Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tokrat smo se spustili v najnižje nadstropje narave, med njene osnovne gradnike. Gostili smo profesorja Boštjana Goloba s Fakultete za matematiko in fiziko in Inštituta Jožef Štefan v Ljubljani, ki je eden vodilnih znanstvenikov v fiziki osnovnih delcev. S kolegi na velikem pospeševalniku elektronov in pozitronov v japonski Tsukubi raziskuje doslej neznane procese in delce, kot so na primer supersimetrični delci. Več let je vodil raziskave delcev, ki jih sestavljajo čarobni kvarki. Prepričan je, da bomo prišli do nepričakovanih odkritij, morda neznanih delcev iz katerih je temna snov, ki jo je v vesolju veliko več kot običajne snovi, iz katere smo ljudje, Zemlja in zvezde. Prof. dr. Boštjan Golob je bil gost v Frekvenci X na Valu 202.
Spustili smo se v najnižje nadstropje narave, med njene osnovne gradnike. Gostimo profesorja Boštjana Goloba s Fakultete za matematiko in fiziko in Inštituta Jožefa Stefana v Ljubljani, ki je eden vodilnih znanstvenikov v fiziki osnovnih delcev. S kolegi na velikem pospeševalniku elektronov in pozitronov v japonski Cukubi raziskuje do zdaj neznane procese in delce, kot so na primer supersimetrični delci. Več let je vodil raziskave delcev, ki jih sestavljajo čarobni kvarki.
Prepričan je, da bomo prišli do nepričakovanih odkritij, morda neznanih delcev, iz katerih je temna snov, ki jo je v vesolju veliko več kot običajne snovi, iz katere smo ljudje, Zemlja in zvezde. Prof. dr. Boštjan Golob je gost Frekvence X.
Poganjanje tako zapletenih poskusov premika meje v fiziki, inženirstvu, računalništvu in celo menedžmentu. Gotovo to lahko ilustrirate s kakšnim zanimivim primerom?
Res je. V pospeševalnikih in detektorjih delcev se dandanes uporabljajo nove tehnologije, pogosto še nepreverjene, ki pa čez čas precej pogosto najdejo aplikativno vrednost na drugih področjih, denimo v medicini in drugje. Recimo za veliki hadronski trkalnik, ki deluje v Ženevi, so za superprevodne magnete uporabili zelo tanke žičke iz niobija in titana, vsaka od njih je tanjša od človeškega lasu. Če bi vse te žičke postavili drugo za drugo, bi jih bilo za šest razdalj do Sonca in nazaj. Enake oziroma podobne superprevodne magnete bodo uporabljali tudi v fuzijskem reaktorju ITER, za katerega človeštvo upa, da bo odgovoril na vprašanje preskrbe z energijo za naslednje stoletje in še dlje.
Mogoče nekoliko bolj zabavna zgodba: pred časom, no, že kar pred nekaj leti, ko smo po poletnem remontu skušali zagnati trkalnik LEP – to je bil trkalnik, ki je deloval v istem podzemnem predoru, kot dandanes deluje veliki hadronski trkalnik – nam nikakor ni uspelo pospešiti žarkov do želenih energij. V trenutku, ko so se delci znašli v tem pospeševalniku, so na določenem delu izginili. Po nekaj dneh ugotavljanja, kaj bi lahko bilo narobe, ni bilo druge rešitve, kot da spet ustavimo pospeševalnik in pošljemo tehnike pogledat, kaj se dogaja. Ko so pospeševalnik odprli na mestu, kjer so se delci izgubljali, so našli prazno steklenico pijače, ki jo je eden od prejšnjih tehnikov pustil tam. To nam seveda potrjuje, da je vsa tehnologija še vedno odvisna od človeškega dela.
Naj dam kot primer: skupina znanstvenikov, ki je zbrana okoli detektorja Atlas na velikem hadronskem trkalniku, je sestavljena iz ljudi s prav vseh celin, razen z Antarktike, kar dobesedno pomeni, da ta eksperiment nikoli ne spi, saj je v vsakem trenutku na Zemlji nekaj članov te skupine, torej imajo dan, da lahko pomagajo pri obratovanju tega pospeševalnika. Tehnologija oziroma načini za zagotavljanje delovanja teh zapletenih naprav so tako dejansko odvisni od zelo usklajenega dela tisočerih znanstvenikov v taki skupini.
V minulega pol stoletja ste fiziki odkrili vrsto osnovnih delcev, ki razložijo naravo treh osnovnih sil v naravi. Tem delcem pripisujete zanimive lastnosti, kot so barva, čudnost, celo lepota, čar in okus. Se ti pojmi povezujejo s kakšnimi preprostimi pravili, ki nam povedo, kaj je v naravi dovoljeno in kaj ne?
Vsi ti pojmi, ki jih omenjate, označujejo različne lastnosti teh osnovnih delcev, za katere smo si izmislili res nekoliko čudna poimenovanja. Te lastnosti osnovnih delcev pa so povezane z načinom, kako med seboj interagirajo ali po domače povedano, kakšne sile med seboj občutijo. Te sile seveda vodijo v nekatere dovoljene ali nedovoljene primere v naravi, ki pa niso povsem preprosti. Naj dam primer: omenili ste barvo. Kvarki, ki sestavljajo recimo protone, ti so gradniki atomskih jeder, nosijo različne barve. Vendar kvarki, ki sestavljajo protone, morajo imeti vedno tako barvo, da če bi zmešali te barve, bi dobili belo barvo. Drugačni kvarki ne morejo sestavljati protona in drugih težjih delcev. Pri tem se je treba seveda zavedati, da je barva v tem primeru samo poimenovanje oziroma celo metafora za neko lastnost teh osnovnih delcev. V resnici seveda ti kvarki niso pobarvani z različnimi barvami. Čarobnost je tudi lastnost ene od vrst izmed šestih kvarkov, ki jih poznamo. Drugi imajo še druge čudne lastnosti, ki jih poimenujemo lepota in tako naprej.
Je torej poimenovanje le posledica trenutnega navdiha ljudi, ki so odkrili določene lastnosti?
Že sama beseda kvarki izhaja iz knjige Jamesa Joyca in sama po sebi, kot je že Joyce nekoč rekel, ne pomeni nič. V tem smislu torej ne smemo razumeti dobesedno teh lastnosti, kot strokovno pravimo, kvantnih števil, da so določeni kvarki res čarobni, imajo pa določeno lastnost, ki ji rečemo čarobnost.
Profesor Golob, vrsto let že sodelujete v eksperimentu KEK na Japonskem. Kako lahko te raziskave pripomorejo k izpopolnitvi naše slike o osnovnih delcih in interakcijah v naravi?
Konkretno z eksperimentom, pri katerem sodelujem na Japonskem, merimo posebno lastnost, eno izmed osnovnih sil – imenujemo jo šibka sila –, ki je nekoliko drugačna od drugih sil v smislu, da če vse delce zamenjamo z antidelci, potem se izkaže, da lastnosti te sile niso več povsem enake. Po drugi strani je močna sila, elektromagnetna sila, ki jo poznamo tudi iz vsakdanjega življenja, simetrična na tako zamenjavo. Ta drobna asimetrija, če tako rečem, pa ima pri šibki interakciji gromozanske posledice. Posledica tega je namreč, da je naše celotno vesolje sestavljeno iz snovi, ne iz antisnovi, se pravi iz delcev in ne iz antidelcev. Torej so v razvoju vesolja zaradi te lastnosti te sile tako rekoč vsa antisnov oziroma antidelci v razvoju vesolja izginili, se anihirali, kot temu rečemo, ostali pa so samo delci. Če se nekoliko pošalim, je ta drobna lastnost te interakcije odgovorna za to, da smo ljudje, ne pa antiljudje. Po drugi strani je pa res, da ko opravimo podrobnejše izračune, ugotovimo, da je ta asimetrija, opazna na ravni subatomskih delcev, še vedno premajhna, da bi razložila tako rekoč popolno prevlado snovi nad antisnovjo v vesolju. Iz tega sklepamo, da morajo obstajati doslej neznani delci in procesi, ki to asimetrijo ojačajo. Seveda je naša želja, da bi te nove procese, nove delce odkrili.
Zadnje čase se veliko govori o odkritju še neznanega delca, iz katerega naj bi bila temna snov, ki je v vesolju v večini. Kaj poleg odkritja tega delca še manjka naši trenutni standardni sliki subatomskega sveta?
Da, približno pet odstotkov vesolja, kot danes vemo, sestavlja snov, taka, kot jo poznamo, približno 25 % vesolja sestavlja tako imenovana temna snov, 70 % vesolja pa tako imenovana temna energija. Kaj pomeni pridevnik temna v izrazu temna snov? To pomeni, da ne interagira oziroma ne sodeluje z drugo snovjo s pomočjo šibke, elektromagnetne močne interakcije na enak način kot snov, ki nam je znana. Občuti pa gravitacijsko interakcijo in zato pravzaprav vemo, da temna snov obstaja. Seveda je temna snov pojem, ki ga skušamo razumeti, se pravi, da skušamo ugotoviti, iz česa je sestavljena. Pred časom smo upali, verjeli, da bi lahko bila sestavljena iz nevtrinov, to so delci, ki jih dandanes dokaj dobro poznamo, poznamo njihove lastnosti. No, izkazalo se je, da je gostota nevtrinov v vesolju premajhna, da bi ti sestavljali to temno snov. Potem pa pridemo počasi v škripce. Trenutna teorija osnovnih sil med delci, ki je eksperimentalno zelo dobro preverjena in jo imenujemo standardni model, namreč ne vsebuje drugih delcev, ki bi glede na svoje lastnosti lahko bili kandidati za to, da sestavljajo temno snov. Seveda obstajajo druge teorije, na primer supersimetrične teorije, ki pa predvidevajo obstoj drugih delcev, ki za zdaj niso še eksperimentalno potrjeni in med njimi je kar nekaj kandidatov, ki bi lahko sestavljali temno snov. Načinov možnega odkritja takih delcev je več: ena možnost je recimo v velikem hadronskem trkalniku v evropskem laboratoriju za fiziko delcev v Ženevi, kjer bi pri zelo visokih energijah trkov med protoni tvorili tudi take delce, za katere verjamemo, da so relativno težki. Druga možnost je, da opazimo njihov vpliv na procese pri nižjih energijah, za kar pa je treba te procese izmeriti z do zdaj nepredstavljivo natančnostjo, da opazimo ta majhen učinek teh do zdaj neopaženih delcev. Ta pristop uporabljamo oziroma ga nameravamo uporabiti v eksperimentu na Japonskem.
Če smo prav prešteli, trenutno poznamo 61 osnovnih delcev. Se ne zdi nenavadno, da bi bilo osnovno nadstropje narave tako zapleteno? Je upati, da je kje nižje še bolj osnovna raven, na kateri bi bilo le nekaj še osnovnejših gradnikov?
Število delcev, ki jih danes štejemo za osnovne – pa dam osnovne v narekovaje, recimo nedeljive – je manjše, rekel bi sedemnajst, če sem pravilno preštel. Seveda ima vsak od teh delcev lahko le različne lastnosti, a to še ni razlog, da bi ga potem šteli za drugačen osnovni delec. Imate pa povsem prav, standardni model kot teorija, ki jo danes sprejemamo kot opis osnovnih sil med delci, ima veliko pomanjkljivosti. Ena izmed teh bi lahko bila, da je število osnovnih delcev preveliko. Pa to ni tista največja pomanjkljivost, zaradi katere nas večina znanstvenikov meni, da standardni model ni končna teorija vsega, če tako rečem. Stari Grki so verjeli, da je svet sestavljen iz ognja, vode, zemlje in zraka. Več stoletij pozneje je Mendelejev postavil periodni sistem elementov in izkazalo se je, da tudi atomi v tem periodnem sistemu niso nedeljivi, niso osnovni delci. Danes vemo, da so atomska jedra sestavljena iz protonov in nevtronov, pa tudi protoni in nevtroni se naprej delijo oziroma so sestavljeni iz kvarkov. Z drugimi besedami, zavedati se moramo, da je naše razumevanje, kaj je osnovna sestava snovi, pogojeno z eksperimentalnimi možnostmi, ki so nam na voljo. Trenutno uporabljamo najmočnejše mikroskope, mikroskope v narekovajih, to so pospeševalniki delcev in pri do zdaj dosegljivih energijah nam omogočajo vpogled v sestavne dele snovi, ki so veliki recimo deset na minus petnajsto metra. Seveda ni nikjer zagotovila, da pri še bolj zmogljivih eksperimentalnih napravah ne bi nekoč ugotovili, da so tudi tisti delci, ki jih danes štejemo za nesestavljene, v resnici strukturirani, da imajo sestavo. Dejstvo pa je, da dandanes vsi eksperimentalni dokazi, ki so na voljo, kažejo na to, da so ti delci, ki jih danes imenujemo osnovni delci, nesestavljeni. Sklepati o čemer koli drugem brez podlage eksperimentalnih dejstev je pa seveda stvar filozofije oziroma subjektivnega pristopa k naravi.
Z novim detektorjem, ki bo začel zajemati podatke v prihodnjih letih, bo mogoče odkrivati stvari z desetkrat večjo natančnostjo, kot je bilo mogoče do zdaj. Bi lahko te raziskave spremenile naš pogled na svet?
Raziskave, ki jih opravljamo ne samo na ravni recimo eksperimentalne fizike osnovnih delcev ali katere druge fizike, lahko do neke mere močno spremenijo naš pogled na svet. Poglejmo v zgodovino: razvoj kvantne mehanike je, najsi se tega zavedamo ali ne, močno spremenil človeški pogled na življenje in na svet okoli nas. Če nekoliko karikiram, možnosti obstajajo oziroma obstajajo teorije, ki pravijo, da ne živimo v prostoru, ki je sestavljen iz treh prostorskih dimenzij in ene časovne, ampak da živimo v prostoru, ki ima veliko več dimenzij, pa jih ne opazimo. To si lahko predstavljamo tako, kot da bi bili mravlje na listu papirja. Mravlja se pomika gor in dol v dveh dimenzijah, pa se pravzaprav ne zaveda, da živi v prostoru, ki je sestavljen iz treh dimenzij. To bi bilo verjetno precej spremenjeno gledanje na svet, v katerem živimo, in drugačno razumevanje tega sveta.
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Tokrat smo se spustili v najnižje nadstropje narave, med njene osnovne gradnike. Gostili smo profesorja Boštjana Goloba s Fakultete za matematiko in fiziko in Inštituta Jožef Štefan v Ljubljani, ki je eden vodilnih znanstvenikov v fiziki osnovnih delcev. S kolegi na velikem pospeševalniku elektronov in pozitronov v japonski Tsukubi raziskuje doslej neznane procese in delce, kot so na primer supersimetrični delci. Več let je vodil raziskave delcev, ki jih sestavljajo čarobni kvarki. Prepričan je, da bomo prišli do nepričakovanih odkritij, morda neznanih delcev iz katerih je temna snov, ki jo je v vesolju veliko več kot običajne snovi, iz katere smo ljudje, Zemlja in zvezde. Prof. dr. Boštjan Golob je bil gost v Frekvenci X na Valu 202.
Spustili smo se v najnižje nadstropje narave, med njene osnovne gradnike. Gostimo profesorja Boštjana Goloba s Fakultete za matematiko in fiziko in Inštituta Jožefa Stefana v Ljubljani, ki je eden vodilnih znanstvenikov v fiziki osnovnih delcev. S kolegi na velikem pospeševalniku elektronov in pozitronov v japonski Cukubi raziskuje do zdaj neznane procese in delce, kot so na primer supersimetrični delci. Več let je vodil raziskave delcev, ki jih sestavljajo čarobni kvarki.
Prepričan je, da bomo prišli do nepričakovanih odkritij, morda neznanih delcev, iz katerih je temna snov, ki jo je v vesolju veliko več kot običajne snovi, iz katere smo ljudje, Zemlja in zvezde. Prof. dr. Boštjan Golob je gost Frekvence X.
Poganjanje tako zapletenih poskusov premika meje v fiziki, inženirstvu, računalništvu in celo menedžmentu. Gotovo to lahko ilustrirate s kakšnim zanimivim primerom?
Res je. V pospeševalnikih in detektorjih delcev se dandanes uporabljajo nove tehnologije, pogosto še nepreverjene, ki pa čez čas precej pogosto najdejo aplikativno vrednost na drugih področjih, denimo v medicini in drugje. Recimo za veliki hadronski trkalnik, ki deluje v Ženevi, so za superprevodne magnete uporabili zelo tanke žičke iz niobija in titana, vsaka od njih je tanjša od človeškega lasu. Če bi vse te žičke postavili drugo za drugo, bi jih bilo za šest razdalj do Sonca in nazaj. Enake oziroma podobne superprevodne magnete bodo uporabljali tudi v fuzijskem reaktorju ITER, za katerega človeštvo upa, da bo odgovoril na vprašanje preskrbe z energijo za naslednje stoletje in še dlje.
Mogoče nekoliko bolj zabavna zgodba: pred časom, no, že kar pred nekaj leti, ko smo po poletnem remontu skušali zagnati trkalnik LEP – to je bil trkalnik, ki je deloval v istem podzemnem predoru, kot dandanes deluje veliki hadronski trkalnik – nam nikakor ni uspelo pospešiti žarkov do želenih energij. V trenutku, ko so se delci znašli v tem pospeševalniku, so na določenem delu izginili. Po nekaj dneh ugotavljanja, kaj bi lahko bilo narobe, ni bilo druge rešitve, kot da spet ustavimo pospeševalnik in pošljemo tehnike pogledat, kaj se dogaja. Ko so pospeševalnik odprli na mestu, kjer so se delci izgubljali, so našli prazno steklenico pijače, ki jo je eden od prejšnjih tehnikov pustil tam. To nam seveda potrjuje, da je vsa tehnologija še vedno odvisna od človeškega dela.
Naj dam kot primer: skupina znanstvenikov, ki je zbrana okoli detektorja Atlas na velikem hadronskem trkalniku, je sestavljena iz ljudi s prav vseh celin, razen z Antarktike, kar dobesedno pomeni, da ta eksperiment nikoli ne spi, saj je v vsakem trenutku na Zemlji nekaj članov te skupine, torej imajo dan, da lahko pomagajo pri obratovanju tega pospeševalnika. Tehnologija oziroma načini za zagotavljanje delovanja teh zapletenih naprav so tako dejansko odvisni od zelo usklajenega dela tisočerih znanstvenikov v taki skupini.
V minulega pol stoletja ste fiziki odkrili vrsto osnovnih delcev, ki razložijo naravo treh osnovnih sil v naravi. Tem delcem pripisujete zanimive lastnosti, kot so barva, čudnost, celo lepota, čar in okus. Se ti pojmi povezujejo s kakšnimi preprostimi pravili, ki nam povedo, kaj je v naravi dovoljeno in kaj ne?
Vsi ti pojmi, ki jih omenjate, označujejo različne lastnosti teh osnovnih delcev, za katere smo si izmislili res nekoliko čudna poimenovanja. Te lastnosti osnovnih delcev pa so povezane z načinom, kako med seboj interagirajo ali po domače povedano, kakšne sile med seboj občutijo. Te sile seveda vodijo v nekatere dovoljene ali nedovoljene primere v naravi, ki pa niso povsem preprosti. Naj dam primer: omenili ste barvo. Kvarki, ki sestavljajo recimo protone, ti so gradniki atomskih jeder, nosijo različne barve. Vendar kvarki, ki sestavljajo protone, morajo imeti vedno tako barvo, da če bi zmešali te barve, bi dobili belo barvo. Drugačni kvarki ne morejo sestavljati protona in drugih težjih delcev. Pri tem se je treba seveda zavedati, da je barva v tem primeru samo poimenovanje oziroma celo metafora za neko lastnost teh osnovnih delcev. V resnici seveda ti kvarki niso pobarvani z različnimi barvami. Čarobnost je tudi lastnost ene od vrst izmed šestih kvarkov, ki jih poznamo. Drugi imajo še druge čudne lastnosti, ki jih poimenujemo lepota in tako naprej.
Je torej poimenovanje le posledica trenutnega navdiha ljudi, ki so odkrili določene lastnosti?
Že sama beseda kvarki izhaja iz knjige Jamesa Joyca in sama po sebi, kot je že Joyce nekoč rekel, ne pomeni nič. V tem smislu torej ne smemo razumeti dobesedno teh lastnosti, kot strokovno pravimo, kvantnih števil, da so določeni kvarki res čarobni, imajo pa določeno lastnost, ki ji rečemo čarobnost.
Profesor Golob, vrsto let že sodelujete v eksperimentu KEK na Japonskem. Kako lahko te raziskave pripomorejo k izpopolnitvi naše slike o osnovnih delcih in interakcijah v naravi?
Konkretno z eksperimentom, pri katerem sodelujem na Japonskem, merimo posebno lastnost, eno izmed osnovnih sil – imenujemo jo šibka sila –, ki je nekoliko drugačna od drugih sil v smislu, da če vse delce zamenjamo z antidelci, potem se izkaže, da lastnosti te sile niso več povsem enake. Po drugi strani je močna sila, elektromagnetna sila, ki jo poznamo tudi iz vsakdanjega življenja, simetrična na tako zamenjavo. Ta drobna asimetrija, če tako rečem, pa ima pri šibki interakciji gromozanske posledice. Posledica tega je namreč, da je naše celotno vesolje sestavljeno iz snovi, ne iz antisnovi, se pravi iz delcev in ne iz antidelcev. Torej so v razvoju vesolja zaradi te lastnosti te sile tako rekoč vsa antisnov oziroma antidelci v razvoju vesolja izginili, se anihirali, kot temu rečemo, ostali pa so samo delci. Če se nekoliko pošalim, je ta drobna lastnost te interakcije odgovorna za to, da smo ljudje, ne pa antiljudje. Po drugi strani je pa res, da ko opravimo podrobnejše izračune, ugotovimo, da je ta asimetrija, opazna na ravni subatomskih delcev, še vedno premajhna, da bi razložila tako rekoč popolno prevlado snovi nad antisnovjo v vesolju. Iz tega sklepamo, da morajo obstajati doslej neznani delci in procesi, ki to asimetrijo ojačajo. Seveda je naša želja, da bi te nove procese, nove delce odkrili.
Zadnje čase se veliko govori o odkritju še neznanega delca, iz katerega naj bi bila temna snov, ki je v vesolju v večini. Kaj poleg odkritja tega delca še manjka naši trenutni standardni sliki subatomskega sveta?
Da, približno pet odstotkov vesolja, kot danes vemo, sestavlja snov, taka, kot jo poznamo, približno 25 % vesolja sestavlja tako imenovana temna snov, 70 % vesolja pa tako imenovana temna energija. Kaj pomeni pridevnik temna v izrazu temna snov? To pomeni, da ne interagira oziroma ne sodeluje z drugo snovjo s pomočjo šibke, elektromagnetne močne interakcije na enak način kot snov, ki nam je znana. Občuti pa gravitacijsko interakcijo in zato pravzaprav vemo, da temna snov obstaja. Seveda je temna snov pojem, ki ga skušamo razumeti, se pravi, da skušamo ugotoviti, iz česa je sestavljena. Pred časom smo upali, verjeli, da bi lahko bila sestavljena iz nevtrinov, to so delci, ki jih dandanes dokaj dobro poznamo, poznamo njihove lastnosti. No, izkazalo se je, da je gostota nevtrinov v vesolju premajhna, da bi ti sestavljali to temno snov. Potem pa pridemo počasi v škripce. Trenutna teorija osnovnih sil med delci, ki je eksperimentalno zelo dobro preverjena in jo imenujemo standardni model, namreč ne vsebuje drugih delcev, ki bi glede na svoje lastnosti lahko bili kandidati za to, da sestavljajo temno snov. Seveda obstajajo druge teorije, na primer supersimetrične teorije, ki pa predvidevajo obstoj drugih delcev, ki za zdaj niso še eksperimentalno potrjeni in med njimi je kar nekaj kandidatov, ki bi lahko sestavljali temno snov. Načinov možnega odkritja takih delcev je več: ena možnost je recimo v velikem hadronskem trkalniku v evropskem laboratoriju za fiziko delcev v Ženevi, kjer bi pri zelo visokih energijah trkov med protoni tvorili tudi take delce, za katere verjamemo, da so relativno težki. Druga možnost je, da opazimo njihov vpliv na procese pri nižjih energijah, za kar pa je treba te procese izmeriti z do zdaj nepredstavljivo natančnostjo, da opazimo ta majhen učinek teh do zdaj neopaženih delcev. Ta pristop uporabljamo oziroma ga nameravamo uporabiti v eksperimentu na Japonskem.
Če smo prav prešteli, trenutno poznamo 61 osnovnih delcev. Se ne zdi nenavadno, da bi bilo osnovno nadstropje narave tako zapleteno? Je upati, da je kje nižje še bolj osnovna raven, na kateri bi bilo le nekaj še osnovnejših gradnikov?
Število delcev, ki jih danes štejemo za osnovne – pa dam osnovne v narekovaje, recimo nedeljive – je manjše, rekel bi sedemnajst, če sem pravilno preštel. Seveda ima vsak od teh delcev lahko le različne lastnosti, a to še ni razlog, da bi ga potem šteli za drugačen osnovni delec. Imate pa povsem prav, standardni model kot teorija, ki jo danes sprejemamo kot opis osnovnih sil med delci, ima veliko pomanjkljivosti. Ena izmed teh bi lahko bila, da je število osnovnih delcev preveliko. Pa to ni tista največja pomanjkljivost, zaradi katere nas večina znanstvenikov meni, da standardni model ni končna teorija vsega, če tako rečem. Stari Grki so verjeli, da je svet sestavljen iz ognja, vode, zemlje in zraka. Več stoletij pozneje je Mendelejev postavil periodni sistem elementov in izkazalo se je, da tudi atomi v tem periodnem sistemu niso nedeljivi, niso osnovni delci. Danes vemo, da so atomska jedra sestavljena iz protonov in nevtronov, pa tudi protoni in nevtroni se naprej delijo oziroma so sestavljeni iz kvarkov. Z drugimi besedami, zavedati se moramo, da je naše razumevanje, kaj je osnovna sestava snovi, pogojeno z eksperimentalnimi možnostmi, ki so nam na voljo. Trenutno uporabljamo najmočnejše mikroskope, mikroskope v narekovajih, to so pospeševalniki delcev in pri do zdaj dosegljivih energijah nam omogočajo vpogled v sestavne dele snovi, ki so veliki recimo deset na minus petnajsto metra. Seveda ni nikjer zagotovila, da pri še bolj zmogljivih eksperimentalnih napravah ne bi nekoč ugotovili, da so tudi tisti delci, ki jih danes štejemo za nesestavljene, v resnici strukturirani, da imajo sestavo. Dejstvo pa je, da dandanes vsi eksperimentalni dokazi, ki so na voljo, kažejo na to, da so ti delci, ki jih danes imenujemo osnovni delci, nesestavljeni. Sklepati o čemer koli drugem brez podlage eksperimentalnih dejstev je pa seveda stvar filozofije oziroma subjektivnega pristopa k naravi.
Z novim detektorjem, ki bo začel zajemati podatke v prihodnjih letih, bo mogoče odkrivati stvari z desetkrat večjo natančnostjo, kot je bilo mogoče do zdaj. Bi lahko te raziskave spremenile naš pogled na svet?
Raziskave, ki jih opravljamo ne samo na ravni recimo eksperimentalne fizike osnovnih delcev ali katere druge fizike, lahko do neke mere močno spremenijo naš pogled na svet. Poglejmo v zgodovino: razvoj kvantne mehanike je, najsi se tega zavedamo ali ne, močno spremenil človeški pogled na življenje in na svet okoli nas. Če nekoliko karikiram, možnosti obstajajo oziroma obstajajo teorije, ki pravijo, da ne živimo v prostoru, ki je sestavljen iz treh prostorskih dimenzij in ene časovne, ampak da živimo v prostoru, ki ima veliko več dimenzij, pa jih ne opazimo. To si lahko predstavljamo tako, kot da bi bili mravlje na listu papirja. Mravlja se pomika gor in dol v dveh dimenzijah, pa se pravzaprav ne zaveda, da živi v prostoru, ki je sestavljen iz treh dimenzij. To bi bilo verjetno precej spremenjeno gledanje na svet, v katerem živimo, in drugačno razumevanje tega sveta.
Na rehabilitaciji v Sloveniji sta mladostnika iz Gaze, ki sta bila huda poškodovana ob napadih z brezpilotniki. Moderno vojskovanje, ki ga poganjata umetna inteligenca in avtonomno orožje, je dodatno kruto, hkrati pa se ob nejasni regulaciji odpirajo nove moralne, etične in pravne dileme. Kaj še lahko prinese razvoj tehnologije na svetovnih bojiščih? Pod drobnogled smo vzeli tudi primere, ko metapodatkovna analiza ni zanesljiva pri izbiranju tarč in kako tehnologije postanejo izgovor pri prevzemanju odgovornosti.
Moderno bojevanje se je ob aktualnih vojnah močno spremenilo, hkrati pa se ob nejasni regulaciji odpirajo dodatne moralne, etične in pravne dileme. Kaj še lahko prinese razvoj tehnologije, kako je z avtonomnim orožjem? Pod drobnogled najprej jemljemo brezpilotne letalnike oziroma drone, ki zelo spreminjajo razmere in taktike na bojiščih.
V tednih, ko se približujemo referendumu o novem bloku jedrske elektrarne, se v Frekvenci X sprašujemo, kako deluje jedrska elektrarna, kako s cepitvijo atomov nastaja električna energija. Obiskali smo jedrsko elektrarno v Krškem, pri tem spremljali delo v nadzorni sobi, poizvedovali, kako skladiščijo visokoradioaktivne odpadke, in preverili, kako dobro je elektrarna pripravljena na morebitne hude naravne in druge nesreče.
Razvoj umetnih nevronskih mrež, kar je strojno učenje pripeljalo do neslutenih razsežnosti, molekule, ki imajo posebno vlogo pri uravnavanju delovanja genov in dosežki na področju raziskovanja proteinov. Znanstveniki v ozadju teh odkritij so letošnji prejemniki Nobelovih nagrad in v ospredje jih postavljamo tudi v tokratni Frekvenci X. Čemu so s svojimi odkritji tlakovali pot, kako so vplivali na razvoj znanosti in kakšna je njihova raziskovalna pot.
V današnji oddaji odkrivamo, kako lahko znanost postane zanimiva in dostopna vsakomur. Prvi gost je Petr Brož, češki planetarni znanstvenik in uspešen pisatelj, ki s svojo sproščeno komunikacijo premošča prepad med zapletenimi pojavi in javnostjo. Pogovarjali smo se še s Sašo Cecijem, hrvaškim fizikom in priljubljenim komunikatorjem znanosti, ki dokazuje, da lahko znanost ob glasbi in kozarčku najljubše pijače navduši še takšnega nepoznavalca. Ob koncu pa še v svet znanstvenega gledališča iz Bonna, kjer študentje fizike s kreativnimi predstavami po Evropi širijo ljubezen do znanosti.
Je biblična zgodba o Noetovi barki znanstveno sploh mogoča? Zakaj vrsti grozi izumrtje, če se ohrani le nekaj njenih predstavnikov? V zadnji epizodi Xkurzije na Valu 202 se podajamo v svet molekularne ekologije z raziskovalci Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem, ki skušajo s pomočjo genetike razumeti, kako hitre spremembe v okolju vplivajo na ogroženost posameznih vrst živih bitij. Pri tem stavijo tudi na pomoč javnosti in bioinformatike. Predstavili so nam, kako na terenu zbirajo vzorce genetskega materiala, kako tega potem pripravijo in preučujejo v laboratoriju in kakšna je nadaljnja računalniška obdelava. Sogovorniki so člani skupine za molekularno ekologijo prof. dr. Elena Bužan, Aja Bončina, Urša Gerič in Luka Dunis.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Xkurzija gre tokrat v laboratorij na prostem. Za geografe je namreč laboratorij kar cel svet in Jan Grilc se je z dr. Blažem Repetom odpravil na geografski izlet po Ljubljani. Opremo sta naložila kar na kolo in preučevala sestavo kamnin, vzorčila prst in odkrivala invazivne rastline. Kaj vse skrivajo ljubljanska tla? Kako je človek vplival na podobo naravnega parka in kako upravljati s tlemi v gosto poseljenem mestu?
Kaj skupnega imajo brbotanje, vonj po žveplu in železu ter zvok tekoče vode? V Xkurziji potujemo severovzhodno, natančneje med mineralne vrelce in mofete, posebne strukture naravnega izvira čistega in hladnega ogljikovega dioksida. V Ščavniški dolini v bližini Gornje Radgone obiščemo Ivanjševsko, Lokavško in Poličko slatino, s sabo vzamemo veliko glasnih in malo tišjih pripomočkov, ne pozabimo niti na milne mehurčke, ki nam pomagajo pri posebnem preizkusu.
Dobrodošli globoko v notranjosti človeškega telesa. V Xkurziji se namreč odpravljamo vse do naših mišic, kjer opazujemo njihovo električno aktivnost, natančneje aktivnost 639 skeletnih mišic, ekskluzivno pa prisluhnemo tudi zvoku ob njihovem krčenju.
Kolikokrat ste o kom, ki je delaven, slišali reči: “Priden je kot čebela,” nikoli pa niste slišali: “Marljiv je kot čmrlj?” Tako je morda zato, ker v ljudskem izročilu velja, da so čmrlji leni in počasni, čebele pa hitre in delavne. A kot lahko spoznamo na tokratni XKurziji, so čmrlji nenadomestljivi in še kako pomembni opraševalci. Ali ste vedeli, da so veliko hitrejši in spretnejši kot medonosna čebela? Da so sposobni opraševati tudi v vetru, dežju in mrazu in da je danes evropska trgovina s čmrlji vredna 50 milijonov evrov? Če smo vzbudili vašo radovednost, vabljeni z nami na obisk laboratorija za čmrlje na Nacionalnem inštitutu za biologijo v Ljubljani. Naš sogovornik je poznavalec in ljubitelj čmrljev dr. Danilo Bevk.
Obiskali smo stalne prebivalce številnih cerkva po državi – netopirje. V zadnjih 20 letih so biologi pregledali več kot 1700 stavb kulturne dediščine in netopirje našli v štirih petinah vseh stavb, najpogosteje prav v cerkvah.
Je slovenski šport v primeri s športom drugih olimpijskih narodov res nekaj izjemnega? Kaj o tem pravijo številke? V Frekvenci X se nam bo pridružil Slavko Jerič, ki že vrsto let kot športni statistik spremlja številke v športu, nedavno pa je izdal tudi knjigo Statistika za začetnike, ob pomoči katere se lahko čisto vsi prelevimo v (športne) statistike. V pogovoru z njim bomo osvetlili, kaj je prav, kaj narobe glede najpogostejših primerjav držav na olimpijskih igrah, kaj vpliva na primat nekaterih narodov v nekaterih disciplinah in koliko medalj se Sloveniji nasmiha letos.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X raziskovali tudi sindrom prevaranta, človeško napako in učinkoviti altruizem.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X raziskovali tudi nevarne odmerke nenevarnih snovi, obiskali smo čisto pravo gradbišče na drugem tiru pri Postojni, se pozanimali o znanosti gradnje predorov, odpravili smo se po sledeh meteoritov, ki so padli na naša tla, dotaknili smo se celo Lune, na koncu pa se podučili o pasteh skrajno predelane hrane.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X razmišljali o mestih prihodnostih, o besedah trajnostno, zeleno, pa tudi o strojnem učenju in marsikateri nagradi v znanosti. Pozabili pa nismo niti na merjenje možganske aktivnosti.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos je Frekvenca X sledila marsičemu in potikali smo se na vseh mogočih raziskovalnih misijah – od mušic, Cerna, oceanov, do liliputancev in velikanov.
Turbulence so nekaj najobičajnejšega, s čimer se letala srečujejo vsak dan. Kljub temu se ob tresljaju številni prestrašijo, ker so prepričani, da je nekaj narobe pri letu. Vsako leto se letala srečajo z 68 tisoč zmernimi do hudimi turbulencami, nekatere so tako močne, da lahko povzročijo poškodbe letala, v njem pa se poškodujejo tudi potniki. Nazadnje smo o intenzivni turbulenci slišali maja, na letu London-Singapur je bilo več kot sto poškodovanih, en potnik je umrl. Ob tem se pri Frekvenci X sprašujemo, ali nas lahko turbulenca preseneti, kakšne vrste turbulenc obstajajo, kako turbulentno je območje Slovenije in ali bo zaradi podnebnih sprememb zmernih ali hujših turbulenc vse več?
Bolgarija je članica Evropske unije, ki vlaga v nekatere zanimive znanstveno-raziskovalne projekte. Od leta 1988 imajo na otoku Livingstone celo svojo antartktično postajo, kjer v sklopu različnih mednarodnih odprav potekajo raziskave s področja geologije, glaciologije, oceanografije, biologije, topografije … V aktualni ekspediciji so med drugim raziskovali vpliv podnebnih sprememb na ledenike in prisotnost mikroplastike na Antarktiki.
Ste se kdaj vprašali, kako nastane plastenka? Mnogo ljudi je ne povezuje z nafto in tem, da pred svojim nastankom v obliki surovin, ki jih pridobijo iz črnega zlata, dobesedno obkroži pol sveta. Pri vsem tem je največji paradoks, da plastenka svojemu namenu služi smešno malo časa, večji del svojega življenjskega cikla pa nato preždi kot odpadek. A ne glede na to, v kateri smetnjak ali zabojnik jo odvržemo, bi morali predvsem razmišljati o tem, kako zmanjšati njihovo proizvodnjo, kako se ne utopiti v plastenkah. V Frekvenci X sledimo plastenki – od nafte do odpadka.
Neveljaven email naslov