistilke plazme do tlakovcev in simetrije.


15.11.2018

Mesta prihodnosti 5/5: Futurizem boljšega življenja

V Celju smo z gimnazijci razpravljali o mestih prihodnosti. Mladi razmišljajo, da bi promet v naslednjih desetletjih kazalo načrtovati pod zemljo in ne po zraku. Ker bo tako manj gneče in manj moteče za naravo. Kot zelo dobro alternativo vidijo urbano čebelarstvo, čebele nas lahko za prihodnost naučijo sodelovanja, nam pokažejo, kako lahko velika skupina v resnici deluje kot družina. Če bomo želeli živeti boljše, bomo morali stremeti k manj dražljajem, iskati manj hrupa, manj reklam. Le z minimalizmom in več umirjenosti bomo prihranili notranjo energijo za res pomembne stvari in uživali kakovostno življenje. "Daj, kolikor vzameš. In vse bo dobro," veli star maorski pregovor. Moč prevzemajo mesta in korporacije. Kaj se bo zgodilo, če mesta ne bodo več v interesu ljudi ampak kapitala? Nas lahko to čez 100 let pripelje v globalno diktaturo? Kakšna bodo v resnici mesta prihodnosti, kakšne metamorfoze urbanega okolja se obetajo? Katere vrednote bi morali ohraniti, kako poiskati še sprejemljivo ravnovesje med interesi kapitala in resničnimi potrebami ljudi, kako v širšo družbeno korist sinhronizirati umetno inteligenco in zdravo človeško pamet? Dobrodošli na poti naprej in nazaj v prihodnost! Avtorji: Jan Grilc, dr. Dan Podjed, Luka Hvalc, Maja Ratej. Sogovorniki: Dr. Theresa Cordova (Univerza v Chicagu), Dr. Marko Grobelnik (laboratorij za umetno inteligenco IJS), Petr Vorlik (Praška arhitekturna fakulteta), Maja Simoneti (Inštitut za politike prostora) dr. Blaž Vurnik (Mestni muzej Ljubljana), Roberta Marcaccio (DSDHA London), Dr. Gregor Papa (odsek za računalniške sisteme na IJS), dr. Christa Sommerer (intermedijska umetnica), Laura Gatti (krajinska arhitektka), Robert Muggah (Inštitut Igarape), Janez Dovč (fizik in glasbenik), dijaki Anej Kostrevc, Maj Mravlak, Katrin Kovač, Aleksander Breznikar, Jernej Lah, Nejc Drev in Mitja Suvajac (Gimnazija Celje – Center).


08.11.2018

Mesta prihodnosti 4/5: Tarok v prometu prihodnosti

Kam se bo preselil promet prihodnosti, kdo ali kaj nas bo vozil, kaj bomo počeli v futurističnih prevoznih sredstvih? Lahko da bomo po drugem tiru nekoč gradili še tretji pas, vzpostavili mestni letalski promet, bolje izkoristili vodo, morda pa je v urbanih okoljih kar kolo še najučinkovitejša rešitev. Med vožnjo z različnimi prevoznimi sredstvi sedanjosti iščemo nove poti do boljšega prometa in mobilnosti prihodnosti. Skozi okno prevelikega avtomobila opazujemo, kako so prevladujoči načini premikanja spremenili podobo naših mest, vplivali na gradnjo in zaznamovali lokalne identitete. Razmišljamo o realnih izboljšavah, iščemo primere dobre prakse. V mestni gneči sanjamo o igranju taroka v avtonomnih avtomobilih prihodnosti. Pri gasilcih preverjamo, kaj bi se z varnostnega vidika zgodilo, če bi na avtocesti trčilo več električnih avtomobilov. Zapeljemo se v največje slovensko krožišče, ki ga povsem upravlja umetna inteligenca. Ustavimo se v centru za nadzor semaforjev in se med iskanjem parkirišča strinjamo, da bodo v prometu večne zagotovo ostale le kletvice. Sogovorniki: Petr Vorlik (Praška arhitekturna fakulteta), Dr. Blaž Vurnik (Mestni muzej Ljubljana), Aleš Žibert (Center za upravljanje prometa Ljubljana), Vladimir Zadina (Smart Prague), Rok Magister (SAP), Roberta Marcaccio (DSDHA London), Dejan Perušek (Ljubljanska gasilska brigada), dr. Tadej Kosel (Fakulteta za strojništvo), Avtorji: Jan Grilc, dr. Dan Podjed, Luka Hvalc


01.11.2018

Protetik, ki si je želel postati agent FBI

Njegova dedek in babica sta v Sloveniji živela le sedem kilometrov narazen, spoznala pa sta se šele v Združenih državah Amerike. “V mestu Rutland je dedkova družina šla pogledat nove priseljence, med njimi je bila tudi mlada ženska – pozneje moja babica. Moj dedek je na srečanje prinesel barvne gumijaste bonbone in ji jih ponudil. Všeč so ji bile barve in družinska legenda pravi, da sta se zato tudi zaljubila,” pravi Terry Supan, protetik, ki si je pravzaprav želel postati agent FBI. V svoji petdesetletni karieri je nanizal ogromno uspehov na področju razvijanja čimboljših – tudi robotskih – protez, ki pri človeku nadomestijo zgornje in spodnje ekstremitete. Ob uspešni poklicni poti ima še uspešen – več kot štiri desetletja dolg zakon. Da je tako uspešen, se lahko zahvali tudi odličnemu vzoru babice in dedka, ki sta se po vsakem prepiru pogovorila in si povedala, da se imata rada. O kariernih poteh in družinskih vezeh pa v pogovoru z Majo Stepančič.


25.10.2018

Mesta prihodnosti 3/5: Nevidno ožilje mest

Vsakdanje življenje v mestih poganja nevidno ožilje, infrastruktura, po kateri se pretakajo energija, voda, hrana, podatki, ljudje in ideje. Pa tudi fekalije in vedno več odpadkov. Nove tehnologije in umetna inteligenca hitro spreminjajo načine, kako upravljamo mesta, tisoči tipal in gore podatkov nam omogočajo nadzor nad procesi, o katerih včasih nismo vedeli ničesar. Kako lahko obstoječo javno infrastrukturo nadgradimo in spremenimo, da bo bolj učinkovito zadostila potrebam vse številnejšega prebivalstva? V tretjem delu serije Mesta prihodnosti se odpravimo v srce slovenskega električnega omrežja, odkrivamo različne pristope k pametnim mestom, raziskujemo vpliv urejanja javne infrastrukture na zdravje in pomen sodelovanja prebivalcev v procesih odločanja o njihovih soseskah. Sogovorniki: Andrej Vrbinc, vodja Republiškega centra vodenja (ELES), dr. Gregor Papa, vodja odseka za računalniške sisteme (IJS), Rok Magister (SAP), Franziska Dolak (Siemens), Maja Simoneti (Inštitut za politike prostora), Teresa Cordova (Great Cities Institute, University od Illinois in Chicago) Avtorji: Jan Grilc, dr. Dan Podjed, Luka Hvalc


18.10.2018

Mesta prihodnosti 2/5: Hiše na drevesih ali drevesa na hišah

Obiščemo najpametnejšo stavbo v Sloveniji, v kateri je nekaj tisoč senzorjev, vse je popolnoma avtomatizirano. Gremo v milansko stolpnico, na kateri raste 20 tisoč rastlin. Preselimo se v barcelonsko sosesko, ki je prednost na cestah dala pešcem in kolesarjem. Pogovarjamo se z Benečani, ki v boju proti masovnemu turizmu okupirajo prazne hiše. V drugem delu serije o mestih prihodnosti iščemo majhne trike in velike ideje za boljša bivališča in soseske prihodnosti. S hitrimi širitvami mest pospešeno nastajajo nove pobude, ki se poslužujejo inovativnih metod gradnje, zasnove in upravljanja prebivališč. Razmišljamo o primerih dobrih praks, ki so z enostavnimi arhitekturnimi in urbanističnimi posegi dosegle opazne spremembe v življenjskih vzorcih prebivalcev. Sogovorniki: Laura Gatti (krajinska arhitektka in agronominja), Maja Simoneti (Inštitut za politike prostora), Patrick Kaapert (prebivalec superotoka v Barceloni), Nicola Ussardi (Assemblea Sociale per la Casa, Benetke) Avtorji: Jan Grilc, dr. Dan Podjed, Luka Hvalc


11.10.2018

Mesta prihodnosti 1/5: Londubaj, Pekingapur in Ljubljanabor

Do leta 2050 bosta v urbanih okoljih živeli že dve tretjini ljudi, čeprav mesta pokrivajo le odstotek zemeljskega površja. Mesta so zelo živ organizem, ki se spreminja z neverjetno hitrostjo. Pričakujemo lahko več modelov mest, ki bodo videti kot Singapur. Takšna mesta bodo temeljila na tehnologijah, bodo bolj totalitarna, demokracije bo manj. Vzpostavljale se bodo povezave, a ne v prostoru, temveč v času. Nastale bodo interesne mestne zveze, na primer Londubaj (London in Dubaj), Pekingapur (Peking in Singapur), morda celo Ljubljanabor, interesna mestna zveza Ljubljane in Maribora. V prvem delu podkasta o mestih prihodnosti analiziramo tudi, s kakšnimi izzivi se bodo morala mesta spopasti, in razmišljamo o ukrepih za zagotavljanje boljšega življenjskega okolja, ki ga lahko mesta sprejmejo med širjenjem in preobrazbo. Kakšnim metamorfozam urbanega okolja bomo priče? Sogovorniki: Robert Muggah (Inštitut Igarape), dr. Theresa Cordova (Inštitut Great Cities, Univerza v Illinoisu), dr. Simona Kukovič (FDV) Avtorji: Jan Grilc, dr. Dan Podjed, Luka Hvalc


04.10.2018

Nobelove nagrade 2018

Posebna imunoterapija za zdravljenje raka; Preboj na področju laserske fizike; Razvoj zelene kemične industrije. To so letošnje Nobelove nagrade za medicino, fiziko in kemijo. Kaj prinašajo velika znanstvena odkritja tudi v naša vsakdanja življenja? V posebnem podkastu analiziramo s slovenskimi strokovnjaki: doc. dr. Mirjano Rajer, izrednim prof. dr. Igorjem Poberajem in doc. dr. Marjetko Podobnik.


27.09.2018

Pepelke med zvezdami

Astronomi zvezde radi poimenujejo po barvah in velikostih: nekatere so rdeče orjakinje ali rdeče pritlikavke, naše Sonce je rumena pritlikavka, njegovo jedro pa se bo na koncu spremenilo v belo pritlikavko. Ameriški astrofizik Adam Burgasser pravi, da so posebno “kul”, kot se je izrazil, rjave pritlikavke, in to zato ker so tako zanimive in obenem tako hladne. Je zvezda, ki zmrzuje pod lediščem, sploh še zvezda in kaj jo razlikuje od planeta, odgovarjamo v tokratni Frekvenci X.


20.09.2018

Znanstveni influenserji v slovenski preteklosti

Kaj pravite na srečanje z influenserji, vplivnimi učenjaki, ki so v preteklosti delovali na ozemlju Slovenije? Od človeka, ki je skrbno popisal živalstvo in rastlinstvo Kranjske in bi – če bi živel danes – gotovo pisal blog o bogati flori Slovenije in v medijih opozarjal na nevarne poklicne bolezne; do človeka, ki je bil na čelu ene najmogočnejših gospodarskih trdnjav svojega časa in zato na moč vpliven, briljanten, a po drugi strani premalo taktičen znanstvenik, ki bi – če bi živel danes – gotovo na javnem profilu svojega Facebooka razpredal o svojih patentih, njegov prijatelj na Twitterju pa bi bil sam ameriški predsednik; in nazadnje do ženske, ki se je nosila drugače kot njene sodobnice, ki bi imela – če bi živela danes – na Twitterju zaradi svoje ektravagantnosti in vsestranske razgledanosti zagotovo ogromno sledilcev, v svojem mobilnem telefonu pa številke številnih, ki kaj veljajo. Ana Mayer Kansky, Lambert von Pantz in Giovanni Antonio Scopoli.


13.09.2018

Poletni znanstveni hiti

Ste poleti spustili možgane na pašo in se vam niti sanja ne, kaj je počela znanost, medtem ko ste bili vi na počitnicah? Dogajalo se je veliko – tako tam zgoraj na astronomskih skalah, kot v skritem nanosvetu. Odkrili so tekočo vodo na Marsu, človeštvo je razvilo predmet, ki bo potoval najhitreje doslej, spet so potrdili Higgsov bozon, več kot kvadratni kilometer velika ledena konstelacija senzorjev na Antarktiki pa je naposled dala prve razburljive rezultate. Pripovedujeta Maja Ratej in Luka Hvalc.


06.09.2018

Skrivnosti najbolj posebnih krajev na svetu

Trenutki, ko se sonce ujame med zidove starodavnega templja Karnak v Egiptu, še danes pričajo o izjemnosti kozmičnih pokrajin in sončnega kulta. Dr. Juan Antonio Belmonte Aviles preučuje fenomene arheoastronomije, pogled v nebo lahko namreč pojasni tudi največje zgodovinske skrivnosti. V prvi epizodi nove sezone Frekvence X tudi o Nabatejcih, čudežnem mestu Petra, rimskem Panteonu, domnevnih piramidah v Bosni in Hercegovini in o tem, da izjemnne najdbe potrebujejo še bolj izjemne dokaze. Avtor: Luka Hvalc


03.08.2018

Prodorni rudarji v matematičnih rudnikih

Na slovesnosti v Riu de Janeiru so ta teden podelili najprestižnejše nagrade v matematiki, ki jih opisujejo kot neke vrste Nobelove nagrade za to področje. Nagrado podeljujejo vsaka štiri leta štirim matematikom, mlajšim od 40 let, ki jim je uspel močan prodor na sicer precej klasičnih področjih te vede.


Stran 14 od 35
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov